Samomor mladega črnskega profesorja Univerze v Cambridgeu odpira vprašanja o rasizmu in prebujenski (woke) politiki. Naj najprej obnovimo zgodbo (opiram se na objave v Delu, 6., 17. in 22. 8. 2026).
Leta 2023 je Jason Arday postal najmlajši temnopolti profesor v zgodovini Univerze v Cambridgeu. Poučeval in raziskoval je sociologijo vzgoje in izobraževanja. 5. avgusta letos je odstopil z vseh položajev na tej univerzi in na drugem kolidžu, kjer je tudi poučeval. Odstopil je dan po tem, ko je univerza sporočila, da je proti njemu uvedla "novo preiskavo" (torej ga je preiskovala že prej?) zaradi nedoslednosti v podatkih o njegovih akademskih kvalifikacijah, častnih nazivih in raziskovalnem delu. Pojavile so se namreč obtožbe o plagiatorstvu v njegovi doktorski disertaciji in več znanstvenih člankih in dvomi v verodostojnost podatkov v njegovem življenjepisu, "o njegovih častnih profesurah in gostujočih imenovanjih na tujih univerzah ter dobrodelnih športnih podvigih, s katerimi naj bi zbral milijone funtov, pa tudi dejstvu, da naj bi v 35 dneh opravil 30 maratonov in v manj kot tednu dni pretekel 960 kilometrov" (Delo, 6. 8.). Poleg tega je Univerza sporočila, "da obravnava več prijav, zaradi profesorjevih domnevnih kršitev raziskovalne etike". Čeprav naj bi bil "del očitkov priznal, vendar vztrajal, da ni lažnivec", je v odstopni izjavi napisal, da "njegov odstop ne pomeni priznanja očitkov niti izgube vere v akademsko delo, temveč želi s to potezo predvsem zaščititi svoje duševno zdravje, družino in sodelavce. ... Prepričan je, da je tarča rasno motivirane diskreditacijske kampanje, ter da bi tovrsten pregled razkril nepravilnosti tudi pri delu številnih drugih raziskovalcev..." (prav tam). Teden dni po odstopu zaradi uradno nedokazanih obtožb so profesorja našli mrtvega na njegovem domu. Tiskovni predstavnik Univerze je potem izjavil, da je Univerza podpirala profesorja tudi po odstopu in zvrnil krivdo za nesrečni dogodek na desničarske medije in rasistično desnico: "Širijo skrajnodesničarsko laž, da so temnopolti ljudje imenovani na položaje zgolj zaradi barve kože in ne zaradi svojih sposobnosti." Profesorjeva smrt je pretresla Veliko Britanijo. Vigilije na Trafalgar Squaru, ki jo je organizirala protirasistična in protifašistična organizacija Stand up for Racism, se je udeležilo 30.000 ljudi.
Ta teden je ta zgodba dobila nadaljevanje. Univerza v Gentu, Nizozemska, je suspendirala Nathana Cofnasa, ameriškega raziskovalca, ki je Ardayu prvi očital številne primere plagiatorstva, ki naj bi jih odkril z namensko programsko opremo. Cofnas je magistriral na Cambridgeu in doktoriral na Oxfordu. (Torej je verjetno poznal Ardaya.) Ukvarja se s filozofijo biologije in etiko in je podoktorski študent na univerzi v Gentu. Rektorica in prorektor te univerze pišeta, da akademska svoboda razprave in kritike ni neomejena in da vključuje odgovornost; svobodo je mogoče omejiti, da bi zaščitili pravice drugih. Preučujejo, "ali obstajajo zadostni razlogi za začetek popolnega disciplinskega postopka proti Cofnasu." Cofnas se na svojem blogu predstavlja kot "rasni realist in ameriški bloger proti gibanju prebujenstva (woke)". Po njegovem geni igrajo "nezanemarljivo vlogo" pri razlikah v inteligenci med rasnimi skupinami. Zapisal je, da bi v pravi meritokraciji "črnci izginili s skoraj vseh pomembnih položajev, razen v športu in zabavi". Po poročanju Reutersa so se pomisleki glede Ardayevega plagiatorstva pojavili že pred leti, je pa novinar, ki je to preiskoval, s tem prenehal, ko mu je Arday zagrozil s tožbo. - Jasno je, da so to kost pograbili mediji obeh političnih polov.
Pred 32. leti, leta 1993, sem obiskal univerzo v Cambridgeu v spremstvu profesorja Davida Brandona, ki je prej gostoval na naši šoli. Kot dekana Visoke šole za socialno delo v Ljubljani me je sprejel temnopolti dekan Fakultete za socialno delo in me zadržal v kratkem vljudnostnem pogovoru. Dovolj, da vem, da je v Veliki Britaniji že davno pred prebujenskim gibanjem veljala nediskriminacijska politika napredovanja na položaje na univerzah, vsekakor na Univerzi v Cambridgeu. Lahko da prebujensko gibanje zdaj bolj pritiska, a v načelu so tudi prej temnopolti lahko zasedli tudi vodilne položaje na univerzi.
Arday ni ne prvi ne edini temnopolti učitelj na univerzi v Cambridgeu, je "najmlajši". To morda pomeni, da so se prej morali temnopolti dalj časa truditi, da so prišli do teh položajev, zdaj pa pod vplivom prebujencev prej pridejo do tega. Statistike ne poznam. Tudi ne vem, ali je bila že kaka gonja proti kakemu drugemu temnopoltemu profesorju v zgodovini te univerze. Primer Ardaya je po moji oceni izjema. Očitki na njegov račun niso iz trte zviti. Toliko jih je, na različnih področjih (plagiat, potvorbe življenjepisa, napihovanje gostovanj v tujini, raziskovalna etika, prostovoljstvo, dobrodelnost, športni dosežki), da je najmanj, kar lahko sklepam, da gre za nenavadno obnašanje profesorja univerze, prav verjetno za moteno osebnost. V tem prepričanju me utrjuje tudi tragičen konec njegove zgodbe.
Ali je možno, da je prišel do profesorskega stolčka po protekciji, ker so ga podpirali prebujenci, čeprav ni izpolnjeval pogojev? Na osnovi svojih izkušenj na ljubljanski univerzi bi dejal: možno je, da kdo pride do položaja univ. učitelja po protekciji, če izpolnjuje pogoje. Med dvema, ki v enaki meri izpolnjujeta pogoje, je lahko izbran tisti, ki ga protežira, recimo, mentor ali kak drug vplivnež. Možno je, da se komu kdaj spregleda ali omili kak pogoj. Ni pa možno, da bi skozi univerzitetna sita prišel kdo, ki ne izpolnjuje pogojev. To bi bil škandal.
Ali je možno, da pride do mesta univ. učitelja kdo, ki ponaredi svoj življenjepis ali kako dokumentacijo? Seveda je možno. A ko se to odkrije, imamo "primer Arday". Seveda obstaja težnja po "napihovanju zaslug"; v prošnji za habilitacijo se manjše zasluge morda prikažejo kot večje, nepomembni nastopi kot pomembni ipd. A tudi ocenjevalci niso od muh in poznajo različne lestvice za razvrščanje in različne kontekste ocenjevanja. Ardayevo pretiravanje je že moralo biti tako, da je vzbudilo pozornost drugih na univerzi - ne rasistov, ampak administratorjev, učiteljev, ki vestno opravljajo svoje naloge.
Ob očitku, da ga napadajo, ker je temnopolt, sem se spomnil vica iz socialističnih časov. Nekdo se je prijavil na razpis za radijskega spikerja. Po avdiciji ni bil sprejet. "Me niso sprejeli, ker nisem v p-p-p-partiji", se je pritoževal.
Je Cofnas, protiigralec v tej drami, rasist? Se je spravil na ubogega Ardaya, ker je črn, in ker Cofnas misli, da črnci ne morejo biti univerzitetni profesorji. Možno. Iz vsega, kar je napisal o sebi, lahko sklepam, da je bil njegov motiv preverjanja, ali gre pri Ardayevi disertaciji za plagiat, rasističen. To pa ne pomeni nujno, da so ugotovitve preverjanja pristranske. Kaj pomeni, da je "rasni realist", kot se sam imenuje? Pomeni, da "nima nič proti drugim rasam, ampak..." V dobrohotni interpretaciji, to pomeni, da zadeve ne jemlje čustveno ampak razumsko; opozarja na dejstva o razlikah med rasami. Tu bi se osebno vzdržal mnenja, da je zato rasist. Bom pojasnil.
Pred časom sem na tem blogu nasprotoval mnenju urednice National Geografic, ki je v nekem uvodniku prebujensko trdila, da "ni ras". To ni samo njena trditev, to je ideologija gibanja. Da "ni ras", ni isto, kot trditi, da smo beli, črni, rumeni in mavrični vsi ljudje; da smo po svojem človeškem položaju in usodi med rojstvom in smrtjo vsi v istem čolnu; da vsi ljubimo in sovražimo itd. Da "ni ras", ne pomeni, da zavračamo zlorabljanje antropološke in drugih znanosti z namenom, da bi prikazali "druge rase" kot manjvredne. Ne, to pomeni, da ni razlik, o katerih nam poročajo oči: da so eni drugačnega videza kot drugi itd. in da se to ujema z geografsko porazdelitvijo itd. Pomeni, po mnenju prebuditeljev, da pojem "rase" ne sme obstajati, ker implicira pojmovanje večvrednosti in manjvrednosti. To pa ne drži. Lahko implicira, je impliciral, a ni treba, da bi impliciral vrednotenje. Nekje sem prebral, da imajo pripadniki "rumene rase" manjšo toleranco do alkohola; da se jih prej prime. Nekaj podobnega velja za belce, da lažje prebavljajo mleko (?). Ne glede na to, ali je to res ali ne, ta "ugotovitev" opozarja na to, da se tisti, ki imajo črno kožo in top nos in nabrekle ustnice in čudovite bele zobe, morda odlikujejo še po čem drugem; da se tisti s poševnimi očmi in rumenkasto kožo morda razlikujejo še po čem drugem od onih s črno kožo; razlikujejo biološko in psihološko. Ne da imajo česa manj kot črni ali beli, ampak da imajo kake druge lastnosti. Cofnas priznava črnim smisel za "zabavo", najbrž misli na glasbo, in šport. Morda je dejstvo, da je veliko jazz-glasbenikov v ZDA črncev, pogojeno socialno in kulturno, morda pa imajo kak gen za ritem malo drugačen kot belci; evolucijsko so se dolga tisočletja razvijali drugje in drugače in se je to vtisnilo v njihov genom... Mene bi vsekakor zanimalo, ali je tako, zato nisem naklonjen zavračanju raziskav, ki bi ugotavljale razlike med rasami. Pogoj zanje pa je priznaje, da "rase so". To misli Cofnas, ko pravi, da je "rasni realist"; trdi, da so rase različne, da imajo pripadniki ene druge sposobnosti kot pripadniki druge rase. Takoj, ko jih začne rangirati v smislu "črni so manj inteligentni, zato ne morejo priti do univerze", ga pozovem, naj dokaže. Sam pa ga bom seznanil s kritiko inteligenčnega testiranja ras. Ko trdi, da so črni manj inteligentni, je rasist, ker tega ne potrjujejo nobene resne raziskave.
Prebujenstvo motivira zapostavljene, da si pogumneje prizadevajo za družbeni vzpon, pri tem pa lahko v zavesti, da so kot ljudje upravičeni do istih položajev kot prej privilegirani, prekoračijo meje sprejemljivega in skušajo obiti veljavna pravila. Taki prestopki so voda na mlin rasistom, nenamerna negativna posledica dobronamernega aktivizma. Upam, da tak primer, kot je Ardayev, ne bo pojačal aktivističnih prizadevanj, ampak jih navedel na premislek, jih umiril in usmeril v bolj preudarno ravnanje.
