Toskana malo drugače: tretji dan (3)

V nedeljsko jutro smo se zbudili v pričakovanju, da gremo domov. Takoj ko pomisliš na vrnitev, bi bil rad že doma. Tako pač je, bi rekel naš vodič Brane. AMPAK ne bo šlo tako hitro; prej si bomo ogledali še kakšno znamenitost. Prvi je na vrsti San Galgano. Galgano Guidotti je bil vitez, ki je živel v Toskani v 12. stoletju. Nekoč se mu je uprlo življenje razpašnega bojevnika, vzel je meč, da bi ga zlomil in je vbodel z njim v skalo. A glej čuda, meč je prodrl globoko v živo skalo in v njej ostal. Galgano je doživel razsvetljenje in se zapisal meniškemu življenju. Katoliška cerkev ga slavi kot svetnika. Okrog v skalo zabodenega meča so kmalu po Galganovi smrti zgradili rotundo v siensko-romanskem slogu, meč pa v našem času po vrsti vandalskih poskusov skrbno zavarovali s prozornim pokrovom iz debelega pleksi-stekla. Meč je dokazano iz 12. stoletja, čudež pa ni preverjen, kaj šele znanstveno pojasnjen.

 

Rotunda je na gričku, pod njim v ravnini pa je veličasten cistercijanski samostan San Galgano  - brez strehe. Baje je zob časa načel zvonik, ki se je v 18. stol. zrušil na streho glavne ladje in jo vdrl. Zidovi z gotskimi okni in stranski ladji s podpornimi oboki so ohranjeni. Ker ni strehe, ki bi ovirala pogled v nebo, je stik vernika z Bogom neposreden, samostan pa se s tem pridružuje podobnim imenitnim sakralnim ruševinam na Škotskem, Irskem, v Nemčiji in drugod.

 

Zdaj nam ostane še San Gimignano z visokimi stolpi, bi lahko zapeli  s Homerjem. V brambo so svojo zgradile jih vplivne družine; vihre stoletij, divjanje vojska so vsi preživeli. Bili smo že malo utrujeni od ogledov in vozarjenja in se temu še vedno živemu in sodobnemu pa vendar srednjeveškemu mestu nisva posvetila tako pozorno, kot bi zaslužilo. V najboljši sladoledarnici na svetu (menda jo je za tako proglasil New York Times) sva si privoščila sladoled, gelato. Potem sva morala poiskati WC in imela sva srečo, da je bil plačilni avtomat pokvarjen, vrata pa kljub temu odprta. Potem sva pa zašla na prisojno pot, ki se je kot po terasi vila ob hišah, in se sklenila ustaviti v gostilnici. Naročila sva mali prigrizek, brusketo s paradižnikom in baziliko, in vsak kozarec vina, chianti, seveda. To se pravi: trdo hrustavo popečen kruh, svež paradižnik in trpko vino. Brusketa se imenitno sliši, ampak pri nas bi za mimogrede malico dobil kaj, kar bi lažje jedel (še dobro, da nimam svojih zob) in bi bilo po vsej verjetnosti bolj slastno - o vinu sem pa že povedal svoje.

 

Facit. Letos se je pomlad zakasnila, tudi v Italiji, in toskanska pokrajina ni bila tako čarobna, kot sem pričakoval. Drevje še ni ozelenelo, vse je bilo bolj sivo-rjavo, razen pomladno zelene trave. Grički so, grički, a na njih ni cerkvic; samo dvorci, vile ali pa kmetije, fattorie. Namesto cerkvic so katedrale, velikanske cerkve, cerkvurine, če bi si sposodili hrvaško besedotvorje. Kulinarika - jasno, nižjega razreda - me je razočarala. Ne hotelski meniji ne ti prigrizki zunaj niso bili nič posebnega. Prvi večer smo sicer navalili na neke nenavadne predjedi, pa se je izkazalo, da je ena od njih ohlajeno dušeno zelje, druga hladna dušena čebula ali koromač, tretja nekakšne gobice. Pašta ni bila samo al dente ampak al krepak dente; makarončki so samo od daleč videli krop. Bedrce kot običajno, zaradi večernega navala gostov že malo hladno. Rezina svinjetine mojstrsko tanka. In tako dalje. 

Nimamo takih srednjeveških spomenikov, nimamo takih zgodovinskih pripovedk, imamo pa tudi lepo arhitekturo, lepe pejsaže, lepo in raznoliko naravo, dobro jedačo in pijačo - in vse na dosegu roke. Toskana je po površini nekoliko večja od Slovenije, a manj raznolika in v bistvu sploh ni videti tako bogata.

Skratka: ljubo doma, kdor ga ima.