Ko smo obvozili Firence, smo se najprej ustavili pri Ameriškem vojaškem pokopališču (Florence American Cemetery and Memorial), kjer je pokopanih okoli pet tisoč ameriških vojakov, ki so padli ob koncu 2. svetovne vojne v bojih okoli Firenc in v Apeninih v bojih z Nemci, ki so branili "gotsko linijo" na Apeninih. Osrednja aleja platan, ki vodi od obeliska pri vhodu rahlo navzgor k spominskemu paviljonu, deli pokopališče na dve polovici z vrstami križev iz belega marmorja z vklesanimi imeni vojakov, njihovih činov in pripadnosti. Miren kraj, vzorno vzdrževano, skrbno negovana trata - dostojno zadnje počivališče. Ura v stolpu bližnje cerkve odbije poldne.
Prvi popoldanski postanek: Castello Vichiomaggio, podeželski dvorec z vinsko kletjo: ogled kleti in skromna pokušina. Simpatično dekle nam živahno in z izrazitim francoskim naglasom razlaga postopke gojenja vina, pomen pravega lesa za sode, pogubnost prestarelih sodov in take reči, ki me ne zanimajo preveč. Pokušina je skromna: skromen narezek z opečenimi kruhki, požirek belega, požirek rdečega in požirek sladkega. Vsaka pokrajina ima svoj prošek. Vabijo nas k nakupu, a dobimo namig, da bo kasneje nekje boljša prilika. Čredno disciplinirano sledimo namigu in se malo sklonjenih glav odkrademo iz dvorca.
Greve in Chianti. Chianti je pokrajina, po kateri se imenuje znano vino, ki so ga večkrat skušali "pridelovati" in izboljševati na različne pretirano iznajdljive načine, zato so ga zaščitili s strogimi pravili. V resnici si po mojem ne zasluži posebnega slovesa. Kasneje smo ga še enkrat pokusili v dostojni količini, ki omogoča presojo. Bil je zelo trpek in njegove trpkosti ne doseže nobeno po pravilih vzgojeno slovensko vino. V kraju ni kakih posebnih znamenitosti, a ker je drugačen, se zdi vsak vogal, vsak obok, vsak portal zanimiv. Skoz kraj teče rečica, strnjena fronta hiš ob njej izzove mojo fotografsko žilico. Da se bučasti steklenici v slamnatem ovoju reče "kjantarca", sem zvedel že v otroštvu. Zdaj pa so mi povedali, da je tisti ovoj preprečeval dostop sončnemu obsevanju, ki kvari vino. Odkar pa znajo delati temno steklo, ki preprečuje, da bi sončni žarki prodrli do žlahtne tekočine, ni več potrebe po "kjantarcah"; tudi chianti je v navadnih obarvanih steklenicah.
Prva paša za oči je mestece Monteriggioni. Že ko se iz doline vzpenjamo proti obzidju s številnimi stolpi na vrhu griča, nam ta zgradba vzbuja domišljijo. Znotraj popolnoma ohranjenega srednjeveškega obzidja z več stolpi se skriva mestece z vsemi ustanovami, ki jih tak kraj potrebuje. Hiše so razvrščene okrog osrednjega trga, ki nekoč ni bil tlakovan, ampak so na njem med obleganji gojili zelenjavo. Vrtovi z gredami so tudi v prostoru med hišami in obzidjem. Mestece je živo: v starodavnih kamnitih hišah živijo ljudje, gostilnice delujejo, celo prenočišče bi se našlo. Vse je lepo urejeno, stanovalcem očitno dovolijo tudi, da se noter pripeljejo z avtom.
Na vsakem koraku se odpre kak zanimiv pogled in čas, ki smo ga imeli na voljo za ogled, se je hitro iztekel. Še nekaj vožnje in ustavimo se pred hotelom Michelangelo v Chianciano Terme, kjer naj bi bilo naše prenočišče naslednji dve noči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar