TO OBJOKOVANO TELO

 

RAZMIŠLJANJE

OB ROMANU TO OBJOKOVANO TELO TITSI DANGAREMBGA

Za branje te knjige sem se odločil, ker sem se zavedel, da o sodobni Afriki, o življenju v afriških državah, ne vem skoraj nič, v meni pa predsodki in ravnodušnost. Ta knjiga mi je dala vpogled v resnično življenje v Zimbabweju.

Družbeno-zgodovinske okoliščine. Zimbabwe, nekdanja Južna Rodezija, je afriška država brez dostopa do morja, velika za 20 Slovenij; leži v jugovzhodni Afriki, približno med 15 in 23 stopinj južne širine med rekama Zambezi in Limpopo. Meji na jugu na Južnoafriško republiko, na jugozahodu na Botswano, na severu na Zambijo in na vzhodu na Mozambik. Ozemlje se dviguje od okoli 1000 m višine do 1600 m, le vzhodno višavje sega preko 2000 m z najvišjim vrhom 2592 m visokim Mount Nyangani.

Podnebje je subtropsko. Na jugozahodu je toplo in polsuho, v ostalem delu države je vlažno subtropsko podnebje, ki v središču preide v gorsko vlažno subtropsko podnebje. Država ima nekaj več kot 16 milijonov prebivalcev, razdeljenih na več etničnih skupin; najštevilčnejša med njimi je skupina Šonov ali Šošonov (80%), ki izvirajo iz zelo razširjene jezikovne skupine južnoafriškega plemena Bantu. V veljavi je 16 uradnih jezikov, med njimi angleščina. Prestolnica je Harare (bivši Salisbury) na višini 1485 m, s subtropskim višinskim podnebjem, ki pa je hladnejše in bolj suho kot sicer ta vrsta podnebja. Mesto ima okoli 2 milijona prebivalcev.

V predkolonialnem času je na tem prostoru obstajala mestna država Veliki Zimbabwe, pomembno tržišče, s kamnito trdnjavo. Od tod naj bi izviralo tudi ime dežele: zimbwa-hiše in mabwe-kamni. Po propadu tega mesta je sledila Kraljevina Zimbabwe in za njo kraljestvi Rozvi in Mutapa. Nato je deželo v vojni s plemeni Mašona in Matabele zasedla Britanska južnoafriška kompanija pod Cecilom Rhodesom (1890). Oblast kompanije se je končala 1923, ko je bila ustanovljena samoupravna britanska kolonija Južna Rodezija. Leta 1965 je manjšinska belska vlada razglasila neodvisno državo Rodezijo. Sledil je upor črnskih nacionalistov in 15-letna državljanska vojna. Na strani črnskih nacionalistov sta sodelovali stranki Joshua Nkoma (ZAPU - Zimbabwejska afriška ljudska unija) in Roberta Mugabeja (ZANU - Zimbabwejska afriška nacionalna unija). To gibanje so podpirali Sovjetska zveza in Varšavski pakt in sosednje države (Mozambik, marksist Samoa Machel) na strani ZAPU in Kitajska na strani ZANU; oboji so se opirali na referendum, ki ni bil mednarodno priznan, in na marksistično-leninistično ideologijo gradnje socializma-komunizma.

Z mirovnim sporazumom 1980 je bila ustanovljena država Zimbabwe. Podpisniki so predstavljali Veliko Britanijo, belsko vlado Rodesia-Zimbabwe in narodno-osvobodilno fronto. Prvi predsednik vlade nove države je po splošnih volitvah, v katerih je zmagala njegova stranka ZANU-PF (Zimbabwejska afriška nacionalna unija - patriotska fronta), postal Robert Mugabe.

Predsednik Mugabe je začel v nacionalistični maniri spreminjati krajevna imena v področju Matabela na jugozahodu države, kar je bilo dojeto kot poskus etnične prevlade Šonov nad Matabeli. V Matabeleland je prišlo do upora, ki ga je Mugabe krvavo zatrl s pomočjo "pete brigade", ki se je usposabljala v Severni Koreji (od 4.000 do 80.000 žrtev med "disidenti"). V spopad so se na strani "disidentov" - kot so jih imenovali - vključile tudi sosednje države (Rodezija), vladne sile pa so se usposabljale v Sovjetski zvezi in na Kitajskem. V osvobodilni vojni so združili boj za osvoboditev od kolonializma z bojem za socializem.

Mugabe je prvotno parlamentarno ureditev spremenil v predsedniško. Leta 2000 je izvedel agrarno reformo in zemljo, ki je bila v 70% lasti belcev, razdelil črncem. Pod njegovim avtoritarnim režimom je gospodarstvo nazadovalo, človekove pravice so bile kršene. Okoli leta 2003 je gospodarstvo propadlo. Četrtina prebivalstva je zapustila državo. Po celoletnih protestih je leta 2017 prišlo do državnega udara vojske in predsednik je postal Emmerson Mnangagwa, čigar stranka je zmagala na volitvah 2018.

Skratka, 15-letni osvobodilni vojni proti kolonialistom (1965-1980) je sledilo 37 let avtoritarnega socialističnega režima (1980-2017) in nato uvedba kapitalizma.

Roman je izšel leta 2018. Opisuje stanje po padcu režima Mugabeja in vrnitev h klasični demokraciji, podjetništvu in kapitalizmu. Politične razmere omenja samo posredno in zadržano.

Povzetek romana.  Kot ugotavljajo drugi ocenjevalci, je roman zadnja knjiga trilogije z isto junakinjo. Sam poznam le to knjigo, ki, po vsem sodeč, opisuje junakinjo potem, ko je že preživela otroštvo in mladost, in je na pragu srednjih let. Tambudzai Sigauke (tambudzai=nadloga, breme), nadarjena deklica z vasi se s pomočjo strica šola v misijonu in samostanu in doštudira sociologijo v Angliji. Po vrnitvi v domovino se zaposli kot tekstopiska v oglaševalski agenciji, kjer si belski sodelavci prilaščajo njene tekste. Pusti službo in kot nezaposlena prebiva najprej v samskem domu, nato pa si poišče sobo pri vdovi črnca, ki mu je  družbeni vzpon omogočil belski lastnik s tem, da mu je zapustil bencinsko črpalko. V njeni hiši je hkrati s sostanovalkama priča razvratu črnskega sostanovalca in pohlepnosti in rivaliteti vdovinih sinov, ki materi strežejo po življenju, da bi podedovali hišo in posestvo. Sramuje se svoje revščine in vezi s podeželjem. Seznani se z vdovino nečakinjo, ki je bila prej borka za osvoboditev, zdaj pa varuje vdovo pred sinovi. Od tam se preseli v samski dom in se zaposli kot učiteljica biologije. Z učenci nove dobe ne najde stika. Proglasijo jo za "mega nadlogo". Pri spraševanju v besu napade pohlevno a sposobno učenko in jo poškoduje. Pristane v umobolnici. Medtem ko po odpustu iz bolnišnice še okreva, jo sprejme v svojo hišo sestrična, ki je poročena z Nemcem in ima dva otroka. Je prav tako visoko izobražena a nezaposlena tako kot mož in si preganja čas s prirejanjem delavnic ustvarjalnega pisanja za dekleta. Tambudzai na izletu z družino v mesto sreča nekdanjo sošolko-belko in šefico pri reklamni agenciji. Sošolka jo povabi v službo k turistični agenciji, ki jo vodi. Na voljo dobi hišo z bazenom. Sodeluje pri pripravi turističnih projektov. Medtem obišče šolo, kjer je poučevala, in se opraviči staršem poškodovane učenke. Kasneje obišče tudi dom nekdanje učenke. Postopno napreduje in nazadnje ji šefica ponudi pripravo projekta, v katerem naj bi se evropski turisti nastanili v zanje pripravljeni tradicionalni afriški vasi. V svoji rojstni vasi s sodelovanjem družine in vasi uspešno organizira postavitev koč in pripravi vse za bivanje turistov. Šefica se z evropsko agencijo dogovori, da bi program vključeval tradicionalni ples, v katerem se bojo ženske zgoraj razgalile. Ko se to zgodi, Tambudzaina razgaljena mati iztrga fotoaparat iz rok nemškega turista in s tem povzroči škadal. Tambudzai ne napreduje, kot je upala, ampak sama da odpoved, se izseli iz bungalova podjetja, ker doživi moralno katarzo. Začne spet na novo.

Teme

Potem ko sem odložil roman, sem se zamislil: če odmislimo razlike v površini, v podnebju in naravnem okolju in dolžino zgodovine v "civilizaciji" in "kulturi", je pravzaprav med Zimbabwe in Slovenijo poleg nedvomnih razlik tudi precej podobnosti, kar me je presenetilo. "V kolikšni meri je naša družba drugačnejša od tiste, ki jo v romanu predstavi Tsitsi Dangarembga?" se na spletni strani Dobre knjige sprašuje tudi Renata Vidic iz knjižnice Krško. Izstopa podobnost v tem, da so Zimbabwejci imeli osvobodilno vojno proti kolonializmu, mi pa proti okupaciji, hkrati s socialistično revolucijo; za tem avtoritaren socialistični režim, ki ga je po nekaj desetletjih zamenjala klasična demokracija z liberalnim kapitalizmom, prvotno akumulacijo kapitala ("pri/h/vatizacijo) in socialnim razslojevanjem. V obeh državah se urbano prepleta z ruralnim ("domačijskost"), kar vpliva na procese družbene mobilnosti, korupcijo in nepotizem. Večajo se generacijske razlike. Razlike med obema državama so v gospodarski razvitosti, kulturni razvitosti, delovanju države (javne službe) itd. (Za povrh se ena od tamošnjih rek imenuje Save.)

V nadaljevanju želim izpostaviti samo teme, povezane z ustrojem in delovanjem družbe; psihološka analiza glavne junakinje - ki ima nedvomno pisateljičine avtobiografske poteze - pa naj bo prihranjena za drugič. Zavedam se, da lahko s tem zavedem bralca, saj roman sledi predvsem življenjski zgodbi osrednje junakinje, pri čemer so družbene okoliščine pač eden od dejavnikov njenih vzponov in padcev, niso pa v središču pisateljičine pozornosti.

Osvobodilna vojna. Zimbabwejski osvobodilni boj proti kolonizatorjem sta vodili stranki, ki sta ju podpirali Sovjetska zveza in Kitajska. Ti stranki sta med vojno in med uveljavljanjem nove, črnske nacionalistične in socialistične oblasti, naleteli na odpor dela prebivalstva, odpor, ki je bil delno etnično pogojen (upor proti "šošonizaciji" krajevnih imen), podpiran pa od kolonizatorjev in nekaterih sosednjih držav. Z vidika režima osvoboditeljev so bili to odpadniki, "disidenti", v podobni vlogi kot "kvizlingi" ali "kolaboranti" za slovensko osvobodilno fronto. Osvobodilno vojno izpod kolonializma sta vodili levičarski narodnoosvobodilni stranki, po osvoboditvi je v Zimbabweju 37 let vladal avtoritarni socialistični režim Roberta Mugabeja. Po padcu tega režima in po vrnitvi kapitalizma, se je začelo podjetništvo, pridobitništvo in socialno razslojevanje, tako v Afriki kot pod Alpami.

Dogajanje med osvobodilno vojno in med Mugabejevim režimom v romanu ni neposredno opisano. Odmeve osvobodilne vojne in Mugabejevega režima najdemo v romanu v podobi žensk-bork, ki so jih vojne grozote prekalile, jim pustile posledice (invalidnost, osebnostne brazgotine) in v ostalinah naivnega zanesenjaštva konformističnega dela prebivalstva, kot sta imeni Tambudzajinih nečakinj Freedom (Svoboda) in Concept (Ideja). O tem obdobju se ne govori, ker je preveč boleče, in ker razdvaja. To pomeni, da razkol in travme niso predelane, ampak zanikane in potlačene.

Tambudzaina sestra je izgubila nogo v vojni; njun stric je invalid, ker mu je ob proslavi osvoboditve izstreljeni metek častne salve poškodoval hrbtenjačo. Stanodajalkina nečakinja ima prijateljico-soborko, ki je "izurjena na Kitajskem. Obe s Kiri sva bojevnici, tudi če se je ona urila v Moskvi!" Avtorice tudi ne zanima politična polemika ampak človečnostni vidik vojne in bojevanja, kako sodelovanje v boju vpliva na človeka. "Christine ima pod kožo tisto plast, ki njeno zunanjost loči od notranjosti in ne dopušča nobenega pogovora med osebo, kakršna je nekoč mislila, da bi lahko postala, in osebo, kakršna je dejansko postala. Ena ne priznava obstoja druge. Take so te ženske iz vojne, bitja nove vrste, kakršnih ni prej nihče poznal, ne ravno moški, vendar nič več ženske. Govori se, da jim je kri prenehala  pritekati v maternico, ko so prvič ubile človeka. ..." Četudi je oborožen boj prispeval k osvoboditvi, borka izjavi: "Če bi se še enkrat našla pred isto izbiro, je ne bi nikoli ponovila." Ali to pomeni razočaranje nad vsem, kar je sledilo, ali predvsem skrb za svojo človečnost. Navsezadnje kolonij v Afriki ni več, ne glede na to, ali so se narodi osvobodili z vojno in številnimi žrtvami ali ne. Oblike izkoriščanja njihovih naravnih bogastev so se spremenile; dogajajo se pod legalnimi in mednarodno priznanimi narodnimi (črnskimi) vladami. Avtorica sama komentira: "Christine z njeno brezplodno vojno, ki ni prinesla drugega kot lažne upe in spet novo, še absolutnejšo različico malodušja"(99). Stavek "Vojna se v času miru le pomanjša, kajne?" (213) me spomni na naš domači narodni razkol in odpor obeh političnih polov do formalne politične sprave. "To so stvari, o katerih ne more nihče v tej državi govoriti normalno"...  "Pošast, ki hodi med ljudmi, se je le za hip prihulila..."(74).

Mesto in vas. Vas v predgorju vzhodnega gorovja je revna. Ko se T. s poltovnjakom pripelje v vas, mora najprej skozi gručo fantalinov, ki vpijejo: "Daj nam denar!" Mati ji očita, da je več let ni bilo: "Skoraj smo umrli od lakote!" Živijo od koruze, sladkega krompirja, mleka in vsega drugega, kar daje živina, ki pa jo morajo tudi rediti. Vendar predsednica Ženskega društva uvaja novosti v pridelavo in goji pomaranče. Družbena struktura je starodavna. Rodovna povezanost je nad zasebnimi koristmi. Turistični projekt je "za vso vas", to je samoumevno ali vsaj taktično priporočljivo. "Vsi v vasi bodo sodelovali" (344). Mati - mimogrede: ima osnovno šolo, je blagajničarka Ženskega društva - bo z nameravanim obiskom turistov najprej seznanila druge ženske. Nato bo predsednica Ženskega društva govorila z mambom, poglavarjem. Potem bo treba poglavarju z nečim "odpreti usta" - jasen namig na tako ali drugačno podkupnino. Še prej je treba povedati očetu, ki mora dobiti občutek, da je prvi izvedel za projekt, in da o njem lahko govori z mambom. Moška linija oblasti, vendar očitno ima tudi predsednica dostop do poglavarja. Nato bojo ženske delale. Za denar. "Kako nam bo šlo, ... če se bodo vmešavali moški?" (344-348). Organizacija gostovanja turistov v tradicionalni vasi je skoraj povsem v rokah žensk. Oče T. je nefunkcionalen, zapit; družino vodi mati - z modricami na obrazu. Ob tem sem se spomnil naše raziskave krajevne organizacije Rdečega križa v ljubljanskem predelu iz 80. let. V odboru z moškim predsednikom so bile same ženske, ki so se po formalnem sestanku, ki ga je vodil predsednik, same med sabo konkretno dogovorile o tem, kaj bo katera res opravila. Ali pa: v šoli, kjer je bilo več kot 80 odstotkov deklet, so te za predsednika študentske organizacije izvolile fanta.

Mesto bi v grobem lahko razdelili na city-središče, rezidenčna področja in predmestja. Središče je nebotičniško. Turistična agencija, ki jo vodi belka, ima za sosede druga podjetja, salone in butike. Agencija deluje v skladu z najnovejšo organizacijsko doktrino in korporativnimi vrednotami in ima na voljo tudi vsa sodobna tehnična sredstva pisarniškega poslovanja. Avtorica z nemalo sarkazma parodira: "Postmoderno neourbano gosto mreženje v klimatsko ranljivih digitalno siromašnih sektorjih" (280). Na rezidenčnih področjih z večjimi ali manjšimi hišami in vrtovi, bolj ali manj visoko ograjene (257) prebivajo urbane družine, naj bodo belske, črnske ali mešane, ki imajo gospodinjske pomočnice in druge služabnike (vrtnar, šofer, več njih, tudi zakonski par, gospodinja in vrtnar). Predmestja so vsaj delno slumi. In kot taki turistična zanimivost v okviru "projekta nizkoproračunskih turističnih izletov v prenaseljena urbana predmestja" (278).

Upravljanje mesta in države šepa: "... elektrika v poslopju prihaja in izginja" (279). "Mestni svet, ki mu je spretno manevriranje s strategijami izogibanja težavam bolj pri srcu kot reševanje..." saj "je pred čiščenjem ulic dal prednost drugim podvigom" (261). "Menda Harare nima več pravega vodovoda, ker je stari sistem črpalk zarjavel"(262). Omenjene so težave z vodno oskrbo in sploh o razpadajočem komunalnem sistemu v mestu (263). Razglašajo "politiko avtohtonosti" (257), tako kot mi ljubimo "domače". Precej domače zveni tudi pripomba Nemca poročenega z Zimbawejko: "Drži, preveč stvari je narobe. Obenem pa preveč ljudi s prevelikim veseljem govori, kaj vse je narobe. Ni dovolj tistih, ki vidijo, kaj je tudi prav" (188).

Diskriminacija. (a) Spolna diskriminacija, patriarhat, matriarhat. Nekaj najbolj pretresljivih epizod opisuje izživljanje moških nad ženskami, začenši z dogodkom, v katerem so se moški in ženske spravili na lepotico, posebej vpadljivo in izzivalno oblečeno dekle, ki se je skušala preriniti na kombi-bus, a je padla, razkrila telesne dele, ki naj bi ostali skriti, in s tem sprožila plaz opolzkih pripomb in zmerljivk vse do tega, da ji je neki moški strgal krilo z bokov. Celo junakinja romana se ji ni postavila v bran. Vsili se prispodoba tropa hijen, ki popade padlo srnjad. Drug tak primer je sostanovalec v vdovini hiši, ki - kljub vdovini prepovedi in z njeno vednostjo - vodi v sobo ženske po tekočem traku, nagovarja tudi T., pred njegovim oknom pa se opita oboževalka celo skuša sleči, da bi jo opazil in sprejel. Avtorica ne opisuje samo spolne razbrzdanosti in nasilja moških, ampak tudi prizadevanja  žensk, da bi si pridobile moške, ki bi jim zagotavljali varstvo in socialno varnost. Moški so politiki, upravljalci, poslovneži, vodje, čeprav se v teh vlogah pojavljajo tudi ženske (ravnateljica, direktorica turistične agencije). Kjer deluje turistična agencija, je "med ženskami v poslopju veliko razočaranih samohranilk" (270).

(b) Rasna diskriminacija: belci in črnci. Belske nadvlade ni več, tudi diskriminacije formalno ne, so ostanki in neogibne razlike. Pretresljiv je opis doživljanja Tambudzai, ko se kot deklica iz črnske vasi v samostanski šoli ob stikih z belci zave, da je "drugačna", in ko se vanjo vtisne "podoba ene skupine, ki tako strašno omalovažuje drugo" (118). Kot odmev nekdanje odkrite in grobe diskriminacije zvenijo neponovljive besede, s katerimi belski bolnik v umobolnici stereotipno psuje črno sestro. Je pa pravično omeniti dvojno vlogo belcev v preteklosti: bili so zatiralci-izkoriščevalci, pa tudi olajševalci, podporniki, recimo v primeru, ko je belec zapustil dejavnost ali hišo svojemu črnemu služabniku. Kulturne razlike so in jih je včasih težko sprejeti, na primer "ko ti svak (Nemec) na svoj neprijetno pretirano domačni evropski način pokaže svojo sobo". Prav zabavno je, ko ugotoviš, da imajo tudi Zimbabwejci svoje "južnjake". Ženske opravljajo sosedo v poslovni stavbi: "... zakaj je potem pripotovala vso dolgo pot iz Bocvane do sem" (273); ko sploh ni črna, "samo rumena je, kot vsi tisti Cvanci" (275).

Razslojenost, družbena mobilnost. Mehanizmi družbenega vzpona so bili v grobem trije: z lastno poslovno uspešnostjo, po strankarsko-političnih zaslugah in s podporo odhajajočih belcev. Stanodajalkin mož se je priselil v Harare iz manjšega mesta. Pred selitvijo je delal kot črpalkar pri nekem belcu. Ob razglasitvi neodvisnosti se je ta odselil v Novo Zelandijo, (kjer so beli naseljenci že temeljito iztrebili staroselce in ni bilo nevarnosti "avtohtonizacije"), in svojemu delavcu podaril bencinsko črpalko. Ko je bil nižji menedžer nekega avtobusnega podjetja odpuščen, se je vdovin mož potegoval za njegovo delovno mesto, ga dobil in obdržal črpalko kot postransko dejavnost. Nato je na podoben način kot prej prišel do položaja enega od direktorjev Ljudskih državnih avtobusov Zimbabweja in kupil posestvo v predmestju. Nakupoval je nova posestva, naložil denar v tujini, vse bolj bogatel, se selil v vse razkošnejše rezidence... Po njegovi smrti so se sinovi sprli med seboj za dediščino; ni bilo mogoče izključiti njihove namere, da bi ubili mater-vdovo, da bi dedovali, tako da jo je prišla varovat nečakinja-borka. Tudi sicer je v družbi nebrzdana težnja po bogatitvi in luksuznem življenju.

Korupcija, nepotizem. Dijakinjam srednje šole, kjer je poučevala T., ni bilo dovoljeno prisedati v avtomobile moških, ki so ustavljali pred šolo in "lovili" dekleta. Nekega dne opazijo razvpito dijakinjo, kako priseda v avto k moškemu. Učitelji med seboj: "To je poslovni direktor Sveta za rudarstvo. Zdaj ko je država odkrila vsa tiste diamante ... se ... zavedajmo, da je nedotakljiv. ... Na tem položaju mu ne more do živega nič" (133). Oblika korupcije je tudi "črna magija". Tako črncu, ki se je naglo povzpel, očitajo govorice, da je kupčeval s kosi trupel ugrabljenih otrok, in jih zakopaval pod temelje bodočih podjetij, da bi uspevala.

Sklep

Spoznal sem - vsaj na papirju - neko afriško državo, uvidel, da kljub vsem zemljepisno-zgodovinskim okoliščinam ne deluje bistveno drugače kot moja domača; da so ljudje ljudje, in da pojem rase v resnici ne opisuje nič bistveno drugačnega, barva kože in ploski nosovi gor ali dol.