O OBVEZNEM CEPLJENJU

 

Mar ne nastopijo v življenju naroda razmere, ko je dopustno prisiliti ljudi k nekemu ravnanju, da bi preprečili žrtve? 

V svojem pismu v SP Dela 7. 8. 21 sem podprl zdravnika v zahtevi po obveznem cepljenju proti covidu-19 in se pri tem ob znanih dejstvih o učinkovitosti cepljenja skliceval na etični argument. Razmišljal sem takole. Tisti, ki se cepi in upošteva tudi druge varovalne ukrepe, ki sta jih na osnovi izkustvenih podatkov priporočili stroka in vlada, s tem zavaruje sebe in vsakogar, ki se z njim sreča v zasebnem ali javnem prostoru. Tisti, ki se ne cepi in (v skrajnem primeru) tudi ne upošteva varovalnih ukrepov, ogroža sebe in druge. Ravnanja med tema skrajnostma pač ščitijo v manjši meri. Nobena zaščita pa ni stoodstotna. Če človek že ima pravico, da škodi samemu sebi (»nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju« piše v Ustavi), nima pravice, da bi škodil drugemu ali celo več drugim. V tem stališču so me utrjevali zgledi držav ali ustanov, ki so uvedle obvezno cepljenje. Zdaj berem članek (SP Dela, 2. 10. 21), v katerem gospod Franko Juri nasprotuje obveznemu cepljenju in se sprašujem: se nisem morda zmotil?

Argumenti, ki jih navaja gospod Juri, po moji laični presoji njegove laične presoje, veljajo. V preteklosti se je več cepiv izkazalo za škodljiva. Sedanja morda niso dovolj preizkušena oziroma se sodbe strokovnjakov o tem razlikujejo. Posledice cepljenja so lahko v sorazmerno redkih primerih hude in celo smrtne. Cepljeni tudi prenašajo okužbo; v kolikšni meri je manj pomembno. Vse to vzbuja pri ljudeh dvom v neškodljivost cepiv in smiselnost cepljenja.

Vsekakor etično ni dopustno zahtevati cepljenja, če cepivo samo lahko škodi oziroma če je s cepljenjem povezano zdravstveno tveganje. Samo vsak sam zase se lahko ob znanem tveganju odloči. Ni dopustno s cepljenjem pogojevati dostopa do drugih življenjskih dobrin, saj je to posredno prisiljevanje. V zagretosti in jezi na sodržavljane, ki se nočejo cepiti, sem argument tveganja zanemaril, ker je sorazmerno majhno, in imel cepljenje za v bistvu nenevarno. Videl sem statistiko, ne posameznika. Ob smrti mladenke, ki se je cepila, sem se znova zamislil. Zahteva po obveznem cepljenju temelji na bojazni, da se ljudje ne bodo cepili prostovoljno. Ta bojazen se je pri nas obilno potrdila; po deležu cepljenih smo na repu evropskih držav. Ni ob tem, da se človeka ne sme siliti, da bi si škodil, res tudi, da ne sme škodovati drugim? »Človekovo življenje je nedotakljivo«, tudi piše v Ustavi. Ne nastopijo v življenju naroda razmere, ko je dopustno prisiliti ljudi k nekemu ravnanju, da bi preprečili žrtve? Žrtev ne samo narave ampak tudi neodgovornega ravnanja drugih avtonomnih sodržavljanov je pri nas že nad pet tisoč. To je cena pravice in svobode posameznika, da se ob tveganju sam odloči, ali bo škodil sebi in drugim. Previsoka cena in argument za obvezno cepljenje. Spopadata se dve vrednoti: moja svoboda in življenje mnogih drugih. Ob tem odločitev posameznika nikoli ni samo njegova, popolnoma neodvisna in svobodna. Odvisna je med drugim od stopnje zaznavanja neposredne ogroženosti in od nagovarjanja k cepljenju ali poudarjanja osebne svobode. O tem, k čemu napeljujejo, bi se morali zamisliti tudi propagandisti svobodnjakov. Res je, da tudi ogrožanje drugih ni v vseh primerih enako. Če se človek, ki se ni cepil, izolira, ne prenaša okužbe nič bolj kot cepljeni, ki živi aktivno družabno življenje.

Ne morem se tudi strinjati s Frankom Jurijem, da sem zato, ker željno čakam tretji odmerek cepiva, sebičen, ker s tem (nepotrebnim odmerkom?) odrekam cepivo Afričanom. Še dobro, da mi v imenu lačnih otrok tretjega sveta ni prerekel vsakdanjega kosila. Upam, da bo on ravnal bolj nesebično in bo nekako izravnal razlike med bogatimi in revnimi deželami na svetu.