Na teh straneh so zbrani vsi zapisi o naslovni temi od začetka pisanja tega bloga do danes (avgust 2022) v kronološkem redu z malenkostnimi popravki zaradi boljše berljivosti.
27. januar 2012
Popularni poljudni filozof "Alain de Botton bi gradil
ateistični tempelj", beremo danes na Planetu siol. Ob tem ko promovira
svojo novo knjigo Religija za
ateiste (Religion for Atheists), se zavzema, da bi v središču Londona
zgradili visok tempelj za ateiste, ki bi "slavil 'novi
ateizem', nasprotje 'agresivnega in destruktivnega' ateizma", ki da ga
goji Richard Dawkins, avtor knjige Bog
kot zabloda. Na ta predlog se je odzval Dawkins, češ da je
"ateistični tempelj oksimoron" (bistroumni nesmisel; mislil je najbrž
'contradictio in adiecto',
protislovje samo v sebi). Po Bottonu naj bi ta tempelj slavil življenje,
ljubezen, prijateljstvo in mir. "Humanisti po drugi strani verjamejo, da
gradnja kvazi-religijskih zgradb za ateiste ni potrebna, saj ateisti ne
potrebujejo templjev, da bi razmišljali o smislu življenja," beremo v
poročilu.
Ob tem sem se spomnil svojega zapisa v prvem blogu, ki sem
ga pisal na straneh Fakultete za socialno delo leta 2006. Tam sem pod
naslovom Za cerkev necerkvenih med
drugim zapisal:
"Ko sem bil pred leti v Berlinu, sem v Brandenburških
vratih odkril kamrico, namenjeno umiku in tihemu premisleku. Pri vhodu, v
predsobi, je gospa, ki varuje prostor in hrani knjigo vtisov. Iz predprostora
prideš v nekoliko večji prostor, kjer je nekaj oblazinjenih sedežev, nekaj
preprog, na steni pa tapiserija, ki osredotoča pogled. Drugih simbolov ni. Tu
lahko pripadnik katere koli veroizpovedi, tudi ateist, posedi, pomoli ali pomeditira,
ali pa se preprosto odpočije od uličnega hrupa. Lahko govori z Bogom ali pa sam
s sabo. Kajti, če je Bog, je povsod, ne samo v katoliški cerkvi; še najbolj med
ljudmi, ki se zavedajo svoje nebogljenosti, temeljne nemoči – in jim ni do
moči. Tedaj sem bil v prostoru sam. Dobro mi je delo in ganilo me je. To sem
tudi zapisal v knjigo vtisov, ki sem jo ob tem radovedno prelistal. Tudi
Slovenci so bili tam, tudi znani. Kamrico vzdržuje mesto. Rekli boste: to lahko
storiš tudi v cerkvi. Lahko. A različni ljudje iz različnih razlogov ne zaidejo
v cerkev. Bi bilo zelo nenavadno, če bi kje v Ljubljani imeli tako kamrico za
umik in pomisel?"
Tega ne pišem, ker bi mislil, da mi je De Botton ukradel
idejo. So obdobja v zgodovini, ko je kaka ideja 'v zraku', ni pomembno kdo in
kdaj jo izreče, niti ne, kako natančno je izrečena. Na straneh Facebooka se
nekateri moji ateistični kolegi zavzemajo za "društvo humanistov" kot
nekakšno versko skupnost ali kot protiutež verskim skupnostim. (Naj mi ne
zamerijo, če jih napačno razumem.) To, da več ljudi nekaj čuti, nekaj drugače,
na nov način čuti, napoveduje družbeno spremembo.
Filozofu Tinetu Hribarju dolgujem razlikovanje med religijo
in vero, pa tudi med teističnimi in ateističnimi religijami. Naj Dawkins ponuja
še toliko naravoslovnih dokazov proti obstoju Boga, mislim, da tako
prepričanje, da je Bog, kot prepričanje, da ga ni, temeljita na verovanju, ne
dokazih. V ozadju je še bolj temeljno vprašanje, namreč, kaj je Bog, kako ga
razumem. A v to se tu ne bom spuščal.
Tudi cerkev je izvorno skupnost vernikov, ne nujno
organizacija moči. Zakaj torej ne skupnost ljudi, ki verujejo v "dobro v
človeku", ali ki so pristaši te ali one različice "naravne
religije", po kateri smo ljudje po naravi obdarjeni s sočutjem in se torej
po naravi ravnamo po Kristusovi zapovedi: "Ljubi svojega bližnjega kakor
samega sebe", ali, če imate raje, po Kantovem kategoričnem imperativu, ki
izraža isto misel.
"Mislim, da bi se moral človek ves čas zavedati nekaj
temeljnih danosti človeškega življenja in temu zavedanju posvetiti svoj čas.
Moral bi meditirati, kar je približno isto kot moliti. Mislim, da bi moral
človek tudi praznovati vesele dogodke svojega življenja in se posvetiti
preživljanju žalostnih; praznovati premene letnih časov in vse take dogodke,
ekvinokcije in solsticije – v družbi, v skupnosti ... Slaviti življenje.
Človek, ne glede na to, ali veruje v onostranstvo ali ne", sem takrat
zapisal.
Megalomanska de Bottonova zamisel templja mi sicer ni všeč.
Bolj mi je všeč kamrica v Brandenburških vratih.
Viri:
http://www.siol.net/kultura/novice/2012/01/alain_de_botton_bi_gradil_ateisticni_tempelj.aspx
B. Mesec, Moj spletni dnevnik 2006. Obštudijsko gradivo. Univerza v Ljubljani,
Fakulteta za socialno delo, Ljubljana 2006.
1. april 2012
Peter
L. Berger, Vprašanja vere
je naslov knjige s podnaslovom Skeptična pritrditev krščanstvu. Peter L. Berger je ugleden
sociolog, "eden najuglednejših", je zapisano na ovitku knjige, pri
nas široki družboslovni javnosti znan kot soavtor dela Berger in Luckman, Družbena konstrukcija realnosti. Lahko
rečem, da imam precej trdno stališče glede vere in religije (kar se pri mojih
letih že spodobi), vendar ne tudi podrobno izdelano. Tu tega ne morem
razlagati. Lahko rečem le, da so me evangeliji ganili in da imam Jezusa iz
Nazareta v marsičem za življenjski zgled. Njegove prilike in vse njegovo
ravnanje si skušam po svoje razložiti, ne da bi poznal teološko literaturo;
pravim, da je bil prvi eksistencialist (pa se o prvenstvu in filozofski
opredelitvi ne mislim pričkati). Zato rad o teh rečeh kaj preberem. Teološka
apologija religiozne vere me pravzaprav ne zanima; je sama v sebi sklenjena in
zaprta. Zanimajo me, na primer, interpretacije Nove zaveze, ki iščejo in
zaznavajo odmeve starih prilik v dušah modernih ljudi. Kako ne bi segel po
knjigi laika, široko razgledanega, razumnega, inovativnega sociologa, za
katerega domnevaš, da ni teološki doktrinar, in da bo sporočil to, kar iščem
sam: odziv njegove duše na sporočila človeka, ki se je od malega zavedal svoje
temeljne ranjenosti in poklicanosti v razpetost na križu?
Kakšno razočaranje! Berger, za laika kar teološko
poznavalsko, razprede svojo pritrditev krščanstvu okrog posameznih sintagem
krščanske veroizpovedi, creda
(tropičja označujejo prelome poglavij):
"Verujem ... v Boga ... Očeta vsemogočnega, ...
stvarnika nebes in zemlje, ... in v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega,
Gospoda našega, ... ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device,
... trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen, ... šel
pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa, sedi na desnici Boga
očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. ... Verujem v
Svetega Duha, ... sveto katoliško cerkev, občestvo svetnikov, ... odpuščanje
grehov, ... vstajenje mesa in večno življenje."
V vsakem poglavju začne razmišljanje z zdravorazumskim odzivom, povzame nato misli teologov, pride do pasti in slepih ulic razuma, do protislovij, ki bolje utemeljujejo nevero kot vero, da bi na koncu emfatično pritrdil veri - vsemu dobesedno tako, kot je navedeno zgoraj, v maniri najbolj zvitega preobračalca besed, tako da se vse izide v najbolj konzervativno formulo. Zavrne celo teološke interpretacije, ki se odmikajo od te vere; ki starim obrazcem iščejo ustreznice v doživljanju sodobnega človeka. Za ilustracijo tega početja, ki mu ni mogoče reči mišljenje ampak zgolj izpovedovanje vere, naj bo dovolj samo primer interpretacije vstajenja.
Potem ko Berger prizna, da ni nobenega zgodovinskega dokaza
o vnebovzetju (da o fizikalnih pomislekih ne govorimo) in ko pravi, da bi njemu
zadostoval navaden policijski zapisnik (s čimer je užalil teologa, s katerim se
je bil pogovarjal), zatrdi, da vernik tudi ne potrebuje nobenega dokaza. To je
res. Poigra se z mislijo, kaj bi bilo, če bi po televiziji predvajali
dokumentarec o tem, kako so Kristusovi učenci odprli grob, ukradli truplo in
razglasili, da je šel Učenik v nebesa. Vse to ne bi prizadelo vere verujočih.
Spet ima prav. Pravi tudi, da Jezusova zgodba ne bi bila nič kaj zanimiva, če
ne bi od mrtvih vstal, in tako posredno priznava, da je ta mit potreben za
ohranjanje vere. Spet za vernika presenetljiv uvid. Ampak zakaj potem on v to
veruje, če je razkril ves mehanizem mita in ga odčaral? Pravijo, da pri
povzdigovanju, vrhuncu maše, v obliki nekvašenega kruha verniki zaužijejo
Kristusovo telo in v obliki vina njegovo kri in ga tako ponotranjijo. Zaužitje
kruha in vina simbolizira vernikom ponotranjenje, sprejetje Kristusa, njegove
drže. Tako je tudi z vstajenjem. Je zgodba, mit, ki simbolizira dejstvo, da je
Kristus "neznansko močna bit", ki je kot ideja, kot nepozaben zgled,
preživela Jezusovo telesno smrt. Tudi to sprejmem. Izraz »močna bit« ima zame povsem tostranski
poudarek. (Vsi bi tudi radi, da bi nas naša
dela ali naše misli preživele.) Toda Berger pravi, da tako sprejemanje
"Jezusa kot učitelja inovativne nravnosti ali kot duhovnega vzornika"
ni podprto z Novo zavezo. Ni ustrezno sprejemanje Jezusa. Bergerju in vsem
pravim vernikom gre za odrešitev sveta, za kozmično
odrešitev. Kristus ni samo Učenik, je Odrešenik. Kristus je
"odrešenjska moč Boga" in je obstajala ne le pred zemeljskim
življenjem Jezusa ampak pred stvarjenjem sveta. Bog je svojega Sina poslal na
svet, da bi ga odrešil. (Ali »odrešiti«
pomeni kaj drugega kot »odrešiti grehov«, kot običajno razlagajo, ni jasno,
kaže pa, da nekaj veliko večjega.) "Sprejeto je" - dogmatično zatrdi
sociolog qua amaterski
teolog - "da je bil /Kristus/ dejaven zunaj svoje empirične življenjske
dobe - ko je vstal od mrtvih, šel v nebesa in mu je usojeno, da se vrne v slavi
in ustanovi kraljestvo, ki ga je napovedal. Te trditve obsegajo odrešenje kot
kozmični dogodek, kot vdor Božje moči v ta svet" (str. 119). Veruj, kdor
moreš! (Na rob sem pripisal "STAR WARS"). »Odrešenje« tu ne pomeni
odpustitev grehov ampak vrnitev Kristusa in ustanovitev napovedanega kraljestva
(snovnega?) ter preprečitev propada
Planeta in/ali kozmosa, vesolja. Bergerjevo stališče je logično - pod njegovo predpostavko. Bog vendar ne more mirno gledati, da se mu njegova stvaritev, vesolje, širi in ohlaja in je na poti v propad. To mora ustaviti!
Berger pribije, zavračajoč liberalna teologa Bultmanna in
Tillicha, da se ne strinja "z vsako opredelitvijo, ki razlaga Kristusa kot
simbol človeških eksistencialnih kategorij in s tem zamegljuje kozmično
resničnost njegovega odrešenjskega dela" (str. 119). No, v to
ultrakonservativno kozmično odrešitev pač ne morem verovati. Prepričan sem
tudi, da je v Evangelijih kaj malo osnove za to vero.
Podnaslov Bergerjeve knjige bi moral biti: "Sploh ne skeptična
pritrditev krščanstvu" ali »navdušena pritrditev krščanstvu«. Še bolje bi bilo: "Volja do vere",
kajti za to gre - za težave vernega razumnika, ki jih navidezno razumsko
premaga z voljo do vere. Če bi bil jaz kolega tega sociologa, bi mu rekel:
"Berger! Veruj, Bog ti požegnaj, in ne piši knjig o tem!"
Branje mi je bilo zanimivo, kravžljali so se mi možgančki,
zvedel sem na kratko in razumljivo povzeto za marsikatero teološko stališče. Na
koncu se je utrdila moja brezbožna vera, tako kot se je Bergerjeva
ultra-religiozna vera. V nasprotju z Bergerjem ne potrebujem ne Boga ne
odrešitve ne svoje ne kozmične. Povsem sprijaznjen sem s potovanjem v nič,
osebnim in kozmičnim - edino je, brez nadaljevanja, nezastrto z mitom večnega
življenja, prelestno, živo, polno ljubezni.
Vir: Peter L. Berger, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev krščanstvu. KUD
Logos 33, Ljubljana 2011.
25. september 2012
Krščanstvo
kot »hiperkozmična drama«
Podnaslov prikaza z gornjim naslovom (Alen Širca, Delo,
25.9.2012) knjige znanega in vplivnega sociologa Petra Bergerja Vprašanja vere zatrjuje, da je to
delo »prepričljiva teološka razprava«, v kateri skuša »avtor … nagovoriti
ateiste in druge 'omahljivce'«. Morda je razprava prepričljiva za prepričane,
dvomim pa, da tudi za ateiste in 'omahljivce'. Vsaj v mojem primeru to
prepričevanje ni bilo uspešno. Mi pač ni pomoči. Knjiga sama ima podnaslov
»skeptična pritrditev krščanstvu«. Tudi to ne drži. Bergerjevo delo je zanosna
pritrditev veri; pritrditev vsaki postavki apostolske veroizpovedi (krščanskega
creda) posebej v njenem najbolj dobesednem (laično vsakdanjem) pomenu,
vključno z vero v odrešitev kozmosa, vero, ki najbrž pomeni, da bo Bog ustavil
tisto širjenje vesolja in ohlajevanje, ki ga zlovešče napovedujejo astronomi,
na našem modrem planetu pa bo življenje cvetelo večno. Hiperkozmično.
Ker me zanima, kaj bi mimo bradatega strica na oblaku beseda
»Bog« še lahko pomenila, berem take razprave. Trenutni izid mojega raziskovanja
je, da verujem v »božje« v vsakem človeku, ne pa v »Boga« ali »bogove«. To se
bo dlakocepskemu sofistu zdelo protislovno: zatrjujem pridevnik ne pa
samostalnika, iz katerega je izpeljan. Zato dolgujem pojasnilo. To »božje« si
prevajam z manj skrivnostno besedo »človečno«, ali kot »dobro, sočutno« in tudi
kot spoštovanje večine desetih »božjih« zapovedi krščanskega Boga. Glede
spoštovanja zapovedi brez Boga se pridružujem filozofu Bagginiju, ki na znani
zgroženi vzklik Ivana Karamazova »Če ni Boga, je vse dovoljeno!« odgovarja: Da,
razen parkiranja v središču Londona ob sobotah. S tem dovolj nedvoumno nakaže
človeški izvor »božjih zapovedi«.
Kritično vprašanje (kot ga izpostavlja pisec prikaza), ki ga
tako imenovani ateisti (to je, brezbožniki; ljudje nasploh pa so, na enak način
poimenovani, brezrogci, saj nimajo rogov – naj bi jih imeli?) naslavljajo
teistom, je: če je Bog, zakaj dopušča trpljenje. Konkretno: «Kako je sploh
mogoče upravičiti trpljenje in smrt enega samega otroka, edinstvenega,
neponovljivega?« Bergerjev odgovor: »Bog je navzoč v otrokovi in materini
agoniji. Trpi z njima in z vsem trpinčenim stvarstvom…« Ubogi Bog! Povejte to
materi. In dodajte z Bergerjem: »Ne otrok ne mati ne bosta propadla, ampak
bosta onkraj tega življenja neskončno potolažena.« Morda bo mati s
tem res potolažena. Mnogi so.
Smisel trpljenja, če se mu ne moremo izogniti, je edino ta,
da nas dela bolj človečne, sočutne, pripravljene pomagati, skromnejše in
ponižnejše pred silami narave in skrivnostmi življenja – v tem edinem življenju.
Bergerjeva globokoumna tolažba je zgled nesočutnosti.
Vir: Peter L. Berger, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev
krščanstvu. KUD Logos 33, Ljubljana 2011.
