Marija, izkušena planinka, članica škedenjskega planinskega društva, je vodila in nama Kranjcema razlagala tržaške reči. Salvatore je skrbel, da nismo hodili prehitro, Lavra je skrbela, da sem Salvatorejevo italijanščino prav zastopil, midva sva pa lepo ubogala.
Tale luknja je fojba; tako pač rečejo temu Italijani. Spustil sem se vanjo, kolikor se je dalo in kolikor so me merodajni pustili, da bi videl, ali se nadaljuje kam v globino. Ničesar nisem odkril. To pomeni, da pravzaprav ni brezno, ni prava fojba; ali pa so kaj razstrelili in zasuli, kaj se ve. Ampak za ilustracijo naj zadostuje. Tako nekako so videti fojbe; to je skromni nauk te zgodbe. Nič nismo naprej razglabljali o tem.
Tale kup kamenja je prav verjetno ostanek utrjenega položaja kakšnega težkega orožja. V okolici je še nekaj podobnih razdrtih utrdb. Morda so še iz prve svetovne vojne. To bi imelo smisel. Tu je avstroogrska vojska branila Tržaško obalo, modrujemo. Mogoče so bili v drugi vojni tu položaji Nemcev. Vsekakor to niso bili položaji Italijanov, sicer bi bil to zanje spomenik, ki bi ga ohranjali.
Pri cerkvi na Vejni (Monte Grisa) sva že bila. S tem sva malo razočarala Marijo, ki nama je hotela odkriti po njenem nama še neznano znamenitost. "Sir" ji pravijo ljudje, ki itak za vsako veličastno arhitektonsko stvaritev najdejo primerno podcenjevalno ime, da se stvaritelj ne bi prevzel.
Odpre se nam pogled na Tržaški zaliv pod odsekanim robom s čudovitimi kamnitimi skulpturami. Temule rumenozeleno razcvetenemu zelenju, ki tako živahno nasprotuje kamniti gmoti in mirnemu morju, ne vemo imena, ne slovenskega ne italijanskega.
Poldne je, čas je za prigrizek. Malico smo prinesli s seboj; tudi po tem se lepo ujemava z najinimi prijatelji. Ni nam do posedanja v gostilnah. In ni ga lepšega, kot je takole gnezdo v skalnem zavetju na plahem pomladnem soncu nad modro širjavo.
Po premoru pridemo do sodobnega dela Kontovela, do stanovanjskih blokov, kamor so po vojni naselili istrske Italijane. Nismo gotovi, kod moramo, da bi prišli do stopnic, ki vodijo navzdol do železniške postaje pri Miramare. Vprašamo gospoda, ki ga srečamo. Neprijetna razlika, ki jo slovenski Morostar takoj začuti, je vzvišena malomeščanska gosposkost, ki jo srečaš med Italijani. Gospod ni vedel, da smo z one strani meje, Marija ga je ogovorila v povsem domači tržaščini in vendar je odgovoril tako izborno visokostno, da me je kar zmrazilo. Navaden Kontovelčan.
Avstrijski biciklist nas sprašuje, kod se pride do Miramare. Marijine italijanščine ne razume, s slovenščino niti ne poskušamo, angleško morda, potem mi kar samodejno pridejo nemške besede: da gre lahko tu dol; da pa so stopnice, treppen, in da se pride do zug, bahnhof. Bicikel tragen, aber leicht, nicht schwer. Je bližnjica. Kako daleč je? Marija pravi: 500 m do 1 km. Še preden pridemo do te luže, se Avstrijec že vrača. Vprašal je možake, ki so sedeli ob bajerju, ali pa je videl kako tablo in je užaljen: 4-5 km je, ne 500 m! Vrača se, raje gre okoli. Ali smo se delali važne in ga napačno napotili?
Luža je Kontovelska mlaka, v resnici izvir na neprepustni geološki plasti. Pravzaprav krajevna znamenitost. Ne vem, ali je kraju v okras; kaj posebno urejena že ni.
Rimski vodnjak, nas pouči Marija. Bo že držalo, kajti ljudje so od pradavnine dalje bivali tod in Rimljani so znali odkriti, zavarovati in po vodovodih speljati vodne vire.
Stopnice se res vlečejo, a menda jih ni za pet kilometrov, bog ne daj. Spuščajo se mimo zapuščenih paštnov - besedo, ki je prej nisem poznal, sem pobral pri Borisu Pahorju. Na teh terasah, na pobočju, ki se vrtoglavo strmo spušča k morju, so Kontovelčani gojili trto in vse drugo, kar so potrebovali za življenje. Tu je raslo grozdje za prošek, svetovno znano vino, ki ima ime po Proseku in ki bi ga upravičeno označevali s podobo Proseškega stolpa, katerega drugo ime je grad Mokolan. Danes so za njim ostale le ruševine. Tudi paštnov nihče ne obdeluje. Ko se z enakomernim poskakovanjem spuščam po stopnicah, sanjarim o tem, kako bi preuredil kakšno terasico, jo spremenil v letno rezidenco - neustavljiva vikendaška pamet.
Nazadnje priskakljamo do žezniške postaje Miramare v starem dobrem avstroogrskem bahnhof-slogu. Pod tiri je podhod, znajdemo se na dovozni cesti do gradu Miramare. Za nami prineseta kolesa po stopnicah dva kolesarja, on in ona. Ni 5 km, 500 m je, morda malo več. Ta dva se nista ustrašila in sta si skrajšala pot, oni je pa paničaril v svoji nezaupljivosti. Pa naj pritiska pedala. Seveda si bo mislil, da je pameten, ker se je izognil petkilometrskemu nošenju kolesa. Ljudje znamo poskrbeti, da se naše umovanje vrti v zaprtih zankah. Zaprti sistemi.
Preseneti nas, da je prostrani park pred gradom tako zapuščen. Na levi štrlijo kvišku visoki skeleti borov, ki jih je uničil borov prelec. Palme prerašča poljubna podrast. Lo Stato italiano non ha dei soldi.
Kaže, da je voda v ribniku kljub drugačnemu videzu vendarle dovolj dobra za želve, ki jih je kar precej. Lepa pergola nas potolaži.
Sprehodimo se po ploščadi pred gradom, opazujemo obiskovalce, ki se po stopnicah spuščajo k obali. Menda je bila nedavno tega burja tako močna, da je odnesla kamnitega leva s podstavka na obalnem zidu v morje. Zdaj je spet na svojem mestu. V grad ne gremo, nekaj preurejajo, poleg tega smo utrujeni. Hodili smo skoraj pet ur, lepo počasi, seveda.
Na obalni cesti sonce prijetno greje. Malo dalje je avtobusna postaja. Je z avtobusom do Trsta res tričetrt ure? Pa že. Najini gostitelji so poskrbeli za vozovnice in jih kupili že dan prej. Če bi bila sama, jih danes tukaj ne bi mogla nikjer kupiti. Le kako bi prišla do Trsta? Izstopimo na trgu Oberdan. To je ta sloviti trg, po katerem je naslovljena Pahorjeva knjiga.
Ugotovimo, da je kiosk na postaji odprt in da je tu mogoče tudi na cvetno nedeljo kupiti vozovnice, poleg tega pa tudi časopise in drugo običajno šaro.
Prvič se peljem z openskim tramvajem. Kar dolga je - in strma, tako da na delu proge deluje kot žična vzpenjača. Opazujem pripenjanje vlečnega vagončka. Na sosednjih sedežih je italijanska družina, ki se vrača na Opčine: nono, sin z ženo in vnuk. Žena je vzhodnjakinja, z Daljnega vzhoda. Tramvaj in globalizacija.
Viri:
Ob 600-letnici Kontovela so Kontovelčani s pomočjo drugih Tržačanov priredili znanstveni posvet in dramski prikaz podelitve zemlje krajanom in priseljencem. Ob tem so uredili tudi stran v facebooku "Contovel 1413".
Dramski prikaz podelitve zemlje je prav zanimiv tudi zaradi arhaičnih italijanščine in slovenskega dialekta - na youtubu:
https://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=d8QbtekigG4#at=48
Opis slovesnosti ob ponovni otvoritvi obratovanja openskega tramvaja:
http://www.rtvslo.si/tureavanture/prevozna-sredstva/retrovoznja-do-trsta-openski-tramvaj-eden-najstarejsih-v-evropi-spet-na-progi/341837
Ni komentarjev:
Objavite komentar