Toskana malo drugače: drugi dan (2)

Po včerajšnjem toplem dnevu, ko smo že pospravili jopice in puloverje, nas je zjutraj presenetil mraz. Bilo je oblačno in hladno. Tiste, ki so upali, da se bo čez dan ogrelo, in se niso toplo oblekli, je ves dan zeblo. Po zajtrku smo se napotili proti dolini reke Orcia, Val d'Orcia. Pokrajina ob cesti je nenavadna. Namesto zaobljenih gričev z vinogradi in oljčnimi nasadi opazujemo od erozije razbrazdane 'sipine'. Nekdo pravi, da se jim reče 'kalanke', pa najbrž ne bo držalo, saj ta beseda v italijanščini pomeni 'majhen zaliv' - pomembno je, da imajo vsekakor posebno ime; da so poseben naravni pojav. Ob tem se nekoliko spremeni moje pojmovanje naravnih danosti Toskane. Zemlja tu ni tako rodovitna, kot sem si predstavljal. Področje teh erodiranih sipin je povsem nerodovitno. A tudi na drugi strani je prst bolj sivkasta. Vodič pravi, da v hotelih v začetku niso postregli s kruhom; kot da ga ne poznajo. Tudi zdaj je bil pri zajtrku kruh neslan in čudno pust. Imajo žitna polja? Za pašto že morajo pridelati kaj moke.

Iz doline smo se zapeljali na grič, ki naj bi bil nekoč, ne tako davno nazaj, vulkan. Danes je tam prav zanimiva naselbina, mesto ji ne morem reči - Bagno Vignoli. Sredi naselja, kjer naj bi bil trg, ki ga obkrožajo hiše, je - bazen s toplo vodo, ograjen s kak meter visokim zidom. Tam nekje sredi bazena izvira vrelec termalne vode, vidimo, kako valovi.
Okrog tega ograjenega bazena (v katerem se ne sme kopati) so stare stanovanjske hiše v strnjeni pozidavi, cerkev, gostilna. V bližini je hotel s termalnim kopališčem, prodajalnica spominkov, celo knjigarna. Nekoliko zunaj naselja, na pobočju, ki se najprej položno, potem pa strmo spušča v dolino reke Orcia, so kamniti kanali, po katerih odteka topla voda. Vidimo jamo, obdano s črno kamnino, očitno vulkanski krater. Za hišami vrtovi, v daljavi, visoko na strmi skali trdnjava, ki kraljuje nad vsem območjem. Mir, svež zrak, pogled na širjavo - tu bi se rad ustavil za dalj časa, čeprav nisem ljubitelj toplic. Bi pa sedel v knjigarnici.

 

Na poti v dolino se ustavimo ob cerkvi in samostanu Sant Antimo. Občudujemo barvno umirjenost samostanskega vrta.

  

Poglavitni kulturno-zgodovinski spomenik na današnji poti je v mestu Pienza. Tu je bil rojen papež Pij II Piccolomini. Svoje rojstno mesto je hotel povzdigniti tako, da bi ga preoblikoval v vzorno renesančno mesto. Svoj projekt je le delno uresničil, a to, kar smo videli, je vzoren renesančni slog.

Okrog sorazmerno majhnega trga so razporejene stavbe v tem slogu, med njimi papeška palača. To smo si ogledali tudi znotraj - preveč, da bi opisoval. Bilo je hladno in tudi papeža je pozimi moralo zebsti (če je sploh kdaj bil tu) kljub velikim kaminom.

 

Po ogledu smo se premraženi zatekli v avtobus. Na koncu nas je čakalo še notranje gretje - degustacija na kmetiji (fattoria) v Montepulcianu. Za razliko od včerajšnje degustacije so nas tu res lepo pogostili z bogatimi narezki domačih mesnin, salumni, in tremi vrstami vina. To se jim je obrestovalo, saj je na koncu blagajna kar lepo ropotala. Tokrat nama je bilo všeč belo vino, a ko sva ga pokusila doma, se nama je zdelo veliko bolj plehko kot tam. Na kmetiji, ki so jo nekoč vodili frančiškani, zdaj pa družina s 40 člani (delavci všteti), smo si ogledali vinsko klet. Čisto na koncu dolgega obokanega hodnika je na steni relief etruščanskega boga Selena.

  

Za piko k današnjemu dnevu smo si v bližini Montepulciana ogledali še po nedokončanem drugem zvoniku znano cerkev svetega Blaža, pravzaprav se imenuje Marija od svetega Blaža,  Madonna di San Biaggio, karkoli naj bi že ta zgodovinsko nemogoča zveza pomenila.