Napoved, ki samo sebe uresniči. Pripisovanje krivde. Mesto nadzora: notranje ali zunanje. Naperjenost proti avtoritetam. Odnosno vodenje in komuniciranje. Politika vključevanja in izključevanje.
Upravljanje epidemije ni samo stvar vlade, je stvar celotne družbe. Na politični ravni je to stvar pozicije in opozicije, v parlamentu in zunaj njega, vključno z mediji. Obe, vlada in opozicija, naj bi si prizadevali za dobro vseh, ne samo za svoje strankarske interese. Tradicionalno je opoziciji odrejena vloga kritika vlade. A v taki izredni situaciji, kot je epidemija, ki je že vzela tisoče življenj, bi morala to svojo vlogo dopolniti: ne čakati, da vlada naredi kaj narobe in potem kovati politični dobiček iz tega, ampak sodelovati pri reševanju težav. Ne bom raziskoval, kdo je koga vabil k sodelovanju in kdo se ni odzval; mislim, da je bilo oboje na obeh straneh. Tudi ne bom razglabljal, ali je bila prioriteta opozicije padec vlade ali reševanje epidemije. Družbeni konflikt je stvar dveh. Ravnanje obeh vodi v eskalacijo konflikta ali v spiralo popuščanja in rešitve konflikta v pogajanjih. Ravnanje obeh vodi v rastočo spiralo zaupanja ali padajočo spiralo nezaupanja. In vsakdo od obeh lahko ravna pametneje kot nasprotnik in ga popravi. Mogoče bo nekaj psiholoških utrinkov vsaj malo osvetlilo pojave ob prizadevanjih za obvladovanje epidemije.
Napoved, ki samo sebe
uresniči
Prerokba, ki samo sebe izpolnjuje, je izraz, s katerim
označujemo pojav, da se uresniči tisto, kar smo napovedovali, zato ker sami
nehote in nevede spodbujamo uresničitev napovedi. Pri tem ne mislimo na
napovedi pojavov, pri katerih tisti, ki napovedujejo, niso udeleženi, ali pa
ima njihova udeležba zanemarljiv učinek, npr. če napovemo, da se bodo cene energentov
zvišale. Cene se bodo zvišale, tudi če tega ne napovemo. Nasprotno pa napoved,
da bo banka bankrotirala, sama sebe izpolnjuje: takoj ko jo ljudje zaznajo,
pohitijo dvigovat svoje vloge in banka zato bankrotira. V psihologiji je znan
poskus, v katerem so učiteljem dali lažne podatke o testnih rezultatih učencev,
porazdeljene po naključju. Nekatere učence so označili za nadarjene, druge pa
za povprečne ne glede na njihove dejanske testne rezultate. Tisti učenci, ki so
jih označili za nadarjene (čeprav so bili v povprečju enako nadarjeni kot tisti
v drugi skupini), so na koncu dosegli boljši učni uspeh kot tisti, ki so jih
označili za povprečne (čeprav so bili med njimi tudi dejansko nadarjeni). Učitelji,
ki so poznali »oznako« učenca, so nehote bolj
spodbujali "nadarjene" učence kot "nenadarjene".
Njihovo implicitno pričakovanje, da bodo "nadarjeni" učenci dosegli boljši
uspeh, se je uresničilo.
V urejanju pandemije
smo pristali na dnu evropske lestvice med drugim tudi zato, ker smo se bali,
pričakovali, ali napovedovali, da ta na vrat na nos sestavljena koalicijska
vlada ne bo kos nalogi. Še več, logika prevlade je terjala, da JJ ne sme
uspeti, ker bi si z uspehom pridobil več moči, to pa se nikakor ne sme zgoditi
zaradi strahu pred njegovo politiko. Potem smo ravnali tako, da je vlada v
resnici uspela slabše, kot bi si želeli, ne da bi spotoma ocenjevali svoje
zadržanje. Na vsaki stopnji, po končanih valovih okužb, smo potrdili slab rezultat
in pričakovali še slabšega, saj je bilo
evidentno, da se vlada "lovi" (kot tudi druge vlade po svetu). Večina
opozicije v parlamentu in zunaj njega vključno z mediji je izostrila oči in
ušesa in budno pazila na napake vlade in njenih strokovnih skupin. To se seveda
da opravičevati kot odkrivanje napak, da jih ne bi delali v bodoče. Resnici na
ljubo je treba izraziti priznanje vsem tistim, predvsem zdravnikom, ki so,
čeprav ostri kritiki vlade, konstruktivno prispevali spoznanja o učinkovitih
ukrepih zajezitve virusa. Mnogi pa so komaj čakali, da se bo pokazal neuspeh.
Že po prvem valu so nekateri privoščljivo ugotavljali, da je JJ zavozil, zadovoljni, da se je potrdilo
njihovo pričakovanje.
Pripisovanje krivde
Teorija atribucije ali pripisovanja obravnava pojav
pripisovanja vzrokov določenega ravnanja. Je psihološko preoblikovano vprašanje,
kdo je kriv. Ko pojasnjujemo ravnanja, delamo to tipično na dva načina: vzrok
ravnanja vidimo bodisi v osebnosti bodisi v situaciji. Ko pojasnjujemo svoje
ravnanje ali ravnanje svoje strani, vidimo vzrok v situaciji. Ko pojasnjujemo
ravnanje drugega, vidimo vzrok v njegovi osebnosti ali kolektivnih lastnostih
strani, katere ravnanje presojamo (običajno gre za družbeni stereotip). Ko
vidim, kako gre nekdo pri rdeči luči čez cesto, si mislim: glej ga, predrznež,
a misli, da je bolj pameten. Ko sam ravnam enako, storim to zato, ker se mi
zelo mudi in ker tako ali tako ni ne blizu ne daleč nobenega vozila. Na
vprašanje, zakaj smo kot družba zavozili epidemijo, odgovarjajo nekateri: ker
imamo vlado psihopatov, kriminalcev in izdajalcev. Mnogi so prepričani, da je za sorazmerno
neuspešnost kriva osebnost predsednika vlade, nikakor ne družbena situacija, v
kateri se je znašel z vlado. Kako je ravnala opozicija? Kako smo ravnali mi, ki
nismo vlada? Sklicevali smo se na
okoliščine. Saj ne veš, kaj naj storiš, ko je polno nasprotujočih si
informacij; vlada neprestano spreminja ukrepe; saj ne moreš delati z masko; a
naj se vsak dan testiram; virus je laž, ne poznam nobenega bolnega, mogoče le malo
prehlajenega; dosti je, da sem moral zapreti "kšeft", a naj zdaj še »afne
guncam«. Z nami kot osebnostmi ni nič
narobe, smo zrele osebnosti, vsi vestni in odgovorni. Za mnoge to velja: mnogi so ravnali prav.
Takoj ko je bilo jasno, da gre za nevarno bolezen, so upoštevali ukrepe, ki jih
je priporočila vlada, in takoj ko je bilo možno, so se cepili.
Mesto nadzora:
notranje ali zunanje
"Ta vlada je res nesposobna: še do zdaj me ni
prepričala, da bi se šel cepit". Ta izjava nas pripelje do psihološkega pojma "mesto nadzora"
(lokus kontrole). Ljudje se razlikujemo po tem, ali mislimo, da smo v osnovi za
svoje življenje odgovorni sami (notranji nadzor), ali pa nas preveva občutek,
da smo igrača usode, plen temnih sil, ali preprosto igrača svojega bližnjega,
ki me nadzoruje in mi ne da dihati (zunanji nadzor). Več kot očitno je, da
nekateri ves čas pandemije niso spustili vlade izpred oči, kot bi od nje
pričakovali čudežno rešitev svojega položaja, pri tem pa sami niso ničesar
ukrenili za svojo zaščito. Tisti, ki imajo temeljni občutek, da so za potek
svojega življenja kljub zunanjim dogajanjem, ki vplivajo nanje, vendarle
odgovorni sami, so ukrepali tako, kot sem opisal zgoraj: zaščitili so se in cepili.
To so dojeli kot odgovorno ravnanje do sebe in do drugih. Drugi še vedno
čakajo, da se jih bo usmilila višja sila, da bo prišla boljša vlada, ali pa da
se bodo uspešno »prešlepali« skozi epidemijo brez cepljenja. Te bi pravzaprav
morali šteti v kategorijo sofisticiranega notranjega nadzora. Ideologi anti-neoliberalizma nastopajo proti
moralnemu povzdigovanju notranjega nadzora, to je, pojmovanja, da je vsak v
prvi vrsti sam odgovoren za svoje življenje, saj menijo, da je to zgolj zvito
zvračanje odgovornosti za družbene krivice na posameznika. To pojmovanje se hitro sprevrže v zanikanje
osebne odgovornosti »žrtev sistema« in v utopično revolucionarno prizadevanje
za spremembo sistema, za novega Človeka, idealno, svobodno, brezrazredno Družbo. Ob teh vzvišenih namenih lahko še naprej vztrajamo v vsakdanjem življenju neodgovorni vlogi "žrtve".
Naperjenost proti
avtoritetam
Povezan s pojmom mesta nadzora je pojem odvisnosti in
proti-odvisnosti. V posebnem pomenu gre za odvisnost od avtoritete. Družbe naše civilizacije so visoko
strukturirane, v njih so številne hierarhije, vsakdo od nas je vpet v te
odnose. So ljudje, ki se znajo obnašati v teh, včasih zapletenih hierarhičnih
odnosih, in ljudje, ki so nasršeni proti vsaki avtoriteti: od učitelja do
predsednika vlade ali republike. V odnosu do avtoritet imamo dve skrajni
zadržanji in vmesno povprečje. Nekateri ljudje so pretirano ubogljivi
(odvisnostni, dependentni), drugi pa pretirano nastrojeni proti avtoritetam
(proti-odvisnostni). Povsod po svetu pa je seveda v politiki glavna avtoriteta
vlada, tarča vseh nezadovoljstev. Ni boljšega ventila za izpihanje vsakršnega
nezadovoljstva, kot je protest proti vladi. S tem v zvezi naj parafraziram
znani Kennedyjev rek: »Ne vprašaj se samo, kaj vlada stori zate, ampak tudi,
kaj ti lahko storiš zase in kaj za to, da bi vlada bolje vladala.«
Protestiranje brez konstruktivnega alternativnega programa je golo
»odreagiranje«, podobno cepetanju malega trmoglavca.
Odnosno vodenje in
komuniciranje
Tema dvema značilnostma upravljanja epidemije bi bilo vredno
posvetiti posebno razpravo; tu naj omenim le osnovni pripombi. V teoriji vodenja je
osnovno razlikovanje med storilnostno in odnosno dimenzijo vodenja. Prav slednje
je bilo zanemarjeno. Vodja naj ne bi
poskrbel samo, da bi bili doseženi storilnostni cilji, v našem primeru z
zdravstvenimi navodili in denarnimi kompenzacijami, ampak bi moral – kot se
sedaj prepričljivo kaže – delati na vzpostavljanju primernega odnosa do vseh
družbenih ravni, ne le do svojih strankarskih sodelavcev, do administracije,
ampak tudi do opozicije in predvsem do prebivalstva, ki je danes, bolj kot kdaj
koli v zgodovini, dosegljivo s sredstvi množičnega komuniciranja. Komunikacija predsednika vlade z ljudmi zunaj
ožjega upravljalskega kroga je bila primer cinične in sarkastične komunikacije, ki razdira zaupanje. A ta trditev predpostavlja, da je zaupanje v
začetku bilo, kar je zelo tvegana domneva. Stranke so bile pridobile volivce z geslom »ne z Janšo«. To je bilo
nezaupanje, razglašeno z velikim zvonom, pred epidemijo. Stranke, ki so vstopile v koalicijo, so bile
proglašene za izdajalske, ker so se izneverile temu načelu. Tudi med epidemijo
nisem zaznal, da bi se kdo trudil ublažiti predsednikove zdrse, razen
strankarskih medijev; nasprotno, v večini so jih poudarjali in pretiravali in
tako poglabljali nezaupanje. Vsi so se
zgražali, ko je PV zinil tisto o dnevu odprtih vrat v Polju; ne vem, če je kdo
protestiral proti temu, da ga v javnem
mediju imenujejo »psihopat«.
Politika vključevanja in izključevanje
Odnos do ljudi, ki so telesno ali duševno ovirani, se je od
časov moje mladosti do danes zelo spremenil. Včasih so bili, če že ne popolnoma
izključeni iz družbenega življenja, pa vsaj ob strani. Danes lahko dekle,
ovirano zaradi cerebralne paralize, doštudira na univerzi; slepi lahko opravlja delo, ki zahteva visoko izobrazbo. Ljudi
z manjšinskimi spolnimi opredelitvami ne »zdravijo«, ampak jih sprejemamo kot
take v javnem in zasebnem življenju. Politika
vključevanja (inkluzije) na vseh ravneh je sestavni del spoštovanja človekovih
pravic. Povsod, le v politiki ne. Tu se
v naši klasični parlamentarni demokraciji uveljavlja geslo, ki vodi do
izobčenja ne le vodje stranke ampak cele stranke, za katero je med vsemi strankami volil najvišji
odstotek volivcev! Bolje je biti »queer«
kot »janšist«. Stranke, ki so vstopile v
koalicijo z SDS niso bile nagrajene zaradi državotvornega dejanja ampak
zmerjane kot izdajalke volivcev - tistih
volivcev, ki so jih volili zaradi izključevalnega predvolilnega gesla. Kakšni volivci smo? Ljudi, ki volijo to
stranko, ni malo in niso samo v ruralnih okoljih; so ljudje vseh poklicev in
izobrazbenih stopenj, med njimi razgledani izobraženci, ki pač ne delijo
levičarskih in liberalnih nazorov in ki podpirajo Janševo preurejanje države. So pa manjšina, če primerjamo skupne deleže
strank na levi in desni. Kam jih bomo pospravili, ki nam niso všeč? Bodo kdaj dobili priložnost za vladanje? Kaj
bo, ko se bodo vloge zamenjale in bo JJ v opoziciji? Ali bo kdaj prevladalo
spoznanje, da je tako izključevanje usodno za preživetje tega naroda? Že zdaj
ima za posledico ne-optimalno upravljanje epidemije z vsemi posledicami za
življenje ljudi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar