Od časa do časa kupim nemški tednik Die Zeit, klasičen zajeten časnik z jasno ločenimi rubrikami na širnih plahtah. V drugi letošnji številki je članek patra Anselma Grüna, nemškega benediktinskega meniha, ki je po študiju teologije, filozofije in ekonomije postal ekonom opatije v Münsterschwarzachu in vodil okoli 300 uslužbencev v več podjetjih tega samostana. Tudi v slovenščino je prevedenih nekaj njegovih knjig (izdal jih je okoli 300), ki so priljubljeni vodniki skozi življenje. Obiskal je tudi Ljubljano; poslušal sem eno njegovih predavanj. Mož mi je všeč, ker ni pobožnjakar, ampak ga odlikuje zelo stvaren, prizemljen in sodoben odnos tudi do duhovnih vprašanj. Tudi v tem članku jasno izrazi svojo vero: "Kot kristjan in menih verujem v Boga kot "Boga vse tolažbe"". In vendar pred tem izpove občutje, ki ga od predanega vernika ne bi pričakoval. Pričakoval bi, da bi potrtim in žalujočim, potrebnim tolažbe, svetoval, naj se v molitvi zaupajo Bogu, naj še bolj redno in dosledno izpolnjujejo svoje verske dolžnosti in upajo, da jih bo Bog uslišal in potolažil. Sicer pa jih čaka večna tolažba na drugem svetu. Nič takega.
"Kaj je tolažba? Tolažiti ne pomeni pomiriti, vzbuditi ceneno upanje, bežati pred bolečino, ampak v njej vzdržati. Kot duhovniku, ki skrbi za duše, se mi zdi popolnoma napačno, če žalujoče tolažimo z upanjem na onstransko življenje. Ljudje, ki so v stiski, potrebujejo tolažbo tu in zdaj. Ni dovolj, če jim rečemo, naj zaupajo v Boga. Take pobožne fraze služijo pogosto samo temu, da z njimi prikrijemo, da ne vemo, kaj reči, in da bi se najraje izognili trpečemu. Toda bolečine ne moremo ne preskočiti ne lajšati z razumskimi argumenti."
Kaj torej? Pater sam je doživljal stisko žalujočega ob svojem bratu, ki mu je po petdesetih letih zakona umrla žena. Bilo je dovolj, da je bil ob bratu, razumevajoč in brez besed. Samo prisotnost razumevajočega človeka pomaga, človeka, ki posluša, prisluhne bolečini.
Tudi pater sam je žaloval. Ugotovil je, da mu pomaga, če se posveti drobnim radostim vsakdanjega življenja: prisluhne ptičjemu petju; se ukvarja s psom; kaj dobrega poje; si po jedi privošči dremež; vzame v roke knjigo; uživa v tihoti svoje celice.
Žalost je naše čustvo; je del nas. Sprejeti jo moramo in živeti za trenutek v skladu s samim seboj in svojimi čustvi, mislimi in nagnenji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar