NEVROZNANOST, PSIHOLOGIJA, PES IN ČLOVEK

Za dokaz pasje ljubezni ne potrebujem merjenja oksitocina

Z razvojem nevroznanosti se psihologi pri svojih raziskavah in razmišljanjih vse pogosteje sklicujejo na ugotovitve te vede, čeprav po mojem mnenju nič bistvenega ne prispevajo k psihološkemu vedenju kot takemu, ampak samo v najboljšem primeru locirajo določene psihološke pojave v živčevju, običajno v možganih in jih povezujejo s pretakanjem hormonov. Freud, ki je bil po osnovni izobrazbi nevrolog, ni pojasnjeval histerije in drugih tegob, zaradi katerih so se ljudje zatekali k njemu po pomoč, z nevrološkimi pojavi ampak z drugimi duševnimi doživetji. Držal se je načela, da se psihološke pojave pojasnjuje z drugimi psihološkimi pojavi in zdravi z besedo, ne z injekcijami in tabletami, kar bi kot zdravnik lahko počel, pa ni. Zato je njegovo razmišljanje revolucionarno.

Danes je moderno psihološke pojave pojasnjevati z nevrološkimi, kar pomeni, da je razprostranjen redukcionizem, zvajanje psiholoških pojavov na biološke. To bi bilo včasih pozdravljeno kot prava marksistična materialistična znanost. Vendar na ta način psiholoških pojavov ne pojasnimo, ampak v najboljšem primeru ugotovimo določen paralelizem med pojavi na obeh ravneh, psihološki in nevrološki. Seveda je možno neposredno opazovati sinhrono pojavljanje impulzov v možganih in izjave subjekta, o njegovem trenutnem doživljanju, vendar take raziskave, kolikor mi je znano, niso prav pogoste. Kot rečeno, mi nič ne pomaga, če se zaljubljanje pojasni tako, da se reče: ko si se zaljubil, se je v tebi je povečala raven oksitocina. Ali to pomeni: če bi mi vbrizgali oksitocin, bi se zaljubil v orangutana, ki si ga pravkar ogledujem v živalskem vrtu? Zakaj sem se zaljubil v to osebo in ne v ono drugo? Ker se je ob tej osebi pri tebi povečala raven oksitocina, ob oni drugi pa ne. To ni nikakršna pojasnitev. Rad bi vedel, ali je zaljubljanje čisto naključno ali pa je večja verjetnost, da se zaljubim v določen tip ženske. Rad bi vedel, ali je večja možnost, da se zaljubim v plavolasko ali rjavolasko; suho ali obilno, mlado ali staro. Ali je zaljubljanje povezano s tem, kako druga oseba ravna z mano? Ali me mogoče, ne da bi vedel, vznemiri podobnost dekleta z mojo mamo, kar bi izhajalo iz Freudove teorije? Se "zaljubimo v človeka, ki ima enako rano kot mi sami" (Nataša Magister)? Oksitocin me ne briga. Ali drugače: čisto vseeno mi je, če moje preference izmerijo tako, da pri psihološkem testu ob fotografijah deklet izjavim »všeč mi je« ali »ni mi všeč«, kot če mi istočasno merijo raven oksitocina. Kajti če rečem »všeč mi je«, ni to nič manj resnično, kot če mi sporočijo količino »ljubezenskega« hormona. Bi se tudi morali precej potruditi pri merjenju, saj količina hormona najbrž ne skače tako hitro, kot si sledijo moje izjave ob prikazanih fotografijah.

Rad bi vedel, pod kakšnimi pogoji zaljubljenost preide v resno ljubezen; pod kakšnimi pogoji se konča enkrat za vselej. Zakaj me čez nekaj časa to čustvo mine? Ali je možno to stanje doseči hote, tako da bi se zaljubil v osebo, ki mi ni simpatična? Kako bo na ta vprašanja odgovoril nevroznanstvenik? Bo rekel: ja, če boste jedli več mesa, se utegne povišati raven oksitocina in dopamina, če pa kisle kumare, vam bo vse skupaj dol padlo? To bi bil zelo dosleden materializem. Skratka, doslej nisem odkril nič zares obetavnega za psihologijo, če se opira na nevroznanost.

Kakšno zvezo ima to s psi? Ob prebiranju članka »Vas ima vaš pes zares rad« (Global 9/23, po Newsweek) sem prvič začutil, da je morda nevroznanost koristna za psihologijo. Vas ima pes rad? »Imeti rad« je človeško čustvo in odnos. Tako poimenujemo neko vrsto doživljanja in vedenja do druge osebe – ali v našem primeru živali – neko vrsto odnosa. Kako ugotoviti, ali imam rad svojega psa? Na dva načina: da me vprašate, ali pa da me opazujete. Lahko vam odgovorim »ja, rad ga imam«, ali pa obširno opišem, kako mi je všeč njegov stas, njegova dlaka, zaupljiv pogled itd. Vse to imam rad. Lahko pa tudi vidite, kako ga nežno božam, se igram z njim, mu dovolim, da leži poleg mene itd. in sklepate, da imam psa rad.

Kako ugotoviti ali me ima pes rad? Psa ne moremo vprašati, lahko pa ga opazujemo. Je pa še tretji način, ki ga lahko uporabimo tako pri psu kot pri človeku: izmerimo raven oksitocina. Za ta hormon so ugotovili, da je njegovo izločanje povezano z doživetji »ljubezni« ali »zaljubljenosti« pri človeku (ne vem, če hormoni ta stanja natanko razlikujejo). Pod predpostavko, da smo v predhodnih raziskavah ugotovili zanesljivo zvezo (korelacijo) med izločanjem oksitocina in doživetjem »ljubezni« pri človeku, ki lahko opiše svoje doživljanje, lahko postavimo enačaj »oksitocin=doživetje ljubezni«. Če torej ob stiku človeka s psom pri obeh ugotovimo povišano raven oksitocina, to pomeni, da tudi pes čuti nekaj podobnega kot človek, čeprav ne moremo reči, ali čuti »ljubezen«. Spet pa se mi zdi, da z opazovanjem psa, brez merjenja oksitocina, doženemo isto. Saj ko rečemo, da nas ima pes rad, nismo prej izmerili ravni hormona ljubezni, ampak smo o tem sklepali na osnovi pasjega vedenja.

A veste, kako jaz vem, da me ima naš maček rad? Ker se v trenutku, ko se pojavim pred hišnimi vrati, vzame od nikoder, se najprej posmuka ob mojih nogah, nato prevali na hrbet in da vse štiri od sebe, kar je znamenje neskončnega zaupanja, potem pa gre za mano po stopnicah gor in ko mu pomignem, sede k meni v fotelj, se mi vzpne v naročje, me pogleda v oči in za nekaj trenutkov prede na mojem trebuhu. Ko se naveliča, gre po svojih potih. Omogočam mu bližino in svobodo – kot v dobrem zakonu. Tako počne z vsakim od nas, članov razširjene družine. A veste, da sem kar malo ljubosumen? Rad bi bil EDINI.

K psihološki teoriji morale onkraj Ojdipovega kompleksa

To je pretenciozen naslov, ki je bolj program, kot opravljeno delo.

Včeraj sem namreč poslušal video predavanje Romana Vodeba o psihologiji morale. Vodeba poznam samo po tem, kar drugi govorijo o njem, in to ni prav prijazno. Njega samega nisem ne bral ne poslušal vse do nedavnega. Ujel sem nekaj odlomkov in nekaj čivkov na fejsbuku. Mislim, da mu ne manjka zdrave pameti, smisla za življenjske prioritete in človeške občutljivosti.  O njegovem obvladanju psihoanalitične teorije zaekrat ne morem soditi. Pošteno moram priznati, da se s psihoanalitično teorijo najbrž nisem pol toliko ukvarjal kot on. Kljub temu bom tvegal korak stran od te teorije. Tega koraka vstran ne morem (za sedaj) utemeljiti s kritiko te teorije; lahko pa nakažem njegovo smer z navajanjem indicev, ki vodijo v drugačno teorijo.

Vodeb  ponovi poenostavljeno psihoanalitično formulo o nastanku moralnega "čuta" pri otroku iz Ojdipovega kompleksa. Otrok-deček (pri deklicah je potek nekoliko drugačen) je sprva navezan na mater. Vanjo vlaga svoja ljubezenska čustva. Ona je njegova "ljubica". Oče mu je v odnosu do matere tekmec. Do njega ne goji prijaznih čustev; nasprotno, ne želi mu nič dobrega, jezen je nanj, posebno, kadar ga vidi, kako se ljubčka z mamico. Jezen je nanj, ker spi z mamico v njuni sobi. Ojdipov kompleks. Potem odkrije, da deklica nima lulčka. Začudi se in zgrozi. Tudi njemu bi se lahko zgodilo, da bi mu ga kdo "odvzel iz narave". Kdo? Očka vendar, za kazen, ker ima fantek o njem grde misli. Rodi se kastracijski kompleks. Deček uvidi, da je v primerjavi z očetom nebogljen in da ne more zmagati v boju za mamico. Bolje je, če posnema očeta in preko njega obožuje mamico. Pride do identifikacije dečka z očetom. Oče mu potem lahko  prenese moralni Zakon družbe. V dečku se usidra nezavedno občutje: če ne bom priden, bom kastriran. Moram reči, da mi ta teorija zveni zelo podobno oni, ki sem jo slišal v cerkvi: Če ne boš priden, boš prišel v pekel.

Ne nameravam kritizirati te teorije, ne v Freudovem originalnem zapisu ne v Vodebovi poljudni poenostavitvi. Nisem psihoanalitik, nimam za sabo učne analize svojega nezavednega, nisem nikogar psihoanaliziral; nimam empiričnega gradiva, da bi lahko preveril to teorijo. Lahko bi le primerjal Freudovo besedilo z Vodebovim, a nočem izgubljati časa. 

Hočem ponuditi alternativno razlago nastanka moralnega čuta ali moralne zavesti, razlago, ki temelji na mojih doživetjih v otroštvu, na sodobnih spoznanjih biologije (fiziologije možganov) in na opažanjih vedenja živali (in ljudi). 

Naj najprej na kratko in preprosto izrečem svojo teorijo. Moralna (etična) zavest in ravnanje izvirata iz sočutja,  pojmovanega kot spoznanje, da drugega prav tako boli kot mene. Sočutje se ontogenetsko razvije naravno kot rezultat filogenetske evolucije, saj pomaga preživeti vrsti. Poglejmo po vrsti znamenja, ki vodijo v to smer.

Moja doživetja v otroštvu. Mama mi je bila bližja kot ata. Ob nedeljah, ko smo vsi lahko malo poležali, sta mi dovolila, da sem vstal iz svoje postelje in legel mednju v njuno posteljo. Pri tem sem se držal mame. Mama je rekla: Pojdi še malo k atu. Odvrnil sem: Ne, ata smrdi. Res je meni neprijetno vonjal po moškem in po cigaretah, mama pa je lepo dišala. Ojdipov komleks? Najbrž. Kasneje sem imel ata rad. Bil je prijazen do mene, skupaj sva gradila zgradbe in naprave iz sestavin neke tehnične igrače. Kadar se je s kolesom pripeljal iz službe - zagledal sem ga, ko je v križišču zavil v našo ulico - in se ustavil pred našo hišo, kjer sem se igral s prijatelji, sem se ga razveselil. Sosedovega Jožeta je oče tepel, mene moj ni nikoli (samo enkrat). Identifikacija? Seveda. Očeta sem spoštoval. Ne spominjam se, da bi mi ata kdaj razlagal, kaj je prav in kaj (moralno) narobe. Neposredno mi ni prenašal Zakona. To je počela mama, s katero sem bil ves čas, medtem ko je bil ata v službi, ali pa je počival ali delal kaj za hišo. Mama me je tudi kaznovala. Za hud prestopek sem moral klečati v kotu (zelo redko).

Morala se ne začne "z očetovim prenašanjem Zakona", ampak z navajanjem na kahlico, učenjem držati žlico, navajanjem na vljudno pozdravljanje soseda, razlikovanjem med "izposoditi" in "ukrasti", ocenjevanjem "vedenja" v šolskih spričevalih. V naši soseski je malo starejši mulc rad mučil neko deklico in ji grozil: Kri ti bom spil. Mala je v grozi vreščala in ga s tem še bolj spodbujala. To se mi je zdelo zelo grdo od tega fanta, čeprav ne vem, kako naj bi bilo to videti in čeprav me ata ni nikoli učil, da se ženskam ne sme izpiti krvi; o tem ni govoril. Kako to, da sem čutil in vedel, da je tako početje nedopustno, če mi tega ni povedal oče?

V zvezi z našo temo je pomembno naslednje doživetje. Imeli smo kužka, mešančka, cucka. Takoj po vojni smo se otroci prosto potepali po okolici. Prometa ni bilo, živeli smo v predmestju, za zadnjimi hišami je bilo polje. S psičkom sva se vračala s polja, ko se je nenadoma od nekod vzel potepuški pes Tarzan, dolgodlaka, rdeča zverina, in se spravil nad Čujkota. Ugriznil ga je, tako da sta se malemu na vratu poznali dve rdeči ranici od Tarzanovih zob. Mali je cvilil in se doma zatekel v svojo uto. Imela je širok vhod, tako da sem se lahko zavlekel noter k njemu. Ležal sem ob njem ter ga tolažil, dokler me ni tako našla mama. Koliko sem bil star? Moralo je biti nekako takrat, ko sem začel hoditi v šolo. Vedel sem, da je kužka bolelo, tako kot bi bolelo mene, če bi me ugriznil pes. Kadar je sosed nažigal sošolca Jožeta, sem bil malo privoščljiv, čisto malo, v glavnem pa sem bil jezen na surovega soseda in žalosten zaradi Jožeta, ki ni storil nič takega, da bi moral biti tepen. Vesel sem bil, da me moj ata ne tepe.

Vedenje živali. Imeli smo mačka, mačkona, borca. Nekoč smo sedeli na dvorišču in maček ob nas. S sosedovega vrta je do vrtne ograje primijavkal majhen mucek in tam preplašen obstal. Naš maček ga je opazil, se sprehodil do svoje posode s hrano in sedel kak meter od nje, obrnjen k mladičku, s hrbtom proti nam in od časa do časa obrnil glavo in nas pogledoval. S svojim telesnim položajem (in najbrž še s kakimi drugimi znamenji mačjega jezika) je dal vedeti malemu, da lahko pride in da je pot zavarovana. Varujem te, nič ti ne bojo storile te velike živali, ki sedijo tam v senci. Mali je zares previdno prišel do posode s hrano. Naš muc je ves čas stražil, da se je mali lahko najedel. Ta opis zveni antropomorfno; mačku pripisujem človeške misli in nagnjenja. Morda. A ostane dejstvo, da je maček prepoznal malega, mu šel naproti in ga pustil, da je prišel do posode s hrano in jedel. Jedel je njegovo, mačkonovo, hrano. Ja, nekakšen instinkt, boste rekli. In kaj potem? Kakšno zvezo ima to z moralo? S svojim vedenjem je maček omogočil mladiču, da je prišel do hrane. Pomagal mu je preživeti. Je važen moj motiv, kadar dam beraču drobiž? Ali dejstvo, da je dobil za žemljico?

V zadnjem času se množijo filmi in videi, ki prikazujejo altruistično vedenje živali. Odrasli sloni pomagajo mlademu slončku, da spleza iz jarka. Gos hrani ribe. Raca-mati čaka, da se vsi člani jate povzpnejo čez oporni zid, čeprav se zadnjemu, najšibkejšemu, posreči šele, ko je čisto na koncu moči. Mačka pomaga drugi mački čez ograjo. Konj prinese drugemu konju šop sena. Pes z gobcem odriva vodo iz luže in zaliva naplavljeno ribo in jo ohranja živo. Medved potegne iz vode ptico, kokoško morda, ki je padla vanjo. Pes pomaga drugemu psu, da se povzpne iz bazena z vodo; potegne drugega psa v prtljažnik avtomobila. Želva preobrne drugo želvo, ki je nemočno obležala na hrbtu. Prav presenetljiv je primer mačka, ki potisne v bazen ribo, ki se je znašla na suhem. Mnogo je primerov, ko živali žalujejo za mrtvo živaljo, ali jo skušajo obuditi, da žalovanja za človekom-skrbnikom niti ne omenim. 

Daleč od tega, da bi živalim pripisovali človeške misli in občutja. Nič narobe pa ni, če domnevamo, da ima človek globoko v sebi podobna naravna nagnjenja. Prva moralna zapoved, ki sem jo spoznal, ni bila "Veruj v enega Boga" ampak "Ne stori drugemu hudega". In to je še zdaj osnovna zapoved, ki se je držim.

Zrcalni nevroni.  V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so nevrologi univerze v Padovi, Giacomo Rizzolatti in kolegi, opazovali delovanje možganov pri opicah makaki. Ko je opica segla po sadju, so se aktivirali določeni nevroni. Ti isti nevroni so se aktivirali, ko je opica samo videla drugo opico ali človeka, ki je segel po sadju. Podoben je bil izid poskusa na ljudeh. Te nevrone so imenovali "zrcalni nevroni", ker zrcalijo vedenje drugega v nas. To pomeni: ko vidim drugega nekaj početi, se v meni samem sprožijo isti nevroni, kot bi sam tisto počel. Sproži se zametek enakega ravnanja. To je osnova so-doživljanja, vživetja ali empatije, ki je tudi drug izraz za sočutje. Pojavili so se tudi različni dvomi v zvezi s temi raziskavami, ki se nadaljujejo. Empatija je - ne glede na to, kakšna je njena nevrološka osnova - psihološko dejstvo. Ljudje smo sposobni vživetja v drugega človeka. Sposobni smo sočutja. In sočutje, spoznanje, da drugega prav tako boli kot mene, je osnova zlatega moralnega načela "Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi". Kakšno zvezo ima to z Ojdipovim kompleksom, naj ugotovijo psihoanalitiki. Dotlej pa se vprašajte: vas je že kdaj stisnilo pri srcu (ali kjer koli drugje), ko ste videli koga pasti, se udariti, raniti. Vi se niste ranili, pa vas je zabolelo.

Potem si lahko Ojdipov kompleks zataknete za klobuk. 

Ali me lahko obsede hudič?

Zavedam se precejšnje lahkomiselnosti tega vprašanja. S temi besedami in s temi mislimi se ne gre igrati. Ne pravijo zaman v cerkvi, da naj se božjega imena ne izreka po nemarnem. Najbrž isto velja za... Utegnejo se zbuditi skrite sile v svetu ali - v meni. In potem se vprašano uresniči. Spominjam se filma o britanskih vojnih ujetnikih med drugo svetovno vojno, ki so bili zaprti v nacističnem "Offlagu" (Offizierlager), taborišču oziroma zaporu na gradu Colditz (Schloss Colditz, Colditz Castle) na Saškem. Zaporniki so skušali na različne načine pobegniti. Ne vem, če se je kak pobeg posrečil, a priprave na pobeg so jih vzdrževale v duševni in telesni kondiciji. Eden od njih se je odločil za poseben trik. Pretvarjal se bo, da je duševno bolan. Posebna obravnava, ki je bo zaradi svojega stanja deležen, mu bo morda ponudila možnost za beg. Tako se je vživel v svojo vlogo shizofrenika, da so ob koncu vojne osvoboditelji med več sto oficirji našli tudi oficirja s shizofrenijo. Simulacija je neopazno zdrsnila v resničnost. Torej: previdno s tem. Vseeno me nekaj sili, da si o teh rečeh, o obsedenosti, pridem na jasno.

Pred leti sem vodil seminar z magistrskimi študenti socialne pedagogike. Ne vem, kako in zakaj, a pogovor je nanesel na obsedenost in eksorcizem, izganjanje hudiča. Mislim, da so takrat časopisi pisali o duhovnu-eksorcistu na Vipavskem Svetem Križu. Ker struktura univerze določa, da profesor vse ve, sem se tudi jaz hotel pokazati vsevednega. Vtaknil sem se v razpravo. Oprl sem se na svoje šolsko vedenje o psihoanalizi, ki se ga vsaj nekaj od psihologa pričakuje. Po mojem, sem rekel, se obsedenost pojavi pri ljudeh, ki so nekoč verovali v Boga, pa so zdvomili vanj, ali pa so si omadeževali dušo z besedami ali dejanji proti Bogu. Nekje v njih pa je še vedno skrita nekdanja vera in pestijo jih močni nezavedni občutki greha in krivde. To nezavedno se pokaže v obliki pošasti, ki jih tlači, mori, krivi in premetava, da padajo po tleh in jim pride pena na usta. Pa nimajo epilepsije. Ko se podvržejo obredu izganjanja hudiča, izganjalec hudega duha izzove, s tem izzove "napad", nato ga z obrednimi posvečenimi besedami in pripomočki izžene in trpečega oprosti nadloge. Hudi duh je šel, grehi so nesrečnežu odpuščeni in spet se lahko čuti del skupnosti verujočih. Kakšno olajšanje, kakšna sreča! Mogoče sem to misel tedaj, v seminarju, izrekel bolj na kratko, a v bistvu tako. Povedal sem svoje laično mnenje. "Pojma nimate", se je oglasil neki študent. Dober študent. Najboljši. Osupnil sem. V seminarju grobna tišina. Videl sem, da fant misli resno, da ve nekaj, česar jaz ne, in da se je pripravljen spopasti ne glede na posledice. Zaslutil sem, da ga vodi močna vera. Preblisknilo me je: v zadevah vere se ne spopadam. Umolknil sem. Tudi on ni nadaljeval in ni utemeljil svoje obtožbe. Čutil sem, da mi študentje, ki so svojega kolega gotovo poznali bolje od mene, mojega umika niso zamerili. Spremenili smo temo. 

Ko pa sem zadnjič v reviji Global (4/2019) naletel na članek o eksorcizmu, preveden iz amer. revije Atlantic Monthly, sem se spomnil na ta dogodek in sklenil zadevi priti do dna. Članek je zelo stvaren, objektiven in kot bomo videli, pripelje do za marsikakšnega razsvetljenca presenetljivega sklepa. 

Naj povzamem osnovna dejstva. Obsedenost se od nekdaj pojavlja povsod po svetu, v vseh časih. Pojavlja se kot skrajno stanje v okviru različnih religij. Nekateri razlikujejo obsedenost s svetostjo in obsedenost z demoni. Jezus je izgnal hudega duha iz obsedenega v čredo prašičev, ki je zgrmela v prepad. Jezusovi nasprotniki so ga imeli za obsedenega od hudega duha. V različnih religijah obstajajo tudi prakse izganjanja hudega duha ali demona oziroma, širše, prakse komuniciranja z demoni ali obravnavanja demonov.

Obsedenost in eksorcizem sta statistično v porastu v ZDA in verjetno tudi drugod po svetu. "Papež Frančišek je večkrat ... dejal, da je Satan ... dejansko bitje, ki zavaja in kvari ljudi. ... v apostolskem pismu /je/ zapisal: 'O hudiču ne smemo razmišljati kot o mitu, predstavi, simbolu, besedi ali ideji' temveč kot 'o dejanskem bitju, ki nas napada.'" Eno samo bitje, ki se seli po svetu in napada zdaj tu zdaj tam? Leteči "unabomber"? Eno samo bitje, ki iz svoje luknje izstreli žarke zla na vse strani, da zadenejo veliko ljudi? Eno samo bitje, ki "zavzame" posameznike kot posrednike in preko njih kvari ljudi? Je Satan zunaj mene in pride vame tako ali drugače, ali je že od nekdaj v meni in se zbudi ter me zavzame, obsede? 

V članku, ki me je spodbudil k pisanju, je predstavljeno nekaj primerov obsedenih. Naj iz njih povzamem, kako je videti ta motnja. Predvsem: gre za napad ali vrsto napadov, ki se izmenjujejo z mirnejšim stanjem in kolikor toliko normalnim funkcioniranjem. Bistvo napada je, da oseba čuti, da jo je prevzel hudi duh, pošast, ki mu včasih da tudi ime, npr. Črni. Leže nanjo, pritisne jo k tlom, jo duši. Pred tem, med tem ali po tem se pri napadenem pojavijo tudi drugi simptomi, značilni za konverzivne nevroze ali psihoze: halucinacije, ohromelost, bruhanje, usločen hrbet ("histerični lok"), zaviti gibi telesa in okončin, občutek groze in nemoči. Posebnost obsedenosti je, da začne oseba govoriti s spremenjenim glasom; govori v tujem jeziku, ki se ga ni učila; izkazuje posebno znanje; postane agresivna do okolice in kaže izredno telesno moč. Pri nekom so opazili stigmo, napise, ki so se pojavili na telesu, npr. PEKEL. Osebnost se preobrazi; iz nje govori druga osebnost, Satan. Oseba čuti močan odpor do Boga in predmetov bogoslužja. Navzoči poročajo o nenavadnih, nadnaravnih pojavih ob napadu: vključijo se elektronske naprave, zasvetijo luči, ki so jih imeli za pokvarjene, predmeti lebdijo v zraku, ali pa se sami od sebe premikajo. V normalnem stanju je oseba prepričana, da jo trpinči demon. 

Po mnenju nekaterih psihiatrov gre za disociativno motnjo osebnosti (razcepljena, podvojena osebnost), drugi pravijo, da je ni mogoče podrediti nobeni kategoriji obstoječe psihiatrične diagnostike. Čeprav je na zunaj včasih podobna histeriji, tj. sliki konverzivne nevroze, ki so jo od Freuda dalje zdravili psihoanalitično, ni dostopna zdravljenju s psihoanalizo. Kakor koli obračamo, ostane pri diagnosticiranju neki ostanek, reziduum, ki ga ni mogoče opredeliti drugače, kot da sega na področje duhovnega, religiozne vere. 

Ljudje, pri katerih se pojavi ta motnja, imajo zgodovino osebnih ali družinskih travm ali zlorab. Poleg tega pa so tako ali drugače povezani z okultnimi praksami in religijo. Psihiatrično ali psihoterapevtsko zdravljenje nima pomembnejših učinkov. Kaže torej, da gre za pojav, ki je vezan na področje religije in ki je dostopen samo religiozni praksi - izganjanju hudiča.

Cerkev se tega pojava loteva zadržano in previdno. Eksorcisti, izganjalci hudiča, delujejo po premišljenem protokolu. Pomembna sestavina tega protokola je presejalni test ali "discernacija", razločitev primerov, pri katerih je indicirano izganjanje hudiča, od množice ostalih, pri katerih ne gre za pravo obsedenost (a so se, ali so jih, vseeno prijavili eksorcistu!). V primeru, da gre za obsedenost, podvržejo osebo obredu izganjanja hudiča. V tem obredu duhovnik-eksorcist po uvodnem blagoslovu in branju svetih besedil napove pravila, ki se jih mora držati hudič, npr. da pove svoje ime. Nato duhoven nagovori hudiča, ga besedno izzove, naj se pokaže. Ko oseba pokaže znamenja obsedenosti, duhovnik veli hudiču naj zapusti osebo. Potem se oseba pomiri. Včasih je potrebno več izganjanj, da pusti hudič osebo trajno pri miru. Moj vtis je, da se zadeve lotevajo razumno in da opravljajo koristno delo, ko poskrbijo za preostanek psihiatričnih primerov. To je zame novo spoznanje.

Sem takrat v seminarju izrekel veliko neumnost? Mislim, da ne. Gre za subjektivno doživet pojav pri osebah "z ranjeno dušo"; pojav, ki je tesno povezan z njihovo vero v Boga ali sploh v nadnaravno. "Če kdo privzame novo osebnost, ta pa o sebi trdi, da je demon, ki se želi polastiti obsedenčeve duše, ali lahko kdorkoli dokaže, da ni tako," piše člankar (Mike Mariani v Atlantic Monthly, po Globalu 4/19). Seveda je tako - v doživljanju obsedenega.

Kako naj odgovorim na uvodno vprašanje? Prvič, pri meni nima več dosti časa (mogoče me mirno čaka tam spodaj). Nimam družinske ali osebne zgodovine travm in zlorabe. Ne verujem v nič nadnaravnega. Nobene zveze nimam z okultnim, niti me ne zanima kaj dosti. Okultni pojavi so zame neproučeno področje duševnosti ali narave. Poročila o njih sprejemam s skepso. V cerkev ne hodim. Z veliko verjetnostjo lahko napovem, da me ne bo obsedel hudič; če pa že, potem bolj kak manjši, ki me bo pognal v kakšno neumnost. Če se ne bo spričo naraščajoče družbene anomije povečalo število ljudi, sposobnih zla in uničevanja v imenu višjih vrednot ali pa kar tako, iz veselja - pravih hudičev. Mislim, da je Frančišek mislil na te osebe.

Skok z elastiko: preizkus svobodne volje

Berem o nevroznanstvenem poskusu, ki naj bi dokazoval, da se človek odloča s svobodno voljo in da ga ne vodi nezavedno. Gre za dilemo, ali se človek odloča na osnovi svobodne volje, ali pa so njegove odločitve determinirane z nezavednimi motivi. Osebam, ki so stopile na rob prepada, kamor naj bi se pognale, privezane na elastično vrv, so nadeli čelado z elektrodami in merili akcijske potenciale v njihovih možganih. Če se človek zavestno, to je, s svobodno voljo, odloči za skok, če ga torej predvideva in da povelje mišicam, se poveča električna napetost v možganih. Če pa dejanje sledi samodejno pod vplivom nezavednega dogajanja, se napetost ne poveča. Pri večjem številu skokov so dosledno ugotovili povečanje napetosti. Sklep bi torej bil: za tako pogumno dejanje, kot je skok v globino, sicer zavarovan a tudi tvegan, se človek odloči zavestno in ne pod vplivom nezavednih motivov. Ali res?

Zgodba se je začela prej. To je zgodba o "potencialu pripravljenosti". Zgodba ima dva dela, za katera ni jasno, ali pomenita isto, in sklep. Prvi del. Neki nevrolog je pri laboratorijskem poskusu ugotovil, "da se kakšno sekundo in pol pred hotenim gibom v možganih sproži električni potencial. Raziskovalci so... (opazujoč krivuljo potenciala na ekranu) ... z veliko verjetnostjo napovedali, da bo sodelujoči v raziskavi kmalu premaknil prst. To se je potem res zgodilo.¨ Drugi del. "Poznejše meritve so ... dokazale, da se šele približno sekundo po pojavitvi potenciala pripravljenosti testiranci zavejo, da bodo kmalu premaknili (ali hoteli premakniti) prst." Sklep. "To zakasnitev ... štejejo za dokaz, da je svobodna volja le pobožna želja in da nas v resnici vodijo nezavedni procesi." (Global 4, 18, 10-11; po Spieglu)

Prvi del zgodbe govori o nečem pričakovanem, normalnem. Če hočem pomigati s prstom, si moram dati zavestno povelje: "Premakni prst!" Ta misel se nevrologu pokaže kot povišana električna napetost v možganih. Drugi del zgodbe je presenetljiv. Povišani potencial se pojavi pred mislijo, preden si človek da povelje, naj premakne prst. Neko dogajanje v možganih, ki se kaže kot povišan potencial, je torej povzročilo misel oziroma povelje, ki mu je sledil premik prsta.

Sklep pravi, da je vzrok te zavestne misli nezavedno. Neki nezavedni impulz je povzročil gib, ki se ga človek šele kasneje zave.Človek torej nima svobodne volje, vodi ga nezavedno. Ali res?

Omenjeni nevrološki poskus, ki je odkril "potencial pripravljenosti", tega ne dokazuje. Prvič: gre za očitno protislovno sklepanje. Prva trditev: Pri hotenem gibu se električna napetost poveča. Če se gib pojavi, napetost pa se ne poveča, naj bi to dokazovalo, da je gib nehoten,  povzročila naj bi ga zunajzavestna  sila, nezavedno. Druga trditev: Človek se zave giba šele po povišanju napetosti, ki ji sledi gib. Torej: električna napetost se pojavi, če je gib zavesten in električna napetost se pojavi, preden je gib zavesten. To je protislovno.

Lahko razmišljamo tudi takole. Nimamo podrobnega opisa poteka poskusa, zato naj si pomagamo z domišljijo. Preiskovanec, ki bo pomigal s prstom, pride v laboratorij. Recimo, da je "naivni subjekt", študent, ki so ga potegnili noter in posedli na stol. Kaj se plete v njegovi glavi? Kaj so mu rekli? "Izvajamo nek nevrološki poskus. Na glavo vam bomo dali tole čelado z elektrodami, ki registrirajo možganske potenciale." Kako naprej? Kako človeka pripraviti do tega, da bo pomigal s prstom? On nič ne ve, sedi tam kot klada. En način je, da mu ukažemo: "Skrčite kazalec na desni roki!" Takoj se mu, domnevamo, vzbudi predstava o zaukazanem dejanju. Nevrolog registrira povišan potencial. Trenutek zatem preiskušanec "da povelje" kazalcu, naj se zgane. Tisto prvo povišanje potenciala je sledilo nevrologovemu ukazu, ki mu je sledila preiskovančeva misel ali ukaz samemu sebi in temu gib prsta. Kje je tu nezavedno? Drugi način, manj direktiven, je, da nevrolog reče: "Merili bomo potencial, ki bo nastal, ko boste premaknili kazalec na desni roki. Ko boste pri volji, skrčite kazalec na desni roki!" Preiskovanec si misli "ok", malo počaka, v glavi se mu vzbudi predstava giba, ki ga namerava izvesti - potencial se poviša - da si povelje in izvede gib. Sklep je enak kot prej. 

Preiskovancu se prst ne more skrčiti samodejno, preden bi si preiskovanec zavestno ukazal, naj se skrči. Mišice, ki skrčijo prst, so del voljnega mišičja, ki se krči pod vplivom zavestnih, hotenih ukazov subjekta. Nehoten gib kazalca, bi se zgodil v primeru živčne ali psihične bolezni (epilepsija, tiki ipd.), sicer pa samo v primeru, če bi nevrolog direktno stimuliral možganski center za gib kazalca oziroma ta gib povzročil s kakim drugim dražljajem brez vednosti preizkušanca. Misel na gib prsta, zavest o tem, da hočem skrčiti prst, ali da ga bom skrčil, ne more priti potem, ko sem prst s svojo voljo skrčil. To je protislovno. "Potencial pripravljenosti" je to, kar pomeni ta beseda: je registracija potenciala, ki se poviša ob misli na gib. Tej misli pa sledi gib. "Potenciala pripravljenosti" ne povzroči neznana sila nezavednega ampak zavestna misel-predvidevanje giba. 

Miganje mojega kazalca ne kaže na nezavedno.

Ali zvišanje možganskega potenciala pred skokom v globino, ki se pojavi ob enakem predvidevanju in zavestnem ukazu samemu sebi, naj skočim, pomeni, da to dejanje ni nezavedno motivirano? Ko človek stoji na robu in se odloči, da bo skočil, je to nedvomno res zavestna odločitev na osnovi svobodne volje. Torej z nezavednim ni nič? Ga ni?

Kako pa, da se je odločil priti sem na ta rob prepada? Zakaj nekatere ljudi ta avantura privlači, drugih pa ne. Zakaj raje sedim doma za računalnikom, kot da bi šel na bungie-jumping? Zakaj nekateri fantazirajo in sanjajo o skokih v globino, drugi pa o čem čisto drugem? Zakaj hoče fant s skokom dokazati, da je pogumen? Komu hoče to dokazati? Mogoče ga nekje v nezavednem žene spomin na to, kako je mamica zažarela, ko je storil kaj pogumnega. Zakaj bi dekle rada doživela telesne občutke ob prostem padu? Ji mogoče kje v nezavednem utripa spomin na to, kako jo je ljubljeni očka metal v zrak in nato, ko je padala dol, ulovil in stisil v varen objem?  Nevrološki poskus ne eliminira možnosti, da je skok z elastiko nezavedno motivirano dejanje; ne hotena mobilizacija telesnih mišic za sam skok, ampak vse dogajanje, ki človeka pripelje na rob globine, v katero bo skočil. 

Za eliminiranje nezavednega in ustoličenje absolutne vladavine svobodne volje bi si morali nevrologi izmisliti bolj inventivne poskuse. V resnici pa to sploh ni nevrološki problem. Naj se držijo tkiva; naj se ne spuščajo v snovi, iz katerih so sanje.