Alen Širca, Krščanstvo kot "hiperkozmična" drama, Delo,
25.9.2012
30. september 2012
Berem zgodbo o Kristusu kot revolucionarju, ki jo je objavil
Spiegel in prenesel Global. Pisec se sprašuje, ali ni šlo Kristusu za posvetno
oblast, ne samo za duhovno - "Kakor v nebesih tako na zemlji". Bil
naj bi "resnični borec za boljši (tostranski) svet", ki naj bi ga
tedanji kristjani, da bi lažje širili novo vero, kot takega, bojevitega,
zatajili in spremenili v "krotkega in blagega". Zgodovinske
okoliščine položaja Judov v rimskem imperiju seveda kažejo na to, da so se
upirali in se hoteli znebiti rimske nadoblasti. Bili so uporniški poskusi, ki
so jim sledile rimske represalije, in tudi Kristus je pri okupacijskih oblasteh
veljal za na ta način nevarnega agitatorja. Časnik navaja razne posredne
'dokaze' in sklepanja za to, da bi res hotel biti 'kralj Judov', pa, kljub
temu, da navaja nekaj zgodovinarjev, nobenega dokaza o kakem Kristusovem
dejanju, za katerim bi lahko videli vsaj težnjo, če že ne načrt, po osvojitvi
posvetne oblasti. Edino Kristusovo uporniško dejanje je bilo
prevračanje miz menjalcev denarja v templju. Temu dejanju nikakor ne morem
pripisati težnje po osvojitvi posvetne oblasti. Kristus naj bi hujskal ljudstvo
proti rimskim okupatorjem in domačim farizejem. Tistemu, ki razmišlja samo
o osvajanju posvetne oblasti, je marsikaj lahko "hujskanje". Celo
Pilat ga je imel za nedolžnega, a tako zadržanje Pilata naj bi bilo potvorba
tedanjih kristjanov, ki iz taktičnih razlogov niso hoteli kriviti Rimljanov,
ker bi to oteževalo širjenje njihove vere. Precej iz trte zvita argumentacija. Mislim,
da je to spieglovska liberalna "politofilska" (v smislu prevlade
političnega in ne filozofsko-etičnega ali religioznega diskurza) zastranitev.
Kristus je bil - če odmislim to, v kar verujejo kristjani (božji sin itd.) -
učitelj etike, etične drže, jaz pravim kar 'prvi eksistencialist' (čeprav bi
elemente te drže našli že pri grških filozofih, v članku je omenjen Diogenes);
človek, ki se je zavedel enkratnosti življenja in svoje človečnosti,
odgovornosti do življenja; človek, ki je začutil "božje" v sebi; ki
je pozival k notranji, duhovni, etični prenovi. Da je osebno veroval v Boga, ni
dvoma, vendar ne v starozaveznega Boga ampak Boga, katerega glas podpira njegov
novi etični kodeks. Lahko bi mu očitali edino "verbalni delikt" ali,
tako kot Judje, "bogokletje" v odnosu do starozaveznega Boga in
starih verskih zapovedi in običajev (»Sobota je zaradi človeka in ne človek
zaradi sobote.« Mk 2, 27).
Konstrukt zgodovinarjev, ki jih navaja Spiegel, se na način
nasprotja ujema s težnjami tistih, ki bi želeli, da bi cerkev imela posvetno
oblast, saj te težnje legitimira z domnevnim Kristusovim zgledom. Morda s
svojim člankom Spiegel opozarja prav na to nevarnost.
Vir: Veselo oznanilo? Global, 9/2912 34-41, po Spiegel 2012.
02 oktober 2012
Marginalije
k Bergerju: dve resničnosti - uničljiva in neuničljiva
O knjigi Petra L. Bergerja, Vprašanja vere, Skeptična
pritrditev krščanstvu sem že pisal (glej zgoraj). Tu sem se s pripombami
in ugovori spravil nad nekaj strani te knjige - ne vem, koliko bom zdržal, saj
človeku že kmalu postane jasno, kam pes taco moli, in potem ni potrebe, da bi
nadaljeval.
"Religiozna vera ... vedno vključuje temeljno domnevo,
da obstaja resničnost onstran resničnosti navadnega, vsakodnevnega življenja in
da je ta resničnost dobronamerna. Drugače povedano, religiozna vera vključuje
prepričanje, da obstaja usoda, ki presega smrt in uničenje, ki, kot vemo, ne
čakata le nas, temveč vsakogar in vse, kar nam je drago na tem svetu, človeško
vrsto in planet, na katerem se odvija zgodovina in (če ima sodobna fizika prav)
vse vesolje." (str. 11)
B. torej ve, kaj nas čaka, veruje pa, da obstaja poleg
tega, kar nas v resnici čaka, "neka druga resničnost", v kateri nas
to ne čaka. Kaj to pomeni? Dve možnosti vidim ta trenutek (tretja se bo
morda pojavila kasneje): (1) Ta druga resničnost obstaja paralelno s prvo
resničnostjo; vse, kar premine, se samo preseli v to drugo resničnost in v njej
živi dalje. (2) Druga resničnost se bo pojavila, ko bo prva resničnost, to je,
vse, kar je, uničeno; ko bo vse uničeno, se bo vse nadaljevalo v drugi
resničnosti, v kateri bo obstajalo večno. Mislim si, da se bo to zgodilo po
poslednji sodbi (tega B. ne omenja, krščanski nauk pa), h kateri bodo poklicani
vsi preminuli. Ob tem se pojavlja več vprašanj.
Prvo je vprašanje narave druge resničnosti: je snovna, kot
ta, ki jo zaznavamo in doživljamo, ali duhovna? Iz konteksta sklepamo, da
jemlje Berger to drugo resničnost »krvavo resno«, kot nekaj otipljivega,
snovnega.
Zakaj ima ta resničnost, ki obstaja zdaj, in ki bo uničena,
tako naravo, da sproti odmira in da bo nekoč v celoti uničena? In zakaj ona
druga resničnost, ki je prav taka (ali pa je morda drugačna, kakšna?), nima
narave uničljivega, ampak nasprotno naravo neuničljivega, večnega? Zakaj
obstaja ta vzporednost ali zaporednost dveh resničnosti, ki si nasprotujeta v
tem, da je ena uničljiva, druga pa ne? Naravoslovno je to težko razložljivo,
čeprav fiziki pravijo, da obstaja antimaterija, torej, nekakšen neviden materialni
antisvet, nisem pa slišal, da bi bil ta antisvet večen. Berger o tem ne govori.
Tudi Boga in njegovih namenov še ne omenja; kaj je mislil, ko je ustvaril dve
resničnosti. O tem v Stvarjenju (Geneza) ni govora.
Zakaj je Bog ustvaril dve resničnosti, eno, ki ni večna in
eno, ki je večna? Zakaj ni že prvi resničnosti podelil statusa večnosti? Zakaj
muči uboge ljudi in svoje stvarstvo? Odgovora ne bo, saj tudi Berger pravi, da
nekaterim (npr. Simone Weil, ki veruje v Boga, očitno pa tudi meni, ki ne
verujem) Bog ne odgovori. Samo molči.
Poskusimo z domnevo, da obstaja samo ena minljiva
resničnost; drugo, neminljivo, si je pa v svojo tolažbo izmislil človek.
Veruje, da obstaja. To je za Bergerja "najbolj drzna misel, kar so jo
ljudje kdaj imeli. Morda je iluzija, toda tudi če je, je zelo zanimiva."
Meni se ne zdi zanimiva, ker je preveč prozorna izmišljotina, ob kateri se
pojavljajo vprašanja, na katera je en sam odgovor: Tako verujem! Proti veri ni
dokazov. Skepsa je zaman. Skeptična vera je protislovje samo v sebi. Da je
tako, priča Bergerjeva "skeptična pritrditev krščanski veri";
pritrditev, ki ni skeptična, ampak zanosno apriorna.
Vir: Peter L. Berger, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev
krščanstvu. KUD Logos 33, Ljubljana 2011.
2. oktober 2012
Marginalije
k Bergerju: vera in religiozna vera
Takoj v začetku svoje razprave B. poudari: "To je
knjiga o vprašanjih religiozne vere." To pomeni, da razlikuje religiozno
vero in "nereligiozno" vero. To pomeni, da so ljudje, ki so
religiozno verni, in ljudje, ki so "samo" verni. Ob tem se vprašamo,
kaj pomeni ena in druga vrsta vere; in drugo vprašanje, ali obstajajo tudi
neverni, ljudje, ki nimajo ne religiozne vere ne nereligiozne vere. Opravimo
najprej s tem zadnjim vprašanjem. Po mojem vedenju taki ljudje, ki so izgubili
vsakršno vero, vsakršno upanje in zaupanje, obstajajo. Morda so v manjšini.
Sami si v obupu vzamejo življenje, hitro ali počasi. Da bi upanja in zaupanja
nikoli ne bili imeli, pa se mi zdi na moč vprašljivo. Zdi se mi, da je nekakšna
vera ljudem prirojena - a to bo postalo bolj razumljivo v nadaljevanju.
Kaj je vera, navadna vera, nereligiozna vera? Vsak
človek (ne bom dlakocepil, gotovo so izjeme) ima neko temeljno zaupanje in
upanje, ki presega njegovo gotovo vedenje. Upam, verjamem, verujem, da bom čez
nekaj minut še živ (čeprav se lahko zgodi, da ne bom); verjamem, da bo jutri
nov dan, podoben današnjemu; da ne bo Zemlje v doglednem času zadel komet in
povzročil kataklizmo; da se bomo nekako prilagodili segrevanju planeta itd.
Upam, da bosta moji vnukinji preživeli svoje življenje vsaj tako mirno, kot sem
jaz svoje. Upam, da bo človeštvo še dolgo poseljevalo Zemljo. Zaupam ljudem
okrog sebe, da se mi ne bodo izneverili, da me ne bodo izdali, ogoljufali, me
poškodovali, me ubili. Zaupam, da se bodo ljudje na cesti držali prometnih
pravil. Vse to so dogodki in dogajanja, ki niso gotova, za katera ne vem, ali
se bodo zgodila ali ne. Ostane mi samo, da upam, da verujem, da se bodo, ali ne
bodo zgodila.
Religiozna vera je po B. "vera v obstoj resničnosti
onstran resničnosti navadnega vsakodnevnega življenja in da je ta resničnost
dobronamerna." V začetku govori samo o obstoju onstranske resničnosti, ne
še o Bogu. Tostranska resničnost je vsakdanje življenje, onstranska resničnost
pa je neko drugo življenje. Religiozne vere torej v začetku ne definira kot
vere v posebno bitje, v Boga, ampak v obstoj druge resničnosti, drugega sveta, drugega
življenja, ki ni tako kot vsakdanje. In sicer je to resničnost, ki
"presega smrt in uničenje", za katera Berger ve, da čakata nas
in vse vesolje. Religiozno neveren je torej tisti, ki – ne samo da ne verjame v
onstranskega Boga – ampak ne verjame v obstoj te druge, dobrohotne in večne
resničnosti.
Religiozna vera je torej nekakšna nadgradnja "navadne" nereligiozne vere, njena podmnožica. Ljudje, religiozni in nereligiozni, imajo vsi neko temeljno zaupanje v dobrost sveta. To temeljno zaupanje se oblikuje v zgodnjem otroštvu v odnosu med otrokom in starši, ker starši v glavnem zadovoljujejo otrokove potrebe, ga potešijo, uslišijo. V tem odnosu se razvije otrokova navezanost na starše. Starševsko skrb za naraščaj in navezanost mladičev lahko opazujemo že pri živalih. Religiozno verni poleg tega temeljnega zaupanja verujejo, da bo ta dobri svet trajal večno; poleg zaupanja, ki ga čutijo do staršev in drugih bližnjih pa jih navdaja še zaupanje v bitje, ki je nadčloveško, vsemogočno in neskončno dobrotljivo, tako kot noben živ človek.
Vir: Peter L. Berger, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev krščanstvu. KUD
Logos 33, Ljubljana 2011.
2, oktober 2012
Marginalije
k Bergerju: onstranska znamenja
Ker gre za VERO v obstoj druge resničnosti,
obstoja te druge resničnosti pravzaprav ne bi bilo treba dokazovati in
utemeljevati. Vendar B. išče dokaze, navaja jih. To pravzaprav niso dokazi,
tudi B. jih ne imenuje tako, ampak znamenja,
ki nakazujejo obstoj nečesa drugačnega, kot je to pusto vsakdanje življenje.
Odstavka (str. 29), v katerem B. našteva ta znamenja, zaradi obsega tu ne morem
navesti, čeprav bi ga rad. Lahko samo povzamem.
Na kratko, to je vse, kar je radostno, urejeno, humorno,
igrivo, nravno, lepo; "zaljubljenost, prevzetost nad rojstvom
otroka", Beethovnova deveta (morda tudi Dylan, Springstein) itd. V
našem življenju - če poteka kolikor toliko v miru - takih dogodkov ni malo.
Rojstvo otroka, veselje ob dosežkih malčka, pogled na privlačno dekle,
zaljubljenost, obljuba skupnega življenja; doživetja v naravi, pogled na zvezno
nebo, lepota matematičnega dokaza, užitek ob umetniških delih; ponos ob uspehih
otrok, veselje ob vnukih, spokojna zavest o dobro preživetem življenju v starosti.
Vse to naj bi spadalo v onstransko resničnost. Onstransko ne tostransko. Se
vam ne zdi, da je B. dobršen del najlepšega v vsakdanjem
življenju odvzel temu življenju tu in sedaj in prestavil v onstransko
resničnost?
Tako je nadvse lahko konstruirati onostranstvo (ne le
"socialno konstruirati tostranske resničnosti"): preprosto tisto
najboljše v vsakdanjem tostranskem življenju prestaviš v onostranstvo oziroma
pripišeš onstranskim vplivom. So torej manj lepi vidiki tostranskega
življenja plod božjega nasprotnika, Satana?
Je ta negativni svet tudi v onostranstvu? Tudi večen? Namenjen porednim?
Najmanj, kar lahko ugotovimo, je, da je torej to Bergerjevo
onostranstvo v tostranstvu, saj se zaljubljamo tukaj, v vsakdanjem življenju;
lepa in pretresljiva doživetja imamo tukaj, v vsakdanjosti. (To je tretja varianta
odnosa med tostransko in onstransko resničnostjo; glej zgoraj).
Torej je onstranska resničnost pravzaprav tostranska,
prežema tostransko, ali kako? Vprašanja se kar grmadijo. Ali je poleg tega, da
je onstranska resničnost znotraj tostranske, tudi nekje posebej v onostranstvu?
So dobre reči v tostranstvu samo znamenja, odblesk še lepše in še boljše onstranske
resničnosti, ki je nekje drugje - tako kot pri Platonu?
Kje je meja med tostransko in onstransko resničnostjo, če
sta obe že tukaj, v tostranstvu? Kje je meja med odbleski in pravimi
značilnostmi onostranstva, pravimi Idejami? So lepi verzi, navedeni kot moto
mojega bloga, tostranski, ali, ker so lepi, onstranski; ali so zgolj odblesk
neprekosljivo lepih verzov, ki bivajo na nekem onstranskem Blogu? (Že ta je v
"oblaku"; torej je oni nad oblaki?) Nenavadno občutje Cezarja
(omenja ga B.), ko doživlja "auro" pred epileptičnim napadom, naj bi
bilo znamenje, da obstaja "še nekaj drugega", onstran tega, kar je tu
(čeprav je tudi aura tu, v doživljanju živega tostranskega človeka). Čemu
nenavadno psihično doživljanje locirati nekam drugam in ne v duševnost tega
človeka, ko je vendar očitno, velikokrat tudi izmerljivo in locirano, da ga povzroča
neka fiziološka motnja v delovanju možganov? Potemtakem ljudje v Devici
Mariji v Polju, ki si domišljajo, da živijo v onostranstvu, dejansko tam tudi
živijo, ali kako? Morda živijo tam samo poskusno, preden se zares ne preselijo.
Za B. so taka doživetja, pravzaprav vsa doživetja, ki
sestavljajo res živo tostransko življenje in ne čemernega ždenja (izraz
dolgujem nekdanjemu kolegu dr. Zupanu, umetnostnemu zgodovinarju), znamenja
obstoja onstranske resničnosti in višje sile, ki jo tu prvič omeni.
Zaljubljenost, dragi moj, je od Boga. Za epilepsijo so pa tako včasih rekli, da
je "božje".
Dalje: vemo, in že stari so to ugotovili, da toplo
doživljamo samo kot nasprotje hladnega, visoko kot nasprotje nizkega, lepo kot
nasprotje grdega, dobro kot nasprotje slabega, Beethovnovo Deveto kot nasprotje
vaškega cigu-migu ali riganja osla. Ali torej v onostranstvu obstajajo samo
lepe in dobre reči ali tudi grde in slabe; in če grdih in slabih ni, kako bomo
vedeli, da so lepe lepe in dobre dobre?
A s tem vprašanj ni konec. Če imate doma psa ali mačko ali
kakega drugega hišnega ljubljenca, ste lahko povsem objektivno opazili, ne da
bi sklepali antropomorfno, da ima žival tudi čustva. Da je jezna, da se veseli,
da "zameri"; da so ji, skratka, neka doživetja lepa, druga pa grda in
jih ne mara. Celo črvi se gibljejo k viru svetlobe, če lahko izbirajo svetlo
ali temno stran. Je zanje ta svetloba tudi onstranska?
Povprašajmo še teologe! Kot razumem Genezo, je Bog ustvaril
svet v šestih dneh, sedmi dan je zadovoljen počival. Ustvaril je svetlobo in
temo, dan in noč, zemljo in vodovje, moža in možinjo v raju itd. Ustvaril
je vse, kar je. Iz tega vsega je le On izvzet kot prvo gibalo; le On
je zunaj, onstran - le On, ne "druga resničnost". Ali kako?
Vir: Peter L. Berger, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev krščanstvu. KUD
Logos 33, Ljubljana 2011.
3. oktober 2012
Marginalije
k Bergerju: Bog molči
Ni torej bojazni, da ne bi našli obilo znamenj
"onstranske resničnosti", če lahko karkoli v vsakdanjem življenju,
kar nas je volja, in kar ustreza naši opredelitvi "dobrohotnosti",
imenujemo "onstransko znamenje" in torej pripišemo "onstranski
resničnosti": vse dobro, vse lepo, vse, kar se nas dotakne, kar nas
pretrese: od Beethovnove simfonije do Blejskega jezera, dežela-kranjska-nima-lepšga-kraja.
Nekoliko nas je zmedlo dejstvo, da B. najprej govori o "onstranski
resničnosti" v nasprotju s tostranskim samoumevnim vsakdanjim življenjem,
kar nas napeljuje na misel, da je "onstranska resničnost" tudi
nekakšen "življenjski svet". Potem pa B., ne da bi nas na to
opozoril, ali ta prehod utemeljil, začne govoriti o Bogu. Boga si v krščanski
tradiciji predstavljamo kot osebo. Govorimo torej o posebno poduhovljenem
"življenjskem svetu" ali o Bogu kot osebi? Je to eno in isto? Kakor
koli, odslej B. govori o Bogu.
Na Boga se obračamo s prošnjami, z molitvijo. Kaj če Bog na
naše molitve ne odgovori, če naših prošenj ne usliši? Kaj če Bog molči? Prav to
je najboljši razlog, da verujem v obstoj Boga. To je "dokaz na osnovi
molka", "globoko dejstvo Božjega molka", dokaz obstoja Boga. Ne
razumem. Kako to mislite? Če ni ničesar, po čemer bi lahko sklepal o obstoju
Boga, nobenega znamenja, tudi ne nobenega odziva na moje prošnje in molitve,
tedaj šele naj bi bil globoko prepričan, da Bog je, prepričan v obliki vere ne
vednosti? Res je: tedaj se izkaže čista vera. ki ne potrebuje dokazov, ne
izkaže pa se obstoj Boga..
B. opisuje zgodbo Simone Weil, francoske filozofinje, ki je
prišla do tega presenetljivega sklepa. Na tem mestu ne morem obnoviti razgibane
življenjske zgodbe in zgodbe duhovnega razvoja te spoštovanja vredne ženske. B.
pravi, da je "bila njena temeljna drža 'pričakovanje Boga'". B.:
"Weilova reducira vprašanje Boga do točke, kjer je edino znamenje Njegove
navzočnosti moje trpljenje zaradi Njegove odsotnosti. Tišina Boga, ki ne
spregovori, in moja tišina spričo Njegove. Ne ene ne druge tišine jezik ne more
izraziti, obe sta neizrekljivi" (str. 23). Vse to zveni skrivnostno
globokoumno in je že samo zato privlačno za nekatere ljudi. Smo na robu tistega,
kar lahko jezik izrazi. Res je, da jezik, naš jezik tu in zdaj, ne more
izraziti vsega, kar je in kar šele nastaja. Ujet je v spone časa, ujet sam
vase. Pesniki se trudijo, da bi izrekli, kar do tega trenutka še ni izrekljivo,
kar nastaja in za kar še nimamo besed; da bi širili meje jezika, meje naše
občutljivosti in vednosti. In mistiki. Zatorej ne gre kar zavrniti razmišljanja
na robu izrekljivosti. "Ključna domneva tu je, da Boga ni mogoče doumeti s
človeškim jezikom ali konceptualnim mišljenjem." Čemu torej debele knjige
o tem?
Weilova predpostavlja Boga, ga pričakuje. Bog je, vendar
molči. Sama beseda "molk" predpostavlja nekoga, ki molči. Ker Bog
molči, ona trpi. Tudi v njej je TIŠINA, v njeni duši. Sama v sebi ostaja
nerazgibana, tako rekoč duhovno mrtva. Želi si Boga, potrebuje ga, "lačna
ga je". "Weilova ima prav: lakote (po Bogu, op. pis.) ni mogoče
zanikati" (str. 27). Jap. Bog je, ker brez njega ne morem živeti. Četudi
ne odgovarja na moje molitve, četudi mi ne pošlje nobenega znamenja, četudi ni
dokaza, VERUJEM, DA JE, ker brez njega ne morem živeti. Credo quia absurdum. Prav zato, ker se upira razumu, verujem. Saj
vse štima. Kjer razum odpove, ostane vera. To je narava vere, njena definicija.
Tudi če odmislim, da se na ta način obstoj Boga dokazuje z voljo po Bogu (ker
ga hočem, je), torej popolnoma subjektivno, ostane vendarle tudi vprašanje:
Kako to, da obstajajo ljudje, ki jim ne moremo odrekati duhovne razgibanosti,
bogatega "notranjega" življenja, tankočutnosti, intuicije, celo preroškosti
- pesniki, pisatelji, drugi umetniki, filozofi - ki ne verujejo v Boga; ki ne
čutijo lakote po Bogu; ki ne priklicujejo Boga?
Vir: Peter L. Berger, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev
krščanstvu. KUD Logos 33, Ljubljana 2011.
5- oktober 2012
Marginalije
k Bergerju: gotovost in večnost
Berger na več mestih govori o gotovosti. Negotov si želi
gotovosti.
"V tej drži (pričakovanja Boga, op. pis.) je (Weil)
nazadnje zatrdila, da je dosegla nekakšno gotovost. ... ni se ustavila pri
minimalni gotovosti" (str. 23). "... se to mistično potovanje sicer
lahko začne v negotovosti, toda konča se v gotovosti" (str. 26). "Weilova
in vsi mistiki se strinjajo, da je iz negotove molitve mogoče napredovati v
blaženi občutek gotovosti" (str. 27).
Na kakšno gotovost misli? Gotovost, da je Bog, da obstaja.
Stari nasvet, kako doseči to gotovost, je bil: Pojdi v puščavo, posti se 40
dni, ali pa jej samo kobilice in med divjih čebel in izšel boš prepričan v
obstoj Boga. Berger se drži nasveta mistikov, k njim prišteva Simone Weil.
Potrpežljivo pričakuj kako znamenje božje navzočnosti. Ko teh znamenj ne bo, ko
bo molk Boga očiten in nepreklicen in bo tvoje trpljenje zaradi Njegove
odsotnosti neizrekljivo, bo prišlo do obrata: tvoja negotovost se bo spremenila
v gotovost, da Bog je.
S čim vse se ubadajo ljudje! Nobenega posta v puščavi,
nobenega iskanja znamenj, nobenega trpljenja ni treba, da dosežemo absolutno
gotovost - da bomo UMRLI. To ni "blaženi občutek gotovosti", je
vednost o gotovosti SMRTI. Na to trdno točko opremo svoje življenje in ga
živimo v zavesti, da je enkratno in neponovljivo. Samo zato, ker je minljivo,
je življenje živo. Smrt je tragično dejstvo, a hkrati pogoj živosti življenja.
Ne bi bilo lepo, ko bi se življenje nadaljevalo? Da bi bilo večno? Ne verjamete
v večno življenje? Ne, ne verjamem in NOČEM verjeti. Ste kdaj pomislili, kaj bi
to pomenilo, večno živeti? Recimo, da je moje življenje večno, vaše pa ne.
Berete tole in pričakujete poanto, jaz pa imam za pisanje neskončno veliko
č
a
s
a
Med č in s in a sem počival tisočletja. In če bi bili vsi večni, bi se najprej
zleknili v senco do naslednje večnosti. Kakšen dolgčas!
In kaj pomeni, če verjamem v večno življenje? Potem ležem,
malo molim, za vsak slučaj, da ne pridem v pekel za celo večnost, in čakam, da
se – preselim v večno življenje. To življenje pač ne služi ničemur drugemu.
Prepričan sem, da imajo besedila svetega pisma, stare in
nove zaveze svoj pomen, ki lahko odzvanja tudi v sodobnih dušah; abotne
interpretacije pa pač ne.
Naj se od slovitega sociologa Bergerja poslovim s podukom (kako
prevzetno!):
VERO SE ŽIVI, VERE SE
NE UTEMELJUJE.
19. avgust 2015
V kampu, dežek počasi a vztrajno pada; čas za vajo iz
filozofije.
V časopisu Philosophy
Now je Steven Anderson, profesor filozofije v Londonu, Ontario,
Kanada, priobčil razmišljanje, v katerem napada ateizem kot filozofsko
neutemeljeno pozicijo. Povzemam njegovo razmišljanje in ga kritiziram.
Minil je čas, ko smo z ateizmom delali v rokavicah, pravi
pisec. Kar je bila nekoč radikalna, heretična pozicija, je danes preplavilo
izobraževalne in kulturne institucije, je ortodoksija, samoumevnost. Naloga
filozofije pa je preizpraševanje samoumevnosti. Ateizem je nova ikona,
filozofija pa je ikonoklastična. Zares pogumno filozofsko dejanje danes je
izzvati ateizem, pokazati, da ni utemeljen.
Ateizem je treba spodbijati v njegovi čisti obliki. V čisti obliki ateizem
trdi, da ni Boga (bogov), nikakršnega, v nobeni obliki; ni najvišjega bitja.
"Nečista" oblika ateizma je agnosticizem, s katerim se ni treba
ukvarjati, ker izraža zgolj osebno negotovost. Agnostik se ne more odločiti,
ali bi trdil, da Bog je, ali da ga ni. S tem, po S., izraža zgolj osebni dvom v
obstoj Boga, ni pa to kategoričen dvom, ki bi veljal za vse. Lahko vprašamo
pisca: ali trditev, da Bog je, ni njegova osebna trditev? Kako to, da je
trditev "Bog je" kategorična in ne osebna, trditev "ne vem, ali
Bog je ali ni" pa zgolj osebna? Morda zato, ker agnostik izrazi svojo osebno
negotovost "ne vem"? Saj tudi teist implicitno izrža stališče do
gotovosti: je osebno gotov. Svojo misel bi lahko izrekel takole:
"Prepričan sem, da Bog je". Skratka, pisec ne uporablja istega merila
za presojo dveh trditev. A to je tukaj postranskega pomena.
Lahko vprašamo, ali je Descartesov "dvomim, torej
sem" osebni ali kategorični dvom. Zgodovina filozofije kaže, da so ga
pojmovali kot kategorično postavko. Zakaj ne kot zgolj osebni dvom, na katerega
se ne gre ozirati? Pisec čuti, da je razlikovanje med "osebnim dvomom",
ki velja le za eno osebo - ki je njena muha - in "kategoričnim
dvomom", ki naj bi veljal splošno, vsaj v tem primeru neumestno. Zato se
potrudi z dodatnim primerom. On osebno še ni bil na Danskem. Nobene neposredne
izkušnje nima z Dansko. Kar se njega tiče, dvomi, da Danska je; ne more
utemeljiti, da je. Ali to pomeni, da Danske ni? Ne, seveda ne, pravi: drugi so
bili tam, torej je. Le on osebno dvomi, da je. Se pravi: hkrati ve, da je in
dvomi, da je. Kako torej, doktor filozofije? Agnostik, lahko izpeljemo njegovo
zamolčano ne-misel, dvomi, da Bog (Danska) obstaja (to je njegov osebni dvom),
mnogi drugi pa vejo, da Bog (Danska) obstaja (kategorična gotovost), torej Bog
obstaja. Ej, ej!
Profesor zatem zavrne enega od argumentov, na katerega ateisti (večinoma)
opirajo svojo sodbo, da ni Boga. Če bi bil (vsemogočni milostni) Bog, pravijo,
ne bi dopuščal zla. Ker zlo je, torej Boga ni. Ta argument izključuje samo
dobrega Boga, ne Boga nasploh. Bog je lahko zel ali ravnodušen. V tem ima pisec
prav. Ob tem ne gre spregledati privoščljivosti in zmagoslavja, s katerim
zavrne ta argument ateistov. Pa občutek zmagovitosti ni upravičen. Predstava
neskončno usmiljenega, dobrotnega Boga je prevladujoča predstava Boga. Zavrniti
to predstavo z argumentom "ker je zlo, ni Boga", pomeni zavrniti
prevladujočo predstavo Boga. To ni malo. Kdo si predstavlja zlega ali
indiferentnega Boga; čemu naj bi kdo veroval vanj?
A vse to je še vedno postranskega pomena. Poglavitni argument proti ateizmu je
v odgovoru na vprašanje, na kakšno evidenco se opira ateizem, ko zavrača obstoj
Boga? Evidenco, "dokazno gradivo", pojmuje S. A. kot empirično,
znanstveno evidenco, iste vrste kot fizikalne dokaze, da obstaja
"težnost". Pisec napada trditev, da "ni Boga", zato ne bomo
hudobni in ga ne bomo pozvali, naj najprej navede evidenco, da Bog je. Pustimo
mu veselje ob sklepu, do katerega bo prišel, namreč sklepu, da ni mogoče
navesti dokazov, da nečesa ni. Kdor bi hotel dokazati, da ni Boga (ki si ga
pisec v tem argumentu predstavlja kot nekaj otipljivega), bi moral preiskati
Zemljo in podzemlje, višine neba in globine morja, pretekle, sedanje in
prihodnje čase in če ga ne bi našel bi upravičeno trdil, da ga ni. Tega človek
ne more storiti. Če bi to lahko storil, bi bil Ateist sam Bog. Profesor
triumfira. Torej: ateizem nima osnove. Huda past. Dokaži, da zlato runo ne
obstaja. Dokaži, da na svetu ni krave z (naravno zraslimi) zlatimi rogovi.
Dokaži, da v resnici ni Spidermana. Misija nemogoče. Izmislim si Minotavra, ti
pa dokaži, da ga ni. Profesor nas je hudo zadel. Izmisli si neobstoječo reč (za
katero on verjame, da obstaja), jaz pa naj dokažem, da je ni. Naj on izvoli
dokazati, da je. Naj uporabi svojo metodo iskanja otipljivega Boga na nebu in
na Zemlji. Ne bi bil prvi, ki bi to poskušal. Ko je Jurij Gagarin, kot prvi
astronavt poletel v vesolje, ga je generalni sekretar Komunistične partije
Sovjetske zveze, Nikita Hruščov, po radijski zvezi vprašal: Palkovnik Gagarin,
Vi videli Boga? In Gagarin mu je strumno odgovoril: Njet, tavarišč,
generalni sekretar. To je bil za vesoljno Sovjetsko zvezo pedagoški dokaz, da
Boga ni.
Najmanj, kar bi zdaj pričakovali od našega profesorja, bi
bilo, da bi priznal agnostično pat pozicijo. Empirično, z znanstveno metodo ni
mogoče ne dokazati ne ovreči obstoja Boga. To bi lahko storil samo Bog, ki bi
se sam izbezal iz svoje luknje. V resnici profesor omeni to možnost. Tokrat
agnosticizem ni več zaseben dvom, ampak je očitno kategoričen.
Vsekakor profesor triumfira: ateizem je iracionalen. O
teizmu ob tem ne bev ne mev. Tudi ta je namreč, po isti poti dokazovanja,
iracionalen. Profesor zanosno razglasi "veliko ponižanje ateizma".
Za povrh navede izrek meni neznanega Tanakha (morda kak indijanski vrač):
"Bedak pravi v svojem srcu: ni Boga." Res je, zaključi profesor,
ateizem je bombastično zatrjevanje, da ni Boga, brez evidence in logike. Kaj ni
to neumnost?
Mirno lahko sklenemo, da tega profesor ni dokazal. Dokazal
je, da trdna vera premaga vsako logiko.
Vir:
https://philosophynow.org/issues/109/Atheism_on_Trial
25. december 2015
Ateistična
božična pridiga (s Fejsbuka)
Letos nas je zapustil Janez Kmet, zdravnik, moj sotabornik
iz gimnazijskih let. Kot prepričan ateist je na teh straneh večkrat objavil kak
zapis, ki sem ga razumel kot nasprotovanje cerkveni hinavščini in zavzemanje za
ateizem. Naj spominu nanj posvetim to pridigo.
Lubi brezbožniki! Če me kdo vpraša (že dolgo me ni nihče),
ali verujem v Boga, mu vrnem vprašanje: kdo ali kaj je Bog? Belobradi striček
na oblaku, obdan z angelčki? Ravnodušni prvi gibalec, ki je pognal kolesje
vesolja in tiči zdaj v črni luknji? Vsemogočni in nevidni, ki vse vidi in vse
ve, greh se delati ne sme? Vrhovni bivajoči, ki je hkrati v svetu in zunaj
njega? Sori, no go. Ne potrebujem ga.
Predbožična Spieglova revija Wissen (Znanje) prinaša zgodbo,
katere junak je evangeličanski pastor, Nizozemec Klaas Hendrikse. Rojen v
ateistični družini je obiskoval nekonfesionalno osnovno in srednjo šolo, v
katerih tudi ni bilo pouka o verstvih. Po študiju ekonomije je bil na dobri
poti, da naredi lepo kariero kot eden od vodilnih v koncernu Xerox. Čutil pa
je, da to ne bo izpolnilo njegovega življenja. Pri 28 letih je skupaj z ženo,
ki je bila religiozno verna, vpisal teologijo. Študij teologije ga je očaral, a
hkrati utrdil v ateizmu. Spoznal je, da človek lahko veruje in je hkrati
ateist, človek, ki ne veruje v kako višje bitje, v stvarnika in urejevalca
sveta; ki ne veruje v življenje po smrti. Spoznal je, da ni nujno, da bi človek
veroval v te reči, da bi bil vseeno verujoči človek. Nekoč sta zvedela, da v nekem
kraju na jugu Nizozemske iščejo za dve cerkvi dva evangeličanska duhovnika za
nepolni delovni čas. Prijavila sta se za ti delovni mesti, za popolnoma
drugačno delo, kot ga je bil vajen, za pol dotedanje menedžerske plače. Začel
je duhovno skrbeti za svojo skupnost in to delo je opravljal 30 let, do
upokojitve. Medtem sta se z ženo razšla, ona se je zaposlila v bolnišnici, on
pa je vztrajal.
V svetem pismu pravi Bog Mojzesu: »Pojdite in šel bom z vami.« To pomeni: ko se
človek odloči, da se bo premaknil z mesta, da bo storil neki korak v življenju,
da bo stopil v neznano prihodnost, stori to z zaupanjem, z vero, da se bo dobro
izteklo. »Imenujte to kakor hočete. Tudi Bog«, pravi nenavadni pastor.
Vsak človek veruje in zaupa, v gornjem pomenu; ne veruje pa
vsak v bitje, celo osebo, nad drugimi bitji. »Boga« najdemo v zaupanju in
upanju, ki smo ga, prvič in najgloblje, doživeli nemočni v materinem naročju,
najdemo ga v ljubezni do drugega in v vesti, ki se nam je oblikovala, ko smo
spoznavali, da so drugi tudi ljudje kot mi in da človek ne sme drugemu storiti
tistega, kar ne želi, da bi drugi storil njemu.
Kaj pa Jezušček? O, ta je bil bister fantič, ki je še
nedoleten spoznal, da so v templjih hinavci, ki lažejo in nečistujejo in
kupčujejo in grozijo s starozaveznim Bogom. In ko je postal mož, se je zavedel,
da imamo eno samo življenje, ki ga ne gre obremenjevati s posvetno posestjo,
bojem za oblast in vsakovrstnimi vezmi, ampak naj ga posvetimo ljubezni in
živimo kot lilije na polju in ptice pod nebom, objeti v bratstvu pred neskončno
praznino, v duhovnem kraljestvu, ki je čaščenje življenja.
Vse drugo so naložili tisti, ki tega niso razumeli, ker jim
je šlo za duhovno in materialno oblast.
Dragi bratje in sestre v fejsbuku, berite evangelije, ganili vas bodo, kajti
Jezus je govoril resnico. To, da vas bo ganilo, je dokaz, da gre za božjo
besedo. Taka je tudi beseda Toneta Pavčka. In mnogih drugih. Božja brez Boga. Amen.
31. oktober 2018
V teh dneh, ko se približuje Dan mrtvih, povsod pišejo o
tem, da je smrt postala tabu. Umiranje in smrt odrivamo iz vsakdanjega
življenja. S tem se ne želimo srečati, se soočati; to moti naše udobje in
ugodje. O pokopavanju mrtvih iz pretekle svetovne in domače morije se je veliko
govorilo in pisalo kot o politični temi, o vsakdanjem odnosu do mrtvih svojcev
pa ne veliko. Tudi to je neke vrste tabu tema. A priori neberljivo.
Ne verujem v vstajenje mesa (četudi nisem vegetarijanec, mi
je ta sintagma nekako poniževalna, če pomislim, da govori tudi o meni v
smislu pars pro toto); ne
verujem v večno življenje, naj bo to pojmovano tudi čisto stanjšano in
eterično, pesniško, zgolj iz take snovi kot sanje. Ko bom mrtev in bel, me bo
nepreklicno konec. Moje truplo bojo, ker bom tako želel, upepelili (to je lepa
beseda) in pepel deli v žaro, žaro pa verjetno v naš družinski grob. (To moram
še pripraviti.) Lahko bi jo dali, žaro, tudi v žarni grobek ali vitrino. In na
nagrobnik bojo napisali moje ime.
To pričakujem. In potem bojo ob Dnevu mrtvih prišli h grobu,
postavili gor rože, prižgali svečo in morda rekli, da je škoda, ker sem odšel.
Niso sicer imeli kaj dosti od mene, a bil sem del njihovega sveta, njihovega
vsakdanjega življenja. Bil sem tam v svoji kamri kar dolgo, pravzaprav zelo
dolgo in jim bil nekakšno jamstvo, da življenje kar traja in da bo, moje in njihovo,
tudi še dolgo trajalo. Tako sem sam doživljal svojega sošolca Mirana, ki se je
vsak teden pojavil na televiziji z rožo v gumbnici, in napovedal vreme, teden
za tednom, leto za letom. Bil je jamstvo, da se življenje kar nadaljuje;
potrjeval je moje tiho prepričanje, da sem kot on tudi jaz nesmrten, četudi se
ne pojavljam na TV (napravi, ki te naredi nesmrtnega), in da bom nekoč prebral
vse svoje knjige (o tem podrobneje v drugem blogu).
Kakšna je logika negovanja in obiskovanja grobov? Nekoč je
neki cerkveni dostojanstvenik dokazoval, da je obiskovanje grobov z vsem, kar
pri nas spada k temu, dokaz vere - če ne izrecne pa nezavedne - v posmrtno
življenje. Tudi ateisti - to je bila njegova teza - hodijo na grobove zato, ker
podzavestno verujejo v posmrtno življenje. Skratka: tudi mi smo udje njegove
cerkve, ne da bi to vedeli. To tezo sicer zavračam, sem povedal že na začetku,
vendar je nekaj na tem; ne glede življenja po smrti ampak glede nesmrtnosti.
Freud je zapisal, da "naše nezavedno ne verjame v lastno smrt; obnaša se,
kot da je neumrljivo" (Gesammelte Werke X, str. 350). Človek nezavedno
živi, kot da bi bil nesmrten. To je res: naj sem zavestno še tako prepričan, da
bo neizogibno prišla moja ura, delam vse tako, kot da se moje življenje ne bo
nikoli končalo. Knjige kopičim, ker so jamstvo, da me Bog ne bo poklical k
sebi, dokler jih ne preberem. No, čisto tako tudi ne, saj se - brez posebnega
konkretnega razloga - pripravljam na svoj odhod. Pa pustimo to žalostno temo,
tabu znotraj tabuja.
Zakaj torej hodim na grob svojih pokojnih, če ne verjamem,
da so nekje in gledajo dol, ali bom prišel na grob ali ne? Takrat sem
prečastitemu odgovoril, da hodim na grob zato, ker je v teh krajih taka navada.
V Tibetu, tako sem bral, truplo izpostavijo (ali so vsaj tako nekoč počeli), da
ga pospravijo ujede in se tako vrne Naravi in nadaljuje večno kroženje. To o
navadi je del resnice, a ne bistven. Če že je tak naš običaj, mi prav pride, da
se obredno spomnim na svoje pokojne. Saj so tako ali tako venomer prisotni v
moji zavesti, a na ta dan še posebej počastim spomin nanje. Ja, v meni ste, rad
sem vas imel, pogrešam vas. Lepo bi bilo, če bi bili tukaj in videli, kako so
otroci zrasli in postali v redu ljudje. In imam potem dober občutek, ne le, da
sem storil svojo dolžnost, ampak tudi, da je v meni ostala nekakšna navezanost;
da v meni moji pokojni nadaljujejo svoje življenje in poslanstvo. Ne bi bilo
lepo, če se sploh nikoli ne bi spomnil nanje; ne zaradi ljudi, zaradi mene
samega, mojega občutka, da sem kljub vsemu človek. Pa daj, spomni se, no! Vsaj
na Dan mrtvih.
Maksime svetovnega etosa o posvečenosti mrtvih nisem nikoli
dobro razumel. Preveč mi potegne na sveče in kadilo. Mislim si takole: človeško
truplo je truplo človeka z dostojanstvom. To dostojanstvo živega se ohrani tudi
pri mrtvem. Mrtvi je navsezadnje nekaj časa še videti, kot bi bil živ. Obrazne
mišice so sproščene, zato je videti miren, celo blažen, lepši, kot ko je bil
živ. Zato z njegovimi ostanki v kakršni koli obliki ravnamo spoštljivo. To je
naravno nagnjenje.
Grob je opomnik. Če se vprašam, ali sem bolj za grob oziroma
žaro ali za raztros pepela, odgovorim: za grob oziroma nekaj temu podobnega.
Zakaj ne raztros? Raztros pepela je popolnoma logičen zaključek življenjske
komedije. Še celo kristjani ne bi smeli imeti nič proti temu: Prah si in pepel
in v prah in pepel se povrneš! In nič se ne govori o tem, da bi moral pepel
biti shranjen, zapečaten in opremljen z imenom. Moj edini zadržek je, da je za
večino ljudi, tudi zame, to nekoliko preveč abstraktno. Za filozofe. Ljudje
potrebujemo opomnik-spomenik pokojniku: grob, ob katerem lahko postojimo in -
ja, si nekako megleno predstavljamo, da je oni tam notri in da mu ugaja, ker
smo prišli. Taki smo ljudje. Radi imamo nadomestne predmete, če že ni pravega
ljubezenskega objekta. In v naših glavah so vse mogoče čudne predstave,
ki pa jim ne gre vedno pripisovati prevelikega pomena.
27. november 2018
Petersonovo knjigo 12
pravil za življenje še berem s svinčnikom v roki. A že včeraj sem
naletel na odstavke, ki se mi zdijo ključni za razumevanje njegove
religioznosti in celotnega njegovega poslanstva (str. 103 in nasl.).
Ko zapiše, da je od naših religioznih prepričanj odvisno,
kaj vidimo oziroma ali sploh vidimo nebeško kraljestvo, ki je - po Kristusovih
besedah - razprostrto po svetu, a ga ljudje ne vidijo (primerjajte z Bergerjevo
vzporedno resničnostjo, ki je čisto druga predstava), so me
šokirale naslednje besede: "Morda boste oporekali: 'Ampak jaz sem
ateist' Ne, niste (in če želite to razumeti, preberite delo
Dostojevskega Zločin in kazen ... v katerem glavni lik Razkolnikov
sklene, da bo vzel svoj ateizem z vso resnostjo, naredi ... umor iz dobrote in
plača ceno). V svojih dejanjih preprosto niste ateist in vaša dejanja so tista,
ki najtočneje odsevajo vaša najgloblja prepričanja - tista, ki so implicitna,
vtisnjena v vašo bit, pod vašim zavestnim dojemanjem, izraženimi odnosi in
samospoznanjem na površinski ravni. Kaj dejansko verjamete (namesto, kaj
mislite, da verjamete), lahko odkrijete samo, če se opazujete, kako ravnate.
Pred tem preprosto ne veste, kaj verjamete. Preveč zapleteni ste, da bi
razumeli" (str. 103-104).
Najprej kolegu Petersonu hvala za tolažbo. V naših krajih
sem bil bolj vajen očitka, da kot ateist, kar sem, ponavljam, ne morem biti
moralen. Kajti moralni so samo tisti, ki verujejo v Boga in se držijo božjih
zapovedi v strahu pred poslednjo sodbo in peklom. Ateist pa - mogoče se zaradi
vzgoje, iz navade in v strahu pred posvetno oblastjo in drugimi ljudmi drži
nekih zapovedi - a v svojem srcu jih v resnici ne spoštuje. Morala in etika sta
rezervirani za religiozno verujoče, za božje podanike. In pouk o morali pritiče
le predstavnikom cerkve. Morala je božja, beri cerkvena, zadeva. Cerkev je
edina pooblaščena moralna instanca.
Peterson zelo velikodušno in človekoljubno ne dela te
razlike med teisti in ateisti, ne skuša nas razklati, skuša nas poenotiti, a to
po njegovem pomeni podrediti eni in edini Resnici. On misli: če se obnašaš
človečno, če si prizadevaš za dobro, če celo veruješ v dobroto, v dobro v
ljudeh, potem nisi ateist. Mogoče misliš, da si, ker si pač podlegel nekim
površnim opredelitvam; ker si žrtev površne materialistične indoktrinacije; ker
samega sebe ne razumeš dobro; ampak v resnici nisi ateist: veruješ v Boga.
Resnici na ljubo sem tudi v domačih logih slišal tolažilno besedo: Ah, če
hodite na grob svojih sorodnikov, že niste ateist. Nezavedno verujete, da so
vaši pokojni svojci nekje živi, verujete v posmrtno življenje. Kaj o tem
mislim, sem napisal v enem prejšnjih poglavij.
Peterson torej ne samo, da sam veruje v obstoj Boga, ampak
zanika, da so tisti, ki se izjavljajo za ateiste, v resnici ateisti. Lahko da
ste prepričani, da ste ateist, ampak v resnici niste. V sebi imate Boga.
Zdaj moramo biti natančni - biti ateist pomeni, da ne
veruješ v neko posebno, odlikovano bitje, ki je nad vsem bivajočim pa vendar
del bivajočega, oboje hkrati, torej znotraj in zunaj (zunaj oče, znotraj sin);
da ne veruješ v Stvarnika; da ne veruješ v "osebnega Boga", to je, v
Boga kot osebo. Oseba je bitje, se pravi nekaj živega (človeku podobnega, kajti
po svoji podobi nas je ustvaril), ki se zaveda samega sebe in svoje celovitosti
v času in prostoru, ne glede na to, kakšna je njena podoba (moški, ženska,
trans-?, cel, hendikepiran - a to mogoče ne, ker je popoln?) in kje biva; ki se
ti, recimo, z gromkim glasom oglasi iz gorečega grma ali pa z oblaka. V to
prikazen ne verujem. To pa ne pomeni, da kot ateist ne verujem v nič; da nimam
vere. Da skrajšam, bom kar prišel z besedo na dan, nekoliko poenostavljeno, a
vendar resnično: verujem v dobro v človeku, v sebi in drugih, čeprav se
zavedam, da se to ne izide vedno in da je spričo grozovitosti, ki jih počne
človek, to dokaj nespametno. Prav zato je to vera in ne trdno spoznanje. Mnogi
ljudje ne razlikujejo med religijo, to je, veroizpovedjo, in naravno vero.
Verovati v dobro pomeni, da vidiš dobro v ljudeh in sebi in si prizadevaš to
dobro razvijati in množiti. Jaz za to
delo ne potrebujem Boga.
Trdim torej, kolega Peterson, da sem ateist, kljub temu, da
vi zatrjujete, da nisem, da ne morem biti. Seveda pa me zanima, od kod vam to
vaše trdno prepričanje o meni. Sami pravite, da iz Dostojevskega, iz
romana Zločin in kazen. Tam je Razkolnikov hotel biti dosleden ateist in
ker po ateistovem prepričanju ni Boga, je ubil starko. Vest pa mu ni dala miru,
dokler ni priznal zločina in prestal kazni. Spoznal je, da ne moreš kar tako
nekoga ubiti in prekršiti božjo zapoved. V tebi je Bog.
Argument za obstoj Boga je torej obstoj vesti tudi v
človeku, ki se ima za ateista. Tu sta dve možnosti: da
Peterson enači vest in Boga (Bog = Vest), in torej meni - kar je
pogosto mnenje - da "ima vsak človek Boga v svojem srcu". Če je tako,
kaj je z Bogom kot osebo. Seveda to vprašanje predpostavlja, da si predstavljam
Boga kot materialno telo in da po fizikalnih zakonih pač ne more biti v srcu
slehernika. Boga si pravzaprav ne le ne moremo, ampak tudi ne smemo
predstavljati, čeprav je oseba, podobna nam. Težka naloga. Recimo takole: Bog
je pač nekaj in Nekaj je pač lahko v srcu slehernika. Bog = Nekaj = Vest. x = y
= a. V tej enačbi je vest znano doživljanje, drugo dvoje sta pa neznanki, s
katerima pojasnjujemo to znano. Vest pojasnjujemo z nečim, o čemer ne le, da
nimamo pojma, ampak ga tudi ne smemo imeti (islam prepoveduje upodabljanje
Alaha in Preroka). Gre za ime, poimenovanje. Flatus vocis.
Druga možnost, če vest ni isto kot Bog, je, da je Bog dal človeku
vest. To bi bilo v skladu z zgodbo iz Geneze, ki jo navaja tudi Peterson, in ki
govori o tem, kako sta prva človeka v raju prekršila božjo prepoved, da bi
jedla z drevesa spoznanja, kako sta se potem zavedela sama sebe (da sta naga)
itd. Takrat se je v njiju vzbudila vest, občutek krivde pred Bogom in sram pred
samim seboj. In Bog ju je kaznoval z izgonom iz raja in vstopom v zgodovino.
Pravzaprav ni čisto jasno in razločno razvidno, da bi jima
Bog dal vest. Vest se jima je vzbudila. To pomeni, da je že
bila v njiju, preden sta storila greh. (Seveda ju je bil Bog takšna ustvaril.)
Dostojevski je priljubljen za utemeljevanje Boga. V njegovem
romanu Bratje Karamazovi eden
od bratov, Ivan, pravi. "Če ni Boga, je vse dovoljeno." To izjavo
običajno navajajo v zagovor religiozne vere in morale. Britanski filozof J.
Baggini jo je pokomentiral takole: "Ja, vse, razen parkiranja v londonskem
cityju ob sobotah dopoldne." Hoče reči, da si zapovedi in prepovedi, kaj
je dovoljeno in kaj ni dovoljeno, postavljamo ljudje sami. Prepoved parkiranja
pa tudi prepoved ubijanja, kraje, prešuštvovanja itd. Za te prepovedi so dobri
razlogi na osnovi večtisočletnih izkušenj s človeško naravo.
V obeh primerih, da je Bog vest in da je Bog vsadil vest
človeku, je Bog čisto odveč. Vest pač je. Odkod, zakaj? Nekako je vendarle
prišla v človeka. Če je ni vsadil Bog, kako je prišla vanj? Vest je naravna
sestavina duševnosti, tako kot jeza ali strah. Izvira iz odnosa med otrokom in
materjo (ali drugo osebo) v zgodnjem otroštvu, ko otrok doživlja sprejetost in
se varno naveže. Takrat se v otroku oblikuje temeljno zaupanje v ljudi in svet.
Zaupanje je vera. Nato otrok spozna, da drugi čuti isto kot on, da ga prav tako
boli. In ko rani drugega, se počuti krivega. Tu je izvir vesti in zlatega
pravila: ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi. To so
korenine kasnejše vere ali zaupanja v dobro v ljudeh. Vere, ki je včasih tudi
izneverjena, zato je zgolj vera. So ljudje, ki imajo vest razvito bolj (so bolj
etično občutljivi) in drugi, ki jo imajo razvito manj in tretji, ki je nimajo
(psihopati ali po starem "moralni idioti"). Pri slednjih se
sprašujemo, kako to, da jim je Bog ni dal, oz. kako to, da v sebi nimajo Boga,
čeprav so bili morda krščeni. Ali ga pač imajo in so potrebni napori zdravstvenih,
vzgojnih in penoloških ustanov in dušnega pastirstva, da izbezajo njihovo vest
in vero. Včasih se jim ti napori posrečijo, v glavnem se pa vsi zadovoljimo s
tem, da nam ti brezvestneži dajo mir, bojo že z Bogom poračunali.
Skratka, z mojo vestjo Bog nima nič opraviti. In moja vest
ni Bog - mogoče je zato malo majava, ko bi morala biti božje trdna in odzivna.
In še enkrat si upam zatrditi: moja vest je prav tako občutljiva kot vest mojih
sosedov, ki hodijo v cerkev, in s katerimi se dobro razumem. Lahko pa bi bila
bolj občutljiva. Prizadevam si, da bi bil boljši človek in da bi bila družba
bolj pravična.
Sem brezbožnik, nisem pa brezverec. Zato mi je Petersonovo
zavzemanje za dobro in še boljše popolnoma razumljivo in blizu. Tudi njegove
interpretacije Svetega pisma obeh zavez so zanimive in pomembne. Sebi in vsem
drugim tudi svetujem, naj beremo Sveto pismo, saj je zakladnica življenjskih
modrosti (zahteva pa nekaj distance in ni vsega jemati dobesedno). Blizu mi je
Kristusov nauk. Zadnjič je Žižek izjavil, da se ima za ateističnega kristjana.
Kot bi mi z jezika vzel. Včasih rečem, da ne verjamem v Boga, Stvarnika in
Sodnika, da pa verujem v "božje", to je v sočutje in vest, ki sta
naravna. Seveda, če veruješ v Stvarnika, potem je pač vse od Stvarnika. Vendar
ni dvoma: nebeško kraljestvo je razprostrto po svetu in to me navdaja z
zaupanjem, upanjem in vedrino v kaotičnem svetu. Kako to mislim? Povsod po
svetu so ljudje »dobre volje«, občutljivi za Drugega.
Nikakor ne gre spregledati, da se dogaja nekaj pomembnega. Misleči
konfesionalni verniki in naravni verniki (naj jih tako imenujem) ugotavljamo,
da med nami ni velikih razlik in da za razkolnike ni mesta v sodobnem času.
Peterson pravi, da imam tudi jaz vest in da pravzaprav nisem brezčuten in
hudoben ateist; jaz pa pravim, da ima on, seveda, tudi vest, le da ne ve od kod,
in si nekaj izmišljuje.
29. januar 2019
Nezdružljivost
znanosti in vere
V današnji Oni, prilogi Dela, je intervju novinarke Nike
Vistoropski z monsinjorjem ddr. Antonom Stresom. Msgn. ddr. Stres pravi v
intervjuju: "Nezdružljivost znanosti in vere je nič drugega kot stereotip.
Zgodovina nam namreč nedvoumno kaže, da so bile prve univerze, ki so se
pojavile v srednjem veku, cerkvene univerze. Oxford, kmalu zatem pariška
Sorbona ... Vse to so bile ob svojem nastanku teološke šole, ki so svobodo
razpravljanja vedno postavljale na piedestal. Prav one so razvile metodo
soočanja mnenj."
Ker sodim med tiste grešnike, ki so svoje študente učili, da
sta znanost in vera dve različni in nezdružljivi vrsti človekovega odnosa do
sveta, ali ožje, spoznavanja, sem se dolžan odzvati na gornjo izjavo, saj se še
vedno nisem poboljšal.
Znanost, bolje, vsaka posebna znanost, svoje ugotovitve o
tistem vidiku sveta, ki ga raziskuje, preverja. Svoja spoznanja preverja izkustveno,
z opazovanjem in poskusi, in logično, tako da ugotavlja, ali morda niso med
seboj protislovna. Je do vsake svoje ugotovitve, dejstva ali teorije, kritična.
Vsaka znanstvena teorija je ves čas izpostavljena preverjanju. Lahko se
spremeni, dopolni, ali pa jo popolnoma ovržejo. Znanstvena spoznanja morajo
biti predstavljena tako, da so ovrgljiva, to je, da jih lahko vsak kompetenten
znanstvenik (ki obvlada metode svoje vede) ovrže. V resničnost določenega
znanstvenega spoznanja ne verujem, ampak ga imam za resnično, dokler ga kdo ne
ovrže.
Drugačen je odnos do stvarnosti v okviru religiozne vere
(poudarjam »religiozne«, ker verujejo tudi ljudje, ki ne pripadajo nobeni
veroizpovedi ali religiji). Verovati pomeni biti o nečem prepričan, zaupati v
sedanji ali prihodnji obstoj tistega, četudi za to ni nobenega razumskega
dokaza. Vera se nanaša na celoto človekovega odnosa do sveta, ne le na kako
posebno področje. V njej človek najde življenjske usmeritve. Vera je stvar
intuicije ("nepreverljivo neposredno osebno spoznanje"), zaupanja,
čustva. Verujem ravno zato, ker je razumu nedostopno (credo quia absurdum). V resničnost obstoja Boga verujem, če
verujem, ker obstoja Boga ni mogoče empirično dokazati z nobenim do sedaj
znanim postopkom opazovanja ali eksperimentiranja, niti ni mogoče ugotoviti,
kaj to je. Pravijo celo, da Boga načelno ni mogoče opredeliti (definirati =
omejiti), ker bi bilo to v nasprotju z njegovo neskončno naravo. Je nedoumljiv.
Ga pa njegovi služabniki predstavljajo kot Osebo, kot bivajoče. V resničnost
biblijskega izročila verujem, če verujem, prav zato, ker za resničnost njegovih
prerokb in trditev ni nobenega dokaza. Če so dokazi o nečem,
namreč vem, da je tisto res, in mi ni treba zgolj verovati.
V tem pomenu znanost in vera nista združljivi. Ne morem
istočasno mešati vere in znanosti, znanstvenega raziskovanja in verske
meditacije ali molitve. To pa ne pomeni, da ne morem biti v svojem vsakdanu
hkrati vernik in znanstvenik. Toda kot znanstvenik ne morem dokazati Boga; kot
vernik pa ne morem z molitvijo določiti tirnice satelita, ki bi ga poslal v
vesolje. Lahko pa prosim Boga, da se pri računanju tirnice ne bi zmotil. A
tirnice ne bo izračunal ne Bog, ne njegov predstavnik na Zemlji. To, da Cerkev
ustanovi univerzo in v njej katedro za fiziko, ne pomeni, da sta vera in
znanost združljivi kot taki. Lahko pa njune institucije obstajajo pod isto
streho (v starih univerzah so kapele). Učili so me, da so "metodo soočanja
mnenj" začeli razvijati stari grški filozofi kot metodo racionalnega mišljenja
v nasprotju z verovanjem v mite. Sokratove razprave s prijatelji so se končale
v aporijah (spoznavni negotovosti), medtem ko se cerkveno
"soočanje mnenj" konča pri verovanju v brezprizivno dogmo.
21. marec 2019
Danes mi je vzbudila pozornost objava v Scientific American z
naslovom "Ateizem ni v skladu z znanstveno metodo", pravi
nagrajeni fizik. Nagrajeni fizik je Marcelo Gleiser, 60-letni
teoretični fizik, rojen v Braziliji, službujoč na Dartmouth College, zasebni
raziskovalni univerzi v Hanovru, New Hampshire, v ZDA, na eni najstarejših
ameriških univerz, članici Ivy League (bršljanova zveza), ki združuje
najuglednejše ameriške univerze. Prvotno so se v njej šolali
kongregacionistični duhovniki, potem pa se je sekularizirala, a očitno ohranila
pridih verske šole. Omenjeni fizik, znan tudi kot popularizator znanosti, je
dobil nagrado Fundacije Johna Tempeltona (v enem prejšnjih zapisov sem
omenil zbirko življenjskih modrosti tega prezbiterijanskega investitorja in
filantropa, prevedeno v slovenščino; Mladinska knjiga 1997) ), ki jo
podeljujejo vsako leto posamezniku "za izjemne dosežke pri utrjevanju
duhovne dimenzije življenja". Nagrada znaša nekaj manj kot 1,5 milijona
dolarjev. Poleg znanstvenikov so nagrado v prejšnjih letih podelili Materi
Terezi, južnoafriškemu škofu Desmondu Tutuju in Dalaj Lami. Torej zelo
ugledna nagrada.
V svoji 35-letni znanstveni karieri je Gleiser raziskoval
širok spekter področij od lastnosti vesolja ob nastanku do vedenja elementarnih
delcev in izvora življenja. Nagrado pa si je po sodbi fundacije Tempelton
zaslužil kot vodilni javni intelektualec, ki je "razkrival zgodovinske,
filozofske in kulturne povezave med znanostjo, humanističnimi vedami in
duhovnostjo".
V intervjuju za Scientific
American (Lee Billing, SA, 4/2019) pravi, da je znanost zanj način,
kako se povezuje s skrivnostjo obstoja. Pri tem ne misli na znanost o
fizikalnih pojavih, ampak na večja in starejša vprašanja, ki ga povezujejo z
duhovno dimenzijo, kar je Einstein imenoval "kozmični religiozni
občutek". Znanost je zanj "globok duhovni pogovor s skrivnostnim, z
vsem, česar ne vemo. To očitno nima nič opraviti z organizirano religijo,
vendar pojasnjuje mojo pozicijo proti ateizmu. Imam se za agnostika,"
pravi. "Res mislim, da ateizem ni skladen z znanstveno metodo. ... Ateizem
... je trditev, kategorična trditev, ki izraža vero v nevero (belief in
nonbelief). 'Ne verujem, čeprav nimam dokazov ne za ne proti, preprosto, ne
verujem.' Pika. To je deklaracija. Toda v znanosti pač ne objavljamo
deklaracij. Pravimo: 'Okej, lahko imaš hipotezo, a moraš imeti zanjo kak dokaz
zoper njo ali za njo.' Agnostik bi torej
rekel, poglej, nimam dokaza za Boga ali za katerega koli boga (katerega boga,
predvsem? maorskega, judovskega, krščanskega, muslimanskega? Katerega boga?)-Po
drugi strani agnostik ne bi priznal pravice do končne trditve o nečem, o čemer
nič ne ve. 'Odsotnost dokaza ni dokaz odsotnosti,' bi rekel."
Ateizem ni skladen z znanstveno metodo. Seveda ne. Ateizem
(brezbožnost) je tako kot teizem (vera v boga) vera, verovanje. Vera nima z
znanostjo nič opraviti. Vera je drug način človekovega odnosa do sveta. Znanost
postavlja hipoteze in jih preverja z empiričnimi dejstvi in logičnim
dokazovanjem. Obstoja Boga ali boga ne dokazujem. V njegov obstoj
verujem. Verujočega v Boga ne pozivam, naj dokaže obstoj Boga. Verujočemu
v Boga bi moralo biti pod častjo dokazovati obstoj Boga. Verovanje v Boga je
njegova človeška pravica. Ni mu treba nič dokazovati. Tako tudi ateistu.
Brezbožnemu je pod čast, da bi moral dokazovati, da ni Boga. On pač
vanj ne veruje. Gleiser prav povzame stališče ateista: " 'Ne
verujem, čeprav nimam dokazov ne za ne proti, preprosto, ne verujem.' Pika. To
je deklaracija." Prav taka bi morala biti tudi deklaracija teista.
Ker mu to ni jasno, je Gleiser dobil nagrado 1,5
milijona dolarjev. Natančneje: ni je dobil za to. Dobil jo je, ker tisti, ki so
mu jo podelili, menijo hkrati z njim, da ateizem ni v skladu z znanstveno
metodo, teizem pa je. Menijo, da je pomembni znanstvenik zadal udarec ateizmu
in s tem podprl skrb fundacije za "duhovnost". Gleiser se pošteno
opredeli za agnostika. Vendar iz napačnega razloga. On ne ve, ali bi veroval v
Boga ali ne, češ da ni mogoče dokazati ne obstoja ne neobstoja Boga. Njegova
neodločnost je odveč. Ponavljam: nič ni treba dokazovati, samo verovati ali ne
verovati v Boga. Kajti o njem nič ne vemo. Glede tega ima Gleiser prav. Biti
agnostik in nastopati proti ateizmu pa je protislovno. Če ne veš, ali nekaj je ali ni, ne moreš v
isti sapi trditi, da je, in nasprotovati tistemu, ki pravi, da ni.
04. april 2019
Ali me lahko obsede hudič?
Zavedam se precejšnje lahkomiselnosti tega vprašanja. S temi
besedami in s temi mislimi se ne gre igrati. Ne pravijo zaman v cerkvi, da naj
se božjega imena ne izreka po nemarnem. Najbrž isto velja za... Utegnejo se
zbuditi skrite sile v svetu ali - v meni. In potem se vprašano uresniči.
Spominjam se filma o britanskih vojnih ujetnikih med drugo svetovno vojno, ki
so bili zaprti v nacističnem "Offlagu" (Offizierlager), taborišču
oziroma zaporu na gradu Colditz (Schloss Colditz, Colditz Castle) na Saškem.
Zaporniki so skušali na različne načine pobegniti. Ne vem, če se je kak pobeg
posrečil, a priprave na pobeg so jih vzdrževale v duševni in telesni kondiciji.
Eden od njih se je odločil za poseben trik. Pretvarjal se bo, da je duševno
bolan. Posebna obravnava, ki je bo zaradi svojega stanja deležen, mu bo morda
ponudila možnost za beg. Tako se je vživel v svojo vlogo shizofrenika, da so ob
koncu vojne osvoboditelji med več sto oficirji našli tudi oficirja s
shizofrenijo. Simulacija je neopazno zdrsnila v resničnost. Torej: previdno s
tem. Vseeno me nekaj sili, da si o teh rečeh, o obsedenosti, pridem na jasno.
Pred leti sem vodil seminar z magistrskimi študenti socialne
pedagogike. Ne vem, kako in zakaj, a pogovor je nanesel na obsedenost in
eksorcizem, izganjanje hudiča. Mislim, da so takrat časopisi pisali o
duhovnu-eksorcistu na Vipavskem Svetem Križu. Ker struktura univerze določa, da
profesor vse ve, sem se tudi jaz hotel pokazati vsevednega. Vtaknil sem se v
razpravo. Oprl sem se na svoje šolsko vedenje o psihoanalizi, ki se ga vsaj
nekaj od psihologa pričakuje. Po mojem, sem rekel, se obsedenost pojavi pri
ljudeh, ki so nekoč verovali v Boga, pa so zdvomili vanj, ali pa so si
omadeževali dušo z besedami ali dejanji proti Bogu. Nekje v njih pa je še vedno
skrita nekdanja vera in pestijo jih močni nezavedni občutki greha in krivde. To
nezavedno se pokaže v obliki pošasti, ki jih tlači, mori, krivi in premetava,
da padajo po tleh in jim pride pena na usta. Pa nimajo epilepsije. Ko se
podvržejo obredu izganjanja hudiča, izganjalec hudega duha izzove, s tem izzove
"napad", nato ga z obrednimi posvečenimi besedami in pripomočki
izžene in trpečega oprosti nadloge. Hudi duh je šel, grehi so nesrečnežu
odpuščeni in spet se lahko čuti del skupnosti verujočih. Kakšno olajšanje,
kakšna sreča! Mogoče sem to misel tedaj, v seminarju, izrekel bolj na kratko, a
v bistvu tako. Povedal sem svoje laično mnenje. "Pojma nimate", se je
oglasil neki študent. Dober študent. Najboljši. Osupnil sem. V seminarju grobna
tišina. Videl sem, da fant misli resno, da ve nekaj, česar jaz ne, in da se je
pripravljen spopasti ne glede na posledice. Zaslutil sem, da ga vodi močna
vera. Prešinilo me je: v zadevah vere se ne spopadam. Umolknil sem. Tudi on ni
nadaljeval in ni utemeljil svoje obtožbe. Čutil sem, da mi študentje, ki so
svojega kolega gotovo poznali bolje od mene, mojega umika niso zamerili.
Spremenili smo temo.
Ko pa sem zadnjič v reviji Global (4/2019) naletel
na članek o eksorcizmu, preveden iz amer. revije Atlantic Monthly, sem se spomnil na ta dogodek in sklenil zadevi
priti do dna. Članek je zelo stvaren, objektiven in kot bomo videli, pripelje
do za marsikakšnega razsvetljenca presenetljivega sklepa.
Naj povzamem osnovna dejstva. Obsedenost se od nekdaj
pojavlja povsod po svetu, v vseh časih. Pojavlja se kot skrajno stanje v okviru
različnih religij. Nekateri razlikujejo obsedenost s svetostjo in obsedenost z
demoni. Jezus je izgnal hudega duha iz obsedenega v čredo prašičev, ki je
zgrmela v prepad. Jezusovi nasprotniki so ga imeli za obsedenega od hudega
duha. V različnih religijah obstajajo tudi prakse izganjanja hudega duha ali
demona oziroma, širše, prakse komuniciranja z demoni ali obravnavanja demonov.
Obsedenost in eksorcizem sta statistično v porastu v ZDA in
verjetno tudi drugod po svetu. "Papež Frančišek je večkrat ... dejal, da
je Satan ... dejansko bitje, ki zavaja in kvari ljudi. ... v apostolskem pismu
/je/ zapisal: 'O hudiču ne smemo razmišljati kot o mitu, predstavi, simbolu,
besedi ali ideji' temveč kot 'o dejanskem bitju, ki nas napada.'" Eno samo
bitje, ki se seli po svetu in napada zdaj tu zdaj tam? Leteči
"unabomber"? Eno samo bitje, ki iz svoje luknje izstreli žarke zla na
vse strani, da zadenejo veliko ljudi? Eno samo bitje, ki "zavzame"
posameznike kot posrednike in preko njih kvari ljudi? Je Satan zunaj mene in
pride vame tako ali drugače, ali je že od nekdaj v meni in se zbudi ter me
zavzame, obsede?
V članku, ki me je spodbudil k pisanju, je predstavljeno
nekaj primerov obsedenih. Naj iz njih povzamem, kako je videti ta motnja.
Predvsem: gre za napad ali vrsto napadov, ki se izmenjujejo z mirnejšim stanjem
in kolikor toliko normalnim funkcioniranjem. Bistvo napada je, da oseba čuti,
da jo je prevzel hudi duh, pošast, ki mu včasih da tudi ime, npr. Črni. Leže na
človeka, pritisne ga k tlom, ga duši. Pred tem, med tem ali po tem se pri
napadenem pojavijo tudi drugi simptomi, značilni za konverzivne nevroze ali
psihoze: halucinacije, ohromelost, bruhanje, usločen hrbet ("histerični
lok"), zaviti gibi telesa in okončin, občutek groze in nemoči. Posebnost
obsedenosti je, da začne oseba govoriti s spremenjenim glasom; govori v tujem
jeziku, ki se ga ni učila; izkazuje posebno znanje; postane agresivna do
okolice in kaže izredno telesno moč. Pri nekom so opazili stigmo, napise, ki so
se pojavili na telesu, npr. PEKEL. Osebnost se preobrazi; iz nje govori druga
osebnost, Satan. Oseba čuti močan odpor do Boga in predmetov bogoslužja.
Navzoči poročajo o nenavadnih, nadnaravnih pojavih ob napadu: vključijo se
elektronske naprave, zasvetijo luči, ki so jih imeli za pokvarjene, predmeti
lebdijo v zraku, ali pa se sami od sebe premikajo. V normalnem stanju je oseba
prepričana, da jo trpinči demon.
Po mnenju nekaterih psihiatrov gre za disociativno motnjo
osebnosti (razcepljena, podvojena osebnost), drugi pravijo, da je ni mogoče
podrediti nobeni kategoriji obstoječe psihiatrične diagnostike. Čeprav je na
zunaj včasih podobna histeriji, tj. sliki konverzivne nevroze, ki so jo od
Freuda dalje zdravili psihoanalitično, ni dostopna zdravljenju s psihoanalizo.
Kakor koli obračamo, ostane pri diagnosticiranju neki ostanek, reziduum, ki ga
ni mogoče opredeliti drugače, kot da sega na področje duhovnega, religiozne
vere.
Ljudje, pri katerih se pojavi ta motnja, imajo zgodovino
osebnih ali družinskih travm ali zlorab. Poleg tega pa so tako ali drugače
povezani z okultnimi praksami in religijo. Psihiatrično ali psihoterapevtsko
zdravljenje nima pomembnejših učinkov. Kaže torej, da gre za pojav, ki je vezan
na področje religije in ki je dostopen samo religiozni praksi - izganjanju
hudiča.
Cerkev se tega pojava loteva zadržano in previdno.
Eksorcisti, izganjalci hudiča, delujejo po premišljenem protokolu. Pomembna
sestavina tega protokola je presejalni test ali "discernacija",
razločitev primerov, pri katerih je indicirano izganjanje hudiča, od množice
ostalih, pri katerih ne gre za pravo obsedenost (a so se, ali so jih, vseeno
prijavili eksorcistu!). V primeru, da gre za obsedenost, podvržejo osebo obredu
izganjanja hudiča. V tem obredu duhovnik-eksorcist po uvodnem blagoslovu in
branju svetih besedil napove pravila, ki se jih mora držati hudič, npr. da pove
svoje ime. Nato duhoven nagovori hudiča, ga besedno izzove, naj se pokaže. Ko
oseba pokaže znamenja obsedenosti, duhovnik veli hudiču naj zapusti osebo.
Potem se oseba pomiri. Včasih je potrebno več izganjanj, da pusti hudič osebo
trajno pri miru. Moj vtis je, da se zadeve lotevajo razumno in da opravljajo
koristno delo, ko poskrbijo za preostanek psihiatričnih primerov. To je zame
novo spoznanje.
Sem takrat v seminarju izrekel veliko neumnost? Mislim, da
ne. Gre za subjektivno doživet pojav pri osebah "z ranjeno dušo";
pojav, ki je tesno povezan z njihovo vero v Boga ali sploh v nadnaravno.
"Če kdo privzame novo osebnost, ta pa o sebi trdi, da je demon, ki se želi
polastiti obsedenčeve duše, ali lahko kdorkoli dokaže, da ni tako," piše
člankar (Mike Mariani v Atlantic
Monthly, po Globalu 4/19). Seveda je tako - v doživljanju
obsedenega.
Kako naj odgovorim na uvodno vprašanje? Prvič, pri meni nima
več dosti časa (mogoče me mirno čaka tam spodaj). Nimam družinske ali osebne
zgodovine travm in zlorabe. Ne verujem v nič nadnaravnega. Nobene zveze nimam z
okultnim, niti me ne zanima kaj dosti. Okultni pojavi so zame neproučeno
področje duševnosti ali narave. Poročila o njih sprejemam s skepso. V cerkev ne
hodim. Z veliko verjetnostjo lahko napovem, da me ne bo obsedel hudič; če pa
že, potem bolj kak manjši, ki me bo pognal v kakšno neumnost. Če se ne bo
spričo naraščajoče družbene anomije povečalo število ljudi, sposobnih zla in
uničevanja v imenu višjih vrednot ali pa kar tako, iz veselja - pravih hudičev.
Mislim, da je Frančišek mislil na te osebe.
23. december 2019
V članku Do
zmagoslavja ateizma je še zelo daleč (Delo, 20. 12.
2019) je načetih preveč vprašanj, da bi se jih mogel dotakniti v kratkem zapisu.
Naj zato osvetlim samo razliko med vero in religiozno vero in odnos
med religioznim naukom in znanostjo. Mislim, da je srž problema v besedi
"zmagoslavje". Dokler se bodo ateisti na eni strani in teisti,
ali bolje, religiozno verni, na drugi spopadali za prevlado, smo na napačni
poti. Dokler se skušajo eni in/ali drugi polastiti človekovega duha, ne
bo rešitve. Ne gre za zmago ampak za sobivanje, za dopuščanje druge biti,
drugačnega doživljanja sveta in človeka.
Imam se za ateista, brezbožnika. Ne verujem v Boga, ne
kot v prikazen, ki se očituje v človekovih občutkih in videnjih, ne kot v
filozofsko idejo. To moje občutje je trdno. Rad bi se izognil dokazovanju in
zavračanju dokazov o obstoju Boga, kar bi se sprevrglo v neskončno pričkanje.
Mislim, da imam pravico izpovedati svojo (ne)vero brez dokazovanja. To pravico
ima tudi religiozno verni. Vere se ne dokazuje. Vera je. Obstoja Boga se ne
dokazuje in ne oporeka, v Boga se veruje, ali ne veruje.
Vseeno naj svojo brezbožnost nekoliko opišem. Kadar me
kdo vpraša, ali verujem v Boga, mu vrnem vprašanje: Kdo ali kaj je Bog/bog?
Odgovorijo, da je Stvarnik nebes in Zemlje; da je Oseba, ki nas je ustvarila po
svoji podobi; oseba, ki zahteva čaščenje, ki jo lahko prosiš in se z njo
pogovarjaš. V svojem svetu ne potrebujem Boga, ne kot Stvarnika ne kot Osebe.
Glede nastanka sveta verjamem fizikom in astronomom, prav zelo me pa to
vprašanje ne zanima. Svet pač je. Kot osebe so mi dovolj moji bližnji,
prijatelji, sodelavci in drugi ljudje. Ne potrebujem Nadosebe. Potrebujem pa
zglede vrlih ljudi. Mednje sodi tudi Jezus iz Nazareta z nesrečno usodo duhovno
prebujenega človeka, ki je stal za svojim prelomnim življenjskim nazorom
in načinom življenja proti množici ter cerkveni in posvetni oblasti.
Ni mi tuj pojem svetega. Mislim, da je življenje sveto; da je naš planet svet
in da je raj. Sveta so mi nekatera dejanja, nekateri kraji in nekateri ljudje,
tudi sodobniki, vzorniki, ki žarijo v svoji preprosti človečnosti, pokončnosti
in plemenitosti. Ni jih tako malo.
Vendar razumem ljudi, ki verujejo v Boga. Ni lahko ne
verovati v višje bitje, ki ureja svet. Ni lahko sprejeti spoznanja, da je
Zemlja majhna pikica v eni izmed neštevilnih galaksij; da je obstoj tega
planeta obsojen na večno zimo in propad; da je – še mnogo prej – vprašljiv
obstoj človeštva na njem; da smo, skratka, sami v temini vesolja, za kratek
vek, brez kakršnega koli namena. In da je edino, kar nam ostane, da se, kot
vsako živo bitje, veselimo obstoja teh nekaj trenutkov, dopustimo drug drugemu
biti in se objamemo. Ni lahko biti sam v težkih trenutkih, brez upanja na
rešitev. Ni se lahko posloviti od tega sveta brez upanja na posmrtno življenje.
Sam »nadnaravnega klica« ne zaznavam; zaznavam naravni klic sočutja in
solidarnosti. Prijazni ljudje bodo obžalovali, da nimam božje milosti, jaz pa
jim pravim, naj se veselijo, da jim je bila podeljena.
Na obeh straneh, teistični (v širokem pomenu) in ateistični,
v polemiki spregledujejo bistveno razliko, razliko med vero in religijo in
prezrejo vero. Vsi ljudje smo v načelu verni. Vsi ljudje, razen naravno
prikrajšanih, imamo temeljno zaupanje v druge ljudi, v svet in življenje. To
zaupanje je vera. Ta se razvije pri otroku v materinem krilu kot »varna
navezanost«. Razvije se naravno. Otrok izraža zaupanje tako, da se odzove na
prijazno besedo ali gib tudi tujega človeka. Vsi, razen v zgodnjem otroštvu
prikrajšanih, smo sočutni do drugih. Sočutje se razvije, ko otrok spozna, da
tudi druge boli, kar boli njega. Odtlej ravna po zlatem pravilu, ne da bi ga
kot takega poznal, in se trudi, da drugim ne bi prizadejal, kar ne bi rad, da
bi prizadelo njega. Opazovanje predšolskih otrok prepričljivo kaže, da so že
malčki, krščeni ali nekrščeni, sposobni sočutja in medsebojne pomoči. V zadnjem
času se množijo prikazi takih sposobnosti pri živalih. Vsi ljudje včasih,
nekateri pa pogosto, imamo tudi druga občutja, ki nas povezujejo z drugimi
ljudmi in s svetom. Taka občutja so: jasno zavedanje biti v posebnih trenutkih,
ljubezensko občutje, občutje povezanosti s svetom, z vesoljem (»oceansko
občutje«) ipd. Tudi občutje Boga, občutek, da nekdo bdi nad teboj in da te
varuje, da lahko tvegaš korak v življenje. Vse to je zame naravno doživljanje,
ki izvira iz bivanja v materinem telesu in iz stika med organizmom in svetom.
Včasih porodi ta stik tudi duševne pojave, ki so skrajni; ki jih tudi cerkev
nima rada za svoje, se pa z njimi poklicno ukvarjajo psihiatri. Vse je v glavi,
pravijo ljudje. V tem jim pritrjujem. Recite temu doživljanju »naravna
vera«, ali kakor koli hočete, in jo podcenjujte v primerjavi z »vero v
nadnaravno«, ki je za nekatere edina, ki zasluži naziv "vera". Me ne
moti, ker vem, da imam prav. Sam nimam težav s sprejemanjem
religiozno vernih, to je tistih, ki verujejo v Boga in se štejejo za pripadnike
določene veroizpovedi. Ne sprejemam jih le zato, ker ima vsak pravico do svojih
nazorov, če ne vodijo v polaščanje drugih. Sprejemam jih, ker vem, da čutijo
Boga in sveto, če so iskreni, in da jim vse, kar doživljajo v okviru
cerkve, nekaj pomeni. Vem, da je mnogim ljudem težko sprejeti paradoks
smiselnosti osebnega življenja ob pogledu na kozmični nesmiselni vrtiljak.
Potrebujejo tolažbo vere v nadnaravno.
V delih, ki so omenjena v članku, ki me je spodbudil k
pisanju, gre za pobijanje religioznih naukov z znanostjo. Dawson s
stališča biologije dokazuje, da je »Bog zabloda«. Podobno se z religiozno
vero spopada biolog Coyne (Verjeti ali
vedeti). Pri nas je z zgodovinskega vidika opozarjal na nelogičnosti
svetopisemskih zgodb psiholog in sociolog Jan Makarovič (Zgodbe svetega pisma). Odkril je vrsto nelogičnosti in zgodovinskih
netočnosti in nesmislov. Vse to je v samem bistvu zgrešeno početje, v kolikor
skušajo "dokazati" neutemeljenost vere. Vera ni védenje ampak
verovanje, ki se ne dokazuje. V kolikor pa znanstvenik vzame svetopisemske
trditve kot znanstvene hipoteze (kar niso), je njegovo prizadevanje
raziskovalna vaja postranskega pomena. Čemu pametni ljudje to počno?
Njihovo početje je reakcija na vsiljevanje religioznih
naukov. Biolog Coyne se bori proti vsiljevanju kreacionizma v ameriške šole.
Kreacionizem je nevzdržna biološka teorija. Katoliška Cerkev priznava teorijo
evolucije, ne priznavajo pa je različne krščanske sekte, ki jih v Ameriki
mrgoli, pa najbrž tudi mnogi drugi verniki jemljejo preveč dobesedno, kar piše
v Svetem pismu. Sveto pismo ni biološko besedilo, čeprav se mnogim vernim
zdi, da je razlaga narave in zgodovine. V svojem bistvu in po svojem namenu so
to spisi o božjem razodetju, o božji moči, o morali, etiki, smislu življenja in
podobnem. Kaj lahko o tem reče biologija? Seveda pa tudi druga stran ne
sme vsiljevati pojmovanj iz Svetega pisma, kot da bi bila znanstvena spoznanja,
ker to niso. Geološka guba ni dokaz božje mogočnosti, ki krivi kamnite sklade.
To bi bil prepoceni miselni trik, ki bi geologa ustavil v njegovem
iskanju.
V vsem tem pričkanju gre za zgrešeno pojmovanje znanosti in
religije. Znanost in religija sta dve različni vrsti človekovega odnosa do
sveta (druge so: umetnost, filozofija, zdrava pamet). Zastavljata si različna
vprašanja o človeku in svetu in uporabljata različne metode, da bi nanja
odgovorili. Druga druge ne moreta pobijati, ne da bi se smešili. Znanost
ima jabolko za užiten sadež, ki ga gojimo, razmnožujemo, shranjujemo in uživamo
tako in tako, s takimi in takimi učinki. Religija ga ima za simbol grešnega
poželenja po vednosti o dobrem in zlu. In zdaj biolog dokazuje, da se, seveda,
jabolko lahko odtrga od drevesa in poje, in da je zgodba o Evi in kači
navadna pravljica. Varuhi nauka pa dokazujejo, da je v človeku že v samem
začetku bilo grešno poželenje, da bi spoznal, kar ve le Bog; da se je to
uresničilo, a kazen za to je bil izgon iz zemeljskega raja. Pazite! Mar ni
napačna raba vednosti pripeljala do roba uničenja tega raja, uničenja, ki
smo mu dejansko blizu? Bog (beri: tisočletna modrost, zbrana v Bibliji) je
vedel, da bo človek zamočil.
Znanstveniki, ki s svojimi metodami in na osnovi svojega
znanja dokazujejo ali oporekajo obstoj Boga, s tem presegajo meje svoje
znanosti in jo zlorabljajo za nepravi namen. Religiozni verniki, ki pobijajo
znanost z verskimi nauki, počnejo to nekompetentno, ker udobno pojasnjujejo
naravne odnose z nadnaravnim takoj, ko jim zmanjka štrene.
28. januar 2020
V članku Vprašanje o
Bogu (Delo, 25. 1. 20) je izpostavljeno vprašanje o Bogu kot tisto, ki nas
razdvaja. Sam sem skušal v svojem prispevku o ateizmu prenesti poudarek na
vero, ne na vero v Boga, ampak na vero kot človekovo naravno danost. Zavzel sem
se za sprejemanje soljudi, naj verujejo v Boga ali ne. To stališče utemeljujem
z nazorom, da je v osnovi religiozne vere v Boga naravna vera, ki jo imajo tudi
ateisti. Imamo - to je moja teza - skupno osnovo v naravni veri, to je, v
temeljnem zaupanju v življenje in druge ljudi, zaupanju, ki se rodi v materinem
krilu. Brez te vere tudi vera v Boga nič ne pomaga, ker od Boga ostaneta samo
še "ogenj in meč". Hotel sem povedati, da kot ateist imam svojo vero
in svojo etiko; da to dvoje ni rezervirano za cerkveno verne in da na
eksistencialna vprašanja lahko odgovorim (in sem zase odgovoril) mimo religije.
Religija ni edina, ki obravnava ta vprašanja. Vsaj filozofijo je že treba
omeniti, veliko pa človek za svoje življenje razbere iz lepe književnosti in
drugih umetnosti. Njihovo ustvarjanje in naše podoživljanje sta dokaz naše
skupne človečnosti.
V članku sem se zavzel za jasno razlikovanje in ločitev
znanosti in vere. Razlikujeta se po vprašanjih, ki jih zastavljata, in po
načinih odgovarjanja nanja. Sta dva različna načina človekovega odnosa do
sveta. Lahko soobstajata v isti osebi in v družbi in se ne pobijata. Moje
zavračanje religiozne vere ne pomeni, da verujem v znanost. To tudi ne pomeni,
da zavračam vso vsebino krščanskega nauka. Evangeliji so me ganili. V
njih je nekaj temeljno človeškega; tako kot še marsikaj v Svetem pismu. Žal je
to v cerkvenem nauku skrito za zgodovinsko oblastno navlako in liturgičnimi
manirizmi.
V zvezi s poukom o verstvih le nekaj misli. Vsekakor sodi
verski pouk, pouk krščanskega nauka, v cerkev in cerkvene šole, ne v javne
laične šole. Cerkev ima danes ogromno možnosti posredovati svoj nauk na različne
načine, neposredno in prek množičnih medijev, kar je za normalno seznanjanje z
vero v sekularni državi dovolj za tiste, ki hočejo poslušati. Če nočejo, pač
nočejo. Kritičen pregled osnovnih konceptov različnih verstev pa bi moral biti
del splošne izobrazbe kot pomemben vidik kulture. Kritičen pomeni, da bi morali
pošteno predstaviti tudi tiste dele krščanskega nauka (nikoli zanikane!), v
katerih Bog grozi z uničenjem vseh, ki ne verujejo vanj; tiste dele, ki
opravičujejo uničevanje ljudi v imenu Boga (»V imenu Kristusa Kralja!«) in v
katerih se zahteva smrtna kazen za pregrehe določene vrste. Sodobno pojmovanje
človekovih pravic in nazor o svetovnem etosu presegata to krščansko etiko. Da
bi brezpogojno priporočal pouk o Bogu, ki mi grozi z uničenjem, se mi ne zdi
razumno.
Če pa bo pouk o verstvih uveden in če bodo v sekularni
državi poučevali teologi, naj ne zamolčijo, da krščanski Bog zapoveduje
uničenje vseh, ki ne verujejo vanj; ali pa naj ta nauk očistijo tega nihilizma.
To ni oddaljena in presežena preteklost Stare zaveze. To zapoved so v božjem
imenu izvajali na najbolj krute načine v ne tako davni bratomorni vojni.
13. februar 2020
Bralcem, ki samo občasno pogledajo te strani, moram
pojasniti kontekst te objave. Pred lanskim Božičem, 22. 12. 2019, je Delo
objavilo članek izpod peresa novinarja Petra Raka z naslovom Do zmagoslavja ateizma se zdi še zelo daleč.
Na ta članek sem odgovoril s pismom uredništvu v naslednji Sobotni
prilogi (29. 12. 2019). To pismo je objavljeno tudi na tem mestu (23. 12.
2019). V soboto 25. 1. 2020 je v rubriki Gostujoče pero istega časnika izšel
polstranski članek Jožeta Kurinčiča, upokojenega profesorja škofijske
gimnazije, z naslovom Vprašanje o
Bogu. Nanj sem se odzval s pismom bralca, ki je bilo objavljeno teden dni
kasneje v Sobotni prilogi Dela (1. 2.
2020) hkrati z nekaj drugimi odzivi na isti članek (v tem blogu 28. 1. 2020 v
nebistveno drugačni obliki). Na ta pisma se je odzval prof. Kurinčič v pismih
bralcev v Sobotni prilogi 7. 2. 2020. Ker mi je namenil nekaj neprijaznih
pripomb, sem odgovoril s pismom v SP 15. 2. 2020 (na tem blogu tega pisma ni).
Vsebine te polemike ne morem obnavljati, svoje razmišljanje pa nadaljujem.
I
Kaj je pravzaprav "vprašanje o Bogu"? Kakšno je to
vprašanje?
Ne Kurinčič ne Pirjevec tega ne povesta jasno. Tako K. kot
P. v nadaljevanju pišeta, da "v našem prostoru in času sobivata dva
prevladujoča odgovora na to vprašanje: teizem in ateizem" in, da si moramo
oboji, ateisti in verni, zastaviti vprašanje o Bogu, če hočemo razumeti drug
drugega in se sprejeti kot enakopravne udeležence v istem svetu (Pirjevec). Na
to vprašanje si torej odgovarjamo tako, da se ločimo na teiste in ateiste.
Katero je torej to vprašanje? To vprašanje je: ali obstaja Bog? Tisti, ki
odgovori "da", je teist, tisti, ki odgovori z "ne", je
ateist. Oba, K. in P., se, potem ko ugotovita, da gre pri tem vprašanju za
razmerje med teisti in ateisti, zavzameta za to, da bi oboji živeli v sožitju,
pogoj za to pa je, da bi spoznali nazor ali vero drug drugega. Spoznali ali
sprejeli?
Ostanimo najprej pri "spoznali". Prvo vprašanje, ki sledi, je: ali je
poznavanje nazorov drug drugega res pogoj za sožitje. Do neke mere da. Če nazor
drugega vsebuje elemente ščuvanja k nasilju zoper ljudi drugega nazora, je ta
nazor treba poznati, da se lahko zavarujemo. Nasilje je lahko fizično (grožnje
s sveto vojno in podobnim) ali pa duševno, vsiljevanje nazora, indoktrinacija.
Da bi lahko živel z drugim, moram torej vedeti, ali njegov nazor vsebuje te
ogrožujoče sestavine ali ne. V temeljnem besedilu krščanske vere, Svetem pismu,
so odstavki, ki govorijo, da je Bog, v katerega verujejo kristjani,
"ljubosumen" in nasilen. (Tega ne bom več dokazoval; berite patra
Gržana, Le kaj počne Bog v nebesih,
ko je na Zemlji toliko trpečih?). Profesor K. me prepričuje, da v to
kristjani ne verujejo več. Toda Sveto pismo je še vedno njihova temeljna
knjiga. Tu je veliko vprašanj, na primer, razlika med Staro zavezo in Novo
zavezo; med "politiko" Boga in Jezusa Kristusa. Je Kristus naredil
zgodovinsko črto pod starozaveznega Boga? Je prisluhnil drugemu Bogu? Itd. S
tem se ne morem ukvarjati. Dokler kristjani ne razčistijo s tem, ne morem
zaupati, da me ne bodo v imenu svojega Boga ob priliki hoteli kot nevernika
pokončati, tako kot to počnejo pripadniki neke druge vere.
Ah, pokončati že ne, le kaj nam pripisuješ? Recimo, da so bili zadnji neverniki
pokončani v imenu Boga v samoobrambi vere; prej pa že več stoletij niso
pokončali nikogar v Njegovem imenu. No, tudi takrat so jih v obrambi vere.
Pa vendarle: zaupam, da se fizično nasilje v imenu vere ne bo ponovilo. Kaj pa
indoktrinacija? V naravi vsake vere je, da jo skušajo njeni pripadniki širiti.
Z najboljšim namenom, saj so prepričani, da bi s tem osrečili druge. Tako lepo
je verovati v Boga! Ne morejo verjeti, da se lahko povsem človeško živi brez
vere v Boga. Vztrajno si prizadevajo, da bi ateisti sprejeli njihovo vero. Ta
namen slutim (morda neupravičeno) tudi v prizadevanju, da bi neverni
"spoznali" njihovo vero. Ko bi neverni spoznali, kako lep je
krščanski nauk, bi vsaj sprejeli verne, če že ne njihove vere. Naj dodam k temu
še apodiktičnost vere, vsake vere kot take, prepričanje, da je to, v kar
verujejo, Resnica z veliko začetnico, absolutna, dokončna, edina Resnica. Danes
so vere v Boga še edino zatočišče Resnice, potem ko je propadel komunizem kot
posvetni sistem edine Resnice.
Je torej izpolnjen pogoj za sožitje? Lahko zaupam, da ne bom posiljen? Na to
sem že odgovoril v pismu bralca (Delo,15.2.20). Sosedu, kristjanu, katoliku,
zaenkrat lahko zaupam. Lahko zaupam Slovenski rimskokatoliški cerkvi? Njena
zgodovina ni brezmadežna. Ne vem, kakšna je cerkev danes; ne poznam njene
politike. So znamenja, ki me opogumljajo v zaupanju, a sem še vedno nezaupljiv.
S tem se trenutno konča moje poznavanje nazorov naših kristjanov, kolikor je
pomembno za moje avtonomno preživetje. Trenutno to poznavanje zadostuje za moje
sožitje z njimi. Če bi vedel še več dobrega o cerkvi, bi se čutil še bolj
varnega. Bila bi mi bolj simpatična; bolje bi razumel njene ude. A zaenkrat
zadostuje. Nimam potrebe, da bi se poglabljal v skrivnosti krščanskega nauka.
Če se bom poglabljal, se bom iz drugega motiva, ki naj zaenkrat ostane
zamolčan, saj se itak postopno sam odkriva. Tudi jaz imam skrivnosti kot krščanski
nauk.
Naj mimogrede zavrnem še naslednjo trditev prof. K: "Ločnica med vero in
nevero pa ne poteka le med ljudmi, ampak tudi skozi posameznika, ki je razpet
med vero in dvomom – nevero." Jaz nisem razpet med vero in nevero,
natančneje med vero v Boga in nevero vanj. V Boga ne verujem. Pika, brez
razpetosti. In seznanjanje z vero ne more razrešiti "razpetosti", ker
je pri meni ni.
Kar se sožitja z ljudmi druge rase, vere, narodnosti, političnih prepričanj, še
tole. Če je drugi pošten in odkrit človek, me podrobnosti njegovih nazorov
pravzaprav ne zanimajo, razen če se želim zbližati z njim. Za vsakdanje
sosedsko ali kolegialno življenje vse to ni pomembno. Če je hinavski in
zahrbten, se mu pa ognem na daleč, ne glede na prepričanje, ki ga razglaša. Mislim,
da za vsakdanje življenje z drugimi ni nujno, da bi poznal podrobnosti njihovih
nazorov. Njihovo težnjo, da bi me poučili o svojih nazorih, lahko dojamem kot
poskus vsiljevanja njihovih nazorov.
II
In zdaj k bistvu vprašanja o Bogu. Pravo vprašanje o Bogu
ni, ali ta obstaja ali ne, ampak kdo ali kaj je Bog ali b-o-g. Kaj ta beseda
označuje? Tisto prej je bila predpostavka, da je Bog Stvarnik in Oseba, ali
nekaj takega. Kaj ta beseda označuje? To mi povej, pa ti bom odgovoril, ali
verjamem v obstoj tega. Torej ne predpostavljam že določenega pojmovanja Boga,
Boga kot Osebe. Kaj misli moja sestrična, ki pravi: "Bog je v srcu"?
Onostranstvo je ne zanima. Zagovorniki obstoja Boga se radi sklicujejo na
Dostojevskega, katerega roman Zločin in kazen naj bi s podobo osebe
Razkolnikova pokazal, da človek ne more umoriti drugega človeka, ne da bi se mu
oglasila vest. "Če ni Boga, je vse dovoljeno", pravi eden od bratov
Karamazovih To se pravi Bog (b-o-g) je ime za vest; vest, ki jo sestavljajo
moralne zapovedi. Sočutje, ne prizadeti drugega, občutek smiselnosti življenja.
To je "Bog v srcu".
Če je Bog v srcu; če je Bog neko naše notranje občutje, neka sestavina
duševnosti, kaj je tedaj s Stvarnikom in Osebo? Saj ni vsakdo od nas s svojim
umom Stvarnik sveta. Ali pač? Stvarnik svojega sveta gotovo v določeni meri. Ne
pozabimo na to vprašanje, a ostanimo pri prejšnjem: kaj je s Stvarnikom in
Osebo?
Prva možnost je, da rečemo "nič". Odpadeta. Nista potrebna. Ljudje
imamo po naravi in po vzgoji, za katero ni nujno, da bi bila verska, vest,
občutek za prav in neprav. Prizadevanje za smiselnost življenja. Željo, da ne
bi življenja zapravili. Ta občutek lahko v družbi kultiviramo brez sklicevanja
na Boga. Zame je to preferirana možnost.
Druga možnost je, da dopustimo Osebo. Rečemo: Bog je Oseba, je Drugi, naš
sočlovek, sobit; posvečeni "predmet" našega zanimanja. Ta empirično
obstaja. Nanj mislimo v svoji dejavnosti; nočemo mu škodovati. Nočemo ga
prizadeti, kaj šele umoriti. Skrbimo zanj, za njegovo dobro. Ravnamo po zlatem
pravilu, ki ga tako ali tako spoštujemo, že če smo izbrali prvo možnost, brez
Stvarnika in Osebe. Na okrogli mizi o evatanaziji (glej istoimenski sestavek)
filozof, prof. Edvard Kovač, ni nikdar uporabil besede Bog, nadomestil jo je z
"Drugim". S samomorom prizadenemo Drugega. Ni rekel: prizadenemo
Boga.
Tretja možnost je, da ohranimo krščansko sveto Trojico. Bog Oče je ustvaril
svet. Bog-sin, Jezus Kristus, je tisti človek, ki živi ves v Bogu. Tretji člen
trojice je sveti Duh, ki navda vse, ki sledijo Jezusu. To je platonizem. V
višavah je Ideja vsemogočnosti in neskončne dobrote in milosti, neskončne in
absolutne popolnosti. Navaden človek deleži na tej Ideji, a nepopolno. Jezus je
človek, ki svoje življenje popolnoma podredi tej Ideji. Zato je Človek-Bog,
božji Sin. Seveda pa ga Ideja popolnosti ne more rešiti s križa, ker je pač
samo ideja v višavah, rečeno po naše, abstrakcija. To je pomen zadnjih
Kristusovih besed na križu: Oče, Oče, zakaj si me zapustil? Ideja je ravnodušna
do smrti tistega, ki umrje zanjo.
Ta, tretji odgovor na vprašanje o tem, kdo ali kaj je Bog (b-o-g), vnaša v
razmišljanje z mojega stališča nepotrebne komplikacije. Ideje so abstrakcije
tuzemskih pojavov, ne nekje realno obstoječe entitete. Obstajajo le v umu,
v glavi. Vse drugo so mlini na veter. Zakaj si ljudje predstavljajo - če si
sploh še - da je nekje svet samih popolnosti, svet Idej; zakaj si
predstavljajo, da so nekje nebesa, ne vem.
S tem razmišljanjem smo se približali ateistični veri, veri brez Boga; veri v
človeško sočutje, v temeljno zaupanje v druge ljudi in življenje; v odprtost
življenja, njegovo smiselnost. To je imanentna vera, vera v to življenje, ta
svet; vera, ki ne potrebuje onostranstva. A vendar: kaj je tu presežnost,
transcendenca. Tudi presežnost priznavam, a presežno zame ni onostranstvo,
drugi svet, nebesa in kar je še takih izrazov. Presežnost je vtkana v tuzemsko
življenje. Stremim k uresničenju samega sebe in hkrati k preseganju samega
sebe, k ustvarjanju sožitja s svojo sobitjo. Vsak dan se presegam. "Svakog
dana sve više napredujem..." No, ne v telovadnih veščinah, ali pa tudi...
22 marec 2020
Po vseh vsakdanjih opredelitvah sem ateist, brezbožnik. Sem
v Camusovem smislu "uporni človek", ki ga ni strah gledati v brezno
vesoljnega nesmisla.Vseeno pa ne zametujem Svetega pisma in vsega drugega, kar
je napisanega v duhu tega izročila, predvsem ne evangelijev. Skušam dešifrirati
njihova brezčasna sporočila.
Tokrat mi je prišel na misel naslednji izrek (SSP3): Ko so
ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje
kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost (Lk 17,20). Tudi ne bodo
govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je
med vami.« (Lk 17,21):
Spomnil sem se na to ob tako banalni stvari, kot so zapisi v
dnevniku Delo, v Sobotni prilogi. Profesorica Alenka Šelih piše o ljudeh z
Downovim sindromom. Vesna Milek se pogovarja z Manco Košir o njenem življenju
in težki preizkušnji. Doktorica Anica Koš Mikuš poziva, naj pokažemo srčnost in
pomagamo reševati otroke beguncev brez spremstva. Ne nazadnje: ganljivi
nekrolog, posvečen igralcu Petru Musevskemu. Iz vseh teh člankov sevajo
človeška krhkost, sočutje, dobrota in solidarnost - iz ljudi in o ljudeh, ki so
med nami, naši znanci in prijatelji.
V vsej številki seveda prevladujejo članki o nesreči, ki je
zadela človeštvo in nas, vsakogar od nas vsaj posredno. V teorije zarote ne
verjamem. A vendar: ste pomislili, kakšna bi mogel biti račun "temnih
sil"? Virus ubija stare, mladim prizanaša. Menda imamo demografsko krizo
in krizo pokojninskih skladov. Torej?
In vendar se vsi omejujemo, nekateri pa vlagajo nečloveške
napore in tvegajo svoje življenje, da bi rešili tiste, ki jih je napadel virus.
Nesebično, brez preračunljivosti.
Kar se računa tiče, poviševanja in zniževanja, vlade sploh,
pa pravi evangelij: »Jezus pa mu je rekel: 'Nihče, ki položi roko na plug in se
ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo'« (Lk 9,62).
07 februar 2021
Lani je neka študentka v svoji seminarski nalogi obravnavala vprašanje
duhovnosti na osnovi intervjujev, ki jih je izvedla. Njena vprašanja so me
vznemirila in sklenil sem, da tudi jaz, nepozvan, odgovorim nanja. Odgovoril
sem in ji odgovore poslal. Ker vse do danes nisem prejel od nje nobenega
odgovora na to moje vsiljivo pedagoško dejanje, se mi zdi, da sem odvezan
molčečnosti v zasebni komunikaciji; ostane pa anonimnost. Vprašanja so njena,
odgovori moji.
1. Kaj ti pomeni
duhovnost?
Duhovnost je meni sorazmerno tuj pojem in si pod njo
predstavljam najbrž nekaj drugega kot vi. Pripadam generaciji, ki si je svoj
nazor oblikovala pred letom 1968 (takrat sem bil star že 28 let), pred
študentskimi revolucijami, pred Woodstockom, pred hipiji ("make love
not war" in "flowerpower"), pred fascinacijo z Indijo,
hinduizmom in budizmom, preden so se začela newagevska "duhovna"
gibanja. Priznam pa, da sem šel na eno prvih predavanj o "novi
duhovnosti", ki je bilo prirejeno pri nas v 80-tih letih.
Zdaj mi duhovnost pomeni dvoje: eno so gibanja in nazori
mlajših od mene, ki so nekako sredi med cerkveno religijo, scientizmom (vero v
vsemoč znanosti) in civilno in življenjsko ravnodušnostjo. Skratka neka smer
nekakšnega verovanja, ali verovanj. Sicer pa mi, mimo tega in pred tem,
duhovnost pomeni kulturo, ki vključuje umetnosti, znanosti, filozofijo, tudi
religijo - vse kar me ozavešča o pomenu in smislu življenja, kar interpretira
dogajanja v svetu, kar me dela občutljivega, dojemljivega, neravnodušnega,
sočutnega, če hočeš.
2. Kaj ti prinaša duhovnost
v tvojem vsakdanjem življenju? Ali si imel že kakšno duhovno izkušnjo?
Najbolj abstraktno rečeno bi to, kar imam od kulture
("duhovnosti"), da me utrjuje v moji biti; da se zavedam dragocenosti
življenja; samega sebe in bivanjske istosti vseh ljudi.
Moja najzgodnejše "duhovno" doživetje je bilo, ko
sem nekoč kot odraščajoči tabornik neko popoldne ležal stran od drugih na
gozdni jasi in nenadoma zagledal ob sebi ciklamo, nekako posebno jasno in
razločno, v sončni luči - takrat sem se zavedel, da ta ciklama JE in da SEM jaz
sam.
Najbrž je bila kasneje kdaj še kakšna taka izkušnja, zadnja
pa gotovo koma po srčnem infarktu. Od takrat še bolj cenim življenje, tako
navadno, vsakdanje z vsemi drobnarijami in sitnostmi. Hvaležnost do
"uradne" medicine in do svojcev.
3. Si bil pred to
izkušnjo veren oz. pripadnik katere izmed organiziranih veroizpovedi?
Do svojega približno 14. leta sem hodil v cerkev, potem ne
več. Odtlej sem ateist. V začetku sem bil bolj bojevit ateist, ker se mi je
zdelo abotno verjeti v vse tisto, kar so mi pridigali v cerkvi. Verjel sem v
socializem. Potem sem iskal odgovor na vprašanje o smislu življenja v
filozofiji in ga postopno odkril. Kot študent sem prebral Camusov Mit o Sizifu, ki se začne s stavkom:
Obstaja en sam zares resen filozofski problem: samomor. Potem sem dognal, da
življenje nima smisla zunaj sebe; to tudi ni socializem. Smisel življenja je
življenje samo. Biti živ, tak, kot si; živeti sebe. Ni mogoče tako živeti ves
čas, sleherni trenutek, a že prizadevanje za to, da bi se ohranjal notranje
živega, je smiselno. (Zato, med drugim, vam pišem.) Danes tudi vem, da je
religiozne zgodbe možno imeti za metafore, ki govorijo o smislu življenja in
življenjskih vrednotah. Zato ne nasprotujem vsemu, kar pridigajo v
cerkvi. Še vedno zavračam misel o posmrtnem življenju. Ta misel ubije to edino
življenje, prizadevanje, da ga osmisliš, ker se zanašaš na blaženost –
potem.
4. Ali te je
duhovno/obsmrtno doživetje spremenilo kot posameznika oz. ali je vplivalo na
spremembo lastnih prepričanj in vrednot, ki si jih imel? So tvoji bližnji
opazili kakšno spremembo v odnosu do njih (si bil bolj prijazen, bolj tečen,
bolj hvaležen, sočuten)?
Če pomislim na doživetje ob infarktu: Oblil me je smrtni pot
in zavedel sem se: konec je, preden sem izgubil zavest. Od tedaj se ne bojim
smrti, želim pa živeti.
Celotna izkušnja me ni bistveno spremenila. Sem, kakršen sem
bil. Veliko večja sprememba je bila zame upokojitev, ki mi je res prinesla
duhovno (in telesno) svobodo (še vedno ne popolno, a vendar). Po infarktu sem
postal bolj pozoren na to, da ne počnem reči samo zaradi drugih; da bi ugodil
drugim. Lažje rečem ne. Pa tudi lažje rečem sam sebi: ja, zakaj pa ne.
Mislim, kar čem, in pišem, kar čem in komur čem. Začel sem
ceniti mir, dušni mir, čisto vest. In tudi prizadevanje za druge, za potomstvo.
Ne kar mora, kar more, mož je storiti dolžan. Živel sem, kot sem ob danem
značaju in danih okoliščinah najbolje zmogel. Nobenih velikih grehov si ne
očitam.
5. Kako najlažje
prideš v stik z duhovnostjo, imaš kakšne posebne rituale, tehnike?
Nimam posebnih metod ali tehnik, da bi se preselil v svojo
notranjost, v samorefleksijo. Pišem, kolikor mogoče pišem dnevnik, sicer pa
takele priložnostne občasne refleksije. Pomaga mi branje, gledališče, TV, pa,
seveda, sprehodi, kolesarjenje. Žal že dolgo nisem bil v gorah. Nekoč sem
poskusil z meditacijo. Ne vem, saj verjamem, da je dobra, da se umiriš, a isto
dosežem s sprehodom. Da bi pa stremel k "višji zavesti", lepo te
prosim. Zavest je zavest je zavest je zavest.
6. Kaj zate pomeni
duhovna rast?
Duhovna rast je zame priti do eksistencialne zavesti;
jasnega zavedanja končnosti in sebe samega, izpopolnjevanje značaja, krepitev
hrbtenice, širitev obzorja, vse bolje zavedanje o prioritetah v življenju,
krepitev življenjskega občutja, samolastnosti, "biti pri sebi",
»najti samega sebe«; zavest o tem, da imamo vsi ljudje isto usodo, navajanje k
sočutju, pomoči drugim, tudi javnemu delovanju. "Sem, ki sem", je
rekel Bog iz gorečega grma. Jaz pa iz fotelja.
7. Ali so po tvojem
mnenju ljudje duhovni učenci?
Ta beseda mi zveni tuje in za lase privlečena, ampak imaš
prav. Ja, smo učenci življenja. Vsakega življenje tepe, vsak se mora odrekati,
in vsakemu se konča. In vsak, ki je količkaj priseben, čuti, da mora iz
življenja nekaj narediti, ga nekako osmisliti, ker smisel ne pride z neba,
ampak iz tebe.
8. Ali so po tvojem
mnenju duhovni ljudje verni in neverni ljudje in obratno?
Vsi ljudje smo verni in vsi zaupamo – v principu. Vsak
verjame, da ta dan ni njegov poslednji (razen tistih, ki čutijo, da je
poslednji); v nezavednem je vsakdo nesmrten, pravi Freud: verjamem, da se bo
življenje nadaljevalo. Verjamem v sad svojega prizadevanja itd. Vsak človek, ne
glede na veroizpoved, teist in ateist, mora rešiti svoje življenje. Vsak človek
je v tem smislu potencialno "duhoven". Res pa je, da jih zelo
veliko "zapade", vdajo se omami, pijači, samouničevanju ali
uničevanju drugih (veliki vizionarji "pravičnega" sveta), ki potem v
imenu Velikih Ciljev uničijo milijone navadnih življenj (tudi za pravo vero in
v imenu pravega Boga).
9. Se ti zdi, da je
sočutje povezano z duhovnostjo?
Sočutje je dar narave. Že živali imajo zrcalne nevrone, ki
so biološki temelj sočutja - vživetja v drugega; vedeti, kaj doživlja drugi;
posnemanja drugega. Živali si pomagajo. Pes žaluje za gospodarjem.
Sočutje je tisto, ki dela človeka človečnega. Žal je naravno sočutje otroka
pogosto izneverjeno in se obrne v nasprotje, v sadizem, uničevanje. Sočutje se
da razvijati: spoznavanje drugačnih ljudi, branje literature, pomoč ljudem, ki
jo potrebujejo, pogovori z manj srečnimi ljudmi itd. Ja, z osebnim
kultiviranjem postajaš bolj občutljiv za tegobe drugega.
N., to je za vas osebno, ker vas to zanima. Mogoče vam
razširi pogled.
Odgovora ni bilo. Mislim si, da je bila gospa mogoče
užaljena, ker nisem potrdil njene vere, na katero sklepam iz vsebine in
formulacije vprašanj. Ali pa je z mlajšimi generacijami tako, da ne dajo kaj
dosti na vljudnosti.
30. marec 2022
"Anonimni kristjan"
Od kod ateistom etična
drža?
»Kajti kadar pogani, ki
nimajo postave, po naravi izpolnjujejo to, kar veleva postava, so sami sebi
postava, čeprav so brez postave.« (Rim 2, 14)
V meni je božja narava,
za katero pač zmotno ne vem, da je
(in v tej zmoti
vztrajam).
Bralci teh sestavkov in občasno kakega pisma bralca v Delu,
ki je kljub svoji, včasih bolj včasih manj, rdečkasti barvi pač moj dnevnik
(mogoče me roza privlači), vedo, da se deklariram za ateista, brezbožnika. Poznam
tudi nekaj drugih ateistov in ti, ki jih poznam, so prav v redu ljudje.
Marsikdo med njimi bi bil lahko zgled drugim, zgled ne le po svojih
življenjskih dosežkih ampak po svoji etični drži. Od kod jim to, ta
njihova morala, njihova etična drža? Nekateri med njimi so bili v mladosti
deležni verouka, nekateri pa niso videli cerkve od znotraj. Od kod jim
poštenost? Mogoče so se je navzeli od drugih, ki so bili versko vzgajani? Za
nekatere vem, da tudi njihovi starši niso hodili v cerkev, celo hudo našpičeni
so bili proti veri in cerkvi. No, navsezadnje tudi v ateistični ali nazorsko
nevtralni šoli ne učijo nepoštenosti. Kako to, da ne? Skratka, kako to, da so
brezbožni ljudje ne le pošteni ampak lahko tudi zgled etične drže? Saj veste,
včasih so ljudje menili, da človek, ki nič ne da na Boga, ne more biti pošten,
ker se ne boji božje kazni. Moja izkušnja z drugimi in samim seboj je s tem
nazorom v živem nasprotju (če b-o-g-a pojmujemo kot onostransko osebo).
Zadnje dni sem se spraševal, ali tudi ateistom pojem greha kaj pomeni. Kako
imenujejo tatvino, umor? Pač kot kaznivo dejanje, ne rečejo "greh".
Kako pa imenujejo varanje partnerja, kar ni kaznivo dejanje? Kaj rečejo? Moralni
prestopek. Nemoralno, nedostojno, nepošteno, potuhnjeno dejanje. Vse to so
nekakšni opisni izrazi. Po mojem so take reči greh. Si bom pač izposodil ta
starodavni izraz pri vernih. Tudi ateisti vemo, da grešimo; vemo, kaj je prav
in kaj ne, vemo, kaj je greh. Tako sem začel brskati o grehih. Odkril sem
Ihanovo knjigo o desetih božjih zapovedih; tam je tudi nekaj o smrtnih grehih -
o tem drugič.
Potem sem brskal naprej in odkril Osnove moralne teologije Ivana
Štuheca. (Vem, da je nekaterim ta mož zoprn, meni ni - naj se zadržijo do konca
naslednjega navedka.) Preletel sem zame prezahtevno knjigo, saj nimam pojma o
teologiji, jo preletel in odkril krasen odstavek, ki mi je potrdil, kar sem že
nekaj časa čutil, nekako vedel. Takole gre to besedilo, ki mi je "naredilo
dan", več kot dan:
""Teologi so v SP /Svetem pismu/ iskali možna
mesta, s katerimi bi lahko utemeljili naravni zakon v kontekstu odrešenjske
zgodovine. Za klasično mesto velja Rim 2,14 /pismo sv. Pavla
Rimljanom/: »Kajti kadar pogani, ki nimajo postave, po naravi izpolnjujejo
to, kar veleva postava, so sami sebi postava, čeprav so brez
postave.« Odlomek v kontekstu ne govori o naravnem zakonu, ampak o potrebi
po odrešenju. Gre za klasičen primer razumevanja človeka, ki je ustvarjen po božji
podobi in deluje po svoji ustvarjeni človeški naravi. Če človek prisluhne
stvarstvu in svoji človeški naravi, ter v njej odkriva tisto, kar je za njegovo
življenje dobro ne glede na razodetje, bo živel v skladu s tistim, kar je Bog
zapisal v stvarstvo in človeško naravo. Od tod ideja, ki se razvije iz
Rahnerjeve teološke misli o »anonimnih kristjanih«. Gre za logično neodvisnost
človekove narave od odrešenjske zgodovine. Človekova narava je dana z dejstvom
stvarjenja in je predhodna celotni odrešenjski zgodovini. Ves razvoj
odrešenjske zgodovine od Adama in Eve, Kristusa do danes, ima kot logično
predpostavko ustvarjenost človeka s svojo naravo. »Milost predpostavlja naravo«
(Tomaž Akvinski). Narava je logično pred nadnaravo ali razum je logično pred
vero. Vera predpostavlja in potrebuje razum. Kristusov zakon predpostavlja
naravni zakon. Zapoved ljubezni do bližnjega in Boga predpostavlja deset božjih
zapovedi. Da bi razumeli deset božjih zapovedi, ni potrebno posebnega
razodetja. Človek se do njih dokoplje s svojim razumom in izkušnjo (naravni
čut).""
Vse skupaj je popolnoma logično. Bog je ustvaril človeka, njegovo naravo. Če
torej človek, ki ne da nič na Boga, misli, da je sam pogruntal, kaj je prav in
kaj ne, to pomeni, da je s svojo od Boga ustvarjeno naravo sam odkril zapovedi,
resnico, ki jo je Bog položil v njegovo naravo. To pomeni: ni ti treba verovati
v Boga, da bi bil pošten, saj je - ne da bi ti v to veroval - Bog položil vate
poštenost, ali vsaj razlikovanje med poštenostjo in nepoštenostjo, da se lahko
s svobodno voljo, ki je tudi božji dar, sam odločaš med njima. Narava je pred
vero. Povedano še drugače: kot brezbožnik lahko mirno živim naprej, pa ne bom
prišel v pekel. (Morate vedeti, da se dan odhoda naglo približuje, zato me
skrbi, saj nisem brezmadežen.)
Zdaj bolje razumem, kaj je hotel reči tisti, ki mi je rekel,
da sem gotovo nezavedno veren, ker hodim na grob svojih staršev. Mož bi me rad
prištel k svoji vojski. S tem nezavednim ni nič; je pa res, da tisti, ki
veruje, da me je, kot njega, ustvaril Bog, logično zaključi, da je v meni
božja narava, za katero pač zmotno ne vem, da je.
To pomeni še nekaj. Vera je milost, je tako rekoč nekaj
presežnega, presežna vrednost, za tiste, ki jo pač imajo. Ni pa nujna. Ni
treba, da bi veroval, če hočeš človeško preživeti svoje življenje in se celo
izogniti peklu. Vera je luksus, če ne moreš shajati brez nje oziroma - če znaš
ceniti njene prednosti.
Kaj izgubljam? Sproščujočo in tolažilno občutje, da je
povsod okrog mene dobri duh usmerjevalec, ki bdi nad mano in ki se mu lahko
prepustim v dobrem in slabem. Naj bo, nič hudega mu nočem. Tudi branje Svetega
pisma ni odveč, navaja k razmišljanju, širi duha. Jezusova zgodba je nedosežen
zgled etične doslednosti, sledenja notranjemu glasu, sprejetja življenjskega
križa in žrtve.
Iz tega sledi še nekaj pomembnega. Ni popolnoma nobene
potrebe po razkolu med religiozno vernimi in nevernimi, ker tudi neverni - ali
bolje brezbožni - živimo v naravnem zaupanju v druge in svet po vseh božjih
zapovedih (če in kadar živimo po njih), čeprav jih morda ne poznamo kot takih.
Verni lahko informirajo neverne o svoji veri in njenih prednostih. Če se
neverni spreobrne v vero, bo morda doživel tisto presežno vrednost, ki jo daje
vera, tisto milost, ki jo podari Bog. Če se ne spreobrne, bo pač živel enako
človeka vredno in pošteno življenje brez vere v Boga. Kajti tisti presežek vere
nastane, če vanj veruješ; če ga hočeš. Če ne, pa ne. Poleg tega ne vemo, kdo
ali kaj je Bog; molče predpostavljamo bradatega starca na oblaku ali nevidno
oko, ki nas ves čas opazuje. Morda je le glas zaupanja in vesti, zaskrbljenosti
za druge in skrbi za to, da bi življenje preživeli tako, da bi lahkega srca
sprejeli slovo od njega, ko pride ura.
Sam sicer ne verujem v to, da me je ustvaril Bog. Da je v
moji naravi čut za prav in narobe, za dobro in zlo, si razlagam z naravnim
razvojem. Dete se v materinem naročju nauči varne navezanosti in s tem zaupanja
v druge, v svet in življenje. To je naravna vera. Ko grize mamo, grabi po njej
in jo lasa, praska in tepe, mu mama reče, da jo boli. Prej ali slej se mu
posveti, da druge ljudi tudi boli, tako kot njega. Počasi dojame, da so drugi
ljudje sploh po mnogih svojih lastnostih taki kot on. Osvoji zlato pravilo
etike: Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi. In že to
pravilo je dovolj za pošteno življenje.
Vrstnica mi je, ko je prebrala osnutek tegale pisanja,
rekla: Pa saj takrat smo bili vsi krščeni. Krščen Matiček! Potem je
vendarle tisto prišlo v nas z žegnano vodo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar