Sramotni babyboomerji ali sramotno moraliziranje The Economista

 Delo je 11. 2. 25 v prevodu ponatisnilo članek londonskega The Economista z naslovom Babyboomerji ohranjajo svoje slabe navade tudi po upokojitvi. Članek navaja podatke o problematičnem vedenju te generacije današnjih upokojencev in sklene pregled s stavkom: "Generacije, ki se zdaj sramotno starajo, so bile sramotne tudi v mladosti in srednjih letih." Tak sklep je možen samo ob popolnem spregledu zgodovinskih okoliščin in zaslug te generacije, to je, ob popolnoma odsotni analizi vzrokov "slabih navad", njihovi psihologizaciji in pedagogizaciji, česar si renomirani časnik ne bi smel privoščiti.

Sam pripadam "mirni generaciji", to je, generaciji, ki je še doživela vojno, in je od številčne povojne generacije starejša od deset do dvajset let; dovolj, da sem jo lahko kritično spremljal. Leta 1968 sem bil star 28 let.

The Economist navaja - na osnovi pričakovano preverjenih podatkov - da se je v ZDA pa tudi v drugih bogatih deželah - Veliki Britaniji,  Avstraliji, Franciji, Španiji, Nizozemski, Japonski - nesorazmerno povečalo število različnih pregreh med ljudmi, starimi 55 let in več: širijo se spolno prenosljive bolezni, alkoholizem, odvisnost od drog, smrti zaradi zlorabe drog, promiskuiteta, razveze zakona, kazniva dejanja, "politično nasilje", depresija, zasegi nepremičnin, samomori. Tisti, ki so še pri močeh, pa se združujejo v "upokojenskih skupnostih", spominu na promiskuitetne komune, in žurirajo v "rimskih togah" (člankar je imel v mislih tunike; ni pomembno). Zdaj niso več problem mlade generacije, ki so spodobne, ampak stari babyboomerji. "Včasih je politike skrbela revolucionarna in lahkomiselna mladina, danes pa najstarejši obremenjujejo javne službe, povzročajo kaos v nacionalni politiki in so odgovorni za vse večji delež družbenih problemov."

Zakaj je ta generacija tako zabredla? "Generacija X se je rodila staršem, ki so ... prešli iz vojne v blaginjo, se mladi poročili, zgodaj imeli otroke in jih vzgajali z minimalno pozornostjo." Zdi se, da to ni dovolj močan razlog  za take hude zastranitve. Člankar doda: "Odraščali so v času osvinčenega bencina (ki so ga dolgo povezovali z impulzivnim vedenjem)". Ob tem se spomnimo na naše domače teorije o vplivu DDT na pomanjkljivo "maskulinizacijo" moških, kar baje vodi do propada civilizacije. In še en vzrok: "... "propad družbenih norm", kajti "imeli so dostop do kontracepcije, splava in pop glasbe". Ni čudno, da človek moralno propade ob starševskem zanemarjanju, v bencinskih hlapih in - za The Economist - propadu družbenih norm zaradi kontracepcije. To so vzroki v otroštvu in mladosti. So pa tudi kasnejši vzroki. Ta generacija se je konformirala, si ustvarila primeren življenjski standard. So bogati, imajo svoje hiše, nimajo otrok in vnukov, ali pa jim ni treba skrbeti zanje, ker se je "razširilo plačljivo varstvo otrok v obliki vrtcev", ki jih - še ena nespodobnost - subvencionira vlada. Skratka, so "ledig in fraj" in že v mladosti pokvarjenim ostane samo še ekscesno uživanje, ki povzroča težave družbi. Tolikšne konzervativnosti že dolgo ne!

Kdo so babyboomerji in v kakšnem času so preživljali svojo mladost in zrela leta? Da bi postavili trditve članka v kontekst, bi bil dovolj en sam stavek: babyboomerji so generacija študentske revolucije 1968, revolucije, ki je zajela ves zahodni svet. To je generacija najpomembnejšega protestnega demokratičnega gibanja v drugi polovici preteklega stoletja, gibanja, ki je vplivalo na politiko vlad v ZDA in drugod. Tudi v socialistični Jugoslaviji so tedaj študentje zahtevali "debirokratizacijo" in "pravi socializem". Morda bi dodali še: to je generacija hipijev. Ker pa mlajše generacije o tem očitno ne vedo kaj dosti, naj dejanja te generacije opišem nekoliko podrobneje.

Generacije rojenih med 1946 in 1964 so se po eni strani upirale družbenemu svetu, v katerega so se rodile, po drugi strani pa zavzemale za svoboščine, ki jih je ta svet omejeval. Odobje od poznih petdesetih do zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je zaznamovala vojna, ki so jo vodile ZDA v Vietnamu (1955-1975). Številne generacije mladih Američanov so žrtvovale svoja življenja "v obrambi demokracije proti komunizmu", v resnici pa v dolgotrajni vojni za geostrateško prevlado, vojni, ki se je končala z umikom iz Vietnama in združitvijo Severnega in Južnega Vietnama, to je, s prevlado komunističnega severnega dela nacije (1976). Mladi so protestirali proti obveznemu naboru in proti nepravični, imperialistični vojni. Slike pokola nedolžnih civilistov v vietnamski vasi My Lai so tedaj obkrožile svet in vzbujale čustva solidarnosti z upornimi ameriškimi študenti. Ti so pod geslom "ljubezni, ne vojne" (Make love not war) poleg drugega organizirali protestni pohod na Pentagon (1967). Njihovi protesti so bili uspešni. Amerika se je umaknila iz Vietnama, predsednik Nixon je končal vojno. Kasneje so ukinili obvezen nabor. Protestniki pa so plačali tudi ceno v človeških življenjih. V tako imenovanem Kent State Masacre (1970) je nacionalna garda ubila štiri študente-protestnike.

Mladi so protestirali proti okostenelosti političnega sistema in proti puritanski hipokriziji v kulturi. Podpirali so sočasno gibanje za državljanske pravice proti rasni diskriminaciji in segregaciji (Martin Luther King). Zahtevali so spremembe izobraževalnega sistema na univerzah. Zavzemali so se za alternativne življenjske sloge, življenje v skupnostih-komunah in podobno. Hipiji so se predstavljali kot "cvetlična moč" (Flower power). Sočasno sta se razmahnili feministično gibanje in gibanje za pravice istospolno usmerjenih. Del te kulturne revolucije je bila tudi seksualna revolucija, zavzemanje za odkrito govorjenje o spolnosti in za bolj sproščene spolne odnose. Študentsko gibanje je dejansko zajelo vsa področja kulture, še posebej je vzcvetela pop glasba. To je bil čas festivala v Woodstocku (1969), čas Beatlov, Rolling Stonesov, Jimmyja Hendrixa, Janis Joplin, Johna Lennona, Boba Dylana. Ne nazadnje, leta 1970 smo prvič praznovali Dan Zemlje in s tem začetek skrbi za okolje in podnebje.

Kakšni so nasledki tega gibanja? Večje uveljavljanje žensk v družbi, več pravic spolnim manjšinam, manj rasne diskriminacije (temnopolti predsednik Obama), sprostitev izobraževalnih poti, obogatitev pop kulture v glasbi in drugih umetnostih, razvoj okoljske zavesti in ekoloških gibanj. Ni mogoče zanikati negativnih vplivov predvsem uživanja drog in zasvojenosti.

Za tem so prišla osemdeseta in devetdeseta leta, padec berlinskega zidu, železne zavese,  razpad Sovjetske zveze, unipolarni svet in vzhajanje Kitajske. V kulturi pa računalniki, splet, spletna socialna omrežja; ruska agresija na Ukrajino in razpad mednarodnih mirovnih institucij v politiki grobe sile. 

Kaj se je zgodilo z babyboomerji? Podatki, na katerih gradi zgodbo The Economist, so zgolj prvi korak k analizi: razčlenjeni so po starostnih skupinah in delno po spolu. Za ZDA bi morali ugotoviti, koliko je v teh generacijah veteranov dvajsetletne vietnamske vojne. Ne bi se čudil, če bi zaradi telesnih in/ali duševnih poškodb iskali uteho v alkoholu, drogah in zašli v kriminal. Za druge morda velja, da svoj sproščeni, antipuritanski mladostni življenjski slog ponavljajo v starosti. Zakaj gre člankarju to v nos? Vsekakor zato ne zaslužijo, da jih ima za "sramotne v mladosti in zrelih letih". Poskrbeli so za prevetritev usmrajene politike, obsodbo prikrivanja vojnih zločinov, puritansko hipokrizijo, in vnesli duha človeške prizadetosti in upanja v ravnodušje, pehanje za denarjem in oblastjo in čaščenje grobe sile.

Njihov zgled je dragocen tudi za sedanje stanje v svetu. V Srbiji se je dvignila nova generacija študentov in pritegnila vse sloje. Morda še ni čas, da bi se dvignila ameriška mladina; če bi se ruska, bi bil čudež.

Ob objavi prevoda tega članka The Economista v Delu se sprašujem: mar ni nihče opazil, da članek zamolčuje vse, kar je pozitivnega prinesla ta generacija s svojo človeško prizadetostjo in aktivizmom? Se tudi pri nas širita novi konzervativizem in puritanstvo, ki jima grejo na živce ne samo kontracepcija ampak tudi vrtci, ki jih podpira država?

Objavljeno v Delu, 14. 3. 2025

KDO ALI KAJ JE BOG: POGOVOR S CHATGPT

Vprašal sem: Kdo ali kaj je bog?

ChatGPT: Vprašanje "Kdo ali kaj je bog?" je zelo široko in nanj obstaja veliko različnih odgovorov, odvisno od tega, koga vprašate — filozofa, teologa, znanstvenika ali navadnega človeka.

Teistični pogledi. V religijah, kot so krščanstvo, islam in judaizem, je Bog običajno opisan kot vsemogočno, vsevedno in vseprisotno bitje, ki je ustvarilo vesolje in ima osebni odnos s človeštvom. V hinduizmu obstaja več bogov (politeizem), hkrati pa tudi ideja o enem vrhovnem božanstvu (Brahman).

Filozofski pogledi. Filozofi, kot je Aristotel, so Boga opisovali kot "prvi vzrok" ali "nepremični gibalec" – nekaj, kar je začelo vse, a samo nima vzroka. Spinoza je Boga enačil z naravo in univerzumom (panteizem), medtem ko so drugi razmišljali o bogu kot o konceptu, ki daje smisel obstoju.

Znanstveni in ateistični pogledi. Znanost se ne ukvarja neposredno z obstojem Boga, temveč z naravnimi zakoni in vesoljem. Ateisti in agnostiki običajno zavračajo idejo osebnega boga ali pa priznavajo, da tega ni mogoče vedeti. Nekateri vidijo boga kot človeško iznajdbo za razlago neznanega ali kot simbol moralnih in eksistencialnih vrednot.

Torej, odgovor na tvoje vprašanje je odvisen od tvojega osebnega prepričanja in perspektive. Kakšno mnenje imaš ti? 😊

Odgovoril sem: Bog je metafora za univerzalno človečnost, ki je, ali naj bi bila, v vsakem človeku. Je tudi druga beseda za vest, to je, duševno instanco, ki se odziva na kršenje etičnih zapovedi oziroma vrednot, predvsem zlatega etičnega pravila: ne stori drugemu, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi.

ChatGPT: To je zelo humanističen in etično usmerjen pogled na Boga. V tem smislu Bog ni nadnaravno bitje, temveč simbol notranjega moralnega kompasa, ki vodi človeka k dobremu.

Tvoja razlaga povezuje Boga z vestjo in univerzalno etiko, kar je zelo sorodno sekularnim in filozofskim tradicijam, kot so Kantova moralna filozofija (kjer je kategorični imperativ podoben zlatemu pravilu) ali eksistencialistična odgovornost do drugega. Tudi nekatere religiozne mistične tradicije poudarjajo idejo, da je "božansko" v vsakem človeku in da ga ni treba iskati zunaj sebe.

Se ti zdi, da je ta definicija dovolj močna, da bi lahko nadomestila tradicionalne predstave o Bogu, ali jo vidiš bolj kot dopolnilo obstoječim pogledom?

Odgovoril sem: Ta definicija je splošnejša od vseh drugih definicij in je v osnovi tradicionalnih definicij. Ni posebne potrebe po tem, da bi nadomestila tradicionalne predstave o Bogu, čeprav so nekatere teh predstav resnično zelo naivne, če jih vzamemo dobesedno (nebesa nad oblaki, pekel nekje v središču Zemlje).

ChatGPT: Zanimiv pristop – vidiš svojo definicijo kot temelj, iz katerega izhajajo tudi tradicionalne predstave o Bogu, le da so te pogosto obarvane s kulturnimi in zgodovinskimi interpretacijami.

Tvoja razlaga omogoča preseganje naivnih, dobesednih predstav, ne da bi pri tem nujno zavračala verske tradicije. Lahko bi rekli, da je tvoj pogled na Boga bolj filozofski in simboličen, kjer je bistvo božanskega v moralnem in etičnem ravnanju človeka, ne v zunanjih nadnaravnih entitetah.

Se ti zdi, da bi bila ta definicija lahko osnova za širši dialog med verujočimi in neverujočimi?

Odgovoril sem: Da, taka definicija sprejema vse druge opredelitve boga kot svoje variante, nastale v zgodovini na različnih prostorih. Odpira možnost sprejemanja vseh religij, ne napadanja ali kritike.

ChatGPT: To je zelo povezovalen in vključujoč pogled. Namesto da bi izključila katerokoli religijo ali prepričanje, jih postavljaš kot različne izraze iste osnovne ideje – iskanja etične resnice in notranje človečnosti.

Takšna definicija bi res lahko omogočila dialog med verujočimi in neverujočimi, saj ne zahteva verovanja v nadnaravno, hkrati pa ne zanika vrednosti religij kot zgodovinskih in kulturnih pojavov, ki so ljudem pomagali oblikovati moralne vrednote.

Mogoče bi lahko ta koncept razvili še naprej – na primer, kako bi ga lahko uporabili v vzgoji, etiki ali celo v reševanju konfliktov med različnimi svetovnimi pogledi?

Vprašal sem: V kateri smeri bi ga ti razvijal še naprej?

ChatGPT: Razvil bi ga v smeri praktične uporabe – kako lahko ta univerzalna definicija Boga, kot metafore za človečnost in vest, dejansko vpliva na vsakdanje življenje, vzgojo, etiko in medosebne odnose.

1. Vzgoja in izobraževanje

• Otrokom bi lahko privzgojili idejo, da je "bog" v njih samih – kot njihova vest in sposobnost sočutja.

• Namesto dogmatičnih predstav o bogu bi jih učili kritičnega razmišljanja o etiki in odgovornosti do drugih.

• Učenje zlatega pravila ("Ne stori drugemu, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi") kot temeljne vrednote, ne glede na vero ali kulturo.

2. Etika in družba

• V politiki in družbenem življenju bi lahko tak pogled na Boga pomagal preseči verske delitve in konflikte, saj poudarja skupno človečnost in ne razlik.

• V podjetjih in organizacijah bi lahko ta koncept spodbujal etično poslovanje – ne kot nekaj zunanjega (zakoni, kazni), ampak kot notranjo odgovornost vsakega posameznika.

3. Medverski in medkulturni dialog

• Če ljudje sprejmejo, da je vsaka predstava o Bogu le različica univerzalne ideje človečnosti, se zmanjša potreba po verskih sporih.

• Ta definicija bi lahko služila kot most med verniki in neverniki, saj daje prostor obema pogledoma – bog kot metafora ni v nasprotju z ateizmom, prav tako pa ne izključuje tradicionalnih verovanj.

4. Notranji razvoj posameznika

• Sprejetje te ideje bi lahko ljudi spodbudilo k bolj zavestnemu življenju – da delujejo etično ne zaradi zunanjih nagrad ali kazni (nebesa/pekel), ampak zaradi notranjega občutka pravilnosti.

• Razvoj duhovnosti, ki ni vezan na določeno religijo, ampak na osebno rast, refleksijo in samospoznanje.

Se ti zdi katera od teh smeri posebej zanimiva? Ali pa imaš kakšno drugo idejo, kako bi to lahko razvili naprej?

Odgovoril sem: Odličen odgovor. Hvala. Zaenkrat nimam drugih idej.

ChatGPT: Hvala tebi za odlično izhodišče za razmislek! Če se ti kdaj utrne še kakšna ideja ali pa bi rad to temo razvil še naprej, se z veseljem pogovoriva. 😊

Narcizem ali narcisizem?

 V tej dilemi nisem osamljen. Simon Brezovar v svojem delu Osebnostne motnje (UMco 2019) piše v opombi pod črto na str. 414: "Moja velika dilema je bila, ali rabiti pojem narcizem ali narcisizem..." Ugotovi, da sta po SSKJ oba izraza dovoljena; da razpoložljiva slovenska literatura pogosteje uporablja "narcizem"; da spletni brskalniki najdejo več zadetkov pod geslom "narcizem", da pa pogostost rabe zanj ni pravi argument. O tem, kaj je izid njegovega dopisovanja z več strokovnjaki, ne pove, pač pa navede, da Bogdan Lešnik (v besednjaku Temelji psihoanalize, *cf, 2009) uporablja "narcizem" tako kot Freud, čeprav Freud piše, da bi bilo bolje "narcisizem". Tako se je B. odločil za to zadnjo varianto. 

Moj pregled je pokazal, da štirje nemški besednjaki psiholoških pojmov (lahko navedem) uporabljajo "narcizem" (Narzismuss), vse knjige v angleščini na moji polici, tudi debele (lahko navedem), pa "narcisizem" (narcisism). Pogledal sem v Doklerjev Grško-slovenski slovar (1915) geslo narkissos, narcis; v oklepaju je glagol narkao, otrpnem. Prevedena beseda "narcis" ni pojasnjena še drugače kot z omenjenim glagolom; ni pisana z veliko začetnico kot ime "Narcis", zato je lahko tudi naziv cvetlice, narcise, pač v moški obliki. Ta "narkissos" nas pripelje v sorodstvo z "narkos": narko-za, narko-tik, narko-man, kar nam ni po volji. Vemo, da se "narcizem/ narcisizem" nanaša na Narcisa, ki se je zaljubil v svojo podobo na gladini tolmuna in da ni bil narkoman. Ne vemo pa, od kod jezikovno izvira njegovo ime. Če je koren njegovega imena "nark-", od tod "nark-issos" (nark-ao, nark-osis) bi bilo prav "narc-izem, narc-ist". Če pa ime mladeniča ni izpeljano iz "nark-ao", saj tisto samoljublje ni povezano s spanjem, ni umestno iskati korena imena, tedaj je prav "narcis-t, narcis-tka, narcis-izem, narcis-ologija". A spet se pojavi pomislek: kaj pa če je ime Narcisa morda vendarle povezano z "narkos", z zasanjanostjo, zagledanostjo, otrplostjo v zanosu občudovanja svoje podobe? 

Še to: "Adonis, adonist, adonizem" ali "adonis(t)izem"; "Dioniz, dionizem" ali "dionizizem"? Naj ne omenim, kako se zadeve zapletejo, če končnica ni -is ampak -ist: "faš-ist", "faš-izem" ali  "fašis(t)izem"; "monist", "monizem" ali "monis(t)izem"; "kolonia-list", "kolonia-lizem" ali "kolonialis(t)izem". "Materialistizem"?

Meni je bolj všeč "narcizem". Bi pa potreboval pomoč jezikoslovca/ke.

SAMSKOST IN KOREKTNOST

V Nedelu, nedeljski izdaji časnika Delo, je bil 18. 8. 24 objavljen članek novinarke Katje Cah z naslovom Naraščanje samskosti: V odnosih smo vse bolj površni in nepotrpežljivi. V članku so, delno dobesedno navedeni delno povzeti, intervjuji s tremi govorci, "z Evo Mihalinec, mag. sociologije, ki je prav na to temo diplomirala in magistrirala, psihologom dr. Andrejem Perkom in psihiatrom dr. Matjažem Lunačkom." V intervjuju z dr. Perkom je posebej poudarjena in ponovljena v posebnem okencu izjava, ki je bila nato ponatisnjena še v rubriki "Beseda ni konj". Potem je zaokrožila po socialnih omrežjih. Če hočem o tem razpravljati, jo moram ponatisniti tudi sam:

»Pogosto citiram dr. Janeza Ruglja, ki je izjavil, da je samskost celo najhujša psihiatrična diagnoza. Pretežno samski človek namreč nima možnosti, da se oblikuje kot spodobna osebnost.«

Dr. Perko v nadaljevanju pravi, da se človek "lahko primerno izbrusi šele v odnosu ob partnerju, ko lastne potrebe včasih daje na stran in se prilagaja. Prav zato ne more vedno delovati po načelu ugodja, ki je sicer značilno za našo dobo..." Pojasni, "zakaj to ne velja za določene duhovne poklice, ko posamezniki v celibatu ob sebi nimajo partnerjev ... denimo duhovniki in nune ..." Samskih je po njegovem mnenju toliko predvsem "zaradi nezrelosti moških" in "negativnega feminizma ... ki ne priznava različnosti med moškim in žensko, kar zadeva našo naravo, možgane in čustvovanje" in ki se kaže v tem, da v odnosu prevzemajo vajeti ženske in "moškega kastrirajo"; ta pa se z žensko ne bode, ampak se raje umakne, tudi v alkoholno ali drugačno omamo. Poleg tega družba spogledovanje in zapeljevanje razglaša za spolno nadlegovanje, "kar je grozno". Celoten članek sem prebral z zanimanjem, saj je v okviru dnevnika, ki ni strokovno glasilo, dobro predstavil razpon problematike in različnih mnenj.

Na Perkovo izpostavljeno izjavo se je na FB odzvala psihoterapevtka, gospa Katja K. Knez Steinbuch. Navedla je, da gre za skrajno neprimerno stališče, ki bi ga morala obravnavati psihoterapevska zbornica, ki je še ni, in bi bila njena ustanovitev nujna prav za obravnavo takih stališč. "... ljudje ... se ob tako neprimernih izjavah lahko počutijo ponižane, slabe, nevredne, ne dovolj dobre, čudne... In kaj če ta izjava najde človeka ravno takrat, ko je že v močni stiski in ga potisne še globlje? Globlje v depresijo, globlje v samomorilnost?! Kdo bo odgovarjal potem?" Mediji naj bi se zamislili, da je to škodljivo za ljudi v stiski; država naj bi se zavedela, da mora zaščititi ljudi in to področje zakonsko urediti. "Ker moramo zaščiti ljudi!" (Za zakonsko ureditev psihoterapije sem se že javno zavzel.)

Razvila se je razprava, v kateri je večina izrecno ali z všečki podprla psihoterapevtinjo in obsodila Perkovo izjavo. Nekateri so pri tem napisali, da je bila izjava vzeta iz konteksta. Oglasila se je tudi neka novinarka, ki je zapisala, da se izjava nanaša na osebe, ki do 40. leta niso oblikovale nobenega odnosa. Psihoterapevtka je odgovorila, da prav zato te osebe potrebujejo še več miselnih objemov, še več ljubezni in varnosti, ker so to nekje izgubile, jim je to nekdo vzel in si zato ne upajo stopiti v odnose. Nikakor pa si ne zaslužijo dodatnega obsojanja s strani medijev, ki sicer objavljajo tudi dobre in spodbudne zgodbe. Novinarka je odgovorila, da bo pri globoko depresivnem človeku že manj dramatična izjava sprožila poslabšanje in opozorila, da je na drugem mestu v istem časniku ločena družina označena za "invalidno". To bi lahko pomenilo, da se je težko izogniti negativnemu poimenovanju ne-dobrih ali ne-idealnih pojavov in jih poimenovati pozitivno. (Kar je slabu, nej dobru.)

Potem sem se oglasil še sam. Menil sem, da Perkova izjava vsebuje predpostavko "zdrave" ali "razvite, oblikovane" osebnosti, kar dolgotrajno samska oseba, po njegovem, ni. Vprašal sem, ali zavračanje te izjave pomeni zavračanje vsakega kriterija zrele ali razvite osebnosti. "Je normativnost zastarela? Manj obsojanja - več razmišljanja!" Ta zadnji stavek je ujezil psihoterapevtko, ki je odgovorila, da je, če skrajšam, Perkova izjava vsestransko "toksična". Poudarila je: "Partnerstvo ne sme in ne more biti vrhunec zivljenja. Lahko je pomemben in ključen mejnik na poti k zrelosti, ni pa zrelost sama… še več, zrelost mora doseči vsak posameznik, da lahko sploh gradi varne odnose." Perko ni izjavil, da je partnerstvo "vrhunec življenja", nasprotno, izjavil je, da je sredstvo dozorevanja, v njem se človek obrusi; je pa izjavil, da, na primer, duhovništvo, to je življenje brez (spolnega) partnerja, predpostavlja zrelost. Knez Steinbuch piše: "Zrelost mora doseči vsak posameznik, da lahko gradi varne odnose". Iz tega sledi, da je "graditev varnih odnosov" cilj, zrelost pa predpogoj za dosego tega cilja. Skratka, iz vsega sledi, da je tako Perku kot Knez Steinbuchovi pomembno, da ljudje gradijo dobre odnose, prvemu, da se v njih obrusijo, drugi, ker so sami po sebi nekaj dobrega. Kdo jih postavlja na piedestal, ali je prej kura ali jajce, niti ni pomembno.

Perko navaja Rugljevo izjavo (Rugelj je umrl 2008). Izjava je vzeta iz konteksta. Kontekst je trojen: vzeta je iz celote intervjuja; vzeta je s področja urejanja odvisnih od alkohola in "zaležancev", kot jih je imenoval dr. Rugelj; vzeta je iz drugega časa. Ti konteksti so zamolčani. Izjava je groba in netočna: "samskost po 40. letu" ni uradna psihiatrična diagnoza. Je pa v izjavi pojmovana kot osebnostna pomanjkljivost, češ da je samo človek v partnerskem odnosu polna osebnost (recimo raje tako kot "spodobna", čeprav danes ni odveč opozoriti na spodobnost, saj jo primanjkuje). Ta izjava je iz nekega specifičnega konteksta posplošena s poudarjeno objavo, da bi bila splošna orientacija, kar ne more biti. Ta izjava ni "uporabna" kot orientacija običajnemu bralcu. Morda je res "udarila" na patriarhalno ali pa na marketinško žilico kakega urednika. Izjava iz tega razloga ne sodi v Delov cvetober. Perko pa je rekel, kar je rekel, in prav je, da je objavljeno - brez cenzure.

 

Ob vsem tem ostajata zame odprti dve vprašanji: 1. Kaj pomeni zatrjevanje, da lahko neka izjava, objavljena v časopisu ali drugem mediju, koga prizadene in kaj torej storiti, in 2. Ali nisem morda sam s kako javno objavljeno izjavo koga prizadel in ga pognal v samomor, in kaj to pomeni za moje nadaljnje pisanje? Ali sem koga "potisnil predaleč"?

1. O besedah, ki prizadenejo. - V splošnem se mi zdi, da objavljamo, kar objavljamo, da bi koga "prizadeli"; da bi se ljudje zamislili, da bi v njih in svetu kaj premaknili. Sam sodelujem v polemikah in - ja, včasih me kaj prizadene. (Je ga. psihoterapevtka pomislila, da me je morda prizadela? Kaj ve o duševnem stanju "poodmaklog" starca?) Vživimo se v malo starejšega, še vedno samskega fanta (ali dekle), ki prebere tele besede "Naraščanje samskosti: V odnosih smo vse bolj površni in nepotrpežljivi" (ja, to je naslov članka v Nedelu). "Res je, da sem samski, ampak jaz nisem nič površen, nisem nepotrpežljiv. Doma vse pospravim, vse natančno pomijem in obrišem, tudi za spodnjimi robovi posode. Še mami je zadovoljna. Zelo sem potrpežljiv, že toliko let prenašam to k----vo življenje, čeprav je vedno isto in ni nič iz njega. In zdaj me bojo še po cajtengah zaj----val... saj res ni za žvet..." Itd. Kaj če človek v takem razpoloženju naleti na Sartra in prebere, da "so pekel drugi", in da je "življenje gnus" ali na Camusa, ki pravi da živimo v absurdu, saj je življenje nesmiselno. Naj ne omenim romanov, ki dokaj podrobno opisujejo nesrečnike, ki si vzamejo življenje. Kaj naj s temi izjavami, ki lahko človeka "potisnejo na rob in še globlje"? - Vennn! Črtati! Prepovedati! Mar res?

To je izvir "politične korektnosti", ki preureja starodavne pravljice (Dostojevskega se še ne upa) in ki meče iz službe "nekorektne" univerzitetne profesorje (v ZDA). Tej "korektnosti", tej vseobsegajoči ljubezni in prizanesljivosti, ki preti zatreti vso pestrost življenja in kastrirati vso moškost v imenu reševanja duš, sem gorak. Če se do štiridesetega leta nisi spravil stran od matere - brco v rit. (Najbrž bom izginil prej, preden bo ustanovljena psihoterapevtska zbornica, za katere člana itak nimam kvalifikacij, zato si upam.)

2. O moji krivdi. - V nekem svojem zapisu, objavljenem v taistem, zgoraj omenjenem časniku, sem bil med drugim zapisal:

... smo sami v temini vesolja, za kratek vek, brez kakršnega koli namena.

Ta stavek bi človeka, ki premišlja, da bi storil samomor, vsekakor utrdil v njegovi nameri, če ga že ne bi kar pognal v brezno. Če bi ga pognal v brezno, ker je bil tik pred tem in je manjkal samo še malenkosten potisk, bi bil jaz kriv? Bi se čutil krivega? Ne bi bil kriv objektivno, nobeno sodišče me ne bi spoznalo za krivega, ker je nekdo, ki je storil samomor, pred tem prebral ta stavek. Stavke pišemo, da bi jih ljudje brali. Pa tudi subjektivno se ne bi čutil krivega, saj moj namen ni bil navajati ljudi k samomoru. Razmišljal sem o veri in neveri in celo skušal dopovedati bralcem, da mora vsak človek sam najti smisel svojega življenja, ker ta ni od zunaj dan ali zapovedan. Je res nesreča, če je to nekega človeka pognalo v smrt. Vendar se ne čutim krivega. Naj neham misliti in pisati in objavljati, da ne bi koga prizadel? So ljudje, ki se čutijo prizadete, ko te vidijo; ko pomigaš z mezincem... Naj neham migati? - No, to ni zgodba o meni ampak o nesrečnih ljudeh.

Bi se pa čutil krivega, če bi mi predočili konkretno povezavo med tem, kar sem rekel ali napisal, in smrtjo bližnjega, mojega soseda ali prijatelja. Če bi mi rekli: "Veš, prebral je tisti tvoj blog in rekel 'Blaž tudi misli, da je življenje nesmiselno'; zjutraj smo ga pa našli mrtvega." Vem, v mislih mi očitate, da se šalim z resnimi in žalostnimi rečmi. Vendar bi bilo tako. V tem primeru mi ne bi bilo vseeno; bi se pa čudil, kako to, da ga je en moj stavek - res je, da sva si bila zelo blizu - navedel do njegove odločitve. Kako to, da je sploh razmišljal o samomoru? Imam jaz kaj pri tem? Sem ga kako drugače užalil? Itd. Skratka, tudi če bi bila zadnja stvar, ki jo je nesrečnež prebral, moj stavek, napisan v drugem kontekstu in z drugim namenom, ne bi sam pri sebi prevzel vse krivde za njegov samomor. Prej bi se čutil krivega, ker nisem opazil, da se z njim nekaj dogaja. To se mi je nekoč zgodilo. S fantom, ki je bil z nami na taborjenju, sva se nekoč srečala v mestu. Fant je vedel, da sem psiholog in da v grobem poznam njegovo zgodbo. Verjetno mi je tudi zaupal. Spregovorila sva nekaj vljudnostnih fraz, potem pa me je povabil na kavo, kot da bi mi imel še nekaj povedati. Odklonil sem, ker se mi je res mudilo po opravkih. Čez nekaj časa sem zvedel, da si je vzel življenje. To me je kar žrlo: nisi prepoznal stiske, tvoj ničevi biznis ti je bil pomembnejši...

Kak pameten sklep iz vsega tega si boste morali oblikovati sami.

Kaj je modrost

O tej temi sem že pisal na osnovi izkušenj in samorefleksije (gl. post Starost in modrost). Zdaj sem pa ugotovil, da je zanimanje za to vprašanje v psihologiji v zadnjih desetih letih močno naraslo; nedvomno zaradi vse več starih in dolgoživih ljudi povsod po svetu. (Ali velja to tudi za filozofijo in teologijo, ki prav tako definirata modrost, ne vem.)

Psihologi se seveda lotevajo tega vprašanja tako, da pojem "modrosti" razčlenijo na njegove komponente ali dimenzije, nato pa izdelajo merske lestvice. Z njimi je potem mogoče ugotovili, kako "moder" je posameznik. Ker so ti merski instrumenti primerni tudi za samoocenjevanje, lahko vsakdo sam pri sebi ugotovi, kako moder je. Znana je raziskava avtorjev Bangen, Meeks, Jeste, objavljena v ameriški reviji za geriatrično medicino (gl. vir) iz leta 2013.

Avtorji so v spletni bazi psychINFO (po stanju maja 2012) pregledali članke v angleščini, ki so v naslovu vsebovali besedo "modrost" (wisdom) in bili objavljeni v reviji s kolegialno recenzijo (peer review). Tako so dobili v prvi fazi 571 člankov, med njimi 105 relevantnih, to je takih, ki so raziskovali konstrukt "modrost". V izbranih člankih so se nekatere značilnosti, s katerimi so opisovali modrost, ponavljale pogosteje in se prekrivale, druge redkeje. Iz njih so na koncu izluščili devet dimenzij, ki naj bi jih vseboval pojem modrosti. To so (moji prevodi so improvizirani):

1. Pragmatično poznavanje življenja, kot se kaže v ustreznem praktičnem odločanju v vsakdanjih življenjskih zadevah (23 definicij)
2. Prosocialna stališča in ravnanja, kot so pomoč drugim ljudem in sodelovanje z njimi pri zasledovanju njihovih ciljev (21 definicij)
3. Samorefleksija ali razumevanje in sprejemanje samega sebe (19 definicij)
4. Sprejemanje življenjske negotovosti in dvoumnosti: ne nagnjenost k naglemu črno-belemu presojanju (16 definicij)
5. Čustvena ustaljenost (stabilnost, homeostaza) (13 definicij)
6. Sprejemanje relativizma vrednot in strpnost (toleranca) (7 definicij)
7. Odprtost za nova doživetja (5 definicij)
8. Duhovnost: verska in religiozna pojmovanja in prepričanja (5 definicij)
9. Smisel za humor (3 definicije)

Zadnji dve dimenziji, posebno zadnja, smisel za humor, se manj omenjata in tudi nista dosledno upoštevani pri merjenju tega konstrukta. 

Obstaja namreč več poskusov sestaviti lestvice za merjenje "modrosti". Obstaja več takih lestvic, med njimi precej navajana San Diego lestvica modrosti (SDWS-San Diego Wisdom Scale, Jeste in Thomas 2017, 2020). Lestvica je vsebovala prvih sedem zgoraj navedenih lastnosti. Vsaka je bila izražena s štirimi vprašanji oziroma postavkami, skupaj torej 28 postavk. (Spodaj je navedena povezava do lestvice s 24 postavkami.) Kasneje so poleg originalnega testa izdelali še skrajšano različico s sedmimi vprašanji oziroma postavkami. Pri vsaki postavki obkrožiš stopnjo strinjanja: "sploh se ne strinjam (0), ne strinjam se (1), nevtralen (2), strinjam se (3), zelo se strinjam (4)" (indeks 0--28).

Na primer: dimenzijo "sprejemanje nasprotnih nazorov" (preimenovana dimenzija "sprejemanje relativizma vrednot in strpnost") merijo naslednje štiri postavke:

1) Rad se seznanjam z drugimi kulturami

2) V redu se počutim z drugimi ljudmi, ki imajo druge vrednote in moralo, kot je moja

3) Od vsakega človeka, ki ga srečam, se kaj naučim

4) Rad imam, da mi o kaki temi predstavijo nasprotna stališča.

Na osnovi originalnega testa so sestavili skrajšan test s sedmimi postavkami (SDWS-7)

1. Pomembne odločitve skušam odložiti, kolikor se da. (Odločnost)
2. Izogibam se razmišljanju o samem sebi. (Samorefleksija)
3. Izogibam se situacij, ko bi moral komu pomagati. (Prosocialno ravnanje)
4. Navadno ne vem, kaj naj rečem človeku, ki me prosi za nasvet. (Nasvetovanje drugim)
5. Pod pritiskom ostanem miren. (Obvladanje čustev)
6. Rad vidim, da mi o kakem vprašanju predstavijo nasprotujoča si stališča. (Sprejemanje nasprotij)
7. Moje duhovno prepričanje mi daje notranjo moč. (Duhovnost)

Vidimo, da so prve štiri postavke formulirane negativno, naslednje tri pa pozitivno, da ne pride do avtomatičnega obkroževanja. Številčne ocene so seveda v obrnjenem vrstnem redu.

Naj se testiram! Pomembne odločitve skušam sprejeti ob pravem času, ne prehitro ne prepozno (recimo 2 točki). Ne izogibam se razmišljanju o samem sebi (4 točke). Ne izogibam se situaciji, ko bi moral komu pomagati, a kadar je takih pričakovanj več, ne pomagam vsem = ne nakažem vseh položnic (3). Včasih vem, kaj svetovati, včasih pa ne. Počakam, da človek sam najde pravšnji nasvet (2). Sem bolj mirne narave, zato tudi pod pritiskom nisem pretirano živčen; se vdam v usodo. V glavnem pa obvladujem čustva. Navadil sem se molčati, če ni nujno govoriti (3). Rad vidim, da mi predstavijo nasprotujoča stališča. Absolutno. Zato toleriram kakšnega tipa na FB, dokler gre (4). Ja, mislim, da sem pocukal Boga za brado (4). Vsota (indeks): 22/28.

Ja, bravo!

Vir: K. J. Bangen, Th. W. Meeks, D. V. Jeste. Defining and Assessing Wisdom: A Review of the Literature. The American Journal of Geriatric Psychiatry, Volume 21, Issue 12, December 2013, Pages 1254-1266.

M. L. Thomas, B. W. Palmer, E. E. Lee, J. Liu, R. Daly, X. M. Tu, D. V. Jeste. "Abbreviated San Diego Wisdom Scale (SD-WISE-7) and Jeste-Thomas Wisdom Index (JTWI)." International Psychogeriatrics (First published: December 03, 2021) 

https://medschool.ucsd.edu/research/aging/Documents/The%20San%20Diego%20Wisdom%20Scale%C2%A9%20(SD-WISE).pdf

https://begotnice-blazx.blogspot.com/2020/05/starost-in-modrost.html

Okrivljanje žrtve ali previdnost ni odveč

 Kot del kulture strpnosti-nestrpnosti (strpne nestrpnosti ali nestrpne strpnosti) se uveljavlja pravilo, ki je ponekod zadobilo že značaj brezprizivnosti (apodiktičnosti). Če rečeš, da je bil moški nasilen do partnerice, ker ga je izzivala, si pri priči prislužiš ukor ničelno tolerantnih, nestrpnih do kakršne koli strpnosti do nasilja. Za nasilje ni opravičila. To zadnje je res. Pritrdim. 

V reviji Psychology Today (feb. 2024) se J. Breines sprašuje, kako to, da okrivljanje žrtve ne preneha in se z njim še vedno srečujemo, kljub temu, da se v medijih in drugod v javnosti venomer ponavlja, da za nasilje ni opravičila in da je pripisovanje kakršne koli krivde žrtvi etično nesprejemljivo. 

Zakaj kljub temu okrivljamo žrtve? Iz naslednjih razlogov:

1. Da bi se sami počutili manj izpostavljeni. Mislimo si: verjetno je ona storila kaj narobe, česar mi ne bi storili. Zato se počutimo bolj varni, saj zaupamo vase, da ne bomo izzivali nesreče. "Ne praskaj se, kjer te ne srbi." "Ne vtikaj nosu ..."
2. Z okrivljanjem žrtve se moralno in socialno distanciramo od nje; čutimo se večvredni. Žrtev je verjetno nekako povezana s storilcem, oba pa pripadata istemu sloju, nad katerim smo vzvišeni. Mi smo bolje vzgojeni, bolj urejeni, disciplinirani, lojalni. "Gliha vkup štriha." 
3. Morda se celo čutimo bližje storilcu, se z njim identificiramo in mu pritrjujemo, ker "zna narediti red v hiši" (identifikacija z agresorjem). Tudi on je moški, je priseljenec; je reven. Pripadamo istemu spolu, etniji, kulturi. 
4. Nasilje se nam zdi upravičeno, če žrtev po naše ni čisto pravi človek (razčlovečenje); če je po našem manj razvita, manj kulturna, nevredna, parazitska, primitivna ipd. Zgodovina kaže, da je ob nasilju nad Židi, Cigani, Slovani, izdajalci, mogoče celo sadistično uživati.

Pripisovanje krivde za nasilje žrtvi torej služi vzdrževanju našega občutka varnosti, občutka večvrednosti in ohranjanju naše socialne identitete. Čeprav ni moralno sprejemljivo, se iz teh psiholoških razlogov okrivljanje žrtve ohranja.

Ob tem prihaja do nesporazuma, če hoče človek pojasniti, zakaj je prišlo do nasilnega izbruha ali maltretiranja. Po moji izkušnji tudi izobraženi ljudje pogosto v pravičniški zagnanosti ne razumejo razlike med pojmi "pojasniti" in "razumeti" na eni strani in "opravičevati" ali "zagovarjati" na drugi. Pred časom sem ob znani aferi skušal pojasniti, zakaj se je, po mojem, profesor do te mere zagledal v študentko, da jo je spolno nadlegoval. Novinarka, ki je prebrala moje pisanje, mi je očitala, da opravičujem storilca. Morda sem bil zapisal, da "je ona to doživela kot spolno nadlegovanje". S tem bi že relativiziral nasilje. Če tvoje ravnanje doživim kot nasilje, je nasilje. Ni objektivne opredelitve nasilja, samo subjektivna. Subjektivno je v tem primeru objektivno.

Tudi v omenjenem primeru nadlegovanja nikakor ne opravičujem. Toda etična maksima je eno, poskus pojasnitve, razlage nasilnega dejanja pa nekaj drugega. Ob tem, ko dejanje obsodim kot zavržno, ga vendarle skušam razumeti, ga pojasniti. Ko skušamo dejanje pojasniti, moramo rekonstruirati verigo dogodkov, ki so privedli do izbruha nasilja ali do za žrtev neznosnega ravnanja. In v tej verigi je žrtev udeležena s svojimi dejanji. Udeležena, ne kriva. Na tem razlikovanju temelji navsezadnje pravno zagovorništvo. Advokat zagovarja zločinca, katerega dejanje sam pri sebi obsoja, a vendar ga skuša razumeti in poiskati olajševalne okoliščine v prid klientu.

Večina nasilja se dogodi med znanci ali partnerji. To pomeni, da gre za dejanje, ki sledi običajno dolgotrajni interakciji, izmenjavi dejanj med storilcem in žrtvijo. To sta lahko dolžnik in upnik; kupec in prodajalec; odvisnik in diler, družabnika v pijači ali pa, pogosto, moški in ženska v partnertvu. Je prodajalec nedolžen, če ga napade kupec, ki se čuti ogoljufanega?  Nekaj je pri transakciji gotovo zelo ujezilo kupca. (Je v tem primeru subjektivno tudi objektivno?) Je kriv samo odvisnik, ki je napadel dilerja, ta pa je pri vsem poslu brez trohice krivde? Ali samo diler, ki je napadel odvisnika zaradi dolga; ta pa je čist kot solza?

Ni korektno trditi, da je ženska kriva, da jo je napadel partner. Gotovo ni etično, če moški na katerokoli dejanje ali besedo, ki mu ni všeč, odgovori z nasiljem. A nasilno dejanje moškega običajno ni enkraten, izjemen dogodek; nasprotno, običajno se ponavlja ali stopnjuje. Žrtev ga dolgo prenaša. Morda ga kaka druga ženska ne bi prenašala ali sploh ne takega moškega izbrala za partnerja. Naivnost, čustvena in morda ekonomska odvisnost, upanje na izboljšanje, otroci in drugi razlogi, ki zadržujejo žensko ob nasilnežu, seveda niso njena "krivda", pomagajo pa razumeti, zakaj vztraja v nasilnem odnosu in s tem "podpira" nasilneža. 

Študentom sem ob vprašanju "žrtve" dal naslednji primer. Recimo, da greste sredi dneva iz šole s torbico na rami po širokem pločniku z mešanim prometom proti centru mesta. Nenadoma se mimo vas pripelje nekdo na kolesu ali mopedu in vam iztrga torbico. Ste kakor koli krivi? Nikakor; ste nedolžna žrtev tatu. Pa recimo, da se pozno ponoči vračate s srečanja s prijateljicami skozi slabo razsvetljen neobljuden podhod na periferiji mesta. Ob podhodu vas nekdo napade. Ste krivi? Niste bili dovolj previdni. Morda bi morali iti po drugi poti, morda bi si morali zagotoviti spremstvo, morda raje naročiti taksi. Za napad na vas seveda ni opravičila. Žalostno je, da se to dogaja. Se pa dogaja.

Če žrtvi rečemo, da bi lahko bila bolj previdna, jo okrivljamo; ji pripisujemo del krivde za nasilje nad njo. In vendar je res, da se ji nesreča ne bi zgodila, če bi bila bolj previdna. To pomeni, da strogo vztrajanje pri pojmovanju, da žrtev "ni kriva", vodi do neupoštevanja realnih okoliščin in previdnostnih ukrepov. Maksima "žrtev ni kriva" se dojema kot neke vrste urok. Če si ga vbijemo v glavo, slepo zaupamo, da se nam ne more nič zgoditi, ker smo "nedolžni". To se lahko izkaže za daleč od resničnosti in nevarno.

https://begotnice-blazx.blogspot.com/search?q=briga+me

https://begotnice-blazx.blogspot.com/2021/12/briga-me-s-kom-spi-2.html

Še ena o stari pameti: o one za avtocesto

Če hočeš z avtom na avtocesto potrebuješ tisto reč. Nalepko. Nalepko sem moral vedno postrgati dol, da sem lahko prilepil novo. Kar nekaj zafrkavanja. Ampak zdaj ni več nalepk. Eto, zazdelo se mi je, da je zdaj prišel tisti čas, ko je treba kupit novo one, ne nalepko ampak tisto, ki je tako kot nalepka, čeprav ni nalepka.

Svoj današnji sprehod bom namenil nabavi te reči. Tam moraš potem navesti pravilno številko tablice. Če se zmotiš, nastanejo strašne komplikacije. In jaz sem se enkrat že zmotil. Na moji tablici so črke VN, mislim, da ni NV, in številke 579. Enkrat sem jih nekje že navedel v obranem vrstem redu. Potem sem si rekel: ne obratno, po vrsti. In od takrat naprej, si vedno rečem: "Po vrsti: 5, 7, 9." Liha števila po vrsti, razen 3. Enka itak ne šteje, ena ni nobena. In je v redu, 579. Grem v avto po prometno dovoljenje. Tam piše LJ NV 579. Ej, NV ne VN. A vidiš! Pa sem si takrat rekel: "NV kot N-o-V." Nov avto, ne. Od takrat je pa že veliko let in avto ni nov.

Dan je lep, sončen, ravno prav, da se podam do pumpe - Petrolove bencinske črpalke se reče lepo po slovensko. Ni daleč, kak kilometer po zaviti bližnjici. Ko sem na pol poti, me preblisne: Kaj bom rekel? Kako se reče tisti reči? Nalepka. Pa dobro, je nalepka, ampak zdaj ni več nalepka. Kako se zdaj reče? Tema.

Če me ubiješ, ne vem, kako se reče tisti reči. Nalepka, nalepka, nalepka. Neeee. Ni nalepka. Če boš rekel "nalepka", te bo tisti tip čudno pogledal in potem vsiljivo poučil: Gospod, zdaj ni več nalepk, zdaj - kaj zdaj, kaj bo rekel? Vem, da ni več nalepk, saj nisem butelj. Saj sem informiran. Kako naj se izmažem? Mogoče bi vprašal koga zunaj, pred pumpo, preden grem noter. Kaj mu bom rekel? Saj si totalno otročji, saj ti grejo misli po glavi kot petletnemu otroku, ki ga je ata poslal po cigarete. Kaj bom rekel gospodu? Deset Zeta, deset Zeta... No, kaj bom rekel tistemu, ki je ravno dotočil in gre plačat? Gospod, a se tukaj dobijo na-, na-, nale- ... ? In potem me bo oni prekinil in rekel: Aja, mislite... Kaj?

Nezadržno se približujem pumpi. Valeta! Valeta! Včeraj je hčera razlagala, da bo ta mala, to je vnukinja, imela valeto. Da mora za valeto imeti obleko. Da najprej ni hotela nič slišati o tem, ker ona bo imela trauzerce, to je tiste široke kaki hlače s po tremi žepi po vsej dolžini vsake hlačnice. Za klešče in šraufencigarje. Ona ni kot tiste njene brezvezne sošolke, ki se že šminkajo. Ampak zdaj bi vseeno obleko, tako dolgo, do tal. Za valeto. Valeta! Valeta!

Kaj bom rekel? Ne morem reči "valeta". Pred vrati pumpe me preblisne: Vinjeta! Vinjeta! Heureka! Pred šalterjem mrtvo hladno zinem: eno vinjeto bi. Kakšno? Benti, kakšno? Za avto. Mislite, osebni avto? Ja, ja, osebni, ja, seveda. Doma poguglam in se poučim.

Letna e-vinjeta velja eno leto od izbranega datuma. Primer: letna e-vinjeta z izbranim datumom 15. januarja 2023 bo veljala do vključno 15. januarja 2024. Lahko se odločite za takojšnjo veljavnost ali pa za začetek veljavnosti določite kateri koli dan do 30 dni vnaprej od vključno dneva, ko opravljate nakup.

Ona za šalterjem je rekla, da mi sedanja VINJETA* - Vinje, to je tista vas nad Dolskim, Vinje, Vinje - velja do 3. februarja. To pomeni, da se jaz ne bom odločil za takojšnjo veljavnost ampak za veljavnost od 3. februarja 2024 do 3. februarja 2025 - inclusive. Ne "kateri koli dan do 30 dni vnaprej do vključno dneva, ko opravljam nakup". Tega ne razumem, ampak mislim, da bo zdaj vseeno v redu. 3. februar, sveti Blaž, moj patron, moj god. Si bom zapomnil.

Slutim, da se mi bo drugo leto v pamet mešalo Dolsko. Dolsketa, disketa...

*Vinjeta, franc. vignette, znamkica z državnim žigom, ki potrjuje plačilo kake takse; v našem primeru gre za virtualno znamkico, ki je ne vidiš, samo plačaš, ampak deluje, če se nisi kaj zmotil.

Pater Anselm Grün o tolažbi

 Od časa do časa kupim nemški tednik Die Zeit, klasičen zajeten časnik z jasno ločenimi rubrikami na širnih plahtah. V drugi letošnji številki je članek patra Anselma Grüna, nemškega benediktinskega meniha, ki je po študiju teologije, filozofije in ekonomije postal ekonom opatije v Münsterschwarzachu in vodil okoli 300 uslužbencev v več podjetjih tega samostana. Tudi v slovenščino je prevedenih nekaj njegovih knjig (izdal jih je okoli 300), ki so priljubljeni vodniki skozi življenje. Obiskal je tudi Ljubljano; poslušal sem eno njegovih predavanj. Mož mi je všeč, ker ni pobožnjakar, ampak ga odlikuje zelo stvaren, prizemljen in sodoben odnos tudi do duhovnih vprašanj. Tudi v tem članku jasno izrazi svojo vero: "Kot kristjan in menih verujem v Boga kot "Boga vse tolažbe"". In vendar pred tem izpove občutje, ki ga od predanega vernika ne bi pričakoval. Pričakoval bi, da bi potrtim in žalujočim, potrebnim tolažbe, svetoval, naj se v molitvi zaupajo Bogu, naj še bolj redno in dosledno izpolnjujejo svoje verske dolžnosti in upajo, da jih bo Bog uslišal in potolažil. Sicer pa jih čaka večna tolažba na drugem svetu. Nič takega.

"Kaj je tolažba? Tolažiti ne pomeni pomiriti, vzbuditi ceneno upanje, bežati pred bolečino, ampak v njej vzdržati. Kot duhovniku, ki skrbi za duše, se mi zdi popolnoma napačno, če žalujoče tolažimo z upanjem na onstransko življenje. Ljudje, ki so v stiski, potrebujejo tolažbo tu in zdaj. Ni dovolj, če jim rečemo, naj zaupajo v Boga. Take pobožne fraze služijo pogosto samo temu, da z njimi prikrijemo, da ne vemo, kaj reči, in da bi se najraje izognili trpečemu. Toda bolečine ne moremo ne preskočiti ne lajšati z razumskimi argumenti."

Kaj torej? Pater sam je doživljal stisko žalujočega ob svojem bratu, ki mu je po petdesetih letih zakona umrla žena. Bilo je dovolj, da je bil ob bratu, razumevajoč in brez besed. Samo prisotnost razumevajočega človeka pomaga, človeka, ki posluša, prisluhne bolečini. 

Tudi pater sam je žaloval. Ugotovil je, da mu pomaga, če se posveti drobnim radostim vsakdanjega življenja: prisluhne ptičjemu petju; se ukvarja s psom; kaj dobrega poje; si po jedi privošči dremež; vzame v roke knjigo; uživa v tihoti svoje celice. 

Žalost je naše čustvo; je del nas. Sprejeti jo moramo in živeti za trenutek v skladu s samim seboj in svojimi čustvi, mislimi in nagnenji. 

Za uzakonitev poklica psihoterapevta

Kako dolgo si bomo še zatiskali oči pred dejstvom, da pri nas obstaja poklicna psihoterapevtska dejavnost

Že nekaj časa lahko spremljamo polemiko o statusu psihoterapije pri nas in o njeni zakonski ureditvi. Ta polemika izvira iz neurejenega stanja na tem področju, saj se za »psihoterapevte« sami proglašajo tudi nekateri ljudje brez ustrezne strokovne izobrazbe in usposobljenosti, šarlatani torej, ki pa so v manjšini med psihoterapevtsko dejavnimi. Da je stanje neurejeno in ga je treba urediti, se strinjata obe nasprotni strani. Spor je nastal glede tega, kako to stanje urediti; kaj uzakoniti, predvsem pa, ali sploh potrebujemo psihoterapijo in psihoterapevte. V polemiki so udeleženi na eni strani psihiatri in klinični psihologi, zaposleni v zdravstvu, na drugi strani pa ustrezno usposobljeni psihoterapevti, čeprav pri nas njihov poklic ni zakonsko priznan, in smo s tem izjema med zahodnimi razvitimi deželami. 

Psihoterapevti trenutno pri nas delujejo zunaj zdravstva, javnega in zasebnega, in so klientom dostopni samo samoplačniško v zasebnih psihoterapevtskih ambulantah, od katerih nekatere delujejo v okviru nekaterih visokošolskih ustanov (npr. Teološka fakulteta, ljubljanska izpostava dunajske Univerze Sigmunda Freuda), nekatere v okviru strokovnih združenj in nekatere zunaj takih okvirov. Izobraževanje za psihoterapijo poteka na visokošolski ravni v dodiplomskih in podiplomskih programih, temu pa sledi večletno usposabljanje ob delu s klienti pod mentorstvom izkušenih učiteljev-praktikov. V okviru strokovnih združenj se zagotavlja strokovni in etični nadzor, vendar ne sistematično, ker področje ni zakonsko urejeno. Individualna psihoterapija poteka večinoma v obliki pogovorov s klientom, ki ima težave sam s sabo in z drugimi, tako da se postopno spremenita njegovo doživljanje in ravnanje, s tem pa tudi njegovi odnosi z drugimi, v smeri njegovega »opolnomočenja« in izboljšanja kakovosti življenja – sam naj bi postopoma prevzel vajeti svojega življenja v svoje roke. Psihoterapevti si prizadevajo, da bi bila njihova dejavnost tudi pri nas priznana kot poklic in da bi se lahko zaposlovali tako v javnem zdravstvu kot zunaj njega, npr. v socialnem varstvu, na področju vzgoje in izobraževanja, pravosodja, notranjih zadev, gospodarstva, športa, zdraviliškega turizma idr. 

Temu nasprotuje večina ali vsaj glasnejši del psihiatrov in kliničnih psihologov, zaposlenih v zdravstvenih ustanovah. Psihiatri zdravijo duševne motnje na način, ki je običajen v medicini. Začne se z diagnostičnim postopkom, v katerem se skuša čim bolj natančno ugotoviti značilnosti motnje in ki se konča z diagnozo, to je, uvrstitvijo motnje v določen predalček klasifikacije motenj in z njenim poimenovanjem. Zdravnik-psihiater potem predpiše ustrezno terapijo, ki je po pravilu medikamentozna in se po potrebi kombinira s hospitalizacijo, včasih pa tudi s psihoterapijo. To slednje je odvisno od narave motnje, psihiatrovega interesa, pa seveda od kritja stroškov. Klinični psiholog sodeluje predvsem v diagnostičnem postopku tako, da z uporabo psiholoških testov prispeva k ustrezni diagnozi, ki jo postavi psihiater. Tudi klinični psiholog, zaposlen na kliniki za duševne bolezni, lahko izvaja psihoterapijo, če ga zanima, če se je usposobil za to dejavnost in če to dopuščajo organizacijski pogoji.

Čému pravzaprav nasprotujejo psihiatri in klinični psihologi? Mar ni nerazumno nasprotovati uzakonitvi poklica psihoterapevta z jasnimi izobrazbenimi pogoji, načinom delovanja, strokovnim in etičnim nadzorom? Samo na ta način bi se znebili nestrokovnih kvazi-psihoterapevtov in dovolili samo delovanje psihoterapevtov, ki ustrezajo zakonsko določenim pogojem. 

Po zdravi pameti bi kot državljan z odprtimi rokami pozdravil pojav in razvoj psihoterapevtskega poklica, saj so potrebe po psihoterapevtskih storitvah velikanske. Psihiatri in klinični psihologi jih ne zmorejo obravnavati poleg svoje običajne dejavnosti. Na široko bi temu poklicu odprl vrata v javne zdravstvene ustanove, da ljudem ne bi bilo treba teh storitev še dodatno plačevati iz svojega žepa poleg prispevka za zdravstveno zavarovanje. Kako torej razumeti odpor do take ureditve? Gre res za bojazen pred tem, da bi psihiatri in klinični psihologi morali s psihoterapevti deliti omejena sredstva zdravstvenega zavarovanja? Saj bi lahko skupaj s psihoterapevti pritisnili na zavarovalnico, da odobri nove storitve! Če lahko odobri to ali ono najnovejše slikanje možganov, zakaj ne bi odobrila psihoterapevtskega pogovora kot zdravstvene storitve? 

S kakšnimi argumenti nasprotujejo uzakonitvi tega poklica? 

V resnici so argumenti psihiatrov in kliničnih psihologov protislovni. Po eni strani trdijo, da je psihoterapija terapija, torej zdravljenje, in sodi v zdravstvene ustanove; ni prav da se izvaja »divje« zunaj njih. Za psihoterapevte zahtevajo medicinsko izobrazbo, ko psihiatrična stroka sama uvideva, da to, kar zdravi, niso “bolezni” ampak “motnje”, jim torej priznava drugačen status kot boleznim, ki majo telesne vzroke. Po drugi strani pa trdijo, da psihoterapija ni poklic ampak zgolj dejavnost, s katero se tako ali tako ukvarjajo tudi psihiatri in klinični psihologi in torej ni potrebe ne le po sodelovanju psihoterapevtov ampak sploh ne potrebe po tem poklicu. Psiholog (neklinični) bi v tem zaznal težnjo po prisvajanju dejavnosti pomoči ljudem v duševni stiski, po nadzoru drugega, po izganjanju rivala, in/ali njegovem izničenju oziroma zanikanju njegovega obstoja. Psihoterapija je bojda zgolj dejavnost, ne poklic. To je hudo samozavestno oblastno naziranje in očitno zanikanje realnosti. Psihoterapevti obstajajo, sprejemajo kliente, jim pomagajo k boljšemu življenju; dopolnjujejo delo psihiatrov in kliničnih psihologov pri težavah, ki jih oni ne obravnavajo. 

Psihoterapija ni samo dejavnost, je poklic. Dejavnost je delo ali delovanje na določenem področju. Cepljenje je ena od zdravstvenih dejavnosti. Ne obstaja pa poklic »cepilec«. Poklic je dejavnost, za katere opravljanje je potrebno posebno, v našem primeru visokostrokovno znanje, pridobljeno s šolanjem, usposabljanjem; ki se izvaja redno in sistematično; ki se mora odvijati po določenih strokovnih in etičnih merilih; in je plačana. Pripadniki določenega poklica se običajno povezujejo v poklicna društva ali združenja, ki zagotavljajo strokovni in etični nadzor njihovega dela. Zavezani so k stalnemu poklicnemu izpopolnjevanju, osveževanju znanja. Vse to že danes obstaja na področju psihoterapije pri nas. Psihoterapevt je poklic povsod v razvitih deželah, le pri nas ni zakonsko priznan in reguliran, čeprav psihoterapevti dejansko opravljajo svoje delo tako kot tam, kjer je zakonsko priznan.

Psihoterapija ni samo poklicna dejavnost, je tudi veda o tej dejavnosti; je kritična raziskovalna samorefleksija praktične psihoterapije; veda, ki se raziskovalno razvija in poučuje na ravni visoke šole ali univerze (pri nas na Teološki fakulteti in izpostavi Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, ki izvaja 5-letni študij). Raziskovalci te vede, ki so hkrati psihoterapevti-praktiki, izmenjujejo izkušnje na strokovnih srečanjih in kongresih; izdajajo od leta 2007 znanstveno strokovno revijo Kairos. Slovenska psihoterapija ima torej vse potrebne sestavine posebne vede. 

Kako dolgo si bomo še zatiskali oči pred dejstvom, da pri nas obstaja poklicna psihoterapevtska dejavnost; da obstajajo strokovno ustrezno usposobljeni poklicni psihoterapevti in da se razvija psihoterapevtska veda? Čakamo, da država to uvidi in uzakoni.

 

NEVROZNANOST, PSIHOLOGIJA, PES IN ČLOVEK

Za dokaz pasje ljubezni ne potrebujem merjenja oksitocina

Z razvojem nevroznanosti se psihologi pri svojih raziskavah in razmišljanjih vse pogosteje sklicujejo na ugotovitve te vede, čeprav po mojem mnenju nič bistvenega ne prispevajo k psihološkemu vedenju kot takemu, ampak samo v najboljšem primeru locirajo določene psihološke pojave v živčevju, običajno v možganih in jih povezujejo s pretakanjem hormonov. Freud, ki je bil po osnovni izobrazbi nevrolog, ni pojasnjeval histerije in drugih tegob, zaradi katerih so se ljudje zatekali k njemu po pomoč, z nevrološkimi pojavi ampak z drugimi duševnimi doživetji. Držal se je načela, da se psihološke pojave pojasnjuje z drugimi psihološkimi pojavi in zdravi z besedo, ne z injekcijami in tabletami, kar bi kot zdravnik lahko počel, pa ni. Zato je njegovo razmišljanje revolucionarno.

Danes je moderno psihološke pojave pojasnjevati z nevrološkimi, kar pomeni, da je razprostranjen redukcionizem, zvajanje psiholoških pojavov na biološke. To bi bilo včasih pozdravljeno kot prava marksistična materialistična znanost. Vendar na ta način psiholoških pojavov ne pojasnimo, ampak v najboljšem primeru ugotovimo določen paralelizem med pojavi na obeh ravneh, psihološki in nevrološki. Seveda je možno neposredno opazovati sinhrono pojavljanje impulzov v možganih in izjave subjekta, o njegovem trenutnem doživljanju, vendar take raziskave, kolikor mi je znano, niso prav pogoste. Kot rečeno, mi nič ne pomaga, če se zaljubljanje pojasni tako, da se reče: ko si se zaljubil, se je v tebi je povečala raven oksitocina. Ali to pomeni: če bi mi vbrizgali oksitocin, bi se zaljubil v orangutana, ki si ga pravkar ogledujem v živalskem vrtu? Zakaj sem se zaljubil v to osebo in ne v ono drugo? Ker se je ob tej osebi pri tebi povečala raven oksitocina, ob oni drugi pa ne. To ni nikakršna pojasnitev. Rad bi vedel, ali je zaljubljanje čisto naključno ali pa je večja verjetnost, da se zaljubim v določen tip ženske. Rad bi vedel, ali je večja možnost, da se zaljubim v plavolasko ali rjavolasko; suho ali obilno, mlado ali staro. Ali je zaljubljanje povezano s tem, kako druga oseba ravna z mano? Ali me mogoče, ne da bi vedel, vznemiri podobnost dekleta z mojo mamo, kar bi izhajalo iz Freudove teorije? Se "zaljubimo v človeka, ki ima enako rano kot mi sami" (Nataša Magister)? Oksitocin me ne briga. Ali drugače: čisto vseeno mi je, če moje preference izmerijo tako, da pri psihološkem testu ob fotografijah deklet izjavim »všeč mi je« ali »ni mi všeč«, kot če mi istočasno merijo raven oksitocina. Kajti če rečem »všeč mi je«, ni to nič manj resnično, kot če mi sporočijo količino »ljubezenskega« hormona. Bi se tudi morali precej potruditi pri merjenju, saj količina hormona najbrž ne skače tako hitro, kot si sledijo moje izjave ob prikazanih fotografijah.

Rad bi vedel, pod kakšnimi pogoji zaljubljenost preide v resno ljubezen; pod kakšnimi pogoji se konča enkrat za vselej. Zakaj me čez nekaj časa to čustvo mine? Ali je možno to stanje doseči hote, tako da bi se zaljubil v osebo, ki mi ni simpatična? Kako bo na ta vprašanja odgovoril nevroznanstvenik? Bo rekel: ja, če boste jedli več mesa, se utegne povišati raven oksitocina in dopamina, če pa kisle kumare, vam bo vse skupaj dol padlo? To bi bil zelo dosleden materializem. Skratka, doslej nisem odkril nič zares obetavnega za psihologijo, če se opira na nevroznanost.

Kakšno zvezo ima to s psi? Ob prebiranju članka »Vas ima vaš pes zares rad« (Global 9/23, po Newsweek) sem prvič začutil, da je morda nevroznanost koristna za psihologijo. Vas ima pes rad? »Imeti rad« je človeško čustvo in odnos. Tako poimenujemo neko vrsto doživljanja in vedenja do druge osebe – ali v našem primeru živali – neko vrsto odnosa. Kako ugotoviti, ali imam rad svojega psa? Na dva načina: da me vprašate, ali pa da me opazujete. Lahko vam odgovorim »ja, rad ga imam«, ali pa obširno opišem, kako mi je všeč njegov stas, njegova dlaka, zaupljiv pogled itd. Vse to imam rad. Lahko pa tudi vidite, kako ga nežno božam, se igram z njim, mu dovolim, da leži poleg mene itd. in sklepate, da imam psa rad.

Kako ugotoviti ali me ima pes rad? Psa ne moremo vprašati, lahko pa ga opazujemo. Je pa še tretji način, ki ga lahko uporabimo tako pri psu kot pri človeku: izmerimo raven oksitocina. Za ta hormon so ugotovili, da je njegovo izločanje povezano z doživetji »ljubezni« ali »zaljubljenosti« pri človeku (ne vem, če hormoni ta stanja natanko razlikujejo). Pod predpostavko, da smo v predhodnih raziskavah ugotovili zanesljivo zvezo (korelacijo) med izločanjem oksitocina in doživetjem »ljubezni« pri človeku, ki lahko opiše svoje doživljanje, lahko postavimo enačaj »oksitocin=doživetje ljubezni«. Če torej ob stiku človeka s psom pri obeh ugotovimo povišano raven oksitocina, to pomeni, da tudi pes čuti nekaj podobnega kot človek, čeprav ne moremo reči, ali čuti »ljubezen«. Spet pa se mi zdi, da z opazovanjem psa, brez merjenja oksitocina, doženemo isto. Saj ko rečemo, da nas ima pes rad, nismo prej izmerili ravni hormona ljubezni, ampak smo o tem sklepali na osnovi pasjega vedenja.

A veste, kako jaz vem, da me ima naš maček rad? Ker se v trenutku, ko se pojavim pred hišnimi vrati, vzame od nikoder, se najprej posmuka ob mojih nogah, nato prevali na hrbet in da vse štiri od sebe, kar je znamenje neskončnega zaupanja, potem pa gre za mano po stopnicah gor in ko mu pomignem, sede k meni v fotelj, se mi vzpne v naročje, me pogleda v oči in za nekaj trenutkov prede na mojem trebuhu. Ko se naveliča, gre po svojih potih. Omogočam mu bližino in svobodo – kot v dobrem zakonu. Tako počne z vsakim od nas, članov razširjene družine. A veste, da sem kar malo ljubosumen? Rad bi bil EDINI.

ALI VAM JE KAKŠEN UČITELJ ALI PROFESOR SPREMENIL ŽIVLJENJE?

Tako se je glasilo tokratno tedensko vprašanje "Nedelovim sedmim" oblikovalcem javnega mnenja (Nedelo, 26. 8. 23). Zanimive odgovore si lahko preberete. Naj skušam nanj odgovoriti še sam.

V 4-razredni osnovni šoli sem si učiteljice takole zapomnil: v prvem razredu me je učiteljica, ki je bila videti kot mlada partizanka, postavila najprej za desetarja in nato za načelnika razreda. Vsako jutro sem, ko je stopila v razred, stopil pred  razred in zaklical "Smrt fašizmu!", razred pa je odgovoril "svobodo narodu"! (Čez čas smo vzklikali "Za domovino - s Titom naprej!"). Drugo, bolj materinsko, sem si zapomnil po tem, da je za nagrado delila kartonaste možice, ki so stegnili jezik, če si ga potegnil za škrice. To mi je bilo tako všeč, da sem jih začel izdelovati tudi sam. Ono v tretjem razredu sem si zapomnil po tem, da je metala ključe in kredo po razredu in da me je vprašala, kaj je ljudski odbor. Ker nisem vedel, kaj bi to lahko bilo, sem dobil prvo trojko v karieri in do konca življenja zasovražil upravne vede. Tovarišica v četrtem razredu je bila Štajerka, ki je naglašala "srp in kladivo", imela naprej štrleče zobe, zaradi česar so ji rekli "konjska smrt". Do mene pa je bila dobra in me je imela rada, jaz pa njo. Na koncu leta naju je z najboljšo učenko povabila k sebi domov na čaj. Takrat sem bil prvič v eni tistih lepih, visokih hiš v središču Ljubljane. 

V nižji gimnaziji sem si zapomnil profesorja Pavla Kunaverja, ki je kot starešina tabornikov, s tem, da je vodil taborniško družino in nas vodil v naravo, odločilno vplival na mojo socializacijo. Zapomnil sem si tudi drugega učitelja zemljepisa, ki je kar naprej govoril "torej-torej" in tekal pred tablo, z leve na desno in desne na levo, ko je kazal od kod do kod sega Evropa. Sega na vzhodu do Urala, česar danes naši politiki ne vedo več. Všeč mi je bila učiteljica srbohrvaščine, ker je izžarevala dobro voljo, toplino in širino in bila kar odločna, če jo je kdo oponašal in preveč na glas deklamiral "čćžšj-čćžšj". Zaradi nje - med drugim - ne sovražim južnjakov. Učitelj telovadbe se mi je posebej posvetil in me naučil delati preval. Sem si ga zapomnil. Ta glavni profesorji so "me imeli" še naprej v višji gimnaziji.

Profesor dr. Josip Ilc, učitelj latinščine, zasluži omembo na prvem mestu, ker sem se ga najbolj bal, ker nas je zmerjal s kozli in idioti, hkrati pa mi je dobra ocena pri njem neskončno dvignila samozavest. Pomenila je, da nisem čisto zanič. Mi je pa samozavest kolebala, to je že res. Pri profesorju nemščine Alojziju Žitniku, sem spoznal, kaj sta to korektnost in etika. Obvezno učno uro "socialistične morale" je začel takole: "'Morala', to ni tretja oseba ednine ženskega spola deležnika preteklega časa glagola 'morati', saj je ne naglašamo na prvem ampak na drugem zlogu..." Ko pa mu je sošolec, ki se je tam zadaj nekaj pačil, na poziv, naj to, kar je kazal nekaterim, pokaže še celemu razredu, ponosno odgovoril "Nisem pajac, da bi to ponavljal", je osupli profesor po premolku dejal: "No, pa mi je tvoj odgovor všeč, sedi!" To je bila zame prva lekcija osebne poštenosti, samorefleksije, objektivnosti in zadržanosti, samokontrole. Prepoznal in nagradil je vrlino, namesto da bi ravnal kot oblast in zatrl tistega, ki se mu je drznil ugovarjati. Po dolgoletnem razredniku, matematiku prof. Lojzetu Berniku sem povzel dobrodušen sarkazem, s katerim nas je discipliniral. Hvaležen sem mu, ker je uvidel, da ne bom matematik, da pa moram nekako zdelati šolo in mi je na maturi vodil drhtečo roko po tabli. To je pedagoška širina. Drugi naravoslovci niso naredili name posebnega vtisa. O biologinji prof. Torellijevi sem si zapomnil, da nam je priporočala, naj vodimo osebni dnevnik in si zapisujemo izreke iz knjig, ki jih preberemo. 

Na mojo študijsko izbiro sta najbolj vplivala slovenist prof. Rudolf Benulič in filozofinja prof. Alenka Goljevšček. Benulič je zaslutil v meni dar za pisanje in razumevanje besedil. Dal mi je zahtevno nalogo, naj za govorno vajo obdelam Krleževo dramo Glembajevi. Naj mi gredo na roko, me je celo priporočil v NUK. Na maturi sem zgledno analiziral Župačičevo Dumo. Danes mi je žal, da se nisem vpisal na slovenistiko. A profesor sam nas je odganjal od tega. Govoril je: Tehnika, medicina - to je nekaj. Njegov poklic se mu ni zdel dovolj cenjen in tudi jaz sem si mislil: preganjati se z mladostniki - je to kakšen poklic?

Tako je nastopila mlada in luštna - a primerno resna - profesorica Goljevšček, ob kateri se mi je zazdelo, da bi bila psihologija ali filozofija ali pa oboje ustrezna študijska izbira. Vlekle so me velike neznane in nezumljive besede...

O študiju teh skrivnosti in učiteljih pa morda drugič. Vendar naj takoj povem, da je resničen vtis name naredil le prof. dr. Lev Milčinski, psihiater.  

PRILIKA O GORČIČNEM ZRNU - ZA ATEISTE

Majhen korak v pravo smer vodi do velikih sprememb

Čisto po naključju sem naletel na spletno stran Mirenski grad, to je stran samostana lazaristov, ki bivajo tam, in na tej strani na staro nedeljsko pridigo patra Petra Žaklja. Pridiga se navezuje na odlomek iz Markovega evangelija (Mr 4, 26-34), v katerem Jezus pove priliko, v kateri primerja božje kraljestvo z gorčičnim zrnom. Če pade drobno seme na plodna tla, se razraste v veliko drevo.

Da ne bi moji ateistični prijatelji po tem uvodu nemudoma preskočili na kako drugo besedilo, naj jih skušam zadržati. Tudi sam sem ateist, to je človek, ki ne veruje v onstranskega Stvarnika, brezbožnik torej. Vendar se mi zdi zelo nespametno, da bi zaradi tega odklanjal branje Svetega pisma in še posebej evangelijev, ki opisujejo Kristusove nauke in njegovo delovanje. Skušam razumeti, si po svoje razlagati in se učiti. Ko sem prebral res lepo in sodobnikom koristno pridigo mladega patra, sem podnjo napisal naslednji komentar pod svojim imenom: 

Lepo prebrati, tudi ateistu. - Verujem v človečnost v ljudeh ne v onstranskega Stvarnika. Kar nam je dano, je dar narave, družbe in prednikov, zgodovine. Vsakemu človeku je po naravi dana želja po življenju in moč preseganja danosti.

"Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo ... seme pa klije in raste, da sam ne ve, kako." "Takšno je kot gorčično zrno, ... manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč..."

Božje kraljestvo je kraljestvo človečnosti v nas in med nami. Je zavest, da je drugi po svojih osnovnih težnjah tak kot jaz; je moj brat ali sestra na zemlji, ranljiv in soočen s svojo nepreklicno umrljivostjo.

Seme človečnosti in zaupanja (ki je vera v življenje) nam je dano po naravi, ko nas nebogljene mati usliši v naših potrebah in se razvije varna navezanost med detetom in mamo.

To, da se seme razraste samo, pomeni, da ne nadzorujemo vsega sami, ampak da so v nas naravne sile in sile medčloveških odnosov, ki spodbujajo to rast, rast človečnosti v nas.

Drobno zrno pomeni tudi, da majhen korak v pravo smer lahko vodi do velikih sprememb. Že majhen žarek človečnosti in vitalnosti lahko spodbudi nesluteno rast. V otroka, ki je, na primer, v družini doživljal zatiranje, lahko posije žarek življenjske radosti in odprtosti ob srečanju z uvidevnim in odprtim učiteljem ali sorodnikom.

Seme ne vzklije in se ne razraste vedno samo od sebe, ampak le, če rastlinico gojimo. Gojenju te rastlinice, "božjega kraljestva", je tudi Jezus posvetil svoje življenje.

PREVARE SPOMINA: IZGUBLJENA OČALA

Kako nezanesljiv je spomin pod vplivom čustev

Tole bo morda videti nepomembna zgodba iz vsakdanjega življenja. Najbrž tudi je nepomembna. Naj bo, za čas kislih kumaric. Mene pa je opozorila, kako neverjetna pota ubira spomin in kako nezanesljiv je ta pod vplivom čustev, najbrž ne samo pri starem človeku. Kako si mimogrede izmisliš zgodbo, ki nekaj utemeljuje in hkrati prikriva.

Pred meseci sem dobil nova očala. Stara očala za na daleč so mi po operaciji sive mrene zamenjali z novimi za na blizu, za branje. Oni dan sem se napotil v btc po ovitek za ženin telefon in se vrnil domov - brez očal za branje.

Kje so očala, kje sem jih pozabil ali izgubil? Najprej sem se ponovno oglasil pri prodajalni ovitkov za telefone in tablice. Sem pri vas pozabil očala? Ne, tu ni nobenih očal. Ampak tu sem si jih nadel, da sem videl razločiti tipke na telefonu in telefonirati ženi, da mi sporoči model telefona. Gospod, tu ni nobenih očal. Prav. Mogoče jih je kdo vzel s stranskega pulta. Čemu mu bojo? Pač, ljudje so vsakršne baže. Bila je vrsta, hotel sem čimprej ven in očala sem stisnil v zadnji žep kavbojk, da mi ni bilo treba odpirati nahrbtnika. Rekel sem si: jih kasneje predenem v žep nahrbtnika. V žepu so se zlahka izmuznila iz ohlapnega etuija. Najbrž v trenutku, ko sem sedal na kolo. Preiščem tla pri stojalih za kolesa. Takrat se je tam motovilil nekdo z nekakšnim ponijem in me oviral. Nekaj je zažvenketalo. Najbrž so mi takrat padla očala iz žepa. Morda so se razbila. Tudi če bi našel samo črepinje, bi bil zadovoljen, ker bi rešil uganko. A tudi tu jih nisem našel. 

Naslednja postaja. V knjigarni MK v cityju sem si nato ogledoval knjige. Pri novi knjigi patra Gržana sem se zadržal, jo vzel v roke, nekaj prebral. Brez očal tega ne bi bil mogel storiti ali pa s težavo. Ste mogoče našli kakšna očala, vprašam knjigarko. Ne, gospod. Pustite telefonsko številko, če kaj najdemo.  

Od cityja se peljem naravnost mimo Tommyja, hale A in po ravnem bulvarju mimo IKEE. S kolesa v počasni vožnji pozorno pregledujem vozno pot vse do doma. Nič. V btc sem se nato vrnil še enkrat, preiskal še druge poti, kajti tisti ovitek sem iskal tudi v Big Bangu in Mimovrste. Nič. Za mano se je po mojih poteh požrtvovalno napotila še žena. Temu se reče agape, ljubeča skrb v starosti. Potem je na srečo padla noč in iskanje sva morala prekiniti. 

Drugo jutro sem v bližnjem DM kupil očala za branje za 6 €, kajti brez branja ne morem. Pravzaprav kar ugodna rešitev, čeprav je dioptrija malo višja in so mi malo premajhna. Mogoče so ženska, mogoče sem kaj pomešal, ko sem jih izbiral na tistih predalnikih. Pa še tiste posebne prevleke nimajo, za katero mi je optik zagotavljal, da preprečuje ne vem kaj. Je le razlika med očali za 6 ali za 80 €, kolikor so stala izgubljena. Tako sem se sprijaznil z nadomestnimi očali in opustil misel na stara, boljša. Pravzaprav sem nameraval naslednje dni v optiko naročit nova po meri. Človek se mora pač sprijazniti z izgubami, po drugi strani pa grebeš in si prizadevaš za boljše.

Danes zvečer pa v mojo sobo veselo priskaklja ženička vsa žarečega obraza: našla sem očala! Saj so to tvoja očala? Pogledam, res, moja očala! Kje si jih našla? Na okenski polici letne kuhinje. 

Ne znam opisati svoje osuplosti. Na okenski polici? Doma? Ja. Nisem jih pustil v btc? Izgubil po poti? Niso mi padla iz žepa? Niso zdrsnila iz preohlapnega etuija? Niso se razbila? Niso mi jih ukradli? Jih sploh nisem vzel s seboj? Kaj se je zgodilo?

Tisto dopoldne, preden sem šel v btc, se mi je zdelo, da se trokrilna zasteklena vrata letne kuhinje ne zapirajo. Moram kar naravnost priznati: nisem jih mogel zapreti. Gotovo se je pokvarila ključavnica. Zaklep ni sedel v odprtino spodaj. Privlekel sem vrtalni stroj, svedre, se domislil posebnega načina, da sem označil, kje natančno moram povečati odprtino za zaklep. To je čisto spodaj, ne vidiš. Pri tem sem si seveda nataknil očala. Malo sem povrtal, a se vseeno ni dalo zapreti. Potem sem ugotovil, da nisem do konca pritisnil kljuke drugih dveh kril. Dokler ni vse poravnano, se seveda ne da zapreti. S ključavnico ni nič narobe. Popravim napako, vrata se zaprejo. Nobenega vrtanja ni bilo treba. To je res otročja površnost in nespametna prenagljenost. Se ti že malo feclja, stari? Tole orodje moram hitro pospraviti, da kdo drug ne vidi, kaj sem počel. Odložil sem očala in se hitro odstranil s kraja sramote. Noben ni vidu. Kot da ni bilo nič; kot da se ni nič zgodilo. Freud bi rekel: Aha, se že dogaja zanikanje in potlačevanje neprijetne izkušnje, ki ogroža Jaz. 

Potem sem sedel na kolo, da grem po ovitek za ženin telefon. Tisto vrtanje naj čimprej izgine iz zavesti. Z njim pa so izginila tudi očala, simbol nespametne, drobnjakarske prenagljenosti. QED.