SPOVED: TUDI NAIVNOST JE GREH.

 V to, da so po uvedbi klasične strankarske demokracije pri nas volitve poštene, ne dvomim. Imam izkušnjo volitev v enostrankarskem sistemu. Tudi tiste so bile poštene, le izbor je bil omejen na kandidate ene stranke. Po spremembi režima sem mislil: če je več strank, je najbrž prav, da se izmenjujejo na oblasti. Zato me je motilo, da so večino teh 35 let vladale leve stranke, če ne celo ena sama pod različnimi imeni. A res je, da sem bil proti lustraciji in proti vrnitvi v leto pred drugo vojno in proti prevladi narodnjaštva in klerikalizma. Tudi se mi ni zdelo tako strašno nepravično, da so socialistični direktorji lastninili podjetja, ki so jih prej vodili. Saj so prispevali k njihovemu razvoju; poslej bo trg naredil selekcijo. Podpiral sem demokratsko stranko, ki pa je razpadla.

Na desni se je v vodstvo povzpel Janša. Ob aferi JBTZ sem demonstriral zanj. Potem so bile z njim povezane afere (Depala vas, Patria). Prebral sem Spomenkino knjigo, v kateri analizira njegov značaj. Pa nisem čisto verjel. Po svoje mi je imponiral: znal je priostriti misel; njegov zajebantski cinizem mi je ugajal (je blizu mojemu). Tudi neki njegov programski govor na ne vem kateri proslavi mi je bil všeč; zdel se mi je uravnotežen. Ko sem začutil, da ga nekateri ljudje, ki jih cenim, odločno odklanjajo, sem prisluhnil tistim, ki so trdili, da so vse afere nastavljene in da mu ne pustijo do oblasti, da ne bi oviral levičarskih tranzicijskih bogatinov. Mislil sem si: za prepir sta potrebna dva. JJ je tak, kot je, malo po naravi, veliko pa so ga takega naredili tisti, ki ga kategorično zavračajo, namesto da bi se pogovarjali z njim in se pogodili - politika je umetnost kompromisa.

Ko je po Šarcu prevzel vlado Janša in se soočil z epidemijo, nisem odobraval, da je zamenjal vodstvo NIJZ. A ker ne poznam kadrov v zdravstvu, sem si mislil: mogoče so ti novi boljši strokovnjaki, mogoče so oni tam zaspali v udobnih službah. Že ve, kaj dela. Novi obrazi, ki so se pojavljali na TV, me niso razočarali. Zanesel sem se nanje, upošteval navodila, se cepil in ostal živ in zdrav. Še v časniku sem ob napadih pregretih levih glav branil zdravnico, ki je poleg svojega rednega dela na infekcijski kliniki našla čas, da je redno poročala na TV, kar je šlo nekaterim v nos, ker je služila nepravi vladi. Reper je motil proslavo, ki jo je priredila desna vlada ob državnem prazniku. Kogoški oktet ni moj priljubljeni bend, a k demokraciji spada tudi toleranca do drugače mislečih in do drugih okusov. Navsezadnje lahko ugasnem TV; navsezadnje bom drugič volil drugega. Kolesarskih protestov sredi epidemije nisem odobraval - protestov in provokacij proti epidemiološkim ukrepom. Uredniki so strpno objavljali moja pisma bralca, v katerih sem skušal povedati, da se mi ne zdi pošteno, da se epidemijo, ki je v večji meri ogrožala stare kot mlade, politizira. Še zdaj mislim, da je nedosledno upoštevanje v večini smotrnih omejitev botrovalo prevelikemu številu mrtvih. Zagovorniki protestov so trdili: epidemiološki ukrepi so izgovor za uvajanje fašizma. Odgovoril sem: naslednji ukrep JJ bo napad na Abesinijo. V času "janšizma" je v enem letu izšlo 200 originalnih slovenskih leposlovnih knjig. Itd.

Po desnem suženjstvu je prišla Svoboda. Nova čistka in nova samovolja. A videl sem, da si koalicija prizadeva izvrševati program. Nekatere je duh Čebin pognal v neslutene projekte. Po koncu sem si kot vzvišen volilec rekel: no, nekaj so pa le naredili, še več začeli. Zaslužijo še en mandat.

TODA. Pojavili so se prisluhi in posnetki. Poslušal sem soočenje protagonistov. Janša je dejal, da je tem, ki so razkrinkali korupcijo v Sloveniji, treba postaviti spomenik. Tako je bil navdušen nad tem "odkritjem" (splošno znanega). JJ bi postavil spomenik izraelskim agentom, podaljšani roki genocidne države.

Zdaj verjamem tistim, ki so ga kategorično zavračali. Tudi naivnost je greh. Mea culpa.

EPIDEMIJA IN ZAUPANJE

S skoraj dveletno zamudo zaradi “postepidemične amnezije” (težnje, da bi čiprej pozabil neprijetno obdobje) sem šele zdaj prebral knjigo Alija Žerdina, MMXX: Leto nevarne bližine (Kaj je šlo v Sloveniji narobe med epidemijo covida-19), UmCO, Ljubljana 2021. Druga knjiga istega avtorja z nadaljevanjem teme prve knjige, me čaka ob njej. Knjigi zaslužita vso pozornost kot verodostojen dokument nekega zagatnega časa, pisan z določenega političnega stališča, do katerega ima pisec seveda vso pravico. Morda bi novinar kakega drugega časnika ali revije odkril v potezah desničarske vlade več dobronamernosti in resnega prizadevanja koristiti ljudstvu in državi. Morda bi bil bolj kritičen do ravnanja opozicije. Nimam namena presojati vsebine celotne knjige; za to bom morda še zbral moči kasneje. Tokrat sem se ustavil samo pri poglavju o zaupanju (str. 107-123), ob katerem sem se zamislil kot priučen sociolog-po-sili-razmer.

Dobrih 16 strani dolgo poglavje sem v duhu kvalitativne analize besedil po vzoru utemeljene ali prizemljene teorije po Glaserju in Straussu obravnaval kot implicitno sociološko ali socialnopsihološko teorijo, čeprav je pisec sam ne razglaša kot take, in jo skušal kritično pregledati. Da bo jasneje: besedilo, ki je videti kot novinarsko poročilo, ki pa obravnava povezave med pojavi in skuša v bistvu pojasniti neko dogajanje, sem dojel kot piščevo teorijo o tem dogajanju. (Pisec je doktor socioloških znanosti.) Teorija je, preprosto povedano, posebej skrbno in utemeljeno pojasnjevanje ali razlaga odnosov med pojavi. Pričujoča teorija naj bi pojasnila visok delež umrlih zaradi virusa, neupoštevanje vladnih navodil in preventivnih ukrepov in, če jo še malo raztegnemo na kasnejše obdobje, nizek delež precepljenih.

Teorija gre takole: Človek (ob epidemiji) v pogojih, ko se lahko svobodno odloča, upošteva preventivna navodila in ukrepe, če zaupa viru navodil in ukrepov. Navodila o ustreznem preventivnem ravnanju je dajala vlada s strokovnimi sodelavci. Če ljudje zaupajo vladi, upoštevajo navodila in ukrepe; če ji ne zaupajo, jih ne upoštevajo. Upoštevajo jih tem bolj, čim bolj ji zaupajo. Čim manj jih upoštevajo, tem slabši so izidi. Naj dodamo: poleg vira navodil je pomembna tudi vsebina navodil in ukrepov. Navodila naj bi bila zakonita, dovolj preprosta in “življenjska”. Prepoved prehajanja občinskih meja je bil neživljenjski, dejansko neizvedljiv ukrep.

Pisec navaja številne primere nezglednega in nedoslednega ravnanja vlade, njenih funkcionarjev in državnih uradnikov - dovolj za sklep, da taki vladi ljudje niso mogli zaupati. Da ji res niso zaupali, pokaže pisec z navedbo rezultatov javnomnenjske ankete, ki kaže upad zaupanja od prevzema oblasti do konca drugega vala in nazadnje - potrdi posledice nezaupanja z navedbo števila 4000 presežnih smrti. Ker ljudje niso zaupali vladi, so bili izidi slabi. Quod Erat Demonstandum.

Zveni dobro, žal pa so ti sklepi prenagli in napačni. Iz podatkov o ravnanju vlade, o v anketi izraženem upadu zaupanja v vlado in iz statistike upoštevanja ukrepov, okužb in smrti ne moremo kar tako sklepati o vzročno-posledičnem odnosu med temi pojavi.

To kar je pisec navedel, so podatki o sočasni istosmerni variaciji števila in vrste zdrsov vlade, o stopnji zaupanja v vlado, upoštevanju ukrepov in o izidih epidemije. Sočasna variacija pomeni: ko je eno visoko ali nizko, je tudi drugo visoko ali nizko. To ne pomeni, da je med pojavi, ki sočasno usklajeno variirajo, vzročna zveza; da povišanje ali znižanje enega povzroči povišanje ali znižanje drugega. Nekoč so ugotovili, da je na Zemlji več samomorov, ko je na Soncu več peg. Vzročne zveze med obema pojavoma ni še nihče dokazal. Baje so ugotovili tudi, da je v Prekmurju več rojstev, kadar se spomladi v domovino vrne več štorkelj. Nekateri trdno verjamejo, da je med obema pojavoma vzročna zveza. Če vzamete pod lupo katerikoli dve spremenljivki, lahko v mnogih primerih ugotovite med njima tako sočasno istosmerno variacijo ali korelacijo; običajno zato, ker na obe spremenljivki vpliva isti dejavnik, sami pa nista neposredno povezani: povečana stopnja urbanizacije povzroča več prometa, hkrati pa se viša število prekomerno debelih ljudi, ker je več sedečih poklicev, manj gibanja v naravi itd.  Na eni strani je več prometa, na drugi več debelih. A to ne pomeni, da povečan promet povzroča debelost. 

Tako sočasno variacijo bi ugotovili tudi, če bi se kak globalni trend ujel z obdobjem mandata kake vlade (npr. trend cen energentov ali žita). Napačno bi bilo, če bi tak, tudi lokalno opaženi trend, pripisali lokalni vladi kot njeno zaslugo ali krivdo. Neupoštevanje vladnih ukrepov ni slovenska posebnost, ampak globalni pojav. V nobeni od držav, ki jih je zajela pandemija, niso vsi prebivalci upoštevali ukrepov; upošteval jih je večji ali manjši del prebivalstva. Res pa je, da je bil pri nas nered verjetno večji kot drugod in njegovo opravičevanje tudi.

Taka sočasna variacija ali “ukradeni” trend, ki sovpada z obdobjem mandata, ali ki se ga neupravičeno predstavlja kot lokalno posebnost, sta dovolj za politično božanje nevednih in nerazmišljujočih, pa premalo za opis resničnih zvez med pojavi. Slab izid obvladovanja epidemije s tem ni pojasnjen. Ugotovljeno je samo, da je bilo vse mizerno: vladanje, upoštevanje ukrepov in statistika smrti. Da bi bolje preverili hipotezo o vzročni zvezi med ravnanjem vlade, zaupanjem ljudi in zdravstvenimi posledicami, bi morali za vsako osebo v vzorcu državljanov ugotoviti stopnjo zaupanja v vlado, stopnjo upoštevanja ukrepov in zdravstveno stanje. Tudi tako bi dobili samo korelacije, a iz teh bi lažje sklepali na vzročne zveze.

Pa vendar, lahko ugovarjamo, je logično, da zaupanje v vlado vodi do upoštevanja ukrepov, nezaupanje pa povzroča neupoštevanje ukrepov. Zakaj dvomimo v to povezavo?

Pomagajmo si s študijo primera, mojega lastnega. Večino pojavov, opisanih v knjigi, vse nedoslednosti in neumnosti vlade, sem opazil tudi sam in na prvi pogled se mi je zdelo, da je sklep, da ljudje ne zaupajo vladi in zato ne nosijo mask, upravičen. A nekaj se mi je zazdelo čudno. Čeprav bi tudi jaz morda raje videl kakšno drugo vlado; čeprav sem videl vse njene zdrse (ki jih je opozicija neusmiljeno eksploatirala) in nisem čutil nobenega posebnega zaupanja do nje, sem upošteval preventivna navodila. Morda sem jih upošteval, ker so jih dajali zdravniki. Sem pa tudi brskal po spletu. Zadrževal sem se doma, nosil masko, si umival roke, se izogibal gnečam, upošteval fizično razdaljo med osebami, prezračeval stanovanje in se potem štirikrat cepil. Kako to, da me represija vladnih brezveznikov, na kar namiguje pisec, obramboslovcev in gradbenikov, kakor so predstavljeni v knjigi, ni odvrnila od skrbi za svoje zdravje? Sem jim verjel?

Oprl sem se na vire, neodvisne od vladnih politikov, med drugim tudi na objave WHO, ki so jih navsezadnje prenašali tudi naši zdravniki, nekateri med njimi člani vladne strokovne skupine. Grobo rečeno: vlada me ni brigala. Imamo klasično parlamentarno demokracijo z vsemi stebri oblasti, malo morje ljudi, ki se ukvarjajo samo z vladanjem. Če mi kaj ni všeč, se oglasim kot državljan, ne mislim pa se ukvarjati s politiko. Mislil sem si: epidemija je; skrbim, da se ne bi okužil in da ne bi okužil drugih, iz svojega interesa in etike, neodvisno od tega, kar pridiga vlada.

Zato bi rad vprašal pisca (druga študija primera): Je tudi on upošteval preventivna navodila? Če jih je, se mu ne zdi, da je v protislovju sam s sabo? Dokazal je, da vlada ni bila vredna zaupanja, torej bi bilo neumno upoštevati njena priporočila in nositi masko? Tudi petkovi kolesarji, nezaupljivci par excellence, so na koncu večinoma nosili maske. Kako to, da so kljub vehementnemu in izredno vztrajnemu izražanju nezaupanja v vlado, upoštevali njena navodila? V resnici niso upoštevali “njenih navodil” ampak “globalna navodila”. To pa pomeni, da ni zveze med navodili in ukrepi slovenske vlade in upoštevanjem preventive med slovenskimi državljani.

To pomeni, da je domneva o vzročni povezavi zaupanja-nezaupanja v vlado z upoštevanjem zaščitnih navodil in ukrepov kot pojasnilo večine primerov upoštevanja ali neupoštevanja preventivnih ukrepov zavrnjena. Morda obstajajo posamezniki in podskupine, ki so dejansko upoštevali ukrepe, ker jih je priporočil JJ, in drugi, ki jih iz istega razloga niso upoštevali. Očitno pa to ni splošno pravilo. Osnovne preventivne ukrepe, omenjene zgoraj, so mnogi upoštevali, ne glede na to, ali so vladi zaupali ali ne. Mnogi jih niso upoštevali, a prav tako ne zaradi nezaupanja v vlado ampak zaradi nezaupanja v kakršno koli avtoriteto ali “mainstream”, predvsem v znanost, “deklo farmacevtske industrije”. Od tod presenetljiv globalni pojav iracionalnosti, teorij zarote, zanikanja znanstvenih ugotovitev, zanikanja virusa, zanikanja epidemije, pojav praznoverja, “alternativne znanosti” itd. Vse to ni bila slovenska posebnost, Janševo maslo.

Seveda je na psihološki ravni res, da nespoštovanje vira vodi do nezaupanja in neupoštevanja navodil. Toda navodila niso prihajala samo od vlade. Tudi opozicijski mediji so jih objavljali. In navsezadnje si je vsakdo lahko sam poiskal informacije kjer koli, neodvisno od vladnih razglasov. Zakaj torej velik delež državljanov ni upošteval preventivnih ukrepov? Zakaj se je okužba širila? To vprašanje je še vedno odprto (v blogu, ki sem ga objavil med epidemijo, sem skušal na to odgovoriti). Nezaupanje v vlado te abstinence ne pojasnjuje, vsaj ne v večjem delu. Morda bi jo pojasnili s pojmom "anomije", "tranzicijske anomije". To je sociološki pojem, ne psihološki, kakršen je "zaupanje". Tranzicijska anomija je pojav družbenega nereda, kljub formalnemu obstoju "pravne države", ki se vleče vse obdobje po osamosvojitvi in ga ne moremo pripisati samo "pandemični vladi". Več o tem drugič.

Samostojen človek, avtonomna oseba, pobira informacije iz več virov in zna presoditi, koliko so verodostojne, ter nato ukrepati. Veliko ljudi je to zmoglo. Nekateri pa so dve leti preživeli tako, da so ves čas pozorno in dlakocepsko, že kar patološko odvisnostno ali protiodvisnostno, opazovali ravnanje vlade, privoščljivo komentirali vsak njen zdrs, vse do dokazovanja, da je povzročila smrti, ki bi se jim lahko izognili. Svoje vloge pri ustvarjanju nezaupanja in družbenega nereda zaradi svojih političnih motivov pa niso videli. Na kocki je bilo več kot nekaj presežnih “smrti starcev, ki bi tako ali tako umrli"! Janšev morebitni uspeh pri obvladovanju epidemije je bil zanje večja grožnja od virusa, grožnja diktature. Sodelovanja pri ustavljanju okužbe levica ni zmogla. Bila je preveč prestrašena. 

Mnogo pomembnejši dejavnik širjenja okužbe kot nezaupanje v vlado so infrastrukturni in organizacijski pogoji: stanje v domovih za stare, v bolnišnicah, v delovnih organizacijah, dnevne migracije ipd., ki so del družbeno-gospodarskega sistema in zapuščina mnogih vlad pred to, ki jo je doletela epidemija.

Komentar:

Jože Primožič na FB: Z napisanim se strinjam. Tudi sam vzamem, ob sumu na slabo vreme, s seboj dežnik ali pelerino, ne glede na to, kdo nam trenutno vlada in kdo nam napoveduje vreme. Čeprav bi se dalo verjetno statistično potrditi, da v levih medijih, kjer prisegajo na prosti čas, večkrat napovedo lepo vreme, kot v desnih, ki jih spremljajo kmetje, ki jih skrbi za letino.

"Tako so preprečili na tisoče smrti"

V drugem jutru novega leta sem prebral članek nekdanjega veleposlanika Slovenije (v Kanadi, Poljski, Mehiki), Boža Cerarja, v Sobotni prilogi Dela (31.12.2021) in vesel ugotovil skladnost njegovih nazorov z mojimi stališči do naše razklane politike.

V enem svojih pisem uredništvu, v katerem izražam nestrinjnje z uvodnikom "Na končni postaji nezaupanja" v SP Dela (30. 10. 21) sem ob očitku uvodničarja, da se sramotimo z odnosom do obiska komisije parlamenta EU In t'Veltove, zapisal: "Bruseljski politiki so tudi strankarski, in ni posebnega razloga, da bi morali z vsemi in vedno ravnati v rokavicah (saj nismo hlapci, kajne?)."

Cerar piše: "Predsednik vlade bi bil pri tvit-polemiki z nekaterimi predstavniki EU seveda lahko tudi bolj diplomatski in selektiven, kakšen tvit bi lahko tudi izpustil. Vendar načeloma ni slabo, če predstavniki Slovenije zavzamejo stališče, da jih ni strah spregovoriti na svetu ali v evropskem parlamentu, se spustiti v razpravo ter tu pa tam tudi potrkati na vest EU. Na primer s predlogom o neodvisni mednarodni preiskavi grobih kršitev človekovih pravic v Iranu. Če EU nastavlja zrcalo članicam, mora biti pripravljena na to, da ga bodo te nastavile tudi njej. Zavzemanje za spoštovanje človekovih pravic v EU in svetu je očitno zelo relativna zadeva. Odvisno od moči, vpliva posamezne članice, njenih potreb po ruskem plinu, prodaje avtomobilov na kitajskem trgu ali orožja arabskim državam." Zadržan je do vmešavanja predstavnikov EU v naše notranje razprtije: "Čas bo pokazal, ali je bilo pametno, da so se nekateri funkcionarji EU in člani evropskega parlamenta z levega pola neposredno vmešali v notranjepolitični spopad pri nas oziroma v eni od držav članic."

Vse od razglasitve epidemije in nastopa sedanje vlade sem kritiziral napadalen odnos opozicije in osrednjih medijev proti vsem prizadevanjem vlade tudi proti zdravstvenim ukrepom za zajezitev epidemije. Ko so vladi očitali, da ji ljudje ne zaupajo, ker ne marajo Janše, sem opozoril na to, da sta za zaupanje in nezaupanje potrebna dva, to je, da je nezaupanje v vlado širila opozicijska politika s svojim apriornim izključevalnim odnosom do vlade druge koalicije ("Ne z Janšo!"); za njo so mediji povzemali gesla o fašizmu in diktaturi, slavili proteste kot svobodoljubno dejanje - sredi pandemije.

Cerar: "Kot sem dejal, je treba biti seveda pozoren na demokratske odklone, nespoštovanje človekovih pravic in korupcijo tudi pri nas, tudi te vlade (vendar ne samo te) in v času covidne krize. Vendar brez dvojnih standardov. Preden izrečemo ostre obtožbe, se je treba zavedati, da mora vlada vladati, da mora ukrepati, in to hitro, zlasti v izrednih razmerah, da nas mora na primer zavarovati pred virusom, ki je muhast in ne kaže potrpežljivosti pri našem pogosto zamudnem sprejemanju ukrepov oziroma zakonov. Včasih je treba naše pravice zavarovati tudi neposredno na podlagi naše ustave, kot je določeno v prvem odstavku njenega 15. člena."

V nadaljevanju Cerar navaja še veliko strožje ukrepe proti epidemiji v nekaterih drugih evropskih državah, med drugim tudi obvezno cepljenje javnih uslužbencev in policijsko streljanje s pravimi naboji v protestnike na Nizozemskem.

Ošvrkne tudi naše ustavno sodišče: "Resda pa je njihovo /v eni od zahodnoevropskih držav/  ustavno sodišče za razliko od našega dalo prednost pravici do zdravja in življenja pred nekaterimi nujnimi omejitvami pravic in svoboščin v času pandemije. Tako so preprečili na tisoče smrti in nihče v Bruslju ali Strasbourgu se ni spraševal, kako je s tamkajšnjim stanjem človekovih pravic oziroma demokracije. Se je pa ta država uvrstila za nami na omenjeni lestvici Freedom Housa."

Pozitivno oceni naše predsedovanje svetu EU.
 

O domačih zdrahah pa tole: "Doma pa se nekateri nikakor niso mogli sprijazniti z desnosredinsko vlado (bistvo demokracije pa je, da se vlade tudi menjajo) oziroma s tem, da bi ji uspelo izpeljati mandat do rednih volitev in za nameček še uspešno predsedovati svetu EU."

Skratka, nujno potreben članek za uravnoteženje dokaj enostranskih, a poudarjenih komentarjev, celo uvodnikov, v našem osrednjem časniku.

Cepljenje: Odgovorni in neodgovorni

Avgusta 2021 sem v Pismih bralcev v Delu podprl zdravnika dr. Janeza Jančarja, ki se je zavzel za obvezno cepljenje. Izhajal sem iz etične presoje. Življenje je najvišja vrednota. Življenje drugega je višja vrednota kot moje življenje, kajti svoje življenje sem pripravljen žrtvovati za življenje drugega, morda bližnjega, morda za domovino, kar pomeni za svobodno življenje mnogih drugih. Ko rečem "življenje" seveda ne mislim na životarjenje, na "golo preživetje", ampak na človeka vredno njegovo, samolastno življenje, po njegovi presoji. Če on rad živi, se - v izjemnih okoliščinah - žrtvujem zanj. Ubiti drugega, je smrtni greh, ne samo v krščanstvu. Zlato pravilo (Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi) je del svetovnega etosa. Ne okuži drugega.

Zato sem zapisal: "Tisti, ki se cepi in upošteva tudi druge varovalne ukrepe, ki sta jih na osnovi izkustvenih podatkov priporočili stroka in vlada, s tem zavaruje sebe in vsakogar, ki se z njim sreča v zasebnem ali javnem prostoru. Tisti, ki se ne cepi in (v skrajnem primeru) tudi ne upošteva varovalnih ukrepov, ogroža sebe in druge. ... Če človek že ima pravico, da škodi samemu sebi (»nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju« piše v Ustavi), nima pravice, da bi škodil drugemu ali celo več drugim."

Predpostavka tega razmišljanja je bila, da je cepivo precej zanesljivo in da cepljeni ne prenašajo virusa oziroma je ta manj virulenten, manj kužen.

Potem so se v moji neposredni (odnosni ali čustveni) bližini pojavili ljudje, bližnji, ki se ne želijo cepiti, čeprav nimajo zdravstvenih kontraindikacij. Ne zaupajo cepivu, bojijo se posledic za rodnost ipd.

To nezaupanje ni brez osnove. Poznamo primer smrtnih zapletov po cepljenju. So stranski učinki, v glavnem nenevarni, včasih pa tudi nevarni.

Potem so sporočili, da tudi cepljeni prenašajo virus, ki je sicer res morda manj kužen, a vendar. Necepljeni pa, če se izolirajo, se ne okužijo in ne prenašajo virusa. Če se pred srečanjem z drugimi testirajo, so morda bolj varni za druge kot cepljeni, ki se pretirano zanašajo na učinke cepljenja in svojo nekužnost.

Že prej sem pomislil na to, da sta etična zapoved in argumentacija sicer jasni in nedvoumni, a da je praktično upoštevanje te zapovedi lahko zapleteno. Kako izvesti obvezno cepljenje? Naj tiste, ki se nočejo cepiti, na cepilno mesto privleče policija? Moraliziranje je na slabem glasu ne samo zato, ker ljudje neradi ubogajo, ampak zato, ker popolnoma spregleduje psihološko raven problema. Ljudje se bojijo cepit. Ne gre samo za to, da se ne bi hoteli, ker ne marajo oblasti, čeprav je ravno pri nas ta vidik, sovražno razpoloženje do vlade, bil še posebej poudarjen.

Zdaj je piko na i postavil mlajši kolega, psihoterapevt Izidor Gašperlin, v Nedelovi kolumni (23. 12. 21) s povednim naslovom O odgovornih necepljenih in neodgovornih cepljenih. Ne delimo se na cepljene in necepljene ampak na odgovorne in neodgovorne. V nadaljevanju pravi: "Ni treba, da se v vsem strinjamo. Se pa moramo nekako naučiti, kako kljub različnim pogledom priti do enotnega delovanja družbe." To velja pa tudi za politiko zunaj epidemije.

In še zadnja dopolnitev. Ko govorimo o obveznem cepljenju, ne mislimo na prisilno cepljenje. Prisilno cepljenje je tisto, ob katerem pomislimo na prisilno privedbo na cepljenje. Obvezno cepljenje pomeni, da gre za pogoj, brez katerega ni mogoče priti do raznih ugodnosti. Nihče te ne sili, a če nisi cepljen, ne moreš v ... pustimo domišljiji prosto pot.

Vpliv vsebine sporočil na namero po cepljenju

 Pri nas kot tudi drugod po svetu se srečujemo s pojavom, ki mi je bil v začetku težko razumljiv. Ob epidemiji bolezni, ki je že povzročila pri nas več kot pet tisoč žrtev, v svetu pa več kot 5 milijonov, so v rekordnem času ustvarili več vrst cepiva, ki je bilo na voljo že komaj eno leto po začetku pandemije. In vendar se velik del prebivalcev še zdaj noče cepiti, ali pa s cepljenjem oklevajo, ker so do cepiva zadržani. Na tem blogu sem že pisal o možnih vzrokih takega stanja pri nas. Vendar tako ni le pri nas. Ocenjujejo, da je v ZDA petina do tretjina odraslih prebivalcev zadržana do cepljenja. Tako tudi v drugih državah. Oblasti in odgovorni za zdravstvo skušajo na vse načine pripraviti ljudi, da bi se jih vsaj tri četrtine cepilo, kolikor bi bilo po ocenah dovolj, da bi se širjenje virusa ustavilo in bi se zdravstveni sistem razbremenil in življenja rešila. Eden od načinov je tudi premišljeno oblikovanje sporočil javnosti s strani odgovornih.

Skušal bom na kolikor mogoče poljuden način predstaviti eno od študij, ki je raziskovala vpliv vsebine sporočil na namero po cepljenju.

Raziskava je bila izvedena v ZDA julija 2020, štiri mesece po razglasitvi pandemije, ko cepiva še ni bilo na voljo, so pa že objavili, da bo v kratkem. Izvedli so jo kot anketo, natančneje, kot anketni eksperiment. To je ključna omejitev. Namere, ki jih ljudje izražajo v anketah, se ne prenesejo v popolnosti v realno, praktično ravnanje. Vendar pa obstaja določena pozitivna korelacija med namero in dejansko uresničenim dejanjem, zato so tudi take raziskave informativne. Nekateri ljudje, ki so izrazili, da se nameravajo cepiti, se morda potem niso cepili; nekateri, ki so rekli, da se ne nameravajo cepiti, so se pa potem morda cepili. Raziskovalci so postavili tri hipoteze. Oseba bo bolj verjetno izrazila namero po cepljenju, če prejme sporočilo, ki poudarja, da (1) človek osebno tvega, da bo obolel, če se ne cepi; (2) da bo več ljudi v družbi obolelo, če se ne cepi; (3) da bo imel ekonomske stroške, če se ne cepi. Prvo sporočilo torej apelira na skrb za svoje zdravje, drugo na solidarnost in sočutje, tretje pa na ekonomsko škodo zaradi bolezni. Poleg tega je namera po cepljenju domnevno odvisna tudi od vira sporočila (strokovnjak ali nestrokovnjak), od politične pripadnosti oziroma usmerjenosti (demokratska, republikanska, neopredeljen). Pomemben dejavnik je zaupanje v kakovost cepiva, glede na to, da je kazalo, da bo na voljo prej kot v enem letu po izbruhu bolezni, kar je bilo zelo hitro glede na običajno trajanje preizkušanja cepiv. Zato so nekaterim sporočilom dodali zagotovilo, da bo cepivo popolnoma zanesljivo kljub kratkemu roku izdelave, drugim pa tega zagotovila niso dodali, da bi tako preverili vpliv takega zagotovila.

Besedilo, ki so ga prejeli anketiranci, je imelo uvod, v katerem je bilo povedano, da se cepivo pripravlja, da bo na voljo spomladi 2021; da vsebuje oslabljene viruse in da je zelo majhno tveganje, da bi zdrav človek resneje zbolel zaradi cepljenja. Nekaterim sporočilom so nato dodali zagotovilo, da se kljub kratkemu času, v katerem je razvito, preizkuša po strogih standardnih postopkih in da bodo stranske učinke spremljali nekaj mesecev. Nekaterim sporočilom pa tega zagotovila o strogem testiranju niso dodali. Temu je sledilo besedilo z vsebino, katere učinkovitost so preverjali. Skupini, pri kateri so apelirali na osebno zdravstveno tveganje, so poslali naslednje sporočilo (skrajšan prevod):

"Ali morda premišljate, da se ne bi šli cepit? S tem bi ogrozili svoje zdravje. Doktor Tainta (resnično ime je drugačno) iz univerzitetne bolnišnice v Texasu pravi: 'Cepivo za covid-19 še ni na voljo. Ko pa bo, bi se moral vsakdo, ki mu zdravstveno stanje dopušča, cepiti. Kot virolog se ukvarjam z nalezljivimi boleznimi. V našem strokovnem časopisu Virologija poročajo, da imajo ljudje, ki se ne cepijo, povišano tveganje za resne komplikacije, če zbolijo za covid-19. Američan, ki se ne bo cepil, bo imel trikrat višje tveganje za hospitalizacijo (npr. pljučnica, odpoved ledvic) in petkrat višjo verjetnost, da umre. Če se hočemo zaščititi, se moramo cepiti. Zato pozivam vse Američane, naj se cepijo takoj, ko bo cepivo na voljo. Če ne veste, ali se lahko cepite zaradi svojega zdravstvenega stanja, se čimprej posvetujte s svojim zdravnikom.' Zdaj pa vas prosimo, da spodaj označite, kako verjetno se nameravate cepiti: zelo verjetno - verjetno - malo verjetno - zelo malo verjetno."

Vprašalnike so preko neke agencije, ki izvaja take ankete, poslali 10 024 osebam reprezentativno izbranega kvotnega vzroca Američanov. Pri določanju kvot so upoštevali starost, spol, raso, izobrazbo, dohodek in regijo. Odzvalo se je 70% naslovnikov, končni N= 7064. Vzorec so razdelili na 12 skupin, katerih vsaki so poslali svojsko kombinacijo spremenljivk, na primer: 1. z uvodnim zagotovilom o strogem testiranju cepiv; v imenu strokovnjaka, ki apelira na osebno zaščito pred covid-19; 2. brez uvodnega zagotovila, v imenu sodržavljana-nestrokovnjaka, z apelom na solidarnost. Itd. 13. skupina je bila kontrolna. Tej so poslali neko nevtralno besedilo z vprašanjem, ali se nameravajo cepiti.

Ugotovitve. Med tistimi anketiranci, ki so dobili sporočila, ki poudarjajo osebno tveganje in kolektivne posledice cepljenja oziroma necepljenja, je bilo več oseb, ki se bodo bolj verjetno cepile, in sicer ne glede na to, ali je kot vir priporočila naveden strokovnjaka ali sodržavljan-laik, in ne glede na to, ali je bilo v uvodu podano zagotovilo o strogem preverjanju cepiv. Natančneje, skupine so se glede na verjetnost, da se bodo osebe cepile, razvrstile takole:

1. brez zagotovila o strogem preverjanju cepiv x strokovnjak x osebno tveganje
2. brez zagotovila x laik x osebno tveganje
3. brez zagotovila x laik x kolektivne posledice
4. zagotovilo x laik x kolektivne posledice
5. zagotovilo x laik x osebno tveganje

Itd.

Najmanj oseb je obkrožilo, da se bodo zelo verjetno cepili, v skupinah, ki so dobile sporočilo z apelom na ekonomsko škodo, ki bi jo lahko utrpeli, če se ne cepijo - ne glede na vir sporočila in zagotovilo o zanesljivosti cepiv.

Velja torej, da je najbolj učinkovit apel na osebno zaščito, pa tudi apel na kolektivno zaščito.

Toda razlike s kontrolno skupino so majhne. V kontrolni skupini je 39% oseb odgovorilo, da se nameravajo cepiti, v 1. eksperimentalni pa 45%. V skupini s kombinacijo "zagotovilo o zanesljivosti cepiva x strokovni vir x apel na osebno zaščito" je bilo le 5% več oseb, ki so označile, da se bodo zelo verjetno cepile, kot v kontrolni skupini.

To v splošnem pomeni, da vir sporočila o potrebi po cepljenju in njegova fomulacija nista prav zelo pomembna. Ljudje se za cepljenje ali proti njemu odločajo pretežno zaradi drugih dejavnikov.

Vir:

Matt Motta, Steven Sylvester, Timothy Callaghan, Kristin Lunz-Trujillo, Encouraging COVID-19 Vaccine Uptake Through Effective Health Communication. Front. Polit. Sci., 28 January 2021 | https://doi.org/10.3389/fpos.2021.630133

"Na končni postaji nezaupanja"

 Izvirno nezaupanje v Janeza Janšo in SDS in izključevanje je bilo razglašeno pred zadnjimi volitvami, davno pred epidemijo in njegovo vlado: "Ne z Janšo!" To nezaupanje je razglasila sedanja opozicija.  

Uvodnik v sobotni prilogi Dela (30. 10. 21) zvrača vso krivdo za sedanje stanje v državi na Janševo vlado. Temu ugovarjam. 1. Ni res, da je država pod to vlado "dosegla dno". Država in gospodarstvo kljub epidemiji delujeta. Nezaposlenost je nizka. Krediti v sorazmernem znesku ne presegajo povprečja EU in se odplačujejo s perspektivo znižanja dolga. Ljudje dobivajo plače ali kompenzacije. Posamezni resorji izvajajo razvojne projekte (drugi tir, karavanški predor, digitalizacija, samooskrba, obnovljivi viri itd.). Na leto izide impresivno število izvirnih knjig. Le zdravstvo je na robu zmogljivosti. 2. Uvodničar sam ugotavlja, da demokratična ureditev s tremi stebri oblasti in svobodnimi mediji deluje v okviru ustave. Parlament, naj bo opozicija v njem in zunaj njega še tako nezadovoljna z njim, deluje. Ni razpuščen, za predčasne volitve ni dovolj politične volje. 3. Za nekaj, kar je po oceni svetovnih medijev značilno tudi za vse druge vzhodnoevropske države, ki so preživele tak ali drugačen socializem, kar torej ni specifično slovensko, ne more biti po 30 letih različnih vlad odgovorna ta vlada. Slovenska specifika je, da nezaupanje v vlado izvira iz medvojnega bratomornega spopada in delitve na »komuniste« in »kvizlinge«, ki se je ohranila v ozadju sodobnejše delitve na »liberalce« in »konservativce«. Prizadevanje za spravo je bilo zavrnjeno. Zdaj imamo opraviti s posledicami te nespravljenosti med politiki, katere drugo ime je nesodelovanje in izključevanje. 4. Ne države ne vlade ni mogoče enačiti z Janezom Janšo. Njegov slog "vladanja" v resnici presega meje običajev in tudi dobrega okusa, tako da se je z očitki, ki letijo na ta vidik njegovega ravnanja, mogoče strinjati. Tudi občutek osramočenosti pred svetom je mogoče deliti, a predvsem zaradi stanja epidemije. Bruseljski politiki so tudi strankarski, in ni posebnega razloga, da bi morali z vsemi in vedno ravnati v rokavicah (saj nismo hlapci, kajne?). 5. Vsaka stranka, ko pride na oblast, ima pravico izvajati svojo strankarsko politiko. Mar bi Levici, če bi prišla v vlado, tudi očitali, da uvaja stalinizem in ne bi dopustili možnosti, da si prizadeva za uveljavitev nekaterih značilnosti socializma, ki tudi ni vsem po volji?

Bistveno vprašanje je zaupanje. Za zaupanje sta odgovorni obe strani; v spiralo nezaupanja zdrsneta obe. Slepa ulica čaka ene in druge. Izvirno nezaupanje v Janeza Janšo in SDS in izključevanje je bilo razglašeno pred zadnjimi volitvami, davno pred epidemijo in njegovo vlado: "Ne z Janšo!" To nezaupanje je razglasila sedanja opozicija. Njena prioriteta ni bilo sodelovanje z vlado v boju proti epidemiji ampak padec vlade. Pri tem so jo podpirali strankarski mediji in opozicijski del civilne družbe, ki se izdaja za "ljudstvo". Tudi Janši boj z epidemijo, kot kaže, ni bil prioriteta; pretiraval je s "čiščenjem" liberalcev in levičarjev v državnih organih, kar je ob njihovem sovražnem odnosu do njega razumljivo. Uveljavljal je svojo strankarsko politiko, do česar ima vso pravico, bi pa vendarle moral upoštevati izjemne okoliščine, ko ni čas za to.

Opraviti imamo z družbenim konfliktom, ki se namesto v parlament, ki je v demokraciji namenjen reševanju konfliktov, zanaša v institucije, v civilno družbo, na družbena omrežja in na ulico. Zaupanje se med drugim vzpostavi tako, da se na nasprotnikove poteze ne odzovemo po načelu "zob za zob", ampak da mu kak zdrs spregledamo; da ne poudarjamo nasprotnikovih napak; da se trudimo za neposredno, spoštljivo komunikacijo z njim; da pokažemo voljo za sodelovanje, čeprav ponudba ni takoj sprejeta; da s svoje strani dosledno izvajamo priporočene ukrepe in k temu javno spodbujamo svoje pristaše. Nobena stran se ni trudila na ta način vzpostaviti zaupanja. Zato ne zvračajte krivde samo na vlado.

UPRAVLJANJE EPIDEMIJE JE STVAR POZICIJE IN OPOZICIJE

Napoved, ki samo sebe uresniči. Pripisovanje krivde. Mesto nadzora: notranje ali zunanje. Naperjenost proti avtoritetam. Odnosno vodenje in komuniciranje. Politika vključevanja in izključevanje.

Upravljanje epidemije ni samo stvar vlade, je stvar celotne družbe. Na politični ravni je to stvar pozicije in opozicije, v parlamentu in zunaj njega, vključno z mediji. Obe, vlada in opozicija, naj bi si prizadevali za dobro vseh, ne samo za svoje strankarske interese. Tradicionalno je opoziciji odrejena vloga kritika vlade. A v taki izredni situaciji, kot je epidemija, ki je že vzela tisoče življenj, bi morala to svojo vlogo dopolniti: ne čakati, da vlada naredi kaj narobe in potem kovati politični dobiček iz tega, ampak sodelovati pri reševanju težav. Ne bom raziskoval, kdo je koga vabil k sodelovanju in kdo se ni odzval; mislim, da je bilo oboje na obeh straneh. Tudi ne bom razglabljal, ali je bila prioriteta opozicije padec vlade ali reševanje epidemije. Družbeni konflikt je stvar dveh. Ravnanje obeh vodi v eskalacijo konflikta ali v spiralo popuščanja in rešitve konflikta v pogajanjih. Ravnanje obeh vodi v rastočo spiralo zaupanja ali padajočo spiralo nezaupanja. In vsakdo od obeh lahko ravna pametneje kot nasprotnik in ga popravi. Mogoče bo nekaj psiholoških utrinkov vsaj malo osvetlilo pojave ob prizadevanjih za obvladovanje epidemije.

Napoved, ki samo sebe uresniči

Prerokba, ki samo sebe izpolnjuje, je izraz, s katerim označujemo pojav, da se uresniči tisto, kar smo napovedovali, zato ker sami nehote in nevede spodbujamo uresničitev napovedi. Pri tem ne mislimo na napovedi pojavov, pri katerih tisti, ki napovedujejo, niso udeleženi, ali pa ima njihova udeležba zanemarljiv učinek, npr.  če napovemo, da se bodo cene energentov zvišale. Cene se bodo zvišale, tudi če tega ne napovemo. Nasprotno pa napoved, da bo banka bankrotirala, sama sebe izpolnjuje: takoj ko jo ljudje zaznajo, pohitijo dvigovat svoje vloge in banka zato bankrotira. V psihologiji je znan poskus, v katerem so učiteljem dali lažne podatke o testnih rezultatih učencev, porazdeljene po naključju. Nekatere učence so označili za nadarjene, druge pa za povprečne ne glede na njihove dejanske testne rezultate. Tisti učenci, ki so jih označili za nadarjene (čeprav so bili v povprečju enako nadarjeni kot tisti v drugi skupini), so na koncu dosegli boljši učni uspeh kot tisti, ki so jih označili za povprečne (čeprav so bili med njimi tudi dejansko nadarjeni). Učitelji, ki so poznali »oznako« učenca, so nehote bolj  spodbujali "nadarjene" učence kot "nenadarjene". Njihovo implicitno pričakovanje, da bodo "nadarjeni" učenci dosegli boljši uspeh, se je uresničilo.

 V urejanju pandemije smo pristali na dnu evropske lestvice med drugim tudi zato, ker smo se bali, pričakovali, ali napovedovali, da ta na vrat na nos sestavljena koalicijska vlada ne bo kos nalogi. Še več, logika prevlade je terjala, da JJ ne sme uspeti, ker bi si z uspehom pridobil več moči, to pa se nikakor ne sme zgoditi zaradi strahu pred njegovo politiko. Potem smo ravnali tako, da je vlada v resnici uspela slabše, kot bi si želeli, ne da bi spotoma ocenjevali svoje zadržanje. Na vsaki stopnji, po končanih valovih okužb, smo potrdili slab rezultat in pričakovali  še slabšega, saj je bilo evidentno, da se vlada "lovi" (kot tudi druge vlade po svetu). Večina opozicije v parlamentu in zunaj njega vključno z mediji je izostrila oči in ušesa in budno pazila na napake vlade in njenih strokovnih skupin. To se seveda da opravičevati kot odkrivanje napak, da jih ne bi delali v bodoče. Resnici na ljubo je treba izraziti priznanje vsem tistim, predvsem zdravnikom, ki so, čeprav ostri kritiki vlade, konstruktivno prispevali spoznanja o učinkovitih ukrepih zajezitve virusa. Mnogi pa so komaj čakali, da se bo pokazal neuspeh. Že po prvem valu so nekateri privoščljivo ugotavljali, da  je JJ zavozil, zadovoljni, da se je potrdilo njihovo pričakovanje.

Pripisovanje krivde

Teorija atribucije ali pripisovanja obravnava pojav pripisovanja vzrokov določenega ravnanja. Je psihološko preoblikovano vprašanje, kdo je kriv. Ko pojasnjujemo ravnanja, delamo to tipično na dva načina: vzrok ravnanja vidimo bodisi v osebnosti bodisi v situaciji. Ko pojasnjujemo svoje ravnanje ali ravnanje svoje strani, vidimo vzrok v situaciji. Ko pojasnjujemo ravnanje drugega, vidimo vzrok v njegovi osebnosti ali kolektivnih lastnostih strani, katere ravnanje presojamo (običajno gre za družbeni stereotip). Ko vidim, kako gre nekdo pri rdeči luči čez cesto, si mislim: glej ga, predrznež, a misli, da je bolj pameten. Ko sam ravnam enako, storim to zato, ker se mi zelo mudi in ker tako ali tako ni ne blizu ne daleč nobenega vozila. Na vprašanje, zakaj smo kot družba zavozili epidemijo, odgovarjajo nekateri: ker imamo vlado psihopatov, kriminalcev in izdajalcev.  Mnogi so prepričani, da je za sorazmerno neuspešnost kriva osebnost predsednika vlade, nikakor ne družbena situacija, v kateri se je znašel z vlado. Kako je ravnala opozicija? Kako smo ravnali mi, ki nismo vlada?  Sklicevali smo se na okoliščine. Saj ne veš, kaj naj storiš, ko je polno nasprotujočih si informacij; vlada neprestano spreminja ukrepe; saj ne moreš delati z masko; a naj se vsak dan testiram; virus je laž, ne poznam nobenega bolnega, mogoče le malo prehlajenega; dosti je, da sem moral zapreti "kšeft", a naj zdaj še »afne guncam«.  Z nami kot osebnostmi ni nič narobe, smo zrele osebnosti, vsi vestni in odgovorni.  Za mnoge to velja: mnogi so ravnali prav. Takoj ko je bilo jasno, da gre za nevarno bolezen, so upoštevali ukrepe, ki jih je priporočila vlada, in takoj ko je bilo možno, so se cepili. 

Mesto nadzora: notranje ali zunanje

"Ta vlada je res nesposobna: še do zdaj me ni prepričala, da bi se šel cepit". Ta izjava nas pripelje do  psihološkega pojma "mesto nadzora" (lokus kontrole). Ljudje se razlikujemo po tem, ali mislimo, da smo v osnovi za svoje življenje odgovorni sami (notranji nadzor), ali pa nas preveva občutek, da smo igrača usode, plen temnih sil, ali preprosto igrača svojega bližnjega, ki me nadzoruje in mi ne da dihati (zunanji nadzor). Več kot očitno je, da nekateri ves čas pandemije niso spustili vlade izpred oči, kot bi od nje pričakovali čudežno rešitev svojega položaja, pri tem pa sami niso ničesar ukrenili za svojo zaščito. Tisti, ki imajo temeljni občutek, da so za potek svojega življenja kljub zunanjim dogajanjem, ki vplivajo nanje, vendarle odgovorni sami, so ukrepali tako, kot sem opisal zgoraj: zaščitili so se in cepili. To so dojeli kot odgovorno ravnanje do sebe in do drugih. Drugi še vedno čakajo, da se jih bo usmilila višja sila, da bo prišla boljša vlada, ali pa da se bodo uspešno »prešlepali« skozi epidemijo brez cepljenja. Te bi pravzaprav morali  šteti v kategorijo  sofisticiranega notranjega nadzora.  Ideologi anti-neoliberalizma nastopajo proti moralnemu povzdigovanju notranjega nadzora, to je, pojmovanja, da je vsak v prvi vrsti sam odgovoren za svoje življenje, saj menijo, da je to zgolj zvito zvračanje odgovornosti za družbene krivice na posameznika.  To pojmovanje se hitro sprevrže v zanikanje osebne odgovornosti »žrtev sistema« in v utopično revolucionarno prizadevanje za spremembo sistema, za novega Človeka, idealno, svobodno, brezrazredno Družbo. Ob teh vzvišenih namenih lahko še naprej vztrajamo v vsakdanjem življenju neodgovorni vlogi "žrtve".

Naperjenost proti avtoritetam

Povezan s pojmom mesta nadzora je pojem odvisnosti in proti-odvisnosti. V posebnem pomenu gre za odvisnost od avtoritete.  Družbe naše civilizacije so visoko strukturirane, v njih so številne hierarhije, vsakdo od nas je vpet v te odnose. So ljudje, ki se znajo obnašati v teh, včasih zapletenih hierarhičnih odnosih, in ljudje, ki so nasršeni proti vsaki avtoriteti: od učitelja do predsednika vlade ali republike. V odnosu do avtoritet imamo dve skrajni zadržanji in vmesno povprečje. Nekateri ljudje so pretirano ubogljivi (odvisnostni, dependentni), drugi pa pretirano nastrojeni proti avtoritetam (proti-odvisnostni). Povsod po svetu pa je seveda v politiki glavna avtoriteta vlada, tarča vseh nezadovoljstev. Ni boljšega ventila za izpihanje vsakršnega nezadovoljstva, kot je protest proti vladi. S tem v zvezi naj parafraziram znani Kennedyjev rek: »Ne vprašaj se samo, kaj vlada stori zate, ampak tudi, kaj ti lahko storiš zase in kaj za to, da bi vlada bolje vladala.« Protestiranje brez konstruktivnega alternativnega programa je golo »odreagiranje«, podobno cepetanju malega trmoglavca.

Odnosno vodenje in komuniciranje

Tema dvema značilnostma upravljanja epidemije bi bilo vredno posvetiti posebno razpravo; tu naj omenim  le osnovni pripombi. V teoriji vodenja je osnovno razlikovanje med storilnostno in odnosno dimenzijo vodenja. Prav slednje je bilo zanemarjeno.  Vodja naj ne bi poskrbel samo, da bi bili doseženi storilnostni cilji, v našem primeru z zdravstvenimi navodili in denarnimi kompenzacijami, ampak bi moral – kot se sedaj prepričljivo kaže – delati na vzpostavljanju primernega odnosa do vseh družbenih ravni, ne le do svojih strankarskih sodelavcev, do administracije, ampak tudi do opozicije in predvsem do prebivalstva, ki je danes, bolj kot kdaj koli v zgodovini, dosegljivo s sredstvi množičnega komuniciranja. Komunikacija predsednika vlade z ljudmi zunaj ožjega upravljalskega kroga je bila primer cinične in sarkastične komunikacije, ki razdira zaupanje. A ta trditev predpostavlja, da je zaupanje v začetku bilo, kar je zelo tvegana domneva. Stranke so bile pridobile volivce z geslom »ne z Janšo«. To je bilo nezaupanje, razglašeno z velikim zvonom, pred epidemijo. Stranke, ki so vstopile v koalicijo, so bile proglašene za izdajalske, ker so se izneverile temu načelu. Tudi med epidemijo nisem zaznal, da bi se kdo trudil ublažiti predsednikove zdrse, razen strankarskih medijev; nasprotno, v večini so jih poudarjali in pretiravali in tako poglabljali nezaupanje. Vsi so se zgražali, ko je PV zinil tisto o dnevu odprtih vrat v Polju; ne vem, če je kdo protestiral proti temu, da ga v javnem  mediju imenujejo »psihopat«.

Politika vključevanja in izključevanje

Odnos do ljudi, ki so telesno ali duševno ovirani, se je od časov moje mladosti do danes zelo spremenil. Včasih so bili, če že ne popolnoma izključeni iz družbenega življenja, pa vsaj ob strani. Danes lahko dekle, ovirano zaradi cerebralne paralize, doštudira na univerzi; slepi lahko opravlja delo, ki zahteva visoko izobrazbo. Ljudi z manjšinskimi spolnimi opredelitvami ne »zdravijo«, ampak jih sprejemamo kot take v javnem in zasebnem življenju. Politika vključevanja (inkluzije) na vseh ravneh je sestavni del spoštovanja človekovih pravic. Povsod, le v politiki ne. Tu se v naši klasični parlamentarni demokraciji uveljavlja geslo, ki vodi do izobčenja ne le vodje stranke ampak cele stranke, za katero je med vsemi strankami volil najvišji odstotek volivcev! Bolje je biti »queer« kot »janšist«. Stranke, ki so vstopile v koalicijo z SDS niso bile nagrajene zaradi državotvornega dejanja ampak zmerjane kot izdajalke volivcev -  tistih volivcev, ki so jih volili zaradi izključevalnega predvolilnega gesla. Kakšni volivci smo? Ljudi, ki volijo to stranko, ni malo in niso samo v ruralnih okoljih; so ljudje vseh poklicev in izobrazbenih stopenj, med njimi razgledani izobraženci, ki pač ne delijo levičarskih in liberalnih nazorov in ki podpirajo Janševo preurejanje države. So pa manjšina, če primerjamo skupne deleže strank na levi in desni. Kam jih bomo pospravili, ki nam niso všeč?  Bodo kdaj dobili priložnost za vladanje? Kaj bo, ko se bodo vloge zamenjale in bo JJ v opoziciji? Ali bo kdaj prevladalo spoznanje, da je tako izključevanje usodno za preživetje tega naroda? Že zdaj ima za posledico ne-optimalno upravljanje epidemije z vsemi posledicami za življenje ljudi. 

O OBVEZNEM CEPLJENJU

 

Mar ne nastopijo v življenju naroda razmere, ko je dopustno prisiliti ljudi k nekemu ravnanju, da bi preprečili žrtve? 

V svojem pismu v SP Dela 7. 8. 21 sem podprl zdravnika v zahtevi po obveznem cepljenju proti covidu-19 in se pri tem ob znanih dejstvih o učinkovitosti cepljenja skliceval na etični argument. Razmišljal sem takole. Tisti, ki se cepi in upošteva tudi druge varovalne ukrepe, ki sta jih na osnovi izkustvenih podatkov priporočili stroka in vlada, s tem zavaruje sebe in vsakogar, ki se z njim sreča v zasebnem ali javnem prostoru. Tisti, ki se ne cepi in (v skrajnem primeru) tudi ne upošteva varovalnih ukrepov, ogroža sebe in druge. Ravnanja med tema skrajnostma pač ščitijo v manjši meri. Nobena zaščita pa ni stoodstotna. Če človek že ima pravico, da škodi samemu sebi (»nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju« piše v Ustavi), nima pravice, da bi škodil drugemu ali celo več drugim. V tem stališču so me utrjevali zgledi držav ali ustanov, ki so uvedle obvezno cepljenje. Zdaj berem članek (SP Dela, 2. 10. 21), v katerem gospod Franko Juri nasprotuje obveznemu cepljenju in se sprašujem: se nisem morda zmotil?

Argumenti, ki jih navaja gospod Juri, po moji laični presoji njegove laične presoje, veljajo. V preteklosti se je več cepiv izkazalo za škodljiva. Sedanja morda niso dovolj preizkušena oziroma se sodbe strokovnjakov o tem razlikujejo. Posledice cepljenja so lahko v sorazmerno redkih primerih hude in celo smrtne. Cepljeni tudi prenašajo okužbo; v kolikšni meri je manj pomembno. Vse to vzbuja pri ljudeh dvom v neškodljivost cepiv in smiselnost cepljenja.

Vsekakor etično ni dopustno zahtevati cepljenja, če cepivo samo lahko škodi oziroma če je s cepljenjem povezano zdravstveno tveganje. Samo vsak sam zase se lahko ob znanem tveganju odloči. Ni dopustno s cepljenjem pogojevati dostopa do drugih življenjskih dobrin, saj je to posredno prisiljevanje. V zagretosti in jezi na sodržavljane, ki se nočejo cepiti, sem argument tveganja zanemaril, ker je sorazmerno majhno, in imel cepljenje za v bistvu nenevarno. Videl sem statistiko, ne posameznika. Ob smrti mladenke, ki se je cepila, sem se znova zamislil. Zahteva po obveznem cepljenju temelji na bojazni, da se ljudje ne bodo cepili prostovoljno. Ta bojazen se je pri nas obilno potrdila; po deležu cepljenih smo na repu evropskih držav. Ni ob tem, da se človeka ne sme siliti, da bi si škodil, res tudi, da ne sme škodovati drugim? »Človekovo življenje je nedotakljivo«, tudi piše v Ustavi. Ne nastopijo v življenju naroda razmere, ko je dopustno prisiliti ljudi k nekemu ravnanju, da bi preprečili žrtve? Žrtev ne samo narave ampak tudi neodgovornega ravnanja drugih avtonomnih sodržavljanov je pri nas že nad pet tisoč. To je cena pravice in svobode posameznika, da se ob tveganju sam odloči, ali bo škodil sebi in drugim. Previsoka cena in argument za obvezno cepljenje. Spopadata se dve vrednoti: moja svoboda in življenje mnogih drugih. Ob tem odločitev posameznika nikoli ni samo njegova, popolnoma neodvisna in svobodna. Odvisna je med drugim od stopnje zaznavanja neposredne ogroženosti in od nagovarjanja k cepljenju ali poudarjanja osebne svobode. O tem, k čemu napeljujejo, bi se morali zamisliti tudi propagandisti svobodnjakov. Res je, da tudi ogrožanje drugih ni v vseh primerih enako. Če se človek, ki se ni cepil, izolira, ne prenaša okužbe nič bolj kot cepljeni, ki živi aktivno družabno življenje.

Ne morem se tudi strinjati s Frankom Jurijem, da sem zato, ker željno čakam tretji odmerek cepiva, sebičen, ker s tem (nepotrebnim odmerkom?) odrekam cepivo Afričanom. Še dobro, da mi v imenu lačnih otrok tretjega sveta ni prerekel vsakdanjega kosila. Upam, da bo on ravnal bolj nesebično in bo nekako izravnal razlike med bogatimi in revnimi deželami na svetu.  

Proticepilska (ne)etika

Ljudem, ki lahkomiselno propagirajo necepljenje v imenu svobode, bi morali preprečiti javna zborovanja, na katerih propagirajo necepljenje in slaboumne teorije.

Včeraj sem na fb objavil naslednji ironični izziv: "Imam hud problem. Zdravnik mi je predpisal, naj vsak dan jemljem aspirin. Tako takim ljudem, kot sem jaz, predpisujejo zdravniki po vsem svetu. Ampak mene muči vprašanje, ali je to ustavno ali ne. Naj vložim presojo ustavnosti?" To sem napisal, ker mi gre na živce, da se ljudje, ki odklanjajo cepljenje, sklicujejo na ustavnost in človekove pravice. 

Odgovori na to provokacijo so se razdelili na tiste, ki so prepoznali ironijo, in izjavo všečkali brez komentarja ali s smeškom in na tiste, ki so komentirali. Komentarji so dveh vrst: sočutni, ki mi svetujejo to in ono okrog jemanja aspirina, in tisti, ki so se odzvali na proti-proticepilsko ost. Teh drugih je več vrst. 

Eni menijo, da za vsem tem tiči profitarstvo farmacevtske industrije. "Jaz bi se raje vprašala, zakaj 'jim' je v interesu, da živiš brez bolečin." Temu sledi podpora: "Sledi denarju...". To pomeni: Meni tablete niso potrebne, vsiljuje mi jih farmacevtska industrija. Meni cepljenje ni potrebno, vsiljujejo ga tisti, ki imajo od tega finančno ali kako drugo korist. Kako naj to razumem? Nekomu drugemu je "v interesu", da bi jaz živel brez bolečin; od tega ima on korist. Ali to pomeni, da meni samemu ni "v interesu", da bi živel kolikor mogoče brez bolečin? Ali to pomeni, da sem pripravljen prenašati vse bolečine brez lajšanja? Ali to pomeni, da mi ni do tega, da bi mi kdorkoli drug lajšal bolečine, medtem ko si jih sam na svoje načine lahko? Kajti takoj ko mi jih kdo hoče olajšati, je to v njegovem "interesu", ima sam od tega neko korist (ki naj bi je ne imel), materialno, denarno, ali čustveno, psihično: zaslužek ali občutek nadrejenosti ali "dobre duše". Ali to pomeni, da nočem, da bi mi lajšali bolečine tako, da bi pri tem zaslužili? Ali nočem samo, da bi mi lajšali bolečine s proizvodi farmacevtske industrije? Recimo, da velja to zadnje. To je zdaj popularno. Ni pa zelo jasno, kaj se razume s pojmom "farmacevtska industrija"; vključuje tudi pripravke krajevne lekarne ali ne? Če to podrobnost zanemarimo, je to stališče jasno, ga je pa težko dosledno vzdržati. Slej ko prej se bomo znašli v bolnici, kjer jim bo "v interesu", da mi lajšajo bolečine s pripravki farmacevtske industrije, ne da bi me vprašali za odobritev sestavin vsake infuzije.

Na gornji komentar sem odgovoril: "Enim je v interesu, enim se pa smiliš, ko jamraš." Nekateri lajšajo drugim bolečine, ker pri tem zaslužijo, drugi pa delajo to iz golega sočutja. Ne samo to: ta dva motiva običajno nastopata skupaj: zdravnik zdravi zaradi zaslužka, a tudi zato, ker ti želi iskreno pomagati. Za svoj poklic se je odločil, da bi lajšal tegobe ljudem; od tega pa tudi živi v dvojnem pomenu: materialno in od zavesti, da koristi ljudem. Isto velja tudi za farmacevtsko industrijo. Res je, da tej niso tuje malverzacije, niso pa pravilo in ne osnovni motiv. Njeni proizvodi koristijo v medicini. Mnenje, da nam hočejo zdravniki in farmacevti škoditi, je bolno.

Drugim gre za človekove pravice, za svobodo. Na živce jim gre vsiljevanje in kontrola. "Nikjer pa seveda 'ne piše', da če je nekaj predpisano, da tudi zares jemljemo. Dokler nisi pod kontrolo, je to tvoja osebna odločitev..." - "Res je, nihče mi ne more preprečiti, da se uničim. That's my feedom, cheers!" sem odgovoril in povzel razpravo, ki je bila daljša in je imela še nekaj stranskih rokavov, ki za ta spis niso bistveni: "Krasna razprava! Ugotovil sem: 1. da nihče ne sme človeka siliti, da se ne uničuje. 2. da se ljudje siljenju upirajo, tudi če jim to škoduje. Avtonomijo (svobodo) imamo rajši kot življenje: Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svitlim solncem sužni dnovi." (Posebno, če gredo v črno zemljo drugi.)

Tako je, če postavimo absolutno nasprotje: svoboda proti sužnosti. A upoštevanje zdravnikovih navodil ni sužnost. Nošenje maske ni sužnost. Cepljenje ni sužnost. Je kvečjemu neudobnost. Dodal sem pomisel: "Mogoče se je pa včasih dobro podrediti kaki omejitvi, da si lahko svoboden pri stvareh, ki ti res nekaj pomenijo." To pomeni: upoštevati ukrepe in se cepiti, da lahko neovirano počneš druge reči. Absolutiziranje svobode tudi v odnosu do samega sebe ne vodi nikamor. Ne moreš početi vsega, kar si v nekem trenutku želiš. To je otročje. Moraš se omejiti, da bi bil lahko svoboden.

Sploh se nismo dotaknili še pomembnejšega argumenta. Tvoje ravnanje vpliva na druge. Tudi če imaš pravico škoditi sebi, nimaš pravice škoditi drugim. Tu se sklicevanje proticepilcev na svobodo in osebno pravico neha. Če se ne cepiš, ogrožaš druge. In ljudem, ki lahkomiselno propagirajo necepljenje v imenu svobode, bi morali preprečiti javna zborovanja, na katerih propagirajo necepljenje in slaboumne teorije.

V mojem ironičnem izzivu tiči še drugo vprašanje. Ali se pravosodje lahko vtika v odločitve zdravnika? Da, v primerih ravnanj, za katera je zdravnik kazensko odgovoren. Če bi mi zdravnik namesto aspirina predpisal strup in bi prišlo do zapletov, ne glede na to, ali bi to storil namerno ali iz malomarnosti, bi bil kazensko odgovoren. Dokler pa zdravnik zdravi z najboljšim namenom in predpisuje zdravila po v stroki veljavnih protokolih, se nima pravosodje kaj vtikati v medicino. Upam si trditi, da je epidemidemija v pretežni meri v pristojnosti medicine. Zdravniki svetujejo ukrepe, oblast mora zagotoviti, da se izvajajo. Pri tem se mora seveda držati zakonov; če obstoječi niso dovolj dobri, mora pač sprejeti nove. Če je pri tem prišlo zaradi nujnosti ukrepanja do tega, da je bil preskoćen zakonodajni postopek, tisti, ki odlokov niso upoštevali, seveda ne morejo biti kaznovani. Morali pa bi biti kaznovani, če okužijo druge. Žal je to težko dokazati. Če tako ravnanje že ni pravno pregonljivo, je vsekakor etično zavržno.

KDO SO LJUDJE KI (NE) NASPROTUJEJO UKREPOM?

Politično perfidnost spreminjajo tako ali drugače prizadeti in prikrajšani - v norost.

Povod za to razmišljanje je prispevek v oddaji Odmevi na valu 202 (16. 9.) z naslovom Kdo so ljudje, ki nasprotujejo ukrepom. Gre za refleksijo novinarja-opazovalca sredinega protesta na Trgu republike. Njegovo videnje lahko strnemo v tri točke: 1. protest ni "vprašanje leve ali desne politične pripadnosti, ne gre za podaljšek kolesarskih protestov". 2. "v številnih ljudeh ... so močno aktivirani mehanizmi za preživetje". 3.  "priča smo kolektivni psihozi", ki je posledica in znamenje entropije družbenega sistema.

Po poročilu policije je bilo protestnikov 8000, to je 0,4 % prebivalstva Slovenije ali 3 % prebivalcev Ljubljane. To število ni zanemarljivo in tudi ne pomeni, da so tako razpoloženi ljudje samo v Ljubljani, o čemer priča demonstrativna podpora ravnatelju v Preboldu in požig zabojnika v Kamniku. Del ljudi ima ukrepov (in vlade) dovolj. (Nekateri ocenjujejo, da je tako nastrojenih približno desetina prebivalcev ali volivcev.) To bi lahko že bil kratek odgovor na vprašanje, kdo so in kaj jih žene. A ta odgovor sproža nova vprašanja. Kako to, da so proti ukrepom, ki naj bi jih varovali pred okužbo in boleznijo? Kako to, da imajo dovolj vlade, ki se trudi ustaviti epidemijo? Najprej poglejmo nasprotno stran.

Kaj pomeni upoštevati ukrepe? Kdo so ljudje, ki NE nasprotujejo ukrepom? Bom začel pri sebi. Ko se je pojavil novi virus in ni bilo jasno, ali gre za navadno gripo (proti kateri sem cepljen) ali za kaj hujšega, sem naletel v nekem zame dovolj verodostojnem časopisu na pogovor z neko tujo znanstvenico, ki je rekla, da je to nekaj novega in precej hujšega kot znani virusi gripe. To so potrdili tudi naši zdravniki in svetovali štiri osnovne varovalne ukrepe: masko, razkuževanje rok, umivanje rok, izogibanje druženja, kasneje še zračenje. Te ukrepe sem upošteval. Zdravnikom sem zaupal. O teh rečeh vedo več od mene. Vsa naša družina v treh gospodinjstvih je upoštevala te ukrepe. Nismo se družili. Moja 80-letnica je minila brez družinskega slavja. Ko se je pojavilo cepivo, sem to dojel kot odrešitev in se cepil, ko sem prejel vabilo in nato še enkrat. Normalno sem hodil v trgovine in druge servise ob upoštevanju ukrepov. Opustil sem obisk koncertov v CD (kar sem nameraval tako ali tako storiti), gledališča; omejil obisk knjižnice, obiske sorodnikov, razen obiska sorodnika v Domu starejših občanov, kjer sem pač upošteval protokol. V obeh letih epidemije sem imel poleti normalne počitnice ob morju. Zapovedano ali nezapovedano zaporo sem izkoristil za svoje dejavnosti: branje, pisanje itd. Mi je kar pasalo. Menjavo vlade ob začetku epidemije sem dojel kot legalno in skladno z ustavo, čeprav so moje simpatije prej na levi kot na desni. Ukrepe, ki jih je razglasila vlada, sem sprejel kot smotrne, strokovno utemeljene. Dejstvo, da so se ukrepi spreminjali in bili včasih nedosledni in naravnost nespametni, sem imel za razumljivo in opravičljivo negotovost v neznani situaciji. Ljudje v vladi so samo ljudje. Spremljal sem dogajanje v drugih državah in videl, da se povsod lovijo in da so povsod odpori. Zdravnike, ki so vsak dan večkrat pojasnjevali ukrepe, sem dojel kot strokovno podkovane in zaupanja vredne. Tudi vladnih govorcev nisem imel za zlonamerne, čeprav so kdaj pa kdaj zinili kaj neprimernega. Člani moje družine, moji kolegi in znanci so ravnali podobno kot sam.

Nisem mogel razumeti, zakaj ljudje zavračajo ukrepe in zakaj se ne cepijo. Nekatere pomisleke proti cepljenju, predvsem ljudi z zdravstvenimi kontraindikacijami ali v rodni dobi, razumem. A za večino ljudi, ki se nočejo cepiti, vprašanje ostaja. Na to vprašanje sem skušal odgovoriti tudi na tem blogu. Kot pomemben dejavnik sem navedel zavračanje nove vlade pri delu prebivalstva. Ulični protesti proti vladi Janeza Janše so se začeli tako rekoč naslednji dan po njenem ustoličenju in trajajo vse do danes, celo v visokogorju. Niso edini, vse vrste protestov (npr. dijaški protest v Mariboru) podpirajo vplivni mediji in jim pojejo slavospeve. Slavijo uporništvo proti bajeslovnemu slovenskemu hlapčevstvu. Janšev "upor" proti liberalcem v EU pa zavračajo kot "suverenizem", beri "fašizem". Govorijo in pišejo o tem, da ljudje ne zaupajo vladi, ob tem pa sami širijo nezaupanje in pikolovsko kritizirajo vladne ukrepe in obilno pretiravajo. Vlada in njen predsednik sta seveda prispevala k takemu stanju s kadrovskimi zamenjavami, ustavljanjem STA, odnosom do NVO in podobnimi potezami. Ne moreš pričakovati, da bodo politični nasprotniki sodelovali pri ustavljanju epidemije, če se sam ne osredotočiš na epidemijo, ampak imaš vzporedna politična agenda. Do izvajanja svojega političnega programa imaš pravico, dokler je vse v okviru zakonov in ustave, a nekaj preudarnosti in taktike je vendarle potrebne. Kakšne poteze je treba odložiti ali opustiti. 

Zakaj torej ljudje zavračajo cepljenje in druge ukrepe? Da protest ni bil vprašanje politične pripadnosti drži morda v ožjem pomenu strankarske pripadnosti, sicer pa ne. Ni ga organizirala kaka stranka, bil pa je izrazito uperjen proti vladi, kar je razvidno iz več odgovorov, ki jih je novinar dobil od udeležencev. Gospa, s katero se je pogovarjal, "dojema vladne ukrepe kot usmerjene proti ljudem, ne za njih"; "čuti se poniževanje lastnega naroda". Navaja še druge izjave te vrste: "ukrepi so protiustavni", sedanje "vladanje je diktatura"; "zastraševanje"; vidijo "vzvode oblasti, ki so bili že videni v zgodovini"; nekdo "vidi delovanje režima". Jasno politična je tudi izjava skupine študentov, ki se imajo za levičarje, in "v parlamentu ne vidijo nobene alternative, vse politične stranke so iste" itd. "Ukrepi (vlade) so šli predaleč". Delo poroča, da so protestniki zahtevali takojšen razpis predčasnih volitev.  To naj ne bi bila politična zahteva? V podkrepitev še citat z Instagrama, namenjen Tini Maze, ki se je slikala z obližem od cepljenja na rami: "Janšistka, od..bi nazaj v IT." Cepljeni so "janšisti", podpirajo vlado, upognili so glavo. Ta protivladna nastrojenost ni od včeraj ampak od prvega dne, ko je mandat dobil JJ, potem ko so vsi, razen njegovih pristašev, že menili, da je politično omrtvičen in da se ne bo dvignil iz permanentne opozicije. Takoj ob nastopu epidemije je vstal koncentriran afront proti novi vladi. 

Proticepilski protest je bil še kako političen, celo z istim političnim namenom, kot je namen mnogih v vodilnih medijih, da o strankah ne govorim. Čeprav se vsi distancirajo, jim pride prav, kajti vesoljna deviza je: ta vlada mora pasti. Novinar vala 202 sam ponavlja obtožbe proti vladi: "Podlago /protestu/ so naredili zapore države, policijske ure, številni absurdni ukrepi, nenehna izpostavljenost zastraševanju in katastrofičnim scenarijem". Kako to, da meni, ki ne simpatiziram z desnico, vse to ni šlo na živce in sem te ukrepe dojel kot prizadevanje vlade za ustavitev epidemije in ne kot uvajanje fašizma? Vlada je pač tu zato, da vlada. Policijska ura je zame irelevantna, ker ne hodim ponoči okoli. Zapora je bila potrebna kot skrajni ukrep in sem jo zdržal zdrav in živ, ker sem upokojen. A tudi če bi moral zapreti kak kšeft, bi dobil nadomestilo. Nobenemu zastraševanju nisem bil izpostavljen, razen zastraševanju protestnikov s kolapsom demokracije. Vedel sem, da je virus nevaren, da pri teh letih in zdravstvenem stanju lahko umrem, če se me loti. To ni zastraševanje, to je dejstvo. In sem pač ukrepal po navodilih. Na katastrofični scenarij sem pripravljen, že odkar sem preživel infarkt. Kakšna katastrofa neki? Konec življenja pač. Naj upam na pomilostitev? 

Tako gre to: pridigate, kakšne grozote da se dogajajo in se potem čudite, če vam ljudje nasedejo in norijo. Ves čas so predstavniki zdravniške svetovalne skupine navajali samo dejstva: da je virus nevaren; da ljudje od bolezni, ki jo povzroča, umirajo; da se je možno zaščititi in CELO cepiti. V nasprotju z zdravniki protestniki ves čas napovedujejo družbeno katastofo, fašizem. V osrednjem časniku so število mrtvih pri nas (nad 4000 ali 1 na 500) imenovali "nekaj blizu zločina", za katerega naj bi bila odgovorna vlada. V ZDA je to razmerje enako (1 na 500); pri po cepljenju zgledni Portugalski 0,9 na 500. Po omrežjih se širijo slike Hitlerja, esesovcev, streljanja talcev, Aušvica, zaplinjanja itd., vse, kar ljudje razumejo pod besedo "fašizem". Katastrofičen je tudi članek z vala 202, ki ga navajam. Vidi nič več in nič manj kot entropijo, razpad družbe. Res "smo priča kolektivni psihozi", v kateri se nekaterim, med drugim tudi novinarju zdi, da je sistem v entropiji. Gotovo k takemu stanju nekaterih ljudi prispeva tudi splošna negotovost v svetu, podnebna kriza, zavračanje turbo-kapitalizma, nepredstavljive premoženjske razlike, a to so vendarle zadeve, ki so še nekoliko oddaljene od našega okolja. Tu in zdaj razglašajo bližajočo se družbeno katastrofo protestniki, podprti z mediji. Politično perfidnost spreminjajo tako ali drugače prizadeti in prikrajšani - v norost.

Nekaterim se svet res podira.

PROTICEPILSKA VERA

Proticepilstvo je vera. Kako, v kakšnem smislu?

Moj sosed je katoličan. Je popolnoma normalnen človek, duševno zdrav, razumen, visokoizobražen, v vsakem pogledu popolnoma prilagojen in konstruktiven državljan. Veruje v Boga in hodi v cerkev. Kot ateist mislim, da (tradicionalno pojmovanega) Boga ni. Moj sosed misli, da Bog je. Rečeš: Boga pojmujete kot osebo, z njim se pogovarjate. Kje je? Odgovori: Povsod. - Čakajte: če je oseba, ne more biti hkrati povsod. - Bog ni materialna oseba, je duhovna oseba. - Kaj to pomeni? Kakšna oseba je to, duhovna? - Pač ni materialna. Je pa vseeno. - Kako veste, da je? - Po učinkih, ki jih povzroča. - Kakšnih? - Vsakršnih. Na primer: bil sem hudo bolan in sem ozdravel, ker sem se priporočil Bogu. - Zdravniki so vas pozdravili. - Ja, tudi zdravniki. A bili bi nemočni, če ne bi tako hotel Bog. - Vam res ne pridem do konca.

Na obrazniku (fejsbuku) sem imel pogovor s svojo nekdanjo odlično študentko, inteligentno, zrelo žensko, ki opravlja odgovorno delo. Ona se ne namerava cepiti. Misli, da je cepljenje škodljivo in da je ves halo okoli epidemije prevara farmacevtske industrije in Njih, ki nam hočejo škoditi. Njen profil je poln linkov do besedil in videov, ki podpirajo njeno stališče. Objavlja jih, da bi nas prosvetlila, spravila na pravo pot.

Pogovor sva začela potem, ko je objavila grafikon, ki kaže porast okužb v Izraelu, kjer je baje prebivalstvo 90 odstotno precepljeno (v resnici 80%). Vedeti moramo naslednje: nihče ne trdi, da se cepljeni ne morejo okužiti, pač pa, da jih je med njimi manj, ki zbolijo, in še manj, ki umrejo. Ampak v Izraelu je okužb veliko in naraščajo, čeprav so ljudje cepljeni. Če bi bili vsi ljudje cepljeni, bi bili vsi okuženi cepljeni (Simpsonov paradoks); ne pa, seveda, vsi cepljeni okuženi. Če primerjamo okužbe med necepljenimi, ugotovimo, da je med njimi trikrat višji delež hospitaliziranih kot med cepljenimi (Washingtom Post). Tega ji ne razlagam.

Napišem ji: zame je pri nas relevanten odstotek cepljenih med obolelimi v bolnici in na intenzivni negi. Trenutno je med obojimi manj cepljenih kot necepljenih. Ko bo delež cepljenih v bolnici enak deležu necepljenih, bom verjel, da je cepljenje odveč.

Ona: Predlagajte, da odgovorni vzpostavijo to statistiko, korektno in strokovno in ne s prikrivanjem pod krinko pridruženih bolezni, ki se »pojavljajo«, enkrat so vzrok, drugič ne, oz. statistično pomemben dejavnik za nastanek in spremljanje pojava… (še več tega - ne berem)

Jaz: To statistiko lahko vsak dan slišite na RTV in berete v časopisih.

Ona mi pošlje link do videa, ki prikazuje britansko TV-voditeljico, ki je umrla zaradi strdka po cepljenju z astrazeneco. ...tole je več od vsake za lase privlečene statistike. Žalostno, res žalostno.😢 (Mislim si: ena na več milijonov.)

Jaz: Seveda je žalostno, a med cepljenimi je še vedno manj bolnikov kot med necepljenimi.

Ona: To preprosto ne drži. Uradno je predstavljeno sicer tako kot zagovornikom cepljenja ustreza, praksa pa kaže drugače, žal. Laži, vključno s statistiko, pa vsak dan bolj silijo na dan. Resnice ni in ne bo mogoče ustaviti. Ostanite zdravi!

Ona torej misli takole: Dejstva, ki jih poznam, kažejo, da cepljenje ni učinkovito. Oni (oblasti itd.) lažejo, ljudje jim pa nasedajo. Verjame, da bo prevladalo njeno stališče, ki ga ima za resnico. Dejansko pa 'dejstva' izbira, ali jih pa napačno interpretira.

To je bolno, bi rekli. Ne, ona je duševno zdrava. Ona pač verjame, da je vse skupaj Njihova potegavščina. Veruje, da Oni obstajajo in nam škodijo v svojo korist. Dokazov je polno. Oni so si izmislili virus. Farmacevtska industrija lepo služi s cepivi. Ljudje kljub temu umirajo, s tem se zmanjšuje populacija na Zemlji. Komu to koristi? Njim. To je Njihov končni namen.

Pri proticepilcih ne gre za individualno psihopatologijo, ampak za socialno patologijo.

Kako je mogoče, da je ta patologija nastala in da se širi. Imam hipotezo, ki ni prijetna. V Titovi diktaturi kaj takega ne bi bilo mogoče. Nobene tovrstne histerije nismo doživeli. V starem režimu so nam poleg vere v Boga postregli z novo vero: v Tita in lepšo bodočnost. Postavili so nas v vrsto in cepili proti črnim kozam. Tiste, ki bi izražali dvom v bolezen in cepivo, bi spravili izpred oči javnosti, če bi bili.

Proticepilska vera je nadomestek neke druge vere; ne nujno vere v Boga ampak vere v Nekaj. Je neke vrste malikovanje, vera v Zlatega teleta, ali bolje: v nasprotje zlatega teleta. Verujejo v obstoj Njih, poosebljenega Pohlepa na eni strani (Satana) in v Resnico (Boga), ki se bo nazadnje le izkazala in nas vse odrešila. Odrešila česa? Tega, da smo lutke v rokah Manipulatorjev. E, tu smo.

V sedemdesetih letih sem se veliko ukvarjal s skupinskodinamičnim usposabljanjem, tako imenovanimi senzitivnostnimi treningi. Na takem treningu se skupina nekako do 15 oseb odstrani za nekaj dni v odmaknjen prostor, se posede okrog mize in začne pogovarjati. Pravzaprav ne takoj. Skupino vodi trener, profesor, svetovalec, formalni vodja. Njegov (skriti) namen je, da bo pomagal vzbuditi proces ustvarjanja skupinske strukture in dinamike, ki bi jo udeleženci sproti reflektirali in se tako na svoji koži učili, kako delujejo skupine. Tega udeležencem ne pove. Sede z njimi za mizo in molči. Molči, ker čaka, da se bo kdo oglasil in da se bo skupina začela razvijati BREZ njegovega posredovanja, naravno, sama od sebe. Člani ga pogledujejo, kdaj bo kot vodja začel srečanje in kaj rekel. Čakajo. On molči, jih gleda in z mimiko, ki izraža pričakovanje, skuša spodbuditi koga, ki ima besedo na koncu jezika. Po dolgem mučnem molku, ko z vodjo ni nič, se kdo oglasi: "Kaj je zdaj to, a bomo kar tiho?" Ali pa: "To je brez veze, a sem zato tukaj, da bom gledal u luft!" In podobno. Potem se oglasi drugi in nekako se razvije pogovor. V pogovoru si včasih zastavijo vprašanje, zakaj "stari" molči; kaj hoče s tem. Včasih pa si to vprašanje zastavijo šele v odmoru, šepetaje, ali pa takrat, ko se "stari" za nekaj časa (namenoma) odstrani iz skupine. Takrat izbruhne pogovor o tem, kaj se dogaja, kaj hoče "stari". Takrat se pojavijo fantazije o manipulaciji. Resnici na ljubo, nekaj manipulacije je prisotne. Vodja ne izda svojega namena vzbuditi skupinski proces, ampak s tem, da umolkne, "zmanipulira" člane, da začnejo s pogovorom. Skupinski čas ni namenjen njegovemu predavanju ampak temu, da se razvije pogovor med člani in začnejo oblikovati skupinski odnosi. (Celoten postopek posnema začetek psihoanalitske seanse prostega asociiranja. Psihoanalitik spodbudi klienta k pripovedovanju, on pa molči.)

Ko ni vodje, ko ni pravega vodje, ko so ljudje prepuščeni sami sebi, v nekem smislu zapuščeni, prepuščeni svoji svobodi (Fromm), se odpre prostor za fantazije o manipulaciji. V teh fantazijah si ljudje omislijo manjkajočega vodjo, čeprav Satana. Boj proti njemu osmisli njihovo bivanje. ON (formalni vodja) preizkuša našo "toleranco do molka", hoče videti, kdo je bolj agresiven, kdo GA bo prvi napadel ipd. V prvi fazi izraža skupina odvisnost od vodje in razočaranje nad njegovim "odstopom".

Včasih se pri skupinsko dinamičnem usposabljanju skupina zbere okrog novega neformalnega vodje in zafunkcionira v odprto, delovno, konstruktivno skupino. Včasih povede skupino uporniški vodja ("največji pretepač") in skupina, zbrana okrog njega, uporabi svojo svobodo za upor proti formalnemu vodji in ustanovi, v kateri se trening dogaja. "Kdo se je to spomnil; a zato hodimo v šolo oziroma plačujemo?" Včasih se v takem primeru skupina razcepi na "upornike" in pridne "konformiste" (če uporabim izraze z vidika upornikov). Pride do konflikta."Konformisti", ki ne protestirajo proti "vodstvu", "upravi", ampak slutijo, da imajo svobodo, da se sami organizirajo, skušajo to dopovedati "upornikom". "On očitno ne bo predaval o skupinski dinamiki, ampak nas prepušča nam samim, da bi bili skupina." V učni situaciji se konflikt običajno konstruktivno razreši, ker formalni vodja vodi proces refleksije, ki ji je namenjen vsak dan določen čas, in v kateri tudi "uporniki" pridejo do uvida, da ima skupina svobodo, da se sama organizira in dela nekaj, kar jim bo koristilo. Na primer: domenijo se, da bo vsakdo povedal kaj o sebi, svojem življenju, doživljanju študija, strokovnih zagatah ipd. V mnogih primerih se ustvari tako zaupno in delovno vzdušje, da skupina res prispeva spoznanja, ki koristijo vsem, in da se člani razidejo kot prijatelji.

Bralec je verjetno že sproti ugotavljal analogije z družbeno situacijo pri nas. Teh analogij ne gre prenapenjati, naj služijo zgolj kot hevristično pomagalo. Družba ni skupina, tudi ne množica skupin, ima svoje institucije. Hotel sem povedati, da se fantazije o manipuliranosti pojavijo, če v realni situaciji ni pravega vodstva (ne vodje!); če je na mestu urejevalne instance praznina, obojestransko nezaupanje. V družbi so ljudje prepuščeni samim sebi v obdobjih anomije, brezvladja, brezzakonja. To praznino zapolnijo fantazije o skrivnih vodjih, ki mešajo karte. To je družben pojav, ne individualen, socialnopsihološki ne individualno psihološki.

Pri nas imamo v ozadju - zgolj kot podobo - zgodovinskega vodjo, Milana Kučana, ki je speljal miren prehod iz starega režima v novega. Poleg tega imamo vodjo, ki kot posameznik nima večinske podpore, in njegove pristaše, ki so v manjšini. To so uporniki proti "kontinuiteti", to je, proti temu, kar pojmujejo kot ostanke prejšnjega režima, ki niso izmišljotina. Na nasprotni strani so "protestniki" proti temu vodji, ki imajo večjo ali manjšo oporo v levem bloku. Konstruktivnim naporom vlade ("pretepača") ne verjamejo in nočejo, da bi ti napori uspeli, ker bi utrdili položaj njihovega nasprotnika. Protestirajo proti vsem, ki niso z njimi, tudi proti predsedniku republike, češ da podpira "fašističnega vodjo". Delujejo po načelu: kdor ni z nami, je proti nam. Sredinske sile, ki so zaiteresirane za konstruktiven razvoj, nimajo in ne vidijo človeka, ki bi mu nedeljeno zaupale vodstvo. Predsednik republike deluje kot zunanji, formalni vodja, ki ga večina (glej ankete) sprejema kot legitimnega, ki skupaj s sodstvom (US) zagotavlja okvir tej dinamiki in dopušča refleksijo, ki jo izvaja del medijev. Celotna situacija je taka, da jo lahko del populacije dojema kot anomično, se pa, objektivno gledano, še vedno giblje v okvirih zakonitosti in ustavnosti.

Vrnimo se k proticepilcem. Hud afront proti vladi sredi vzpona epidemije je marsikdo lahko dojel kot pravico do manifestiranja česar koli in protestiranja proti čemur koli in kadar koli in kjer koli. Ljudje, ki bolj mislijo na to, komu ali čemu bi se uprli, kot kako bi uredili svoje osebno in skupnostno življenje, se bodo uprli - če ne proti resnični figuri, pa proti izmišljeni. Beg od svobode - v imenu svobode.

Dijaki: epilog, a ne samo to

Iz vse dokumentacije na tem blogu so razvidna stališča zagovornikov protesta kot tudi moja stališča. Šele zdaj pa sem odkril dejstvo, ki ga prej nisem poznal, ker nisem bral poročil STA, in ki ni omenjeno ne v časopisnih člankih, ne v pismih, s katerimi sem polemiziral. V svojem odgovoru na moje pismo se predstavnik mariborskih šolnikov celo izrazito podcenjevalno izrazi o predsednici Dijaške organizacije Slovenije (DOS), ki se je pred kratkim izkazala z odličnim nastopom na Odmevih TV SLO 1.

Na dan dijaškega protesta, 9. 2., se je ministrica za izobraževanje, znanost in šport Simona Kustec - v nasprotju z vtisom v opozicijskih medijih, ki sem mu nasedel, da se ne želi pogovarjati z dijaki - sestala na delovnem sestanku s predstavniki Dijaške organizacije Slovenije, predstavniki Zveze srednjih šol in dijaških domov Slovenije in Društva ravnateljev srednjih šol, višjih šol in dijaških domov Slovenije, pridružila pa se jim je tudi predstavnica Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Na tem posvetu je predsednica Dijaške organizacije Slovenije Maja Kalin  pojasnila, da si želijo predvsem informacije, kako bo potekalo vračanje v šole, kako bo z dijaškimi domovi in javnim prevozom. Mnenja glede vračanja v šole in protesta so med dijaki zelo deljena, je dejala. »Malo več kot polovica vseh dijakov se želi vrniti v šole, medtem ko si 45 odstotkov dijakov ne želi vračanja,« je pojasnila. Prav tako so dijaki razdeljeni glede današnjega bojkota. Tako se nekateri, ki se sicer strinjajo z vračanjem v šole, mogoče ne strinjajo s protestom, predvsem zaradi njegove izvedbe, je poudarila. Na tem sestanku so se vsi zavzeli za čim prejšnje varno odpiranje srednjih šol. O tem naj bi vlada odločala na sredini seji, mogoče je, da bi se vsaj nekateri dijaki v šole vrnili že prihodnji teden, je dejala predsednica DOS. Kot je povedala Kalinova, jasnega načrta za odpiranje srednjih šol še ni, ne glede tega, kdaj naj bi jih odpirali, ne glede tega, kako se bodo dijaki lahko vrnili v šole. Na srečanju so po njenih besedah izpostavili, da bo avtonomija srednjih šol ob ponovnem odpiranju zelo velika, kar pomeni, da bodo šole na podlagi svojih zmožnosti ocenile, kako se bodo dijaki vrnili v šolo in kako bo organiziran pouk (STA, 9. 2. 21:18). Že s 15. 2. so se v šole vrnili maturanti. Drugi dijaki so se vrnili v šole aprila s šolanjem po modelu C (hibridni).

Iz tega in podatkov, navedenih v prejšnjih zapisih, lahko razberemo naslednje: 1. Dijaška populacija je razdeljena: poleg "iniciative" Zahtevamo šolo obstaja Dijaška organizacija Slovenije (DOS). 2. Stališča dijakov do pouka na daljavo so bila deljena. Skoraj polovica dijakov si ni želela vračanja v šole. 3. Pristaši "iniciative" Zahtevamo šolo so se razglašali za predstavnike vseh dijakov, kot sem že dokumentiral v enem prejšnjih zapisov. 4. Predstavniki DOS so se 9.2. pogovarjali z ministrico, pristaši pobude Zahtevamo šolo pa so pogovor na ta dan odklonili in raje protestirali. 5. IJS je že 3.2. napovedoval prehod iz rdeče v oranžno fazo in s tem sproščanje epidemioloških ukrepov. Odpiranje šol je bilo pričakovano. Učenci prve triade osnovnih šol so že lahko odšli v šolo. Odprli so se vrtci. Ministrstvo za izobraževanje je sklicalo sestanek glede odpiranja srednjih šol. 6. Nihče od tistih, ki slavijo protestnike, ni temu dejstvu posvetil nobene pozornosti. 7. Dijaki so ulovili zadnji vlak, da so lahko protestirali, kajti 12. 4. so se odprle tudi srednje šole, a ne zaradi protesta. Odprle bi se tako ali tako zaradi izboljšane epidemiološke slike. 8. Tiste dni je vodja ene od opozicijskih strank napovedal interpelacijo ministrice za izobraževanje. Dejstvo, da so se nekateri dijaki pogovarjali z ministrico, drugi pa so proti njej protestirali, pomeni, da so bili ti drugi uglašeni z opozicijo. 

Sklep: dijaki iz pobude Zahtevamo šolo so - v nasprotju z drugimi dijaki, povezanimi v Dijaški organizaciji Slovenije - hoteli predvsem protestirati proti vladi ne za odpiranje šol. Lahko bi preprosto počakali, da se čez nekaj dni odprejo šole, kar je bilo tako ali tako pričakovati. Protest proti vladi je ustavna pravica. Zamolčevanje konteksta protesta pa politikantska neobjektivnost. 

Protestnike je policija kaznovala in prijavila sodišču. Ukrep je bil upravičen, saj je bil kršen odlok, ki ni predvideval izjem v primeru spoštovanja higienskih ukrepov med protestom, vendar pretiran in za koalicijo politični bumerang. Res je, da je Ustavno sodišče kasneje zadržalo izvajanje odloka, a na dan protesta je veljal. Za policijskim ukrepanjem je bilo čutiti pedagoški kazalec: na pogovor niste prišli tako kot predstavniki Dijaške organizacije, raje ste protestirali, pa doživite posledice! Strankarski mediji opozicije so to navdušeno izkoristili in kovali protestnike v zvezde! 

Sodišče je ustavilo postopke proti dijakom; sodnica se jim je opravičila. Čemu? Menda so s protestom ne samo uporabili ustavno pravico, ampak pokazali državljanski pogum in demokratično zavest. Opozicija in opozicijski mediji so triumfirali s patetičnimi komentarji.

Česa so se dijaki naučili? Da ima protest proti legalni vladi, katere ukrepi jim niso všeč, ali katere barva jim ni všeč, absolutno prednost pred vso zakonodajo. Sodna veja oblasti se ti globoko prikloni, če vzklikneš: "Ja ne priznajem ovu vlast!"

To je slovenska demokracija.

Dijaški protest - polemika

Pismo mariborskih šolnikov (Delo, 15. 3.):

Odgovor na pismo mariborskih šolnikov (Delo 24. 3.)

Kot upokojeni šolnik  razumem zaskrbljenost mariborskih kolegov za dogajanje na področju izobraževanja in za usodo šolajočih se. Strinjam se, da je bil poseg policije ob dijaškem protestu v Mariboru nesorazmeren, predvsem pa so bile take izrečene sankcije. Res je tudi, da v socializmu milica česa takega ne bi storila. Bi ubrali druga pota. Vsekakor je to znamenje določene živčnosti vladajočih, ki so sredi epidemije naveličani protestov na vseh ravneh namesto sodelovanja pri ustavljanju epidemije.

Dobro se je zavedati nekaterih okoliščin omenjenega protesta. Odločilna okoliščina je, da se okužba še vedno širi, zdaj hitreje, zdaj počasneje; smo še vedno sredi epidemije in obveznih higienskih ukrepov. Šolanje po spletu je za marsikoga lahko duhamorno, za mnoge družine velika težava, a skoraj polovici dijakov v državi (45 odstotkov) je kar ustrezalo (izjava predsednice Dijaške organizacije, Maje Kalin, STA, 9. 2.). To pomeni, da mariborski dijaki ne zastopajo stališč skoraj polovice dijakov v državi. To velja tudi za gibanje ali pobudo Zahtevamo šolo. Njihovo peticijo za pouk v šolah so podpisali dobri trije odstotki srednješolcev (spletna stran peticije, 18. 3.), kar pomeni, da se neupravičeno razglašajo za predstavnike vseh slovenskih dijakov in šolarjev, kar izražajo s podpisom "šolarji in dijaki Republike Slovenije" pod peticijo.  Ta samozvana predstavniška skupina se je dogovarjala z ministrico za sestanek in v primeru, da jim ne bi bilo ugodeno, so pretili z bojkotom pouka in protesti. Kljub temu, da gre za zahtevo organizirane manjšine, je ministrstvo napovedalo sestanek z dijaki za 3. 2. in ga istega dne prestavilo na 9. 2., ko je bil napovedan dijaški protest (poročilo STA, 3. 2.). Možno je, da je bila to taktična poteza ministrstva, da bi onemogočilo protest. Vsekakor so dijaki bolje šahirali in so izvedli protest, kar pomeni, da jih imamo upravičeno za odrasle, ne za uboge otroke. A to pomeni tudi, da so raje šli na cesto, kot na pogovor za rešitev težave, kar kaže na neupravičeno a zagreto politizacijo zadeve.

Še k nekaterim trditvam v pismu šolnikov. Mariborski dijaki naj bi zahtevali "ustavno pravico do izobraževanja, ko hočejo pouk v šolah". Ustavna pravica do izobraževanja je bila med epidemijo zagotovljena s šolanjem po spletu. Mariborski dijaki so zahtevali zagotavljanje te pravice na "normalen", idealen način, kakršen je bil, ko epidemije ni bilo. Njihova zahteva je upravičena, a vedeti moramo, da tudi druge ustavne pravice niso zagotovljene v popolnosti ali na najbolj zaželen način, vsekakor ne v izjemnih okoliščinah naravne ujme.

Dijaki so z načinom protesta kršili odlok, ki prepoveduje zbiranje ljudi v času epidemije. Če policija res ni bila dosledna pri obravnavanju kršitev drugih skupin, je možno, da je bil njen poseg izgovor, vendar ostane dejstvo, da so dijaki z množičnim zbiranjem kršili odlok.  V imenu svoje ustavne pravice do šolanja so kršili ustavno pravico mnogih do zdravja. Zahteve, da "bi morali kaznovati vse", če so jih nekaj, ne razumem. Vsaka policija popiše (ali aretira) bolj izpostavljene, tudi če v protestih sodeluje množica. Šolniki pravijo: "oblast razume /protest/ kot napad nanjo". Kako oblast razume ta protest, ne vem, ni pa taka presoja protesta povsem brez osnove. Oblast se je odzvala nespametno, živčno in po nepotrebnem kaznovalno.  Da bi bili oblasti izobraženi ljudje nevarni, je iz trte zvita zastarela  sodba o oblastnikih v časih, ko je bilo ljudstvo nepismeno. Danes se vsaka oblast zaveda pomena izobraževanja in temu namenja tudi primerna sredstva in posebno ministrstvo, ki pa ga šolajoči zdaj očitno ne marajo.

Skratka, sumim, da je za vsem, po svoje razumljivim in upravičenim protestom, strankarska politika ali od nje v svojih presojah in ravnanju odvisno prebivalstvo, vključno s šolniki. – dr. Blaž Mesec

Odgovor mag. Ketiša na moj odgovor (29. 3.):

Moj odgovor, ki ga Delo ni objavilo:

Na moj komentar pisma nekaterih mariborskih šolnikov o dijaškem protestu, v Delu 22. 3. 21, je 29. 3. 21 odgovoril mag. Ivan Ketiš. Hvala za odgovor, saj tako lahko pojasnimo zadevo. V svojem pismu mag. Ketiš poznavalsko opisuje težave dijakov poklicnih in tehniških šol, ki pri pouku na daljavo ne morejo osvojiti temeljnih strokovnih znanj. Tudi nekaterim  gimnazijcem bo šolanje na daljavo verjetno pustilo neželene posledice.  Lahko samo upamo, da se bo z odpiranjem šol in precepljenostjo učiteljev, kar uveljavlja ta vlada, stanje izboljšalo. Upajmo tudi, da ne bo, kot napoveduje mag. Ketiš, MŠŠ samo "odpustilo" zamujeno, ampak da bo ukrenilo kaj oprijemljivega, da bodo dijaki nadoknadili zamujeno. Pouk poteka zdaj v šolah ali hibridno, ob tem ko so celi razredi tu in tam občasno v karanteni. Dijaki so s protestom ujeli zadnji vlak v prizadevanju za svoje ustavne pravice; ministrstvo bi jih bilo skoraj prehitelo in jim ustreglo, preden bi protestirali.

Mag. Ketiš piše, da izjave predsednice dijaške organizacije "ne bi resno vzel", ker je gimnazijka. Sklicevala se je na anketo, ki je pokazala, da 45-tim odstotkom dijakov šolanje na daljavo ustreza. Morda je ustrezalo tudi kakšni gimnaziji v Mariboru. Presoji gimnazijcev, ki so protestirali, pa gre zaupati, da je upravičena in razumna?  Mag. Ketiš zagotavlja, da je "nam v Mariboru vsem jasno, da je kršitev ukrepov prozoren izgovor za preprečitev protesta". Protest se je zgodil. Nihče ga ni preprečil. Nihče se ne more izgovarjati, da ga je preprečil. »Vsi v Mariboru« hočejo reči: oblasti protest ni bil všeč, zato se zdaj izgovarja, da so dijaki kršili odlok, kar v resnici ni pomembno, in ko ga v resnici niso, ker so spoštovali higienske ukrepe. To je možno, a kršitev odloka o zbiranju v času epidemije je dejstvo. Odlok sam je z epidemiološkega vidika smiseln. Govorec mariborske policije je navedel, da je bilo takrat na trgu okoli sto ljudi (Večer, 9. 2. 21). Delov uvodničar je naštel 30 dijakov, mag, Ketiš jih navaja 25, menda se število prisotnih ob protestu zmanjšuje samo zato, da bi se vendarle izkazalo, da bi jih lahko vse popisali in ne le nosilce transparentov. Čemu? Hočejo reči: samo transparenti so jih motili, ne dejanska kršitev. Za tako mnenje govori tudi navajanje selektivnosti policije pri kaznovanju drugih kršitev odloka, češ, saj sploh ne kaznujejo kršitev.

Kaznovali so jih, ker so javno izrazili svoje odklonilno mnenje o oblasti, zaradi česar jih ne bi smeli kaznovati, menijo »vsi v Mariboru«. Ostane dejstvo, da so dijaki slabo izbrali čas, kraj in način za izražanje legalnega in legitimnega nasprotovanja vladi.  Odlok ni pogojen; ne predvideva izjeme v primeru, da  se upoštevajo higienski ukrepi. Ne predvideva izjeme celo v primeru, da se ljudje zberejo v prizadevanju za svoje ustavne pravice. Odlok prepoveduje zbiranje ljudi, ne čakanja v vrstah. Če je nedosleden, ne pomeni, da ga ni treba upoštevati.

Če oblast pravzaprav ni kaznovala kršitve odloka o zbiranju ampak protest proti njej sami, je morda začutila, da dijaki protestirajo predvsem proti njej sami, njeni politični barvi, ne za odpiranje šol, ki jih je oblast naslednje dni odprla in bi jih tudi brez tega protesta. Kot je bila kršitev odloka oblasti izgovor za kaznovanje, je bila morda zahteva za odpiranje šol izgovor za protest proti tej vladi. To bi pravzaprav  mag. Ketiš kot poznavalec mariborskega šolstva, kot zastopnik »vseh v Mariboru«, kot zagovornik protestnikov v gimnaziji, kjer je član sveta, in nasprotnik »skrajne desnice« lahko pojasnil.  – dr. Blaž Mesec