O GENOCIDU

V javnosti in na omrežjih se je razvnela debata o tem, ali je to, kar počne izraelska država s Palestici v Gazi genocid ali ne, in kdo ima prav: predsednica Nataša Pirc Musar (NPM) ali nekdanji predsednik, zdaj zasebnik, Borut Pahor (BP). NPM je v svojem govoru v evropskem parlamentu obsodila početje izraelske vojske v Gazi in ga imenovala "genocid". "Nalijmo si čistega vina. Gledamo genocid. Gledamo ga in smo tiho." BP pa je v nedeljskem intervjuju na TVS1 na vprašanje voditelja oddaje, ali je bila uporaba besede "genocid" s strani predsednice pogumno dejanje, ali kaj drugega, odvrnil, da za to ravnanje ne bi uporabil besede "genocid". Sicer pa je pohvalil govor predsednice, posebno poudarek o potrebi po večji enotnosti unije, s čimer "se absolutno strinjam". Predsednica je, ko je govorila o Gazi, odstopila od napisanega besedila: "če je tako začutila, je pač to rekla, jaz pa ne bi", je pristavil BP. Poudaril je, da smo zgroženi nad nesorazmernostjo ukrepov, da pa pozabljamo, da Hamas še vedno zadržuje talce...

Govor NPM je v (levi?) javnosti naletel na splošno odobravanje, izjava BP pa na splošno negodovanje in obsodbo. Najprej o tem, o čemer oba imenovana soglašata in s čimer se tudi večina javnosti strinja. Dejanja izraelske vojske v Gazi so vsega obsojanja vredna. Do sedaj je izgubilo življenje več kot 54 tisoč Palestincev, med njimi 44 odstotkov otrok in 26 odstotkov žensk, skupaj je torej od vseh smrtnih žrtev 70 odstotkov otrok in žena. Poleg tega je 124 tisoč ranjenih, tudi med njimi večina otrok in žensk.

Ali je početje Izraelske vojske v Gazi genocid? Zdi se, da lahko vsakdo odgovori na to vprašanje po svojem občutku in/ali vedenju. Ko na TV gledam grozote, ki se dogajajo v Gazi, si rečem: to je genocid. Pa bi znal to utemeljiti? Po katerih merilih naj presodim, ali je početje, ki mi ga prikazujejo in o katerem poročajo, genocid?

Na osnovi na spletu dostopnih podatkov, tudi UI, povzemam bistveno. Merila so naslednja:

1. Izkazan namen popolnega ali delnega uničenja nacionalne ali etnične skupine.

Po Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (1948) je genocid definiran kot katero koli dejanje, storjeno z namenom popolnega ali delnega uničenja nacionalne, etnične, rasne ali verske skupine kot take. Ta dejanja vključujejo: ubijanje članov skupine, povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb, namerno ustvarjanje pogojev za uničenje skupine (npr. lakota, pomanjkanje osnovnih sredstev), ukrepe za preprečevanje rojstev, prisilni prenos otrok v drugo skupino.

Ključni element je dokazan namen ("dolus specialis"), torej namen uničenja skupine kot take.

Ali je ta namen v danem primeru izkazan? Je izraelska vladajoča politika izrazila ta namen? (Opuščam podatke o okoliščinah izjav.) Predsednik vlade Netanjahu: ""Spopadli se bomo z 'človeškimi živalmi', in delovali bomo ustrezno." Gre za dehumanizacijo kot upravičevanje uničenja. - Obrambni minister: "Gaza bo oblegana: brez elektrike, brez hrane, brez goriva. Vse zapiramo. Bojujemo se proti človeškim živalim in delujemo ustrezno." Popolno onemogočanje življenja na obleganem področju in dehumanizacija. - Predsednik Izraela: "Celotna nacija [Palestincev v Gazi] je odgovorna. To ni res, da so [civilisti] vsi nedolžni." Usmerjenost na kaznovanje ali uničenje vseh/večine prebivalcev. - Minister za kmetijstvo: "Uresničujemo Nakbo 2023." "Nakba" pomeni etnično čiščenje Palestincev iz njihove domovine leta 1948. To pomeni zavestno nadaljevanje izgona Palestincev. - Itd.

Moje mnenje: izkazan je namen izgona Palestincev iz Gaze in/ali njihovo delno ali popolno uničenje.

2. Dejansko izvajanje omenjenih genocidnih dejanj. 

Izkazana so naslednja dejanja: ubijanje prebivalcev, povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb, namerno ustvarjanje pogojev za uničenje skupine, to je, lakota, onemogočanje oskrbe z vodo,  pomanjkanje drugih osnovnih sredstev, kolaps zdravstvenega sistema, rušenje drugih življenjsko pomembnih stanovanjskih zgradb, ustanov, infrastrukture, razseljevanje itd.

Zgoraj smo navedli podatke o številu ubitih in ranjenih. Ti znašajo 2,6 odstotka celotne populacije Gaze. To se ne zdi zelo veliko, vendar so to samo neposredno ubiti, brez ranjenih, bolnih, lačnih, brezdomnih, ki bodo vsi počasi umrli, če se agresija ne konča. 

Moje mnenje: Celotna akcija izraelske vlade kaže, da se namen delnega ali popolnega uničenja ali izselitve prebivalstva Gaze uresničuje z ubijanjem ljudi, onemogočanjem življenjsko pomembnih dejavnosti, s povzročanjem lakote, z rušenjem njihovih bivališč, institucij in infrastrukture. 

3. Mednarodno-pravno deklariranje dogajanja kot "genocid"

Na osnovi ocene položaja po gornjih kriterijih lahko vsakdo sklene, da gre v danem primeru za genocid. Temu primerno lahko usmerja svoje ravnanje kot posameznik ali kot član skupine, podjetja, organizacije ali institucije. S tem lahko doseže določene učinke na izvajalce genocida in vpliva na to, ali se uresničevanje genocidnega namena nadaljuje ali ne. Vendar tako protigenocidno delovanje ni pravno zavarovano, dokler genocidno ravnanje ni mednarodno pravno razglašeno za genocid. Taka razglasitev obvezuje vse države k preprečevanju genocida in kaznovanju njegovih izvajalcev; iz nje sledi individualna kazenska odgovornost in odgovornost države, ki lahko utrpi različne vrste posledic (izključitev iz mednarodnih organizacij, mednarodnega financiranja njenih programov ipd.)

Meddržavno sodišče (ICJ) je v postopku, ki ga je januarja 2024 sprožila Južna Afrika, presodilo, da obstaja verjetna možnost, da se v Gazi dogaja genocid. Ni pa še odločilo, ali je do genocida dejansko prišlo — ta proces lahko traja leta. Izrael trdi, da izvaja samoobrambo proti teroristični organizaciji Hamas in da ne cilja civilistov, temveč uporablja vojaško silo proti zakonitim tarčam. Trenutno ni pravno dokončno potrjeno, da gre za genocid, a resni indici obstajajo — toliko, da je Meddržavno sodišče odredilo nujne ukrepe za preprečitev genocida. Da se ne bi deklariranje genocida politično zlorabljalo, je potrebno pred sodiščem listinsko in s pričevanjem dokazati, da gre res za genocid.

Kdo ima torej prav, NPM ali BP? Predsednica je pogumno imenovala početje Izraela kot genocid, kar v bistvu ustreza dejanskemu stanju: njihovi politiki so v številnih izjavah izrazili genocidni namen, ki ga tudi uresničujejo, kot pričajo skoraj vsa poročila s terena. S tem je predsednica spodbudila dejavnosti, ki naj bi vodile do razglasitve ravnanja izraelske države kot genocida. BP se zaveda, da ravnanje izraelske države mednarodnopravno  (še) ni opredeljeno kot genocid in da je dokazovalno breme postavljeno visoko, da ne bi podpirali politične diskriminacije Izraela, o kateri imamo iz preteklosti obilo dokazov, vključno z vojno agresijo na to državo. Lahko se zgodi, da ravnanje izraelske države ne bo razglašeno kot genocid. Če bi bil v vlogi predsednika države, ki jo je izkusil, bi bil zadržan.

Mi pa "bomo videli", ali nam bosta poštenost in korajža koristili ali škodili. Moj nekdanji dobri sociološki kolega je rekel: Poštenje je najbolja politika. V odnosu do ukrajinskega konflikta mnogi pri nas na levi močno dvomijo v to in poštenjake posmehljivo proglašajo za "pravičnike". V odnosu do dogajanja v Gazi, pa je "pravičništvo" v časti. Levaki smo ne samo močno razdeljeni, ampak precej trumpovski: levica danes ne ve, kaj je rekla levica včeraj.

*

PRIPIS 8. 6. 2025

V uvodniku v Sobotno prilogo Dela 7. 6. 25 urednik komentira izjavo Boruta Pahorja, da "uporaba besede 'genocid' ni primerna, ker sodni postopki, ki naj bi odgovorili na vprašanje, ali se v Gazi dogajajo najhujša hudodelstva, še trajajo." Urednik se sprašuje: "Kakšno zanko nam natikajo Borut Pahor in drugi, ki rabo besed pogojujejo s sodno odločitvijo?" Zanka, ki jo ima v mislih, je, da bomo na tako sodno odločitev čakali zaman, "ker je Trumpova administracija torpedirala delovanje Mednarodnega kazenskega sodišča." - Zgoraj sem dobesedno navedel izjavo BP in opisal kontekst. PB je dejal, da on te besede ne bi uporabil - ne bi je uporabil kot predsednik države v govoru v evropskem parlamentu. To je razvidno iz konteksta. Ni izjavil, da uporaba te besede nasploh v javni komunikaciji ni primerna. To besedo prepričani v resničnost tega, kar označuje, uporabljajo vsi in jo lahko uporabljajo po mili volji. BP nam ni nataknil nobene zanke. Pošteno je povedal svoje mnenje. 

Zdi se, da je beseda "genocid" zadobila pomen magične zarotitve, zakletve. Če bomo le vsi vztrajno ponavljali, da gre v Gazi za "genocid", se bo ta nehal. In če kdo tega ne bo počel, bo izobčen iz skupnosti verujočih.

Je ukrajinska vojna res posredniška vojna ZDA z Rusijo?

Pri nas in v svetu se vztrajno ponavlja teza, da je ukrajinska vojna posredniška vojna ZDA proti Rusiji. Pri nas jo zagovarjajo "mirovniki", da bi zavrnili našo podporo Ukrajini, češ da je ta vojna ameriški posel, ne naš. Jenkiji so nategnili Ukrajince, da se tepejo zanje. Kaj imamo mi s tem; mi smo za mir, razglašajo "mirovniki", in se ne vprašajo, kako doseči mir, ki bo ohranil celovito in samobitno Ukrajino?  V resnici jim sploh ni do tega, ampak očitno v strahu pred širitvijo vojne soglašajo s Putinom, ki v maniri svojih predhodnikov širi vpliv Rusije na ozemlje nekdanje Sovjetske zveze. 

Nasprotna teza, ki jo zagovarjam sam, je, da ukrajinska vojna ni posredniška vojna, ampak vojna ukrajinskega naroda za ohranitev narodne samobitnosti in državne neodvisnosti, pri tem pa ji pomagajo druge države, predvsem ZDA in EU. Pomoč napadeni državi v vojni ni posredniška vojna tistih, ki ji pomagajo, ne glede na to, da imajo pri tem tudi svoje interese.

Kaj je posredniška vojna? Država A hoče napasti državo B, vendar iz različnih razlogov stori to tako, da je ne napade neposredno s svojo vojsko in orožjem, ampak pridobi tretjo državo C, da se bori z državo B, bodisi odkrito v imenu države A bodisi prikrito in z zanikanjem vsake povezave z državo A. Ponovimo: posredniška vojna pomeni, da ZDA napadajo Rusijo in pri tem uporabljajo ukrajinsko vojsko in ukrajinsko gospodarstvo. Čemu?

Kakšni so motivi ZDA za vojno proti Rusiji? Kaj hočejo doseči? Okupirati Rusijo, tako kot so zasedli Irak ali Afganistan - in doživeli fiasko? Oslabiti rusko gospodarstvo, da jim lep čas ne bi moglo več konkurirati - in s tem oslabiti možno tržišče svojih proizvodov? Povzročiti v Rusiji spremembo režima? Spraviti Rusijo v svoje okrilje in si jo podrediti, tako kot so si podredile Evropo - do te mere, da jim to zdaj preseda? Kaj so cilji (posredniške) vojne ZDA proti Rusiji? Vse našteto, ali pa nič od tega. Vse to bi bili možni cilji napada ZDA na Rusijo, vendar malo verjetni. To je delno razvidno že iz vprašanj, ki implicirajo odgovore, še bolj pa  iz dejstva, da se ZDA pod Trumpom izolirajo, njihove osvajalske ambicije pa merijo na Grenland, Arktiko, Panamo in Južno Ameriko. 

Če bi ZDA imele katerega od naštetih ciljev, čemu bi napadle ravno v Ukrajini in uporabile Ukrajince kot posrednike? Kam mislijo napredovati, potem ko bojo, če bojo, osvojile področje Ukrajine, ki ga je v svojem napadu zasedla Rusija? Kaj je strategija te posredniške vojne? Ne bi bilo bolje kar napasti Sankt Peterburg in pri tem uporabiti dobro usposobljeno finsko vojsko, ki je zdaj v Natu? 

Ob tem smo domnevali, da ZDA napadajo Rusijo, kar je v nasprotju z dejstvom, da je Rusija napadla Ukrajino. Torej Rusija napada ZDA preko napada na Ukrajino?

Vprašanj je preveč, da bi človek verjel tezi, da gre za strateško načrtovano uporabo Ukrajine in njene vojske v vojni proti Rusiji, namesto ameriške vojske; da bi človek verjel tezi, da gre za vojno ZDA proti Rusiji.

Seveda je možna tudi "ad hoc" vojna, v kateri bi ZDA zgolj izkoristile ugodno priložnost za napad na Rusijo, ne da bi prej načrtovale tak napad - strategija "ex post".  Tudi v tem primeru se zastavljajo ista vprašanja. Čemu?

Kakšne dokaze navajo zagovorniki teze o posredniški vojni?

- Vpletenost Cie v "majdansko revolucijo". Do "majdanske vstaje" je ukrajinsko vodstvo vodilo politiko, ki je bila v soglasju s Putinovo politiko in je dejansko spravljalo Ukrajino v položaj Rusiji podrejene države. Potem pa naj bi agenti Cie sprožili vstajo, ki je naplavila protirusko "nacistično kliko", kot jo imenuje Putin. Samo dejstvo množičnosti te "vstaje" pomeni, da ima politika neodvisnosti od Rusije ljudsko podporo Ukrajincev. To se je odrazilo na svobodnih volitvah, ki so pripeljale na oblast predsednika Zelenskega. Lahko, da so bili ob majdanu prisotni kaki ameriški agenti (še bolj verjetno tudi ruski - kje ob takih dogodkih ni teh ali onih agentov), toda majdan je bil množična ljudska zahteva po neodvisnosti od Rusije in po evropski prihodnosti Ukrajine. O tem priča podpora Zelenskemu na svobodnih volitvah.

- Sodelovanje ameriških častnikov pri posredovanju informacij ukrajinskim poveljnikom in pri neposrednem poveljevanju. Ta argument nikakor ne zadošča za opredelitev te vojne kot  posredniške. Ameriška informacijska podpora ukrajinski vojski, celo vmešavanje ameriških častnikov v poveljevanje, ne pomeni, da ZDA vodijo posredniško vojno proti Rusiji. Vmešavanje britanskih častnikov v poveljevanje ne pomeni, da Velika Britanija ali Nato vodita vojno proti Rusiji. Bi tudi za Slovenijo rekli, da vodi posredniško vojno proti Rusiji, ker pošilja Ukrajini tanke, ki jih morda spremljajo tudi častniki v pomoč ukrajinskim vojakom?

To bi pomenilo neupravičeno širjenje pojma posredniške vojne na vsako vojaško pomoč napadeni državi, in mešanje strateške in taktične ravni vojevanja. Posredniška vojna je napadalna vojna proti neki državi z uporabo vojske in zmogljivosti tretje države. 

Proti tezi o posredniški vojni govori tudi neubogljivost "posrednikov". Ukrajinci se vedejo svojeglavo pri vodenju vojnih operacij, po mnenju ameriških virov v svojo škodo. Višek neubogljivosti pa je ravnanje predsednika Zelenskega, ki se je uprl Trumpu, ko je izjavil: "Ne igram kart", kar pomeni, da se Ukrajina bori za svojo neodvisnost in je ne zanima geopolitično šahiranje med velesilami.

Posrednik ne sprejema vloge, ki mu jo hočejo naprtiti - mirovniki.

*

2. 5 .2025. ZDA se umikajo iz mirovnih pogajanj o Ukrajini. Prepuščajo svojemu posredniku, da se bori naprej v svojem imenu in za svoj račun? Nočejo se več boriti proti matjuški Rusiji, zdaj ko so dobile ukrajinske rudnike? Še sklenitev miru jih več ne briga? So poražene v vojni proti Rusiji? Ali kako je to, mirovniki, z vašo posredniško vojno? 

"Storiti vse za mir ali podpirati nadaljevanje vojne"?

Delo (15. 4. 24) v članku o preferencah volivcev navaja podatke jesenske ankete Slovenskega javnega mnenja (SJM). Pri vprašanju o stališču do vojne v Ukrajini (vprašanje v članku ni navedeno v celoti) sta bili navedeni alternativi, da je - po mnenju anketiranca - treba 

- storiti vse za mir ali

- podpirati nadaljevanje vojne.

Možen je bil tudi odgovor, ki je v grafu prikazan kot "sredina", torej, ne eno ne drugo ali "ne vem". Kako bi odgovoril sam?

Želim, da se stori vse za vzdržen mir, ne samo za mir pod kakršnimi koli pogoji ampak za mir, ki bo sprejemljiv za ukrajinski narod. Če se Ukrajina v tem trenutku preneha braniti in se vda agresorju, doseženi mir ne bo vzdržen. V tem primeru si bo Putin podredil Ukrajino, bodisi tako, da jo okupira, ali tako da instalira marionetno vlado. Ukrajinci bi v takem miru izgubili samostojnost, zato bi si v prihodnje upravičeno prizadevali, da si jo povrnejo. Iluzorno je, da bi jim jo Putin podaril v kakih novih mirovnih pogovorih, potem ko si je na vse kriplje prizadeval, da bi jim jo vzel. Priborili bi si jo lahko samo v oboroženem uporu.

Vdaja kot pot do nekakšnega miru torej ni pot do vzdržnega miru. Tega je mogoče doseči samo s podporo Ukrajini, da nadaljuje vojno, dokler ne pride do pogajanj, v katerih bo lahko nastopala s pozicij enakovrednega, to je, dovolj močnega pogajalca, ki si bo pridobila varnostna zagotovila ob podpori Evrope oziroma pakta Nato, h kateremu smo pristopili tudi mi z referendumsko voljo. Prizadevanje za mir ne izključuje pomoči Ukrajini v vojni. To pomeni, da sem za nadaljevanje vojne, dokler si Ukrajina ne zagotovi ustrezne pogajalske moči in hkrati za mir, ki bo dosežen tako, da si Ukrajina z vojno pridobi dovolj dobra pogajajalska izhodišča in jamstva za mir.

Sem torej "nekaj srednjega"? Nikakor, moje stališče ni sredinsko, ni nekaj vmes, je jasno stališče, ki pa ne ustreza shemi SJM. Za sestavljavce ankete sem vojni hujskač, ker "podpiram nadaljevanje vojne" in torej ne sodim k tistim, ki so pripravljeni "storiti vse za mir".

Sedanja formulacija vprašanja v anketi SJM odraža stališče "mirovnikov", ki ne "podpirajo nadaljevanja vojne" in skušajo "storiti vse za mir", samo ne za mir, ki bo upošteval pravico ukrajinskega naroda do samoodločbe, ker imajo to njegovo pravico za plod uma nacističnih ekstremistov, ki so si nezakonito pridobili oblast. V metodološkem oziru je vprašanje v okviru ankete SJM 2024 pristransko, kar je zelo neprijetna metodološka napaka. Kdo ne bi hotel "storiti vse za mir" in kdo je tako bojaželjen, da "podpira nadaljevanje vojne", če ima možnost, da bi "storil vse za mir"? Poleg tega "storiti vse za mir" vključuje tudi podpreti nadaljevanje vojne za dosego miru.

DO MIRU Z OROŽJEM? TUDI

Gospa Spomenka Hribar je naslovila dramatičen poziv našim državnikom in politikom, naj se "za božjo voljo" zavzamejo za mir v Ukrajini in ne za oboroževanje, ki da pomeni samo 
nadaljevanje vojnega trpljenja in nevarnost evropske ali svetovne morije. Razumem 
Spomenkino osebno prizadetost zaradi njenih izkušenj z vojno in izgub svojcev v zadnji 
svetovni vojni. Pridružujem se ji v želji po miru in v mnenju, da ima Ukrajina pravico do 
samoobrambe. Ima tudi pravico do neodvisnosti od ruske nadvlade, bi dodal. Rusko kulturo cenim in želim si, da bi bila Rusija nekoč del demokratične Evrope od Atlantika do Pacifika in da bi se Francozi in Nemci morali učiti cirilice, že vedo zakaj. – S trditvami kolegice Spomenke pa se ne strinjam.

Nam, ki se ne spoznamo na vprašanja vojaške in mirovne strategije, se zdi logično, da 
kopičenje orožja pomeni vojno, ne miru. Pred časom sem zasledil nasprotno tezo, namreč, da oboroževanje ne vodi do vojne, ampak vzdržuje mir, ker se povečuje tveganje poraza pri obeh nasprotnikih. To naj bi dokazoval razvoj v svetu po drugi svetovni vojni. ZDA in SZ sta nakopičili dobro zalogo nuklearnega in konvencionalnega orožja, vendar smo vse do zdaj živeli v miru. Ni prišlo do spopada med njima. Bila je "hladna vojna" in bile so "lokalne" vojne, v Afganistanu, Čečeniji, Iraku itd., v katerih so vedno veliko močnejši (Rusi ali Američani) napadli šibkejšega. Bi ga napadli, če bi imel ta močno vojsko in oborožitev in podporo zaveznikov? Čemu ima Slovenija svojo vojsko in zaveznike v Natu?

S sedanjim oboroževanjem skuša Evropa nadoknaditi zaostanek, ki je morda odločilno 
pripomogel k odločitvi Putina, da napade Ukrajino. Predvsem nemška politika je bila 
pretirano zaupljiva do Putina, kar plačuje zdaj z gospodarskimi težavami. Sam verjamem, da se oborožujemo, da bi preprečili širši ali ponovni napad Rusije in povečali pogajalsko moč Ukrajine nasproti Rusiji do sklenitve vzdržnega miru. Pogajanja se ta čas nadaljujejo.

Druga problematična teza, ki prikazuje Rusijo kot miroljubno žrtev, je: "V vsej zgodovini Rusi niso napadli Evrope, so jo pa obranili pred Napoleonovo in Hitlerjevo vojsko." Rusija je pod Petrom Velikim napadla Švedsko (1700); skupaj s Prusijo in Avstrijo si je prisvojila del Poljske (1772-75); v napoleonski vojni so ruske, pruske in avstrijske sile pod poveljstvom carja Aleksandra vkorakale v Pariz (1814) (Putin je prav zdaj ponovil grožnjo); v prvi svetovni vojni je Rusija napadla Avstroogrsko, med drugo svetovno vojno pa Finsko. V obdobju Sovjetske zveze je zatrla vstajo na Madžarskem in "češko pomlad". Zdaj skuša Putinova Rusija zatreti ukrajinsko pomlad.

Tretjič. Res je, da "Zahod" (ZDA, NATO, EU, OVSE) ni sprejel varnostnih zagotovil, ki jih 
je zahteval Putin in je odločanje o tem prepustil posameznim državam. Tako se npr. Švedska in Finska nista vključili v Nato. Ostale države vzhodne Evrope pa so se paktu pridružile. Glede Ukrajine je Zahod še zdaj zadržan; čeprav je napadena, še ni v paktu. Je pa Putinov  napad povzročil, da sta se paktu pridružili Švedska in Finska. Ne čuti se ogrožena samo  Rusija ampak tudi njene sosede in države, v preteklosti zasedene od Rusije. Kaže, da bi se Rusija čutila varno samo, če bi nadzorovala vse območje nekdanje SZ z vzhodno Evropo do nekdanje železne zavese. Ker Putinove varnostne zahteve niso bile sprejete v obliki, kot je zahteval, se ni pogajal, da bi iztržil več, ampak je napadel Ukrajino, da bi odstranil nepokorno vlado. To pomeni, da so bile njegove zahteve ultimat. "... namen sprejeti v Nato tudi Ukrajino"; je pomenil prekoračitev "rdeče črte", piše S., čeprav ta namen še vedno ni uresničen, se pa zaradi Putinove agresije veča verjetnost, da bo. 

Četrtič: "Položaj petmilijonske brezpravne ruske manjšine v Ukrajini je ukrajinska oblast (pod Zelenskim!) "reševala" s prepovedjo ruskega jezika in kulture ter z vojsko in bombardiranjem lastnih (ruskih) sodržavljanov." Pripadniki ruske manjšine so državljani Ukrajine, uživajo enake pravice kot drugi državljani, zanje veljajo isti zakoni, isto pravo; zakaj torej "brezpravni"? Niso pa "večpravni". Pred "majdanom" je bil sprejet zakon o jeziku (2012), ki je dovoljeval uporabo ruščine kot regionalnega jezika v regijah, kjer je bila večinsko govorjena in je bila dejansko drugi uradni jezik. Po "majdanu" je vlada omejila uporabo ruskega jezika, uzakonila ukrajinski jezik kot edini uradni jezik in omejila uporabo ruščine v šolstvu. Leta 2019 je bil sprejet zakon o ukrajinskem jeziku kot edinem uradnem jeziku, ki je dodatno omejil uradno uporabo ruščine. Te omejitve so izzvale nezadovoljstvo rusko govorečih, toda taka vprašanja se ne rešujejo z vojno intervencijo matične države. Prepričan sem, da bi Ukrajina vprašanje ruščine in ruske manjšine uredila podobno, kot so to uredili v baltskih državah, v katerih živijo Rusi, če ne bi prišlo do ruske agresije. Celo vprašanje področij z rusko večino in morebitno odcepitev od Ukrajine bi lahko uredili mirno, če ne bi Rusija podpihovala separatistov in jih vojaško podpirala. To počne, ker ji ni uspelo zamenjati vlade v Kijevu. Zaščita manjšine je pretveza za osvojitev nekdanjih ključnih gospodarskih regij, ki bi jih nadzorovala, če bi imela Ukrajina vazalno vlado, in pretveza za morebitno razširitev vojne, katere namen bi bila vrnitev Ukrajine pod nadvlado Rusije, podobno kot je ruska »zaveznica« Belorusija.

Petič. Vojna v Ukrajini ni "nadomestna vojna", ni "posredniška vojna". Je vojna Ukrajincev 
za osamosvojitev Ukrajine od ruske nadvlade. Je eksistencialna vojna Ukrajincev. To je zdaj 
popolnoma jasno. Domnevno orodje ameriškega imperializma, predsednik Zelenski, se je 
svojemu domnevnemu šefu Trumpu uprl: "Ne igram kart". S tem je jasno povedal, da je ta 
vojna vojna Ukrajincev za svoboden obstoj, da pa, ko je kasneje "pokleknil" in stokrat izrazil hvaležnost Ameriki, pač potrebuje pomoč do zmage. Zmaga pa je v tem primeru predvsem ohranitev samostojnosti Ukrajine, morda za ceno okupiranih ozemelj.

Šestič. Čudi me naslednja misel: "Da bi se slovenski vojaki borili v Ukrajini in najbrž tudi na ruskih tleh z ruskimi vojaki, je čisti absurd!" Zakaj? Je posredi "slovansko rodoljubje"
rusofilstvo, občudovanje Putinovega režima? Slovenski vojaki so se ob osamosvojitvi borili
proti "bratom Srbom", ki so jim hoteli preprečiti osamosvojitev in jih podrediti »komandni
naciji«. Zgodovinski narodni sovražniki Nemci pa so nam pri njej pomagali. Naši prostovoljci so se v Španiji borili za republiko. Kaj je absurdnega pri tem?

Sedmič. Tu je še vprašanje o zagotovitvi sredstev za oboroževanje. Ob mirovniško intoniranih razpravah o tem (pri tem naslovljenka nima nič), mi na misel prihaja nespodoben slovenski rek, ki pravi, da ne moreš istočasno stisniti in spustiti. Ali se bomo oborožili, ali pa bomo zgradili železnico. Seveda se lahko tank prepelje po železnici, a železnica nekako ne spada k pojmu "oborožitev". Od kod bomo vzeli? Mislim, da bi se morali držati osnovnega načela, da ne bomo jemali od družbenih služb, upokojencev in tudi ne od nevladnih organizacij. Tu je Spomenkin ukor Rutteja upravičen. Mogoče bi denar za izgradnjo pokritega smučišča preusmerili v vojno industrijo.

Mir se lahko zagotovi z orožjem, tudi če ga ne uporabimo. Predvsem pa naj bi ga zagotovili z diplomacijo. O tem je v sedanjem hitenju premalo govora, moralo pa bi biti enako, če ne bolj pomembno. Evropa si mora pridobiti zaveznike drugod, če starim njena družba ni več všeč - in to hitro.

Objavljeno v SP Dela, 15. 3 .2025

Sramotni babyboomerji ali sramotno moraliziranje The Economista

 Delo je 11. 2. 25 v prevodu ponatisnilo članek londonskega The Economista z naslovom Babyboomerji ohranjajo svoje slabe navade tudi po upokojitvi. Članek navaja podatke o problematičnem vedenju te generacije današnjih upokojencev in sklene pregled s stavkom: "Generacije, ki se zdaj sramotno starajo, so bile sramotne tudi v mladosti in srednjih letih." Tak sklep je možen samo ob popolnem spregledu zgodovinskih okoliščin in zaslug te generacije, to je, ob popolnoma odsotni analizi vzrokov "slabih navad", njihovi psihologizaciji in pedagogizaciji, česar si renomirani časnik ne bi smel privoščiti.

Sam pripadam "mirni generaciji", to je, generaciji, ki je še doživela vojno, in je od številčne povojne generacije starejša od deset do dvajset let; dovolj, da sem jo lahko kritično spremljal. Leta 1968 sem bil star 28 let.

The Economist navaja - na osnovi pričakovano preverjenih podatkov - da se je v ZDA pa tudi v drugih bogatih deželah - Veliki Britaniji,  Avstraliji, Franciji, Španiji, Nizozemski, Japonski - nesorazmerno povečalo število različnih pregreh med ljudmi, starimi 55 let in več: širijo se spolno prenosljive bolezni, alkoholizem, odvisnost od drog, smrti zaradi zlorabe drog, promiskuiteta, razveze zakona, kazniva dejanja, "politično nasilje", depresija, zasegi nepremičnin, samomori. Tisti, ki so še pri močeh, pa se združujejo v "upokojenskih skupnostih", spominu na promiskuitetne komune, in žurirajo v "rimskih togah" (člankar je imel v mislih tunike; ni pomembno). Zdaj niso več problem mlade generacije, ki so spodobne, ampak stari babyboomerji. "Včasih je politike skrbela revolucionarna in lahkomiselna mladina, danes pa najstarejši obremenjujejo javne službe, povzročajo kaos v nacionalni politiki in so odgovorni za vse večji delež družbenih problemov."

Zakaj je ta generacija tako zabredla? "Generacija X se je rodila staršem, ki so ... prešli iz vojne v blaginjo, se mladi poročili, zgodaj imeli otroke in jih vzgajali z minimalno pozornostjo." Zdi se, da to ni dovolj močan razlog  za take hude zastranitve. Člankar doda: "Odraščali so v času osvinčenega bencina (ki so ga dolgo povezovali z impulzivnim vedenjem)". Ob tem se spomnimo na naše domače teorije o vplivu DDT na pomanjkljivo "maskulinizacijo" moških, kar baje vodi do propada civilizacije. In še en vzrok: "... "propad družbenih norm", kajti "imeli so dostop do kontracepcije, splava in pop glasbe". Ni čudno, da človek moralno propade ob starševskem zanemarjanju, v bencinskih hlapih in - za The Economist - propadu družbenih norm zaradi kontracepcije. To so vzroki v otroštvu in mladosti. So pa tudi kasnejši vzroki. Ta generacija se je konformirala, si ustvarila primeren življenjski standard. So bogati, imajo svoje hiše, nimajo otrok in vnukov, ali pa jim ni treba skrbeti zanje, ker se je "razširilo plačljivo varstvo otrok v obliki vrtcev", ki jih - še ena nespodobnost - subvencionira vlada. Skratka, so "ledig in fraj" in že v mladosti pokvarjenim ostane samo še ekscesno uživanje, ki povzroča težave družbi. Tolikšne konzervativnosti že dolgo ne!

Kdo so babyboomerji in v kakšnem času so preživljali svojo mladost in zrela leta? Da bi postavili trditve članka v kontekst, bi bil dovolj en sam stavek: babyboomerji so generacija študentske revolucije 1968, revolucije, ki je zajela ves zahodni svet. To je generacija najpomembnejšega protestnega demokratičnega gibanja v drugi polovici preteklega stoletja, gibanja, ki je vplivalo na politiko vlad v ZDA in drugod. Tudi v socialistični Jugoslaviji so tedaj študentje zahtevali "debirokratizacijo" in "pravi socializem". Morda bi dodali še: to je generacija hipijev. Ker pa mlajše generacije o tem očitno ne vedo kaj dosti, naj dejanja te generacije opišem nekoliko podrobneje.

Generacije rojenih med 1946 in 1964 so se po eni strani upirale družbenemu svetu, v katerega so se rodile, po drugi strani pa zavzemale za svoboščine, ki jih je ta svet omejeval. Odobje od poznih petdesetih do zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je zaznamovala vojna, ki so jo vodile ZDA v Vietnamu (1955-1975). Številne generacije mladih Američanov so žrtvovale svoja življenja "v obrambi demokracije proti komunizmu", v resnici pa v dolgotrajni vojni za geostrateško prevlado, vojni, ki se je končala z umikom iz Vietnama in združitvijo Severnega in Južnega Vietnama, to je, s prevlado komunističnega severnega dela nacije (1976). Mladi so protestirali proti obveznemu naboru in proti nepravični, imperialistični vojni. Slike pokola nedolžnih civilistov v vietnamski vasi My Lai so tedaj obkrožile svet in vzbujale čustva solidarnosti z upornimi ameriškimi študenti. Ti so pod geslom "ljubezni, ne vojne" (Make love not war) poleg drugega organizirali protestni pohod na Pentagon (1967). Njihovi protesti so bili uspešni. Amerika se je umaknila iz Vietnama, predsednik Nixon je končal vojno. Kasneje so ukinili obvezen nabor. Protestniki pa so plačali tudi ceno v človeških življenjih. V tako imenovanem Kent State Masacre (1970) je nacionalna garda ubila štiri študente-protestnike.

Mladi so protestirali proti okostenelosti političnega sistema in proti puritanski hipokriziji v kulturi. Podpirali so sočasno gibanje za državljanske pravice proti rasni diskriminaciji in segregaciji (Martin Luther King). Zahtevali so spremembe izobraževalnega sistema na univerzah. Zavzemali so se za alternativne življenjske sloge, življenje v skupnostih-komunah in podobno. Hipiji so se predstavljali kot "cvetlična moč" (Flower power). Sočasno sta se razmahnili feministično gibanje in gibanje za pravice istospolno usmerjenih. Del te kulturne revolucije je bila tudi seksualna revolucija, zavzemanje za odkrito govorjenje o spolnosti in za bolj sproščene spolne odnose. Študentsko gibanje je dejansko zajelo vsa področja kulture, še posebej je vzcvetela pop glasba. To je bil čas festivala v Woodstocku (1969), čas Beatlov, Rolling Stonesov, Jimmyja Hendrixa, Janis Joplin, Johna Lennona, Boba Dylana. Ne nazadnje, leta 1970 smo prvič praznovali Dan Zemlje in s tem začetek skrbi za okolje in podnebje.

Kakšni so nasledki tega gibanja? Večje uveljavljanje žensk v družbi, več pravic spolnim manjšinam, manj rasne diskriminacije (temnopolti predsednik Obama), sprostitev izobraževalnih poti, obogatitev pop kulture v glasbi in drugih umetnostih, razvoj okoljske zavesti in ekoloških gibanj. Ni mogoče zanikati negativnih vplivov predvsem uživanja drog in zasvojenosti.

Za tem so prišla osemdeseta in devetdeseta leta, padec berlinskega zidu, železne zavese,  razpad Sovjetske zveze, unipolarni svet in vzhajanje Kitajske. V kulturi pa računalniki, splet, spletna socialna omrežja; ruska agresija na Ukrajino in razpad mednarodnih mirovnih institucij v politiki grobe sile. 

Kaj se je zgodilo z babyboomerji? Podatki, na katerih gradi zgodbo The Economist, so zgolj prvi korak k analizi: razčlenjeni so po starostnih skupinah in delno po spolu. Za ZDA bi morali ugotoviti, koliko je v teh generacijah veteranov dvajsetletne vietnamske vojne. Ne bi se čudil, če bi zaradi telesnih in/ali duševnih poškodb iskali uteho v alkoholu, drogah in zašli v kriminal. Za druge morda velja, da svoj sproščeni, antipuritanski mladostni življenjski slog ponavljajo v starosti. Zakaj gre člankarju to v nos? Vsekakor zato ne zaslužijo, da jih ima za "sramotne v mladosti in zrelih letih". Poskrbeli so za prevetritev usmrajene politike, obsodbo prikrivanja vojnih zločinov, puritansko hipokrizijo, in vnesli duha človeške prizadetosti in upanja v ravnodušje, pehanje za denarjem in oblastjo in čaščenje grobe sile.

Njihov zgled je dragocen tudi za sedanje stanje v svetu. V Srbiji se je dvignila nova generacija študentov in pritegnila vse sloje. Morda še ni čas, da bi se dvignila ameriška mladina; če bi se ruska, bi bil čudež.

Ob objavi prevoda tega članka The Economista v Delu se sprašujem: mar ni nihče opazil, da članek zamolčuje vse, kar je pozitivnega prinesla ta generacija s svojo človeško prizadetostjo in aktivizmom? Se tudi pri nas širita novi konzervativizem in puritanstvo, ki jima grejo na živce ne samo kontracepcija ampak tudi vrtci, ki jih podpira država?

Objavljeno v Delu, 14. 3. 2025

TRUMPOVA POGAJANJA - IN POTEM

 Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj komentiral take velike reči, kot so pogajanja med velesilami za svetovni mir, majhen človeček, kot sem, zelenojamčan; identiteta za vola ubit. Evo, pa se vse zgodi: kajti na družinske in sosedske prepire in kričanje ob šanku in spopade uličnih band se nekoliko spoznam - in to je to. Ni razlike. K stvari.

Ukrajina. Padle so trde besede: "Ukrajina je poražena." Je res? Kaj je v tej vojni zmaga, kaj poraz? Za kaj gre Ukrajini, za kaj se bori? Zakaj je prišlo do majdanske vstaje? Zakaj je Janukovič pobegnil? Ukrajina se kot samostojna, mednarodno priznana država, bori za neodvisnost od Rusije. Za predsednika ni hotela ruske marionete; izvolila je svojega predsednika. Pred časom je Luka Lisjak Gabrijelčič v svoji kolumni v Delu zapisal (obnavljam po spominu), da bi bila za Ukrajino zmaga, če bi ohranila oziroma si pridobila neodvisnost od Rusije, četudi bi morala žrtvovati nekaj ozemlja. Zdaj kaže, da je vzhodna ozemlja s Krimom vred nepreklicno zasedla Rusija. Ni pa še zavzela Ukrajine in/ali instalirala svoje marionete. To je bil prvotni namen Putinove "specialne vojne aperacije": s tankovsko kolono prodreti do Kijeva in zamenjati Zelenskega. Ta namen se je sfižil, sledila je vojna za vzhodne regije. Odveč je za nazaj razmišljati o napakah ukrajinske strategije, zdaj gre za ukrajinsko neodvisnost in za neodvisnost drugih držav nekdanjega sovjetskega imperija, ki ga hoče Putin obnoviti. Ta vojna še ni izgubljena.

Trump. Na Trumpovo bratenje s Putinom gleda večina tistih, ki podpirajo Ukrajino, zgroženo in z gnusom. Sam sem si rekel: trgovec se pripravlja na pogajanja. To obvlada in ravna po knjigi. Prvi korak pri pogajanjih je pogledati položaj z nasprotnikovimi očmi, "stopiti v nasprotnikove čevlje". Trump je dejansko to storil in se domala identificiral s Putinom. Potegnil ga je iz luknje zavrženega agresorja na mednarodno prizorišče kot enakovrednega pogajalca, kot voditelja države, ki ima svoje legitimne interese, predvsem interes biti priznana, ne kot poraženka zaradi razpada Sovjetske zveze, ampak kot velesila, ki se obnavlja in ne pristaja na unipolarnost sveta. Menil sem, da je bila to Trumpova taktika, ki ji bodo sledila trda pogajanja. Žal ni tako. Trump ne taktizira kot uvod v pogajanja. Ne pogaja se, odstopil je od pogajanj. Preureja svet, v katerem pušča Putinu proste roke, dokler ne poseže v interese Amerike. "Vzemi, kar misliš, da ti pripada," bodi velik, tako kot jaz, brat moj. Če bo kaj s tistimi minerali, se bo Trump instaliral v Ukrajini in jo s tem zavaroval pred Putinom; če ne, če ne bo podpisa pogodbe o izkoriščanju rudnin, Ukrajina ne bo več njegovo interesno področje. Evropa naj se znajde sama. Amerika über alles!  Zelenski je zoprno ščene, ki se meša v igro velikih. "Verraten", izdan, stoji na naslovnici Spiegla.

Slovenija. Slovenija je razklana z dvema ločnicama: globlji razkol je med "janšisti" in "protijanšisti" (ne "nejanšisti", ker gre za aktivno nasprotovanje ne le za razlikovanje); druga ločnica preči navedeno, nastane križ, in loči  "mirovnike" od "zagovornikov vojne" (ki bi jim v nekoliko manj obzirnem jeziku rekli "vojni hujskači"), od "evropejcev", ki so za vojno, skratka. "Evropejce" sestavljajo vsi "janšisti" ("eden za vse, vsi za enega") in ostali "nemirovniki" (kamor se prištevam). "Mirovniki" pravijo, da je ukrajinska vojna posredniška, "proxy" vojna, in oni, stari socialisti in komunisti, že ne bojo podpirali te ameriške, imperialistične vojne. Putin ni tak sovrag, bere knjige, poleg tega obnavlja Sovjetsko zvezo. Zelenski je orodje Amerike. Zdaj pa, lej ga, se ti orodje kar naenkrat postavi pokonci in upre. Ne posluša, jezika, odgovarja - marš! Kaj je zdaj s "proxy" vojno? "Mirovniki" so v težkem položaju. Nenadoma ima "orodje" svojo voljo; mogoče jo je imelo že od vsega začetka, hotenje po neodvisnosti, po nacionalni samobitnosti, po priznanju ukrajinskega naroda, jezika, kulture in države. Tistim, ki so bili za slovensko državo, ta sentiment ne bi smel biti tuj.  In to je pravica naroda, pravica do samodločbe, do samostojnosti in neodvisnosti. Že, že, ampak bi morali upoštevati interese močnejših, velikih. Morali bi se podrediti. Nič samostojnosti in neodvisnosti. "A bi radi jedrsko vojno," je vprašal Trump Zelenskega. Nisem tega slišal tudi od naših "mirovnikov"? So tam kot Trump? Kako se zgodovina pošali!

A vse skupaj ni šala. Bo Evropa zmogla sama zavarovati enega od evropskih narodov (in s tem mogoče tudi druge ogrožene) pred podreditvijo avtoritarni jedrski sili? Bo sposobna mobilizirati ustvarjalno razsvetljensko racionalnost in svobodoljubnost?    

In potem. To je dodatek 3. marca, po "pogajanjih" 28. februarja in po reakciji nanja. Na fejsbuku je Bojan Korsika razvil teorijo, po kateri zarote nista pripravila Trump in Vance ampak Zelenski. Na ta sklep ga je navedlo obnašanje Zelenskega, ki je mirno obsedel s prekrižanimi rokami na prsih, kar se je pri njem opazilo baje prvič. To naj bi pomenilo, da si je po napadu Trumpa oddahnil, ker je njegov načrt uspel. Podpisa pogodbe ne bo. To teorijo obratne zarote sem zavrnil. Čemu bi bil Trump pustil odprte kamere, javni prenos po vsem svetu, če bi bila "v zraku" ta možnost? Moral bi bil pomisliti: kaj pa, če najina taktika ne uspe, in bo svet videl naš fiasko? Vsaj vrata bi zaprl. Tako bi zahtevala minimalna previdnost. Tako pa sta se samozavestna "moćnika" podala v neusmiljen "pressing", v katerem je bil Zelenski na videz ponižan. Tako naj bi ga pripravila do tega, da bi popustil Putinu in priznal poraz, Amerika pa bi mu s tem, ko bi "sedla" na rudnike, zgotovila nekakšno varnost, saj bi ščitila svojo eksploatacijo. Toda misel, ki je za to teorijo Bojana Korsike, je pomembna. Kaj se je namreč zares zgodilo? Neuspeh teh "pogajanj", na katerih ni prišlo do podpisa pogodbe o izkoriščanju mineralov, je strateški uspeh Zelenskega. S tem si je Zelenski pustil odprto možnost glede sklepanja zavezništev in tudi pogodb o izkoriščanju mineralov. Trumpovo ravnanje je pomenilo šok, ki je zbudil Evropo. Trump se hoče znebiti njenega bremena; naj se je znebi. Evropa se povezuje, načrtuje krepitev. V tej perspektivi lahko Zelenski podpiše pogodbo o izkoriščanju mineralov z EU vsaj kot parnerjem poleg ZDA. Če se EU skupaj z Veliko Britanijo okrepi, bi morda zadostovala njena varnostna zagotovila. In Putin se ne bo več veselil popolnega poraza Ukrajine.

In konec 4.3.. Zelenski je pokleknil. Ali pomeni to samo pristanek na pogajanja ali sprejetje Putinovih pogojev, bomo videli. 

O agresivnosti in vojni

Vojne pojasnjujemo z interesi držav, ne z agresivnostjo posameznikov

Te dni je nekaj vznemirjenja na fejsbuku povzročila kolumna Saše Dolenca, ki je v Delu predstavljen kot "dr. filozofije, fizik, publicist, urednik portala Kvarkadabra". To so oznake, ki po eni strani vzbujajo spoštljivo pričakovanje, po drugi pa izzivajo vseh vrst narcise k zavisti in omalovaževanju. Kajti ni slajšega, kot če lahko komu napišeš: "Le kje ste kupili svoj doktorat?". Sam vedno rad preberem njegovo pisanje, saj cenim prizadevanje pisca po popularizaciji znanstvenih spoznanj, pa tudi zaradi sloga, ki je, čeprav poljuden, vendarle v maniri stvarnega znanstvenega poročila in vzbuja zaupanje. Tudi tokrat v kolumni z naslovom "Udomačevanje človeštva". Pozorni moramo biti na časovni in prostorski kontekst: trenutno v naši bližini (da, bližini) divjata dve vojni z nepredstavljivim uničevanjem življenj. Vprašanji o človekovi agresivnosti in možnostih človekovega "udomačenja" ali "samoudomačenja" se ponujata sami od sebe. 

Članek izpostavlja kot paradoks dejstvo, da "smo ljudje hkrati agresivni in kooperativni", ki naj bi ga novejše raziskave (avtorji so navedeni) pojasnjevale "z dejstvom, da obstajata dve popolnoma različni vrsti agresivnosti", to sta reaktivna in proaktivna agresivnost. Reaktivna agresija (agresivnost je lastnost, agresija ravnanje) je odziv na dojeto ogroženost s strani drugega, proaktivna pa je namerno in celo premišljeno in načrtovano agresivno ravnanje. Ljudje naj bi bili v primerjavi s primati manj reaktivno agresivni, saj se znamo zadržati, pa bolj proaktivno, preračunljivo agresivni. To je zanimivo in morda plodno razlikovanje, ki pa ga pisec ne komentira. Ni namreč jasno, kako z razlikovanjem med dvema vrstama agresivnosti pojasnimo dejstvo, da smo hkrati tudi kooperativni. Poudarek na tem, da smo manj odzivno agresivni in bolj preračunljivo agresivni nas napelje na razlago. Možna predpostavka v ozadju razlikovanja dveh vrst agresivnosti je, da smo ljudje bolj racionalni. Znamo preračunati, kdaj se nam izplača napad, kdaj pa sodelovanje. S tem bi bil omenjeni paradoks pojasnjen: nasprotni ravnanji izvirata iz istega vira: iz preračunljivosti, ki upošteva interese in okoliščine. 

Je mogoče človeka "udomačiti", da ne bi bil agresiven? Očitno je, da je mogoče udomačiti divje živali. Članek na primeru lisic opisuje, kako poteka udomačevanje; kako se skozi več generacij spreminjata genska osnova, vedenje in videz živali. Človek naj bi se skozi tisočletja "samoudomačil", ker si je s tem olajšal preživetveno nujno sodelovanje. Žal velja to samo za reaktivno agresivnost, ne pa za proaktivno, preračunljivo agresivnost, ki mirno obstaja poleg kooperativnosti.

Tako nekako članek. Kulumna ni znanstveno poročilo, zato jo sprejemam kot informacijo, ki spodbuja razmišljanje, ne nujno kritike. Razmisliti pa je treba o marsičem. A naj se omejim na povezavo med agresivnostjo in vojno, saj se mi zdi, da pogosto skušamo vojno pojasniti s človeško agresivnostjo. Naj kar takoj opozorim, da v tem primeru uporabljamo pojem "agresivnost" na dveh različnih ravneh: individualno ali skupinsko psihološki in družbeni ali družbeno-politični, sociološki ravni. Pretep med dvema posameznikoma ni isto kot vojna med dvema državama. To dvoje lahko enačimo samo abstraktno, saj v obeh primerih povzročimo drugi strani škodo. Pojasnjevanje vojne z individualno psihologijo je psihološki ali celo biološki redukcionizem, ki krši metodično načelo, da se pojave ene ravni pojasnjuje predvsem s pojavi iste ravni (sui generis): psihološke s psihološkimi in sociološke s sociološkimi. Je pa danes z razvojem genetike in nevroznanosti biološki redukcionizem razširjen način pojasnjevanja. Vse se pojasni z genetiko in amigdalo. Pojdimo po vrsti.

Kot mlad bigadir na "avtoputu bratstva-jedinstva" v neki vasi blizu Niša v Srbiji, sem v prostem času pohajal po okolici tabora in naletel na nekega "čića", ki je pri vhodu v vas sedel na skladovnici klad z dolgo mušketo v rokah. Kaj delaš, striček, sem ga vprašal, zakaj imaš puško. "Čuvam selo". In potem mi je razložil, kako se je začela prva svetovna vojna. Fant iz Mlade Bosne, Srb, je v Sarajevu ubil nadvojvodo Ferdinanda. "I naljuti se Franjo Josif i zakaže rat Srbiji." Tako, to je prva razlaga začetka neke vojne. Do nje je prišlo, ker se je cesar ujezil. Lahko bi rekli, da je prišlo do te vojne, ker je bil cesar reaktivno agresiven. To mnenje srbskega prostovoljca se ni čisto ujemalo s šolsko razlago, po kateri je do vojne prišlo zaradi gospodarskih in imperialnih interesov evropskih držav. Interesi? Kaj je to? Kje je tu agresivnost?

V primerjavi s stričkovo razlago začetka vojne je pojem proaktivne agresivnosti korak naprej k boljši razlagi. Ni treba da bi te kaj ujezilo; ni treba, da bi bil jezen, da napadeš drugega. Lahko si samo preračunljiv. Nobene emocije ni treba. Rabim denar; tale ga ima; ne poznam ga, nič nimam z njim; počakam ga in udarim po glavi... 

Tu se dogodi preskok s psihološke ravni na sociološko. Pojem proaktivne agresivnosti, preračunljivega napada, je nekakšen most med obema ravnema. V vojnah med državami imajo čustva svojo vlogo, ne smejo pa prevladati, če bi ogrozila izid vojne. Naj bo cesar še tako jezen, se ne sme spustiti v vojno, v kateri bo verjetno poražen. No, to se je zgodilo z Avstroogrsko v prvi svetovni vojni. A ne zato, ker je bi cesar nerazumno jezen; zato, ker so slabo preračunali možnosti zmage ali poraza. 

Zdi se mi, da sta pojma medosebne agresivnosti in meddržavne agresivnosti dva zelo različna pojma; morda je pri prvem delež reaktivne agresivnosti veliko večji kot pri drugem.

Samoudomačenje? Agresivnost je lastnost, nujna za preživetje. Pomeni tudi samouveljavljanje, prodornost, sposobnost navezovanja stikov. Beseda sama izvira iz lat. ag-gredior, ki pomeni "pridem, pristopim, približam se, skušam zase pridobiti"; šele v tretjem pomenu "napasti". Približati se, pristopiti, pokazati nekaj konstruktivne agresivnosti, uveljavljanja, asertivnosti, je torej nujno za kooperacijo! 

Na individualni ravni lahko kultiviramo obe vrsti agresivnosti z vzgojo, to je, z jasnimi pravili, omejitvami (zakoni) in nadzorom in načini (tehnikami) samoobvladovanja in samonadzorovanja z namenom, da ohranimo konstruktivno agresivnost in preprečimo destruktivno. Človeška narava pa se, kolikor se, spreminja v eonih, ne od danes na jutri. Poskusi, da bi jo spremenili, se končajo v utopističnih morijah, kakršno smo doživeli tudi mi ob spreminjanju človeka v socialističnega Človeka.

V odnosih med narodi in državami perspektiva ni "samoudomačenje" na individualni ravni kot pri udomačevanju živali, ampak kultiviranje obeh vrst agresije na meddržavni ravni, to je vzdržnosti od napada v primeru ogroženosti in nenasilnega uresničevanja nacionalnih interesov s pogajanji namesto z vojno in z mednarodno zakonodajo in organizacijami, ki skrbijo za mirno reševanje sporov. Nekaj časa je kazalo, da to uspeva, pa smo spet v recidivu...

Dodatek s FB: Previdni moramo biti pri preskoku z ravni medosebne ali medskupinske agresije na raven meddržavne "agresije". To sta dve zelo različni vrsti agresije, zato sem drugo dal v narekovaje. Težava je v tem, da se obe vrsti agresije v meddržavnih odnosih mešata. Hitler je začel vojno, da bi ustvaril tisočletni Reich miru pod nemško nadvlado. Sovraštvo do Judov (medskupinska agresija) je bilo sredstvo za pridobitev oblasti in mobilizacijo množic. Putin vodi vojno z idejo obnovitve ozemlja in nadvlade Sovjetske zveze, "ukrajinski fašisti" so mu priročen izgovor, ki mobilizira spomin na nacističnega agresorja. V obeh primerih vodi v vojno velika Ideja, ne jeza in agresivnost; ali pa povzročijo vojno ekonomski interesi, ki se racionalizirajo z ideologijo, ki vzbuja sovraštvo in psihološko agresivnost. Biologija in psihologija sežeta do določene ravni, naprej si je treba pomagati s sociologijo in politologijo.

Če še malo pomislim: Medosebna ali medskupinska agresija izvira iz jeze ali sovraštva in hoče drugega prizadeti ali uničiti. Meddržavna agresija (vojna) izvira iz težnje po nadoblasti, s katero naj bi si država zagotovila preživetje ali blagostanje ali pa iz zasledovanja neke ideje ali utopije (večni mir, pravična družba, prava ureditev ipd.). Izvor prve vrste je čustven, izvor druge je težnja po moči, oblasti (volja do moči). Rimske osvajalne vojne je motiviralo v prvi vrsti zgolj širjenje imperija. Če so se napadena ljudstva pokorila osvajalcem, ni bilo morij. Če so se postavila po robu in uprla, so jih neusmiljeno množično morili (Cezar Galce in Germane).

Opomba: Že v 50. letih so socialni psihologi pisali o dveh vrstah agresivnosti, o "sovražni agresiji" in o "instrumentalni agresiji", ki v bistvu ustrezata opredelitvi reaktivne in proaktivne agresivnosti (Sears, Maccoby, Lewin, 1957; Buss, 1961, 1971; Fessbach, 1970...; po Knight, Sutton, Social Psychology, Prentice Hall, NY, 1994).

O ukrajinski vojni in neuvrščenosti 2

Slavoj Žižek je v Guardianu objavil članek, v katerem med drugim pravi, da se je v zvezi z ukrajinsko-ruskim konfliktom pojavila nora ideja o Evraziji. Ne samo nora ampak najbolj nora, ki je oblika sodobnega fašizma. Če prvo oznako še nekako razumem, druge nikakor ne.

Spričo apodiktičnosti  sodbe slovitega filozofa, zapisane v uglednem tujem časniku, se počutim ukorjenega, čeprav Slavoj vljudno ni navedel, kdo je izrekel to misel. A maček pač zacvili. Moja prva tolažilna misel je: Nore ideje utrejo pot ne-norim. Filozof se vpraša: No, poglejmo, zakaj je nora in kaj manj norega bi ustrezalo težnji, iz katere izvira? A ne zadovoljim se s samotolažbo. Vztrajam pri tej ideji, dokler ne dobim pojasnila, zakaj je najbolj nora in fašistična.

Izraz "nora ideja« ne sodi v logiko. Logika pozna resnične in neresnične misli, sodbe ali stavke in pravilne ali napačne sklepe. Ne pozna "norih sodb". Tudi  psihiatri raje govorijo o blodnih mislih, a ta tudi mednje ne sodi, saj ne izpolnjuje pogoja, da mora biti povezana z drugimi podobnimi mislimi v sindrom in ta z osebnostjo duševno bolnega človeka, sicer je samo nekakšen miselni zdrs. Kaj takega pri meni še ni odkrito in medicinsko potrjeno.

Še najbliže resnici je, če rečemo, da je "nora misel" nerazumna misel, misel skregana z razumom. Kaj to pomeni? 1. To je lahko misel, ki ne sodi na področje razumskega umovanja ampak v verovanje. "Bog ne bo dopustil, da se človeštvo uniči", je primer take trditve. Te misli ni mogoče ne potrditi ne ovreči, lahko samo srčno upamo, da bo res tako. 2. To je lahko misel, ki je stvaren opis ali sklep, ki ju je mogoče preveriti, ob preverjanju pa se izkaže, da izjava ne drži. Ni pričevanje vere ampak izraz opazovanja in sklepanja, a napačnega. 

Poglejmo, kako je s trditvijo, da je Evrazijska zveza cilj v prihodnosti, za katerega si je vredno prizadevati, kajti to je ta nora misel.

Za izhodišče si poglejmo še nekaj drugih norih misli, kajti dejansko jih kar mrgoli. "Stoletni sen Slovencev, da bojo imeli svojo samostojno državo, se bo uresničil." Pred letom 1991, še tik pred tem, niso bili redki pametni ljudje, ki so menili, da je to "nora misel". "Po drugi svetovni vojni se bojo prej sovražne evropske države povezale v Evropsko zvezo." Utopija, nora misel. "Britanci bodo izglasovali izstop iz Evropske unije." Saj niso nori! Itd. Meni osebno se zdi precej nora misel, da je treba ponovno poskusiti s socialistično revolucijo, tokrat bolje. Če bi ta "bolje" pomenil, da ne bo pobijanja, bi bil skoraj za, čeprav je bilo samoupravljanje pod vodstvom Partije nadvse naporno. (V Levici imam soimenjaka in bi mogoče odnesel celo kožo, čeprav je v prvi revoluciji izginilo precej Mescev, nekaj pa se jih oglaša iz Južne Amerike). 

"Zveza med Evropo in Rusijo ter državami njenega vplivnega področja je realna možnost v prihodnosti." To je po mojem trditev, ki ima obliko preverljive sodbe, preverljive na enak način, kot je preverljiva naslednja sodba: "NN bo v naslednjih petih letih končala študij filozofije." Seveda ne vem, kaj bo čez pet let; tega ni mogoče preveriti. Preverjam možnost, verjetnost. Kako? Vem, da je vpisala filozofijo; ta študij jo zanima. Po njenih preteklih učnih uspehih sodim, da je za študij sposobna. Vidim, da bere dela filozofov. Je dovolj redoljubna in vztrajna. Živimo v miru, zagotovljene ima ustrezne študijske pogoje. Itd. Iz danosti sklepam na možnosti in razvoj v prihodnosti. Odgovarjam na vprašanje: se je vredno potruditi, kakšne so možnosti uspeha? Vračunam svojo željo in prizadevanje.  

Zakaj naj bi bila ta ideja fašistična? Zdi se mi, da vem, kaj moti filozofa. Ta ideja temelji na ugotovitvi, da so Rusi v kulturnem oziru Evropejci, tako kot Nemci in Francozi ali Angleži (s pridržkom, ker se ti nimajo za Evropejce). Če nas ne moti, da so v EU Nemci, zakaj naj bi nas motilo, da bi bili v EU Rusi? Predlagane zveze ne utemeljujem z raso ampak s preprostim dejstvom, da sodi Rusija geografsko in kulturno v evropski krog in ne kitajskega. Ne mislim na »očiščenje liberalnega presežka«. Daleč od tega, da bi v ta krog prišteval Putina z njegovo strukturo in politiko. Govorim o času po Putinu, kajti na njegovo razsvetljenje ni mogoče računati. V tem ima Žižek prav; gre za trdovraten sindrom »Petra Velikega«.

Od tistih, ki se jim zdi ideja Evrazije nora, pričakujem, da bojo navedli prepričljive argumente za svoje oporekanje. Argumenti so dveh vrst: 1. Zakaj si je to vredno želeti ali ne želeti? 2. Kakšne so realne možnosti uspeha projekta? Kateri pogoji bi morali biti izpolnjeni za uspeh? Če si tega ne želimo ali če ni mogoče ustvariti pogojev za uspeh tega projekta, pokopljemo idejo. Meni bo odleglo.

Med nami so ljudje, ki so izvedli osamosvojitev Slovenije; imajo izkušnjo izvedbe norega projekta, ki so mu tudi nekateri očitali, da je fašističen; resnici na ljubo izbris »nerasnih« državljanov je poteza fašizma. Glede Evrazije: Če je volja, je tudi pot.