Sramotni babyboomerji ali sramotno moraliziranje The Economista

 Delo je 11. 2. 25 v prevodu ponatisnilo članek londonskega The Economista z naslovom Babyboomerji ohranjajo svoje slabe navade tudi po upokojitvi. Članek navaja podatke o problematičnem vedenju te generacije današnjih upokojencev in sklene pregled s stavkom: "Generacije, ki se zdaj sramotno starajo, so bile sramotne tudi v mladosti in srednjih letih." Tak sklep je možen samo ob popolnem spregledu zgodovinskih okoliščin in zaslug te generacije, to je, ob popolnoma odsotni analizi vzrokov "slabih navad", njihovi psihologizaciji in pedagogizaciji, česar si renomirani časnik ne bi smel privoščiti.

Sam pripadam "mirni generaciji", to je, generaciji, ki je še doživela vojno, in je od številčne povojne generacije starejša od deset do dvajset let; dovolj, da sem jo lahko kritično spremljal. Leta 1968 sem bil star 28 let.

The Economist navaja - na osnovi pričakovano preverjenih podatkov - da se je v ZDA pa tudi v drugih bogatih deželah - Veliki Britaniji,  Avstraliji, Franciji, Španiji, Nizozemski, Japonski - nesorazmerno povečalo število različnih pregreh med ljudmi, starimi 55 let in več: širijo se spolno prenosljive bolezni, alkoholizem, odvisnost od drog, smrti zaradi zlorabe drog, promiskuiteta, razveze zakona, kazniva dejanja, "politično nasilje", depresija, zasegi nepremičnin, samomori. Tisti, ki so še pri močeh, pa se združujejo v "upokojenskih skupnostih", spominu na promiskuitetne komune, in žurirajo v "rimskih togah" (člankar je imel v mislih tunike; ni pomembno). Zdaj niso več problem mlade generacije, ki so spodobne, ampak stari babyboomerji. "Včasih je politike skrbela revolucionarna in lahkomiselna mladina, danes pa najstarejši obremenjujejo javne službe, povzročajo kaos v nacionalni politiki in so odgovorni za vse večji delež družbenih problemov."

Zakaj je ta generacija tako zabredla? "Generacija X se je rodila staršem, ki so ... prešli iz vojne v blaginjo, se mladi poročili, zgodaj imeli otroke in jih vzgajali z minimalno pozornostjo." Zdi se, da to ni dovolj močan razlog  za take hude zastranitve. Člankar doda: "Odraščali so v času osvinčenega bencina (ki so ga dolgo povezovali z impulzivnim vedenjem)". Ob tem se spomnimo na naše domače teorije o vplivu DDT na pomanjkljivo "maskulinizacijo" moških, kar baje vodi do propada civilizacije. In še en vzrok: "... "propad družbenih norm", kajti "imeli so dostop do kontracepcije, splava in pop glasbe". Ni čudno, da človek moralno propade ob starševskem zanemarjanju, v bencinskih hlapih in - za The Economist - propadu družbenih norm zaradi kontracepcije. To so vzroki v otroštvu in mladosti. So pa tudi kasnejši vzroki. Ta generacija se je konformirala, si ustvarila primeren življenjski standard. So bogati, imajo svoje hiše, nimajo otrok in vnukov, ali pa jim ni treba skrbeti zanje, ker se je "razširilo plačljivo varstvo otrok v obliki vrtcev", ki jih - še ena nespodobnost - subvencionira vlada. Skratka, so "ledig in fraj" in že v mladosti pokvarjenim ostane samo še ekscesno uživanje, ki povzroča težave družbi. Tolikšne konzervativnosti že dolgo ne!

Kdo so babyboomerji in v kakšnem času so preživljali svojo mladost in zrela leta? Da bi postavili trditve članka v kontekst, bi bil dovolj en sam stavek: babyboomerji so generacija študentske revolucije 1968, revolucije, ki je zajela ves zahodni svet. To je generacija najpomembnejšega protestnega demokratičnega gibanja v drugi polovici preteklega stoletja, gibanja, ki je vplivalo na politiko vlad v ZDA in drugod. Tudi v socialistični Jugoslaviji so tedaj študentje zahtevali "debirokratizacijo" in "pravi socializem". Morda bi dodali še: to je generacija hipijev. Ker pa mlajše generacije o tem očitno ne vedo kaj dosti, naj dejanja te generacije opišem nekoliko podrobneje.

Generacije rojenih med 1946 in 1964 so se po eni strani upirale družbenemu svetu, v katerega so se rodile, po drugi strani pa zavzemale za svoboščine, ki jih je ta svet omejeval. Odobje od poznih petdesetih do zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je zaznamovala vojna, ki so jo vodile ZDA v Vietnamu (1955-1975). Številne generacije mladih Američanov so žrtvovale svoja življenja "v obrambi demokracije proti komunizmu", v resnici pa v dolgotrajni vojni za geostrateško prevlado, vojni, ki se je končala z umikom iz Vietnama in združitvijo Severnega in Južnega Vietnama, to je, s prevlado komunističnega severnega dela nacije (1976). Mladi so protestirali proti obveznemu naboru in proti nepravični, imperialistični vojni. Slike pokola nedolžnih civilistov v vietnamski vasi My Lai so tedaj obkrožile svet in vzbujale čustva solidarnosti z upornimi ameriškimi študenti. Ti so pod geslom "ljubezni, ne vojne" (Make love not war) poleg drugega organizirali protestni pohod na Pentagon (1967). Njihovi protesti so bili uspešni. Amerika se je umaknila iz Vietnama, predsednik Nixon je končal vojno. Kasneje so ukinili obvezen nabor. Protestniki pa so plačali tudi ceno v človeških življenjih. V tako imenovanem Kent State Masacre (1970) je nacionalna garda ubila štiri študente-protestnike.

Mladi so protestirali proti okostenelosti političnega sistema in proti puritanski hipokriziji v kulturi. Podpirali so sočasno gibanje za državljanske pravice proti rasni diskriminaciji in segregaciji (Martin Luther King). Zahtevali so spremembe izobraževalnega sistema na univerzah. Zavzemali so se za alternativne življenjske sloge, življenje v skupnostih-komunah in podobno. Hipiji so se predstavljali kot "cvetlična moč" (Flower power). Sočasno sta se razmahnili feministično gibanje in gibanje za pravice istospolno usmerjenih. Del te kulturne revolucije je bila tudi seksualna revolucija, zavzemanje za odkrito govorjenje o spolnosti in za bolj sproščene spolne odnose. Študentsko gibanje je dejansko zajelo vsa področja kulture, še posebej je vzcvetela pop glasba. To je bil čas festivala v Woodstocku (1969), čas Beatlov, Rolling Stonesov, Jimmyja Hendrixa, Janis Joplin, Johna Lennona, Boba Dylana. Ne nazadnje, leta 1970 smo prvič praznovali Dan Zemlje in s tem začetek skrbi za okolje in podnebje.

Kakšni so nasledki tega gibanja? Večje uveljavljanje žensk v družbi, več pravic spolnim manjšinam, manj rasne diskriminacije (temnopolti predsednik Obama), sprostitev izobraževalnih poti, obogatitev pop kulture v glasbi in drugih umetnostih, razvoj okoljske zavesti in ekoloških gibanj. Ni mogoče zanikati negativnih vplivov predvsem uživanja drog in zasvojenosti.

Za tem so prišla osemdeseta in devetdeseta leta, padec berlinskega zidu, železne zavese,  razpad Sovjetske zveze, unipolarni svet in vzhajanje Kitajske. V kulturi pa računalniki, splet, spletna socialna omrežja; ruska agresija na Ukrajino in razpad mednarodnih mirovnih institucij v politiki grobe sile. 

Kaj se je zgodilo z babyboomerji? Podatki, na katerih gradi zgodbo The Economist, so zgolj prvi korak k analizi: razčlenjeni so po starostnih skupinah in delno po spolu. Za ZDA bi morali ugotoviti, koliko je v teh generacijah veteranov dvajsetletne vietnamske vojne. Ne bi se čudil, če bi zaradi telesnih in/ali duševnih poškodb iskali uteho v alkoholu, drogah in zašli v kriminal. Za druge morda velja, da svoj sproščeni, antipuritanski mladostni življenjski slog ponavljajo v starosti. Zakaj gre člankarju to v nos? Vsekakor zato ne zaslužijo, da jih ima za "sramotne v mladosti in zrelih letih". Poskrbeli so za prevetritev usmrajene politike, obsodbo prikrivanja vojnih zločinov, puritansko hipokrizijo, in vnesli duha človeške prizadetosti in upanja v ravnodušje, pehanje za denarjem in oblastjo in čaščenje grobe sile.

Njihov zgled je dragocen tudi za sedanje stanje v svetu. V Srbiji se je dvignila nova generacija študentov in pritegnila vse sloje. Morda še ni čas, da bi se dvignila ameriška mladina; če bi se ruska, bi bil čudež.

Ob objavi prevoda tega članka The Economista v Delu se sprašujem: mar ni nihče opazil, da članek zamolčuje vse, kar je pozitivnega prinesla ta generacija s svojo človeško prizadetostjo in aktivizmom? Se tudi pri nas širita novi konzervativizem in puritanstvo, ki jima grejo na živce ne samo kontracepcija ampak tudi vrtci, ki jih podpira država?

Objavljeno v Delu, 14. 3. 2025

Ukinimo samega sebe - ali res?

Mladi belgijski teoretik prava in filozof Laurent de Sutter je v Ljubljani predstavljal svojo knjigo s povednim naslovom Končajmo že s samim sabo (Delo, 1. 7. 23, Mirt Bezlaj). De Sutter pravi sam zase, da je pravnik, ki sovraži pravo (očitno ima težave sam s seboj in svojo strokovno identiteto – socialnim sebstvom). Zavzema se za ukinitev »samega sebe« in pojma sebstvo. Zlohotno cinično bi mu lahko zabrusil, da lahko on kar konča sam s sabo, naj pa tega ne priporoča vsem. Preseda mu, da kar naprej govorimo o samih sebi, da skušamo »izraziti samega sebe«, da negujemo in treniramo samega sebe in da se utapljamo v poplavi priročnikov za samopomoč, da o uzakonjeni sebičnosti (zasebna lastnina) niti ne govorimo. Izvirni greh tega početja vidi v pojmu »sebstvo«, v pojmu torej. V začetku je bila beseda…

Njegovo razmišljanje se umešča v razpravo o odnosu med individualnim in kolektivnim. Neizrečeno vprašanje, na katerega odgovarja, je: ali individualno ali kolektivno. Njegova tehtnica se prevesi v korist kolektivnega: on osebno se daje na voljo kolektivu. Odgovor na to in podobna vprašanja, tj. psevdoprobleme, v načelu ni "eno ali drugo" ampak "eno in drugo". Ne gre za to, da opustimo eno ali drugo, ampak da neprestano v konkretnih okoliščinah vzpostavljamo ravnotežje med enim in drugim. Sem hkrati individualno in kolektivno bitje; ali po Heideggerju: hkrati sem zaskrbljen zase in za druge v svoji in njihovi biti; zaskrbljen za svoje in njihovo življenje.

A poglejmo najprej, v čem je pravniškemu filozofu, nagnjenemu k ukazovanju in strogemu zakonskemu dopuščanju in ukinjanju, treba pritrditi.

Filozof se je občutljivo odzval na sodobno pretiravanje s čaščenjem sebstva, oboževanje samega sebe, na samoidolatrijo in selfije. Gotovo ni prav, da človek v ukvarjanju s samim seboj pozabi na druge, na bližnje, na skupnost. In morda se res približujemo času, ko bomo morali omejiti ukvarjanje s samim sabo in se posvetiti vprašanjem preživetja skupnosti: pestijo nas različne krize, ki jih moramo obvladati kolektivno, če hočemo preživeti. Prav ima, ko ne soglaša z odvrnitvijo posameznika od vsakršnega kolektivnega prizadevanja, od sodelovanja v skupnosti.

Prav ima, ko kritizira pretirano in izključujoče ukvarjanje sodobnega zahodnega človeka s samim seboj. Prav ima, ko kritizira »iskanje samega sebe«, pojmovanje, da obstaja v vsakem človeku neko notranje bistvo, ki ga mora v življenju najti, da bi bil srečen in spravljen sam s seboj, preden se poslovi. To je postvarjeno, reificirano pojmovanje sebstva. To pa ne pomeni, da je treba opustiti tako pojem sebstva kot tudi ukvarjanje s samim sabo.

Prav ima tudi, ko ponavlja Wittgensteinovo misel, da so meje jezika meje mojega sveta. Nima pa prav, ko proglaša jezik za »fašizem« (kako lahkotno etiketiranje, kot bi posnemal naše »antifajanšiste«; potem so pesniki, mojstri jezika, fašisti par excellence). Nima prav ko trdi, da nas jezik omejuje v razmišljanju o možnostih v prihodnosti. Od kod potem vse utopije in razmišljanja o boljši družbeni ureditvi, vključno z njegovim razmišljanjem o družbi brez sebstva in selfijev, od Akvinskega, Moora, utopičnih socialistov in marksizma dalje? Morda so se utopije sfižile, ker so bile zaradi omejitev jezika slabo formulirane? Je večna usoda projektiranih možnosti?

Kaj je sebstvo? Ta pojem je prišel v slovenščino sorazmerno pozno preko sociologije in psihologije. Psihologi ga v začetku sploh niso slovenili in so ga pisali kar angleško »self«. Samostalniško izražanje je tuje slovenščini, v nasprotju z germanskimi jeziki. Tudi De Sutterju je tuje. Jaz pospravljam, moj sosed v kampu pa "macht Raum", dela prostor.  De Sutter: "ko pa govorimo o samih sebe kot o samostalniku, impliciramo, da v svetu obstaja neko bistvo, ki je jaz". V slovenščini izražamo sebstvo, kadar uporabljamo oziralni zaimek »se«: učim se, motim se, zabavam se. To pomeni, kadar govorim o sebi ali s seboj, kadar sebe gledam in opisujem kot objekt.

Sebstvo je objekt opazovanja jaza. Jaz opazujem samega sebe, opisujem samega sebe, govorim o samem sebi. Ta samorefleksija je sestavni del človekove biti; brez nje ne moremo preživeti. Paleolitski lovec je nedvomno opazil, kdaj je premalo napel tetivo loka ali napačno usmeril puščico, da se je potem popravil: Ostrorogi Jelen slabo nameril - itd. skozi zgodovino. Belgijski filozof ima prav: sebstvo je zgodovinski produkt. To pa ne pomeni, kot misli on, da je ta pojem nastal sorazmerno pozno v zgodovini in da ga stari niso poznali. »Grki niso poznali sebstva kot nečesa, kar naj bi posameznik poosebljal«. Grki so res posameznika cenili po njegovi prosopon, to je, po njegovi »maski« ali, kot bi rekli danes, po njegovi vlogi v polisu. Toda Grki so bili tudi tisti, ki so zapisali na pročelje preročišča: gnothi seauton – spoznaj samega sebe. To filozof zamolči. Tu je drobna pomenska razlika: ali »spoznaj samega sebe« pomeni isto kot »spoznaj svoje sebstvo«? Čutimo, da ni isto. Morda je prav v tem osnovna težava in nesporazum. »Spoznaj samega sebe« pomeni: opazuj se, spoznaj svoje nagibe, želje, svoje reakcije v različnih življenjskih situacijah, da se boš vedel usmeriti, da boš živel v skladu s svojo naravo. »Spoznaj svoje sebstvo« pa bi pomenilo, da je v nas nekaj, neka struktura, ki se ji reče »sebstvo« in ki naj bi jo spoznali. Grki niso mislili tega. To bi bilo postvarjeno pojmovanje samega sebe. V kolikor se filozofova kritika nanaša na pojmovanje samega sebe kot postvarjenega »sebstva«, je upravičena.

Pojem sebstva se skozi zgodovino spreminja. Spreminja se človekov odnos do samega sebe. Previdni moramo biti in skrbno opazovati svoje mišljenje in čutenje kot nekaj, kar teče kot Heraklitova reka, ki je in ni venomer ista. Ko stopaš v isto reko, ne stopaš vedno v isto vodo. (To je še boljše od Heraklita.)

Kar zgrozimo pa se ob neki drugi težnji, ki jo izraža De Sutter. "Ko so me prosili, da bi na volitvah kandidiral zanje /za Gibanje za demokracijo v Evropi 2025, krajše Diem25/, ker bi jim to koristilo, sem se jim prepustil kot orodje. Namerno sem postal le lutka v njihovih rokah. V kolektivnem gibanju ne gre Zame, ... temveč sem zgolj na razpolago gibanju...". Mož se je prepustil neki politični stranki (če je v parlamentu, je stranka, ne glede na njen marketinški naziv »gibanje«) kot orodje. Ali to pomeni, da ne bo odprl ust? Da jih bo odprl po nareku? Da se bo ubogljivo pokoril vsaki strankarski neumnosti? Da bo skočil v tisto belgijsko reko, če bojo drugi skočili vanjo?

Zgrozil bi se Erich Fromm in vzkliknil »Beg od svobode!« In ne pozabimo, da je v begu ljudi od teže svobode in samostojnga mišljenja in odločanja pod okrilje totalitatističnih "gibanj" in vodij videl vzrok množičnosti teh gibanj in njihove prevlade, ki je vodila v spopad svetovnih razsežnosti. Z vso simpatijo pa bi njegovo držo pozdravili vsi, ki sebe in svet vdano prepuščajo božji volji. Kdo sem? Božje orodje. To izročanje samega sebe kolektivu pomeni dopuščanje nadvlade kolektiva (in nujno modrega vodstva), kakršno so spoznali trsi, povezani v fascio, in drugi, ki so se izročili kot orodje totalitarističnim strankam in bili za njihove svetle smotre pripravljeni dati življenje.

Naj sklenem z mislijo Zorane Baković v isti številki Dela: "Vse bolj se mi je zdelo, da od vsega kar na našem planetu odmira, najhitreje izginja komunikacija. In to predvsem pogovarjanje s samim seboj." (Delo, 1.7.23)

EPIDEMIJA IN ZAUPANJE

S skoraj dveletno zamudo zaradi “postepidemične amnezije” (težnje, da bi čiprej pozabil neprijetno obdobje) sem šele zdaj prebral knjigo Alija Žerdina, MMXX: Leto nevarne bližine (Kaj je šlo v Sloveniji narobe med epidemijo covida-19), UmCO, Ljubljana 2021. Druga knjiga istega avtorja z nadaljevanjem teme prve knjige, me čaka ob njej. Knjigi zaslužita vso pozornost kot verodostojen dokument nekega zagatnega časa, pisan z določenega političnega stališča, do katerega ima pisec seveda vso pravico. Morda bi novinar kakega drugega časnika ali revije odkril v potezah desničarske vlade več dobronamernosti in resnega prizadevanja koristiti ljudstvu in državi. Morda bi bil bolj kritičen do ravnanja opozicije. Nimam namena presojati vsebine celotne knjige; za to bom morda še zbral moči kasneje. Tokrat sem se ustavil samo pri poglavju o zaupanju (str. 107-123), ob katerem sem se zamislil kot priučen sociolog-po-sili-razmer.

Dobrih 16 strani dolgo poglavje sem v duhu kvalitativne analize besedil po vzoru utemeljene ali prizemljene teorije po Glaserju in Straussu obravnaval kot implicitno sociološko ali socialnopsihološko teorijo, čeprav je pisec sam ne razglaša kot take, in jo skušal kritično pregledati. Da bo jasneje: besedilo, ki je videti kot novinarsko poročilo, ki pa obravnava povezave med pojavi in skuša v bistvu pojasniti neko dogajanje, sem dojel kot piščevo teorijo o tem dogajanju. (Pisec je doktor socioloških znanosti.) Teorija je, preprosto povedano, posebej skrbno in utemeljeno pojasnjevanje ali razlaga odnosov med pojavi. Pričujoča teorija naj bi pojasnila visok delež umrlih zaradi virusa, neupoštevanje vladnih navodil in preventivnih ukrepov in, če jo še malo raztegnemo na kasnejše obdobje, nizek delež precepljenih.

Teorija gre takole: Človek (ob epidemiji) v pogojih, ko se lahko svobodno odloča, upošteva preventivna navodila in ukrepe, če zaupa viru navodil in ukrepov. Navodila o ustreznem preventivnem ravnanju je dajala vlada s strokovnimi sodelavci. Če ljudje zaupajo vladi, upoštevajo navodila in ukrepe; če ji ne zaupajo, jih ne upoštevajo. Upoštevajo jih tem bolj, čim bolj ji zaupajo. Čim manj jih upoštevajo, tem slabši so izidi. Naj dodamo: poleg vira navodil je pomembna tudi vsebina navodil in ukrepov. Navodila naj bi bila zakonita, dovolj preprosta in “življenjska”. Prepoved prehajanja občinskih meja je bil neživljenjski, dejansko neizvedljiv ukrep.

Pisec navaja številne primere nezglednega in nedoslednega ravnanja vlade, njenih funkcionarjev in državnih uradnikov - dovolj za sklep, da taki vladi ljudje niso mogli zaupati. Da ji res niso zaupali, pokaže pisec z navedbo rezultatov javnomnenjske ankete, ki kaže upad zaupanja od prevzema oblasti do konca drugega vala in nazadnje - potrdi posledice nezaupanja z navedbo števila 4000 presežnih smrti. Ker ljudje niso zaupali vladi, so bili izidi slabi. Quod Erat Demonstandum.

Zveni dobro, žal pa so ti sklepi prenagli in napačni. Iz podatkov o ravnanju vlade, o v anketi izraženem upadu zaupanja v vlado in iz statistike upoštevanja ukrepov, okužb in smrti ne moremo kar tako sklepati o vzročno-posledičnem odnosu med temi pojavi.

To kar je pisec navedel, so podatki o sočasni istosmerni variaciji števila in vrste zdrsov vlade, o stopnji zaupanja v vlado, upoštevanju ukrepov in o izidih epidemije. Sočasna variacija pomeni: ko je eno visoko ali nizko, je tudi drugo visoko ali nizko. To ne pomeni, da je med pojavi, ki sočasno usklajeno variirajo, vzročna zveza; da povišanje ali znižanje enega povzroči povišanje ali znižanje drugega. Nekoč so ugotovili, da je na Zemlji več samomorov, ko je na Soncu več peg. Vzročne zveze med obema pojavoma ni še nihče dokazal. Baje so ugotovili tudi, da je v Prekmurju več rojstev, kadar se spomladi v domovino vrne več štorkelj. Nekateri trdno verjamejo, da je med obema pojavoma vzročna zveza. Če vzamete pod lupo katerikoli dve spremenljivki, lahko v mnogih primerih ugotovite med njima tako sočasno istosmerno variacijo ali korelacijo; običajno zato, ker na obe spremenljivki vpliva isti dejavnik, sami pa nista neposredno povezani: povečana stopnja urbanizacije povzroča več prometa, hkrati pa se viša število prekomerno debelih ljudi, ker je več sedečih poklicev, manj gibanja v naravi itd.  Na eni strani je več prometa, na drugi več debelih. A to ne pomeni, da povečan promet povzroča debelost. 

Tako sočasno variacijo bi ugotovili tudi, če bi se kak globalni trend ujel z obdobjem mandata kake vlade (npr. trend cen energentov ali žita). Napačno bi bilo, če bi tak, tudi lokalno opaženi trend, pripisali lokalni vladi kot njeno zaslugo ali krivdo. Neupoštevanje vladnih ukrepov ni slovenska posebnost, ampak globalni pojav. V nobeni od držav, ki jih je zajela pandemija, niso vsi prebivalci upoštevali ukrepov; upošteval jih je večji ali manjši del prebivalstva. Res pa je, da je bil pri nas nered verjetno večji kot drugod in njegovo opravičevanje tudi.

Taka sočasna variacija ali “ukradeni” trend, ki sovpada z obdobjem mandata, ali ki se ga neupravičeno predstavlja kot lokalno posebnost, sta dovolj za politično božanje nevednih in nerazmišljujočih, pa premalo za opis resničnih zvez med pojavi. Slab izid obvladovanja epidemije s tem ni pojasnjen. Ugotovljeno je samo, da je bilo vse mizerno: vladanje, upoštevanje ukrepov in statistika smrti. Da bi bolje preverili hipotezo o vzročni zvezi med ravnanjem vlade, zaupanjem ljudi in zdravstvenimi posledicami, bi morali za vsako osebo v vzorcu državljanov ugotoviti stopnjo zaupanja v vlado, stopnjo upoštevanja ukrepov in zdravstveno stanje. Tudi tako bi dobili samo korelacije, a iz teh bi lažje sklepali na vzročne zveze.

Pa vendar, lahko ugovarjamo, je logično, da zaupanje v vlado vodi do upoštevanja ukrepov, nezaupanje pa povzroča neupoštevanje ukrepov. Zakaj dvomimo v to povezavo?

Pomagajmo si s študijo primera, mojega lastnega. Večino pojavov, opisanih v knjigi, vse nedoslednosti in neumnosti vlade, sem opazil tudi sam in na prvi pogled se mi je zdelo, da je sklep, da ljudje ne zaupajo vladi in zato ne nosijo mask, upravičen. A nekaj se mi je zazdelo čudno. Čeprav bi tudi jaz morda raje videl kakšno drugo vlado; čeprav sem videl vse njene zdrse (ki jih je opozicija neusmiljeno eksploatirala) in nisem čutil nobenega posebnega zaupanja do nje, sem upošteval preventivna navodila. Morda sem jih upošteval, ker so jih dajali zdravniki. Sem pa tudi brskal po spletu. Zadrževal sem se doma, nosil masko, si umival roke, se izogibal gnečam, upošteval fizično razdaljo med osebami, prezračeval stanovanje in se potem štirikrat cepil. Kako to, da me represija vladnih brezveznikov, na kar namiguje pisec, obramboslovcev in gradbenikov, kakor so predstavljeni v knjigi, ni odvrnila od skrbi za svoje zdravje? Sem jim verjel?

Oprl sem se na vire, neodvisne od vladnih politikov, med drugim tudi na objave WHO, ki so jih navsezadnje prenašali tudi naši zdravniki, nekateri med njimi člani vladne strokovne skupine. Grobo rečeno: vlada me ni brigala. Imamo klasično parlamentarno demokracijo z vsemi stebri oblasti, malo morje ljudi, ki se ukvarjajo samo z vladanjem. Če mi kaj ni všeč, se oglasim kot državljan, ne mislim pa se ukvarjati s politiko. Mislil sem si: epidemija je; skrbim, da se ne bi okužil in da ne bi okužil drugih, iz svojega interesa in etike, neodvisno od tega, kar pridiga vlada.

Zato bi rad vprašal pisca (druga študija primera): Je tudi on upošteval preventivna navodila? Če jih je, se mu ne zdi, da je v protislovju sam s sabo? Dokazal je, da vlada ni bila vredna zaupanja, torej bi bilo neumno upoštevati njena priporočila in nositi masko? Tudi petkovi kolesarji, nezaupljivci par excellence, so na koncu večinoma nosili maske. Kako to, da so kljub vehementnemu in izredno vztrajnemu izražanju nezaupanja v vlado, upoštevali njena navodila? V resnici niso upoštevali “njenih navodil” ampak “globalna navodila”. To pa pomeni, da ni zveze med navodili in ukrepi slovenske vlade in upoštevanjem preventive med slovenskimi državljani.

To pomeni, da je domneva o vzročni povezavi zaupanja-nezaupanja v vlado z upoštevanjem zaščitnih navodil in ukrepov kot pojasnilo večine primerov upoštevanja ali neupoštevanja preventivnih ukrepov zavrnjena. Morda obstajajo posamezniki in podskupine, ki so dejansko upoštevali ukrepe, ker jih je priporočil JJ, in drugi, ki jih iz istega razloga niso upoštevali. Očitno pa to ni splošno pravilo. Osnovne preventivne ukrepe, omenjene zgoraj, so mnogi upoštevali, ne glede na to, ali so vladi zaupali ali ne. Mnogi jih niso upoštevali, a prav tako ne zaradi nezaupanja v vlado ampak zaradi nezaupanja v kakršno koli avtoriteto ali “mainstream”, predvsem v znanost, “deklo farmacevtske industrije”. Od tod presenetljiv globalni pojav iracionalnosti, teorij zarote, zanikanja znanstvenih ugotovitev, zanikanja virusa, zanikanja epidemije, pojav praznoverja, “alternativne znanosti” itd. Vse to ni bila slovenska posebnost, Janševo maslo.

Seveda je na psihološki ravni res, da nespoštovanje vira vodi do nezaupanja in neupoštevanja navodil. Toda navodila niso prihajala samo od vlade. Tudi opozicijski mediji so jih objavljali. In navsezadnje si je vsakdo lahko sam poiskal informacije kjer koli, neodvisno od vladnih razglasov. Zakaj torej velik delež državljanov ni upošteval preventivnih ukrepov? Zakaj se je okužba širila? To vprašanje je še vedno odprto (v blogu, ki sem ga objavil med epidemijo, sem skušal na to odgovoriti). Nezaupanje v vlado te abstinence ne pojasnjuje, vsaj ne v večjem delu. Morda bi jo pojasnili s pojmom "anomije", "tranzicijske anomije". To je sociološki pojem, ne psihološki, kakršen je "zaupanje". Tranzicijska anomija je pojav družbenega nereda, kljub formalnemu obstoju "pravne države", ki se vleče vse obdobje po osamosvojitvi in ga ne moremo pripisati samo "pandemični vladi". Več o tem drugič.

Samostojen človek, avtonomna oseba, pobira informacije iz več virov in zna presoditi, koliko so verodostojne, ter nato ukrepati. Veliko ljudi je to zmoglo. Nekateri pa so dve leti preživeli tako, da so ves čas pozorno in dlakocepsko, že kar patološko odvisnostno ali protiodvisnostno, opazovali ravnanje vlade, privoščljivo komentirali vsak njen zdrs, vse do dokazovanja, da je povzročila smrti, ki bi se jim lahko izognili. Svoje vloge pri ustvarjanju nezaupanja in družbenega nereda zaradi svojih političnih motivov pa niso videli. Na kocki je bilo več kot nekaj presežnih “smrti starcev, ki bi tako ali tako umrli"! Janšev morebitni uspeh pri obvladovanju epidemije je bil zanje večja grožnja od virusa, grožnja diktature. Sodelovanja pri ustavljanju okužbe levica ni zmogla. Bila je preveč prestrašena. 

Mnogo pomembnejši dejavnik širjenja okužbe kot nezaupanje v vlado so infrastrukturni in organizacijski pogoji: stanje v domovih za stare, v bolnišnicah, v delovnih organizacijah, dnevne migracije ipd., ki so del družbeno-gospodarskega sistema in zapuščina mnogih vlad pred to, ki jo je doletela epidemija.

Komentar:

Jože Primožič na FB: Z napisanim se strinjam. Tudi sam vzamem, ob sumu na slabo vreme, s seboj dežnik ali pelerino, ne glede na to, kdo nam trenutno vlada in kdo nam napoveduje vreme. Čeprav bi se dalo verjetno statistično potrditi, da v levih medijih, kjer prisegajo na prosti čas, večkrat napovedo lepo vreme, kot v desnih, ki jih spremljajo kmetje, ki jih skrbi za letino.

DODO O PSIHOTERAPIJI

Tomaž Flajs in Miran Možina, Dodo se pogovarja: vodnik po psihoterapiji. SKZP in SFU, Ljubljana 2022.

Dodo (Raphus cucullatus, množ. dodi) je izumrli ptič-neletalec, ki je živel endemično na otoku Mauricius v Indijskem oceanu, vzhodno od Madagaskarja. Njegovi najbližji živeči sorodniki so golobi in grlice. Nazadnje so ga videli leta 1662. Risali so ga rjavkasto sivega, a tudi belega. Bil je visok približno meter in težak okoli 10-17 kg. Razumljivo je, da je bil rejen in mesnat izziv za nizozemske mornarje, ki so imeli verjetno precejšnje zasluge za njegovo iztrebljenje. V tej svoji dokončnosti je postal simbol zastarelosti, nečesa nedvomno mrtvega ("mrtev kot dodo"). V pritlehnem govoru je "dodo" sinonim za bedasto in neiznajdljivo bitje, ker so ga opisovali kot naiven in lahek plen. V naši zgodbi se je znašel po zaslugi Alice v čudežni deželi, zgodbi, v kateri je kot sodnik hitrostne tekme razsodil, da so zmagovalke vse živali, ki so se udeležile tekme. Tako je razsodil tudi v tekmovanju psihoterapevtskih smeri, kot lahko preberemo v uvodu: »Ptič Dodo je po eni strani posrednik o izsledkih številnih raziskav, ki opozarjajo na skupne značilnosti in podobno učinkovitost različnih psihoterapevtskih pristopov, kar je v strokovni literaturi že od leta 1936 poznano kot 'razsodba ptiča Doda'«. Zato se je torej pojavil v naslovu knjige o psihoterapiji. Spoštljiv hommage ubogemu, izumrlemu ptiču.

V stoletjih, odkar so ga zadnjič videli, se je dodo v višjih sferah izobrazil in v naši knjigi ne nastopa kot nekoliko naiven spraševalec, kar bi pričakovali glede na njegov renomé, ampak kot pameten in razgledan porte-parole psihoterapije, kot njen predstavnik. Pogovor se odvija med njim in Ano, ki bi ji bolj pristajal nadimek dododinje, naivne spraševalke. Če bi dodoju v skladu s pričakovanji pripadla vloga naivnega klienta*, bi se seveda zastavilo težko vprašanje, zakaj dodo potrebuje psihoterapijo in ali sploh obstajajo terapevtski postopki za debele, izumrle ptiče-neletalce. Z zamenjavo vlog pa se temu neprijetnemu vprašanju izognemo. Ana je namreč bodoča klientka. Po ločitvi od partnerja so se ji spodmaknila tla pod nogami. Tako se je uvrstila med pametne, ki si ne zatiskajo oči pred svojimi težavami, in poiščejo pomoč. Rada pa bi, odgovorna do svojega življenja, o psihoterapiji zvedela več, da bi vedela, v kaj se podaja.

In tako se znajdemo v vlogi bralcev zapisa pogovora, ki nam odkriva osnovne značilnosti psihoterapije. »Namen tega priročnika je na poljuden in razumljiv način psihoterapijo predstaviti in približati širši javnosti, še posebej potencialnim uporabnikom in tudi klientom, ki so v psihoterapevtsko obravnavo že vključeni«, lahko preberemo na ovitku knjige. V 15 poglavjih knjige zvemo, kaj je psihoterapija in čemu služi; kakšna je razlika med psihoterapijo, psihiatrijo in klinično psihologijo; kakšne težave se lajšajo z zdravili in kakšne s pogovorom; kako se vzpostavi zaupljiv delovni odnos med terapevtom in klientom in začne edinstven projekt pomoči; kaj se pričakuje od klienta in kakšen naj bi bil terapevt; kakšna pravila veljajo v tem odnosu; kako pomembno je povratno sporočilo klienta terapevtu; kakšne tehnike se uporabljajo in kakšen je njihov pomen; kakšne so etične norme v psihoterapiji in kaj se skriva za učenim izrazom "kontekstualni model psihoterapije".

Zelo na kratko povzeto: psihoterapija naj bi ljudem, ki se v življenjskih stiskah zatečejo po pomoč psihoterapevta, s pogovori v zaupnem odnosu olajšala težave in izboljšala moteče vzorce mišljenja, čustvovanja, vedenja, medosebne odnose in spodbudila njihovo osebnostno rast v smeri zdravja in boljše kakovosti življenja. Ta svoj cilj doseže po zagotovilih dodoja pri 80 odstotkih ljudi, ki so se zatekli po pomoč. K taki uspešnosti pa ne prispevajo v prvi vrsti metode in tehnike različnih psihoterapevtskih pristopov (psihoanalitična, kognitivno vedenjska, eksistencialno humanistična, sistemska, integrativna, telesna terapija), ampak dejavniki, ki so skupni različnim pristopom. Pisca navajata, pogumno natančno, da je za 87 odstotkov ugodnih sprememb zaslužen klient in le za ostanek terapevtska obravnava, ki vključuje odnos med terapevtom in klientom. Terapevt naj bi prispeval le 6 odstotkov, tehnike pa manj kot en odstotek, ostalo odnos. To pomeni slovo od terapevta-čarodeja. Res? Še večji čarodej je, ker zna s kar najmanjšimi sredstvi, s svojo veščino in zanikanjem svoje veličine in vsemogočnosti izbezati iz klienta njegovo moč samozdravljenja in vitalnosti. Upravičeno se psihoterapevti zavzemajo za priznanje stroke in poklica in zakonsko ureditev področja psihoterapije. Prepričljivo je v knjigi prikazana tehtnica stroškov države in družbene dobiti od psihoterapije.

Pisca se ogibata dihotomnega razmišljanja »ali-ali« in se zavzemata za vključujoči »in-in«. Namesto boja smeri poudarjata skupne dejavnike in sodelovanje, čeprav je res, da se prava privlačnost psihoterapije pokaže pri opisovanju konkretnih postopkov v okviru posameznih smeri, ne toliko pri obravnavanju najbolj abstraktnih skupnih značilnosti vseh smeri. Tudi ljubitelji opisov posameznih primerov terapije bodo v knjigi prišli na svoj račun ob opisu Bernardinega dela s Katjo, v katerem so didaktično, grafično poudarjeni elementi celotnega procesa.

Kakšna je relevantnost tega priročnika za socialno delo? Sploh ne gre samo za informacijo o sosednjem strokovnem področju. Na trenutke imamo vtis, da beremo knjigo o načelih in metodiki socialnega dela. Knjiga ne obravnava odnosa med psihoterapijo in socialnim delom, to ni njen namen. O tem vprašanju tudi ni mogoče izčrpno razmisliti v pričujočem okviru, zato samo nekaj izhodiščnih misli.

Kako se razlikujeta psihoterapija in socialno delo in kaj jima je skupno? Obe stroki si predstavljamo v Vennovem diagramu kot dva kroga s skupnim presečiščem. Skupen jima je poudarek na samopomoči oziroma samozdravljenju (v socialnem delu »pomoč do samopomoči«) in pojmovanje o zaupnem odnosu med socialnim delavcem ali terapevtom in klientom kot osnovnem dejavniku pomoči oziroma zdravljenja. Skupno jima je tudi pojmovanje odnosa z vsakim klientom kot edinstvenega delovnega projekta pomoči, »ukrojenega« prav zanj, v sodelovanju klienta in socialnega delavca ali terapevta. Razlikujeta pa se obe stroki po naravi težav, ki jih obravnavata in po namenu obravnave. Socialno delo obravnava težave in stiske socialne narave, to je take, ki izvirajo iz disfunkcionalnih povezav človeka z viri, ki zagotavljajo zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb. Socialni delavec posreduje med posameznikom ali družino in družbenimi viri, da bi klientom zagotovil preživetje in zadovoljitev osnovnih potreb. Pri tem kot zagovornik posega tudi v klientovo okolje, da bi ga prilagodil klientovim potrebam. Psihoterapija pa obravnava težave, ki jih ima človek sam s sabo in s svojim neposrednim družbenim okoljem in mu jemljejo veselje do življenja, ovirajo njegov osebnostni razvoj in družbeno funkcioniranje. Delno se obe stroki razlikujeta tudi po družbenih (socioloških) značilnostih klientov, to je, po njihovi slojni in kulturni ali subkulturni pripadnosti. Po drugi strani pa se k njima lahko zatečejo isti klienti po pomoč, ki jo daje vsaka stroka s svojega vidika in na svoj način, tako da hkrati ali zaporedno urejajo svoje zadeve pri obeh.

Knjiga, h kateri je poleg obeh urednikov prispevalo še osem drugih strokovnjakov, na ramenih številnih drugih, je vsebinsko informativna, zanimiva in tehtna, slogovno posrečena, zelo lepo oblikovana in prav priročna. Pisca sta se odločila za obliko dialoga med bodočo klientko Ano in dodojem, poznavalcem psihoterapije. Pogovorni slog je za tak položaj prav primeren. Je zelo stara oblika raziskovanja in razlaganja, ki temelji na Sokratovih oziroma Platonovih dialogih, in je bila priljubljena skozi vso zgodovino, saj se na ta način najbolje predstavijo teze in antiteze, zagovori in ugovori, kot zavarovanje pred apodiktično dogmatiko. Nestrpnemu sodobnemu bralcu naj ta slog pravzaprav ne bi bil blizu. Spominjam se, da sem odložil izvrstne Pečjakove dialoge o Nastajanju psihologije (1983) prav zato, ker sem hotel hitro imeti kratke povzetke bistvenih značilnosti različnih smeri in ne, po mojem tedanjem občutju, dolgoveznih prepirov med fenomenologi in behavioristi. Knjiga naših "ornitologov" ponuja oboje: iskriv in tekoč dialog in kratke povzetke. In kar mi seže naravnost v dušo: diagrame, slike odnosov med ključnimi pojmi.

Poglavja so razločno razmejena z risbami dodoja v različnih položajih, vprašujočem, zadovoljnem, jeznem, vzvišenem itd. (ilustrirala Ejti Štih). Vsako poglavje se konča s povzetkom poglavitnih misli na obarvanih straneh. Tipografija je prav prijazna tudi do bralca z nekoliko slabšim vidom, vajenega povečanih črk na zaslonu (oblikovalec Kostja Bras). Opozorilo takoj za "kolofonom" in na zadnji strani nas napotuje na spletno stran dodosvetuje.si, kjer najdemo povzetke poglavij in koristne nasvete.

Skratka, knjižica o psihoterapiji za telebane je vsebinsko in oblikovno taka, da jo z užitkom vzameš v roke in s pridom predelaš. Sam pri sebi bi jo kar razglasil za najbolj privlačno in najbolj tehtno knjigo leta 2022/23 na našem strokovnem področju - dodo se mogoče ne bi strinjal s takim tekmovanjem; sploh pa bi tudi njega prevzela zelena zavist, če bi knjigi podelili ibisa (Threskiornis aethiopica), znamenje egipčanskega boga znanosti Tota. Toliko o ornitologiji.

Da ne pozabim: pridružujem se dodoju in tudi sam dvigam transparent z napisom: ZA PSIHOTERAPIJO KOT SAMOSTOJEN POKLIC.

----------------------

*Oseba je "uporabnik" storitev zdravstva ali socialnega varstva - administrativna kategorija; v odnosu z zdravnikom je "bolnik" ali "pacient", v odnosu s psihoterapevtom ali socialno delavko pa je "klient" - medosebna kategorija v formalnem odnosu. Zdravnika, psihoterapevta ali socialne delavke ne uporabljam; ne uporabljam njegovih ali njenih kodiranih in numeriranih storitev, ampak z njim/njo stopim v celovit odnos zdravljenja ali pomoči, v katerem enakopravno sodelujem in sprejemam tradicionalno oznako svoje vloge. Naj birokrati ne vsiljujejo svojih kategorij vsemu svetu.

Pogovarjanje z neznanci

 

 

Malcolm Gladwell, Pogovarjanje z neznanci: kaj moramo vedeti o ljudeh, ki jih ne poznamo. UMco, Ljubljana, 2020.

Ta tema bi morala biti za socialne delavke pomembna, saj se neprestano srečujejo z neznanci in se pogovarjajo z njimi. Vsak primer se začne s prvim pogovorom z neznano osebo. Če torej nameravate vzeti v roke knjigo Malcolma Gladwella z namenom, da bi vam pomagala pri prvem pogovoru, vedite, da boste v njej bore malo izvedeli o pogovarjanju z neznanci in nekaj več o znanih ljudeh, ki jih ne poznamo, če vas ti ljudje zanimajo. Mene, recimo, Bernie Madoff ne zanima preveč. Če boste malo pomislili, pa boste zvedeli nekaj o tem, kako se pišejo knjige, da se dobro berejo in uspešno prodajajo.

Najprej o slednjem, iz zavisti. Gladwell ne daje navodil za pisanje uspešnic, navodila o tem lahko človek sam razbere iz knjige, ki jo ima v roki. Recept se glasi: spremljaj tisk, časnike, vse o razvpitih aferah, kakšno psihološko revijo, biografije, uspešnice in druge knjige. Kopiraj, ekscerptiraj in shranjuj najbolj zanimiva besedila, npr. o bedastih in nasilnih policistih, o vohunih, o razvpitih kriminalnih primerih, o samomorih in teroristih. Potem jih nekako razporedi glede na osnovno idejo, ki jo imaš (o neznancih), jih pripovedovalno raztegni, dodaj prepisane dialoge in druge vstavke, in vsako pripoved skleni s kakim naukom, na primer: neznancem lahko zaupate, a v sedmih odstotkih vas bojo ogoljufali ali morda celo ubili. Taka knjiga je dovolj obsežna, da se jo splača pisati, sestavite jo iz javno objavljenih besedil (nič pretiranega arhivskega brskanja, nič prošenj informacijskemu pooblaščencu, nič prerekanja okrog avtorskih pravic ipd.); uživate, ko jo sestavljate, ne zahteva pretiranega umskega napora in sistematiziranja, saj to, kar pišete ni znanstveno delo ampak poljudnoznanstvena knjiga ali esej, ta blaženo svobodna in neodgovorna zvrst. Je pa za bralce zanimiva, nekakšen Izbor iz svetovnega tiska ali tematski Štefančičev Global. Tako je pač s temi ameriškimi knjigami: lahko jim samo izrečemo priznanje za obrtniško spretnost in - v bistvu - nateg.

Torej, kaj morate vedeti, ko se srečate z neznancem? Najprej morate poznati sami sebe. Vedeti morate, da je naše evolucijsko privzeto (tj. po "difoltu") zadržanje zaupanje. Zaupanje je temelj vsega človeškega. Tujcu, ki ga srečate, zaupate. Potem morate vedeti, da se bo to v 93% primerov dobro izteklo, v 7% pa ne. Pri stotih srečanjih z neznanci, morate v sedmih primerih paziti: lahko vas okrade, posili, umori (to bo zadnje srečanje). Seveda je pa vse odvisno od tega, kje ga srečate. V Ljubljani, ki je Gladwell ne omenja, po mojih več kot osemdesetletnih izkušnjah skoraj da ni šans, da bi se srečanje z neznancem slabo izteklo (nisem pa ženska). Več možnosti je, da vas posili znanec ali sorodnik. Nikar pa ne hodite v Kansas City. Tam se je neznancu najbolje izogniti na daleč.

Gotovo se ne boste srečali s Hitlerjem. Če bi se, vam pravzaprav ne bi bil neznan. O njem ste že veliko prebrali in veste, da mu ne smete zaupati. Mogoče bi vam pa bil simpatičen, kot milijonom nekdanjih Nemcev. Tudi predsednik angleške vlade, Chamberlain, je menil, da je Hitler čisto simpatičen povprečnež, kot kak soboslikar, nikakor ne podoben angleškim aristokratom. Nekaj malega o njem je tudi prebral pred srečanjem z njim. S Hitlerjem sta se prisrčno rokovala, pogovarjala kot stara prijatelja in krojača sveta, podpisala listino o večnem miru in nenapadanju. Hitler pa se je, ko je stari bedak odšel na otok, iz srca krohotal in začel 2. svetovno vojno. (To o krohotu ni zgodovinsko preverjeno, saj je bil Hitler precej puste nature). Gladwell hoče povedati, da obstajo tipi, ki vas bodo grdo opetnajstili. A to vemo. Ne smemo piscu delati krivice, kajti pove nam še nekaj zelo pomembnega, pravzaprav presenetljivega. Ovrže naše prepričanje, da je treba človeka osebno srečati in se z njim osebno pogovoriti, da bi se prepričali o njegovi poštenosti ali nepoštenosti. Ravno pri osebnem srečanju nas bo speljal v »napako zaupljivosti«. Očarljiv bo in naivno nedolžen. Vtis bo naredil na nas kot "osebnost" ali kot "navaden soboslikar". Velikega goljufa s Ponzijevo piramido investiranja, Madoffa, niso razkrinkali tisti, ki so se z njim srečali in pogovarjali, ampak analitik, ki je samo pozorno analiziral njegove finance. Ta je videl, da se ne ujemajo, da niso logične. V drugem primeru je računalnik bolje od sodnikov presodil, kateremu obdolžencu naj se prisodi varščina.

Zanimiva, sodobna knjiga ne more brez opisovanja spolnih škandalov: trenerjevega zlorabljanja dečkov bejzbolskega moštva, zdravnikove prstne relaksacijske masaže vaginalnih mišic deklic, članic gimnastične reprezentance ZDA. Šlo je za v ZDA razvpite spolne afere. Kdo je tu neznanec in kako so se pogovarjali z njim? Ne gre za to. Gladwell opisuje te afere, ker hoče pokazati, kako je veliko ljudi, sodelavcev, nadrejenih, celo nadzornih organov, bilo opozorjenih, da se dogaja nekaj nedopustnega, a niso verjeli poročilom, niso reagirali. So ščitili ugled ustanove, ali preprosto niso verjeli, da lahko spoštovane "osebe zaupanja" počnejo kaj takega? So preveč zaupali? Neka mati, ki ji je hčerka opisala "masažo", je menila, da gre za nekaj "nedolžnega", kljub temu, da ji je hčerka govorila, da se ob tem ne počuti dobro. Za uspeh v športu je pač treba nekaj žrtvovati. Šele, ko je mati na sodišču slišala izjave drugih deklic in mater, je spoznala, da gre za zlorabo.

Drugo splošno privzeto prepričanje je, da je iz vedenja, še posebej iz izraza obraza, možno sklepati na čustva in doživljanje človeka. Po človekovem vedenju, drži, izrazu obraza, lahko presodimo, ali govori resnico ali laže. Saj vemo: človek, ki laže, ne pogleda v oči, ampak odmakne pogled. Lari-fari. Prepričani smo tudi, od Darwina dalje, da vsakemu čustvu, veselju, žalosti, jezi, strahu, ustreza določen izraz obraza; in da so ti izrazi univerzalni. Prebivalci Trobriandskih otokov pri Novi Gvineji (priljubljen antropološki laboratorij) bodo na fotografijah obrazov prepoznali ista čustva kot Zahodnjaki. Niso jih. Pripisovali so jim čisto drugačen pomen; jezen izraz jim je pomenil strah ipd.

Če se na pogrebu svoje matere ne jokate, je niste imeli radi, ste do nje ravnodušni, ali jo celo sovražite. Res? Mnogi se spominjamo poročanja o umoru angleške turistke v Italiji, Meredith Kercher. Umorila naj bi jo njena ameriška sostanovalka in prijateljica Amanda Knox, ki je tudi (navidezno) našla njeno truplo in to (hladnokrvno in zavajajoče) prijavila policiji. Ves čas po razkritju umora se je čudno obnašala, ravnodušno; se brezbrižno sprehajala po tistem stanovanju, se celo smejala, kot prava brezčutna morilka. Njeno vedenje je prepričalo vse sodne instance, da je storilka zločina. V italijanskem zaporu je prebila štiri leta, dokler niso po prstnih odtisih odkrili resničnega morilca, nekega vlomilca s kartoteko. Pazite, ko boste naslednjič zagrešili kaj, za kar bi se morali opravičiti. Ni dovolj besedno opravičilo: jokajte, tolcite se po prsih, rujte si lase, pokleknie, vrzite se na tla, drugače bodo menili, da se samo pretvarjate in da vam v resnici ni žal. Tako se obnašajte tudi, kadar zatrjujete svojo nedolžnost, čeprav ste krivi. Jok je močno orožje. Domneva, da se čustvovanje odraža v vedenju, ni enoznačna in splošno veljavna. Včasih velja, včasih pa ne.

Samomor naj bi bil posledica globokega obupa, občutja nesmiselnosti obstoja, nekaj, kar je zelo individualno. Že Durkheim pa je dokazal, da je odvisen tudi od nadindividualnih, družbenih religioznih prepričanj. Gladwell dokaj prepričljivo dokazuje, s povzemanjem raznih raziskav, da je samomor odvisen od konteksta, to je od priložnosti. Samomori s plinom so bili pogosti, dokler je plin vseboval dovolj ogljikovega monoksida. Ko pa so začeli uvajati zemeljski plin, ki ni bil tako "strupen", se je število samomorov s plinom zmanjšalo, ker plin ni bil več učinkovit. To je tudi zdravorazumsko pričakovano. Če ni vrvi, ne bo obešenj. Zanimivo pa je, da se ni zmanjšalo samo število samomorov s plinom ampak vseh samomorov. Samomorilski namen je, kot pravi Gladwell, "sklopljen" z določenim načinom, npr. s plinom ali s skokom z mostu Golden Gate v San Franciscu. Ko je ta način onemogočen, ga ljudje ne nadomestijo z drugo obliko in število samomorov upade. Vendar pa kaže, da čez čas spet naraste, ko se odkrije drugo priročno sredstvo. Vendar se z odvzemom priročnih sredstev na ta način dolgoročno vendarle zmanjša število samomorov. Gladwell hoče povedati, da so take banalne stvari, kot je način samomora, vredne naše resne pozornosti.

Če vas kot začetnico muči vprašanje, kako se pogovarjati z neznancem, ki bo v ponedeljek prišel v vaš center urejat svoje socialne razmere, poglejte v učbenik socialnega dela, poglavje o pozornem poslušanju in uvodnem pogovoru. Gladwellovo knjigo pa vzemite v roke, če vas zanimajo človeški predsodki, zmote in neveljavne, a splošno razširjene domneve; če radi berete, kako so policaji neumni, kako so sodišča krivična in vohuni podkupljivi. V knjigi je seveda mnogo več zanimivega, kot sem uspel tu nakazati, tudi o ubogi pesnici Sylvii Plath.

"KAKO JE MOGOČE, DA IMAMO PRI NAS ŠE ČASTILCE KOMUNISTIČNEGA TOTALITARIZMA?"

Kot praktično pravilo je veljalo: če si za socializem, za samoupravljanje, za vodilno vlogo partije, za Tita in JLA (pet nedotakljivih), lahko mirno delaš in živiš 

"Kako je mogoče..." je Jože Možina v nedeljskem intervjuju na TV SLO 1 (28. 8. 22) vprašal nekdanjega ministra za kulturo v Janševi vladi, Vaska Simonitija. Neposrednega odgovora ni prejel. Profesor se je zatekel k aforizmu, po katerem v socializmu oblast ne zaupa ljudem, v kapitalizmu pa ljudje ne oblasti, ker pač lahko svoje dvome v oblast svobodno, javno izrazijo. To bi pomenilo, da morda stvar ni tako huda, kot se zdi, in da ljudje le svobodneje izražajo odpor do sedanje oblasti in sistema, ki ga v resnici doživljajo kot boljšega od prejšnjega, ko svojega nasprotovanja niso smeli izraziti. "Nikoli prej nismo bolje živeli, kot živimo danes..." je v začetku pogovora poudaril S. Kako je torej mogoče, da imamo, kljub temu da je novi sistem bolj demokratičen, pri nas toliko ljudi, ki jim je žal, da je prišlo do spremembe sistema in ki pogrešajo socializem? Poskusimo odgovoriti v dveh delih: najprej o pomenu vprašanja in nato o sentimentih ljudi.

Naj še prej zatrdim, da imam novi režim za boljšega od prejšnjega zaradi dvojega: ker je bolj uspešen, bolj produktiven, in ker je v njem več politične demokracije in svobode. Socialistični režimi so se v Evropi sesuli sami vase zaradi nesposobnosti konkurirati kapitalizmu v produktivnosti in inovativnosti in zaradi nesvobode in zatiranja človekovih pravic. Kljub temu se mi zdi, da razumem nostalgijo po prejšnjem sistemu, saj sem v njem preživel ves čas njegovega obstoja, v novem pa tudi že dobrih 30 let. 

Možinovo vprašanje se je pravzaprav, natančno zapisano, glasilo: "Kako je ... mogoče, da imamo /pri nas/ ... prisotne in dominantne častilce komunističnega totalitarizma ...?" To vprašanje je zastavljeno z vidika zgodovinarja, ki je prevzel objektivno opredelitev bivšega sistema kot "totalitarizma", to je, enostrankarske diktature, v kateri je življenje slehernika nadzirano in človekove pravice in svoboščine omejene. V tej opredelitvi socializem (ki je napačno, poenostavljeno preimenovan v komunizem) enačijo z (Mussolinijevim) fašizmom in (Hitlerjevim) nacizmom; jugoslovanski (Titov) socializem enačijo s sovjetskim (Stalinovim) socializmom. Od zgodovinarja bi pričakoval razlikovanje, ne enačenja. Kajti v tem neupoštevanju razlike se skriva del odgovora na začetno vprašanje o nostalgiji. 

Jugoslovanski socializem, kot se je uveljavil po vojni, za večino prebivalstva ni bil "popoln nadzor ali popolna oblast ene stranke", kar implicira beseda "totalitarizem". Kot krivičen sistem so ga doživeli svojci pomorjenih in tisti, ki so bili razlaščeni, pregnani, zaprti, drugače diskriminirani, in ki so omejevanje svoboščin doživljali kot krivico. V subjekivnem doživljanju socializma drugih ljudi so njegove, danes za nas nesprejemljive značilnosti, ki jih poudarjajo zgodovinarji in družbeni analitiki, iz različnih razlogov, ki bodo v nadaljevanju tega pisanja morda postali jasnejši, v ozadju, manj pomembne. "Pri nas ni dovoljen kapitalizem, v kapitalizmu pa ne socializem", smo se tolažili. Zgodovinarjevo začudenje izvira iz nerazlikovalnega vprašanja. (Kot olajševalno okoliščino upoštevam dejstvo, da voditelj oddaje mora spraševati, četudi morda sam ve odgovoriti.)

Del odgovora na izhodiščno vprašanje je torej upoštevanje razlik. Jugoslovanski socializem se je tako kot drugod začel s komunistično revolucijo, nasilnim prevzemom oblasti med drugo svetovno vojno, okupacijo in takoj po njej. Ilegalna, maloštevilna, KP je z genialno taktiko že leta 1941 (odlok IOOF 16. 9.1941) najprej preprečila odpor bojnih skupin kraljeve vlade (mdr. Kraljeve vojske v domovini) proti okupatorjem, jih proglasila za "izdajalce", še preden so zares začeli kolaborirati, nato prevzela oblast v Osvobodilni fronti v imenu enotnega poveljevanja (Dolomitska izjava, 1943) in končno, po koncu vojne - po pomoru potencialne opozicije v Kočevskem Rogu in drugod - ujetih in razoroženih domobrancev - "izdajalcev-kvizlingov" - uresničila svoj strateški cilj: prevzem oblasti v povojni državi. NOB in OF je izkoristila za prevzem oblasti in uvedbo enostrankarske diktature s ciljem uresničitve egalitarne komunistične družbe, kjer se bo delilo vsakemu po njegovih potrebah. O tem, kako se bo prišlo do tistega, kar naj bi delili, se, vsaj v začetku, niso veliko spraševali. Plansko gospodarstvo, enakopravno sodelovanje in solidarnost bodo gotovo premagali kapitalistično sebičnost.

Nato je partija zločin prikrivala in s sistematično in uspešno indoktrinacijo v šolskem sistemu in partijsko nadzorovanih medijih ves čas svoje vladavine - in v civilni družbi njeni somišljeniki še vseh 30 let po njej - vzdrževala idealizirano podobo osvobodilnega boja in svojega režima. Sam sem za pomor domobrancev izvedel leta 1975, ko je bilo objavljeno pričevanje Edvarda Kocbeka. A tako kot drugi sem imel to za pravično kazen za izdajalce, ker nisem poznal resnične zgodovine pred tem. Šolska zgodovina je bila ideološka, če smo pri pouku sploh prišli do najnovejšega obdobja, ker so se nekateri učitelji pouku o tem izogibali. Ljudje so o tem molčali, ker bi jih drago stalo, če bi - tudi v zaupnem krogu - spregovorili. 

Po tem izvršenem in po prvih letih stalinskega socializma, po prekinitvi s Stalinom, se je začela gradnja Titovega socializma, s Kardeljevim samoupravljanjem; "stalinisti" pa so končali na Golem otoku. Nepoučenost o zločinih, nevednost in opravičevanje zločinov kot nujnih za dosego svetlega cilja nove Družbe in novega Človeka so prispevali k legitimiranju novega režima. Utrjevali sta ga Titova karizmatičnost (sociologinjam se je prikazoval v sanjah) in mednarodna slava, ki je bila seveda potencirano prikazovana v naših medijih. V vsej Evropi, ne samo pri nas, je bilo po vojni vzdušje optimistično, polno poleta in lepih perspektiv. S prostovoljnim delom smo obnovili porušeno domovino, gradili nove tovarne, hidrocentrale, ceste... Tito je s spretno politiko sedenja na dveh stolih pridobival kredite in povračila v naravi na vzhodu in zahodu. Samoupravljanje, neuvrščenost, plovba Galeba po svetovnih morjih, obiski eksotičnih državnikov, spektakli, odpiranje na Zahod, ameriški filmi (spomnim se Fellinijevega filma Amarcord, ki prikazuje podobno vzdušje v fašističnem režimu). Vse to nas je očaralo. Mladinske delovne brigade, parade, množična zborovanja ... Naša mladost v "komunističnem totalitarizmu" je bila lepa, zanosna. Naj dodam, da sem tudi kasneje slovenske vodilne politike dojemal kot dobronamerne, ki jim gre za ustvarjanje pravične družbe in želijo povojne dogodke kot nujno zlo - vendarle kot zlo - pustiti za sabo.

S "kardeljansko ustavo" leta 1974 se je začela izrisovati nova podoba socialističnega režima v skladu s Kardeljevimi "smernicami razvoja". Vzpostavili sta se dve ravni poličnega odločanja, višja in nižja, makro in mikro, ureditev na ravni države in ureditev na ravni občin in krajevnih skupnosti (seveda ne formalno, mehanično ločeno). Na ravni države, visoke politike, je veljal enostrankarski režim, diktatura proletariata in njegove avantgarde komunistične partije (Zveze komunistov) na čelu z dosmrtnim predsednikom, tovarišem Titom. Republike so bile avtonomne s pravico do odcepitve (lastna ustava, skupščina, državna uprava tudi policija, a zvezna vojska). Na ravni občin in krajevnih skupnosti, je bilo precej svobode in samoupravljanja pri urejanju krajevnih zadev (samoprispevki, samoupravne interesne skupnosti), čeprav vse pod budnim nadzorom partije in aktivno vlogo članov ZKJ. Tudi v podjetjih je delavčeva beseda - posebno "zgrajenega" delavca - nekaj veljala, naj bo v korist ali škodo podjetja. 

Kot praktično pravilo je veljalo: če si za socializem, za samoupravljanje, za vodilno vlogo partije, za Tita in JLA (pet nedotakljivih), lahko mirno delaš in živiš. Paziti moraš, da se ne zarečeš ali storiš kaj, kar partiji (ali komu od teh, ki imajo oblast) ne bo po volji. Če pa si želiš sodelovanja v "visoki politiki", se moraš včlaniti v Zvezo komunistov. Večina ljudi teh želja ni imela in je bila kar zadovoljna, da se jim v paternalističnem sistemu s tem ni treba ukvarjati. Bo že modro vodstvo storilo tako, da bo prav. Lojalnost je bila pomembnejša od produktivnosti; dalo se je živeti sorazmerno lagodno. Sistem je bil zelo luknjičav (država je "odmirala") in je omogočal veliko področje sive ekonomije in samopomoči (glej ustrezne simpozije o neformalni ekonomiji), kar pomeni, da se je dalo marsikaj postoriti brez birokracije (in nezakonito). Korupcija je bila bolj v obliki povrnjenih uslug, saj denarja ni bilo veliko, in marsikatera hišica je zrasla iz "našega" gradiva v delovnem času s pomočjo prijateljev. Komu pa je bilo mar, če je tovornjakar za eno pivo in protiuslugo v službenem času s tovornjakom delovne organizacije zvrnil kubik peska na sosedovo gradbišče? 

V času po Titu je postalo očitno, da sistem ne deluje; vrstile so se gospodarske reforme, nacionalizmi so vlekli državo narazen. V vsakdanjem življenju se je vse bolj čutilo pomanjkanje potrošnih dobrin tudi energentov, različne omejitve (npr. uporabe avta),  pregledi na mejah - carina, devalvacija valute, hkrati pa je naraščala želja po življenju, podobnem kot v sosednjih državah. Želja po spremembi je kulminirala v plebiscitu o osamosvojitvi.

Potem smo se znašli v novem sistemu. Marsikdo pravi danes: nismo bili za kapitalizem, bili smo za osamosvojitev od Jugoslavije in boljše življenje. Tudi sam sem se začudil, da je meja s Hrvaško postala zaresna meja in da Hrvatje niso več bratje ampak nasprotniki. O kapitalizmu se ni kaj dosti govorilo, kot da je že privzeto vključen v osamosvojitev, ki so jo osamosvojitelji poudarjali. Spet politični spin, tokrat z druge strani kot v začetku vojne. 

Sledila je izgradnja novega režima, ki je pomenil dvoje: parlamentarno demokracijo in kapitalistično gospodarstvo. Spet nam pomaga, če posebej pogledamo dogajanje na makro in mikro ravni. Na ravni politike, ustavne ureditve, imamo parlamentarno demokracijo, poštene volitve na več ravneh, večstrankarski sistem, tri stebre oblasti, "checks-and-balances" itd.; vlado, državo in svobodno delujočo polimorfno civilno družbo in svobodne medije. Vse v prehodu in nastajanