Čemu brati antične bajke?

Je mogoče spremeniti človekove temeljne težnje?

V drugem letniku nižje gimnazije sem dobil prvi cvek - iz zgodovine. Učili smo se antično zgodovino, o grških in rimskih bogovih. Kdo bi se učil o rečeh, ki jih ni in jih ni bilo in so nesmiselne? Ko sem bil vprašan, sem zinil: "Nisem se učil" in dobil cvek. Kasneje sem se popravil: dobro je vedeti, kaj so ljudje mislili in kako doživljali. Historia magistra vitae ipd. Kakšnega posebnega veselja do preučevanja prebivalcev Olimpa pa še vedno nisem čutil. Bolj iz občutka pripadnosti kot z resnim namenom sem kot "klasik" pred davnimi leti kupil prevod Heziodove Teogonije (prevedel Kajetan Gantar) v Kondorjevi zbirki (knjiga nosi letnico 1974). Zdaj sem se kot ljubiteljski filozof lotil grške filozofije. In ker filozofija pomeni prelom z bajanjem (ki spet postaja nadvse moderno), sem si rekel "pa da vidimo" in vzel v roke tisto drobno knjižico.

Hesiod (ok. 750-650 p.n.š.) je približno sto let mlajši od Homerja. V Teogoniji, ki obsega 1022 heksametrov, si je zastavil vprašanje o izvoru bogov. Od kod so, kako so nastali?  Opisuje vso plejado mitoloških bitij od vrhovnih bogov do nimf in raznih stvorov. Pri tem se trudi dvigniti nad preprosto linearno verigo rojevanja bogov, ki jo zasledimo pri Homerju, in sestavi kompleksno genealoško drevo, kjer so v glavi res pravi prvotni bogovi, pod njimi pa vsi naslednji, vključno z Zeusom, ki je v Hesiodovem času glavni a ne prvotni bog. Prvotna božanstva so Kaos, Zemlja (Gea), Eros in Tartar. Hesiod jih ne opisuje, zato se opremo na svoje intuitivno razumevanje: megleni nered, zemlja, vse, kar nas privlači drugega k drugemu in podzemlje smrti.

K. Gantar razdeli v spremni študiji k prevodu Heziodovo bogovje v štiri kategorije: 1. tradicionalna božanstva grške mitologije, ki jih srečujemo tudi pri Homerju (Zeus, Apolon, Artemis, Hera, Afrodita itd.). 2. kolektivna božanstva, predvsem mitološka bitja (Kiklopi, Erinije, Harpije), pa tudi otroci pomembnejših bogov (Nereide, Okeanide, Harite, Muze). 3. naravni pojavi in elementi tvarnega sveta (Zemlja, Nebes, Morje, Eter, Noč, Gore, Zvezde, Reke). 4. personifikacije raznih pojmov (Spanec, Smrt, Svaja, Eros, Moč, Sila, Pravičnost itd.).

Hesiod podrobno opisuje, kako iz enih božanstev nastanejo druga in konstruira več delnih genealogij. Iz Kaosa so nastali, med drugim: Noč in Dan in Eter. Iz Noči pa med drugimi Smrt (Tanatos), Sen (Hypnos), Sanje, Usoda, Maščevanje (Nemesis), Prepir (Eris), Pozaba (Lethe), Stradež (Limos), Bolečina (Alge), Laž (Pseudea) in drugi.  Zemlja je najplodovitejša, odgovorna za nastanek večine božanstev. Spočela jih je z Nebesom (Uranos), ki ga je sama rodila. Spočela sta množico otrok, med njimi Ocean, Morje (morje ima več poosebitev: Ocean, Tetida, Pontus) in njegove potomce. Iz njune linije izvira tudi  junak trojanske vojne Ahil, sin božice morja Tetide in zemljana Peleja. Glavna linija potomstva Zemlje in Neba vodi prek njunih otrok Kronosa in Ree do Zevsa. Kronos in Rea (ki je hkrati sestra in spolna partnerica Kronosa) sta zaplodila med drugimi Demetro (boginjo lova), Hadesa (gospodarja podzemlja), Pozejdona (vladarja morja), pa tudi Hero in Zevsa. Ta dva, sestra in brat, sta kot mož in žena rodila vrsto bogov, med drugimi Aresa (boga vojne) in Afrodito (boginjo ljubezni). Zeus si je poleg Here privoščil še kakšnih sedem ali osem  božic in z njimi zaplodil vse znane grške bogove, prek njih pa tudi razne pošasti in stvore:

"...za prvo si ženo izbral je Metido...

Drugič za ženo si Temis je vzel...

Harite tri lepotične rodila mu je Evrinoma...

K Demetri legel nato je hranilki...

Vzljubil zatem Mnemosino je Zeus...

K Zevsu nato egidonosilcu je legla Letoja...

Prav nazadnje si Hero cvetočo izbral je za ženo." (850-950).

Pa še nekaj postranskih.

Kako pravzaprav nastanejo bogovi in božanstva? Prvi način nastanka je iz nič. Prvotna tri božanstva "pač" nastanejo. Njihov nastanek ni pojasnjen. Božanstvo je. Drugi način je s spolnim odnosom. Bogovi se lotijo kogar koli: lepe device pa tudi sestre ali matere ali sina. Zemlja je s sinom Nebom/Uranom spočela vrsto božanskih bitij, med drugimi Kronosa, Zevsovega očeta. Tretji, redkejši, način je neke vrste partenogeneza (deviško rojstvo) ali vegetativno razmnoževanje: nov bog pride iz starejšega, "vse brez ljubezenske sle", kot pravi Hesiod. Tako so iz Zemlje nastali Kiklopi (enooki, okroglooki kanibali). Varianta tega načina je rojstvo iz Zeusove glave. Tako je nastala krvoločna Tritogeneja. Gea je iz sebe rodila Gore in Morje in Letne čase (Horai). Nebes je sam iz sebe rodil Afrodito in Anhiza (ki sta spočela Eneja, začetnika Italije, Rimskega imperija). Še redkejši način razmnoževanja bogov je precej grozovit. Zemlja je pozvala sinove, naj se maščujejo očetu Nebesu. Poslušal jo je Kronos (Čas). Vzel je iz materinih rok ostro nazobčan srp

"silno orožje prijel - in že spolovilo očetu

divje odsekal je, urno čez svoj hrbet ga zalučal.

Vendar le-to mu ni brez koristi iz roke zletelo..." (verzi:180-183)

Iz kapelj krvi odrezanega spolovila Nebesa so v Zemlji (!) vzklili Erinije (boginje maščevanja) in Giganti (silni velikani). Nato je Kronos pobral odsekani ud in ga vrgel v morje. Tam pa je iz njega zrasla - Afrodita, boginja ljubezni, ugodja in plodnosti "z ljubkim nasmeškom, ker zrasla je sama iz moškega uda." (200) Tako gre to.

Ljubezenska sla je pogosta med bogovi, romantična ljubezen je redkejša, se zdi. "Hera brez vse ljubezni vezi je Hefajsta rodila." (926). Je nekaj materinske ljubezni; za Tetido vemo, kako je varovala Ahila in skrbela zanj. Očetovske ljubezni je bolj malo, zato sinovi pohabijo ali ubijejo očeta.

Čemu se ukvarjati s temi abotnimi izmišljijami starodavnikov? Kaj nam povedo? Nam lahko kako koristijo v sedanjosti? V družbeno zagatnem položaju se sprašujemo, ali je kakšna alternativa sedanjemu svetovnemu kapitalističnemu sistemu in družbeni in podnebni krizi, za katero ga krivimo. Sprašujemo se, zakaj je socializem propadel, zakaj je kapitalizem prevladal. Zakaj je propadel projekt oblikovanja novega Človeka po polstoletnem oblikovanju takega Človeka z vsemi sredstvi, s korenčkom in palico, ljubeznivim prigovarjanjem in ostrim kaznovanjem? Je socializem propadel zato, ker ni mogoče preoblikovati človekovih temeljnih teženj? O tem, katere težnje so to, nam govorita Homer in Hesiod. Primerjava teh starodavnih opisov človeške narave s sedanjimi človeškimi težnjami nam poleg tega pove, kaj se je spremenilo; kaj je mogoče spremeniti, kaj pa ne. Oba pesnika pripisujeta bogovom včasih tudi lastnosti, ki jih pri ljudeh zavračamo; govorita torej o represiji, potlačevanju. Kakšen je njen obseg, doseg, njena moč, njene posledice?

Vir: Hesiod, Teogonija/Dela in dnevi, (prev. Kajetan Gantar), Kondor, MK, Ljubljana 1974