25 december 2015

Ateistična božična pridiga (s Fejsbuka)

Letos nas je zapustil Janez Kmet, zdravnik, moj sotabornik iz gimnazijskih let. Kot prepričan ateist je na teh straneh večkrat objavil kak zapis, ki sem ga razumel kot nasprotovanje cerkveni hinavščini in zavzemanje za ateizem. Naj spominu nanj posvetim to pridigo.
Lubi brezbožniki! Če me kdo vpraša (že dolgo me ni nihče), ali verujem v Boga, mu vrnem vprašanje: kdo ali kaj je Bog?
Belobradi striček na oblaku, obdan z angelčki? Ravnodušni prvi gibalec, ki je pognal kolesje vesolja in tiči zdaj v črni luknji? Vsemogočni in nevidni, ki vse vidi in vse ve, greh se delati ne sme? Vrhovni bivajoči, ki je hkrati v svetu in zunaj njega? Sori, no go. Ne potrebujem ga.
Predbožična Spieglova revija Wissen (Znanje) prinaša zgodbo, katere junak je evangeličanski pastor, Nizozemec Klaas Hendrikse. Rojen v ateistični družini je obiskoval nekonfesionalno osnovno in srednjo šolo, v katerih tudi ni bilo pouka o verstvih. Po študiju ekonomije je bil na dobri poti, da naredi lepo kariero kot eden od vodilnih v koncernu Xerox. Čutil pa je, da to ne bo izpolnilo njegovega življenja. Pri 28 letih je skupaj z ženo, ki je bila religiozno verna, vpisal teologijo. Študij teologije ga je očaral, a hkrati utrdil v ateizmu. Spoznal je, da človek lahko veruje in je hkrati ateist, človek, ki ne veruje v kako višje bitje, v stvarnika in urejevalca sveta; ki ne veruje v življenje po smrti. Spoznal je, da ni nujno, da bi človek veroval v te reči, da bi bil vseeno verujoči človek.  Nekoč sta zvedela, da v nekem kraju na jugu Nizozemske iščejo za dve cerkvi dva evangeličanska duhovnika za nepolni delovni čas.  Prijavila sta se za ti delovni mesti, za popolnoma drugačno delo, kot ga je bil vajen, za pol dotedanje menedžerske plače. Začel je duhovno skrbeti za svojo skupnost in to delo je opravljal 30 let, do upokojitve. Medtem sta se z ženo razšla, ona se je zaposlila v bolnišnici, on pa je vztrajal.
V svetem pismu pravi Bog Mojzesu: »Pojdite in šel bom z vami.« To pomeni: ko se človek odloči, da se bo premaknil z mesta, da bo storil neki korak v življenju, da bo stopil v neznano prihodnost, stori to z zaupanjem, z vero, da se bo dobro izteklo. »Imenujte to kakor hočete. Tudi Bog«, pravi nenavadni pastor.
Vsak človek veruje in zaupa, v gornjem pomenu; ne veruje pa vsak v bitje, celo osebo, nad drugimi bitji.  »Boga« najdemo v zaupanju in upanju, ki smo ga, prvič in najgloblje, doživeli nemočni v materinem naročju, najdemo ga v ljubezni do drugega in v vesti, ki se nam je oblikovala, ko smo spoznavali, da so drugi tudi ljudje kot mi in da človek ne sme drugemu storiti tistega, kar ne želi, da bi drugi storil njemu.
Kaj pa Jezušček? O, ta je bil bister fantič, ki je še nedoleten spoznal, da so v templjih hinavci, ki lažejo in nečistujejo in kupčujejo in grozijo s starozaveznim Bogom. In ko je postal mož, se je zavedel, da imamo eno samo življenje, ki ga ne gre obremenjevati s posvetno posestjo, bojem za oblast in vsakovrstnimi vezmi, ampak naj ga posvetimo ljubezni in živimo kot lilije na polju in ptice pod nebom, objeti v bratstvu pred neskončno praznino, v duhovnem kraljestvu, ki je čaščenje življenja.
Vse drugo so naložili tisti, ki tega niso razumeli, ker jim je šlo za duhovno in materialno oblast.
Dragi bratje in sestre v fejsbuku, berite evangelije, ganili vas bodo, kajti Jezus je govoril resnico.  To, da vas bo ganilo, je dokaz, da gre za božjo besedo. Taka je tudi beseda Toneta Pavčka. In mnogih drugih. Božja brez Boga.
Amen.

50.000

Dragi obiskovalci mojega bloga, danes smo prekoračili petdesettisoči obisk od začetka pisanja bloga, tj. od septembra 2010. To pomeni pribli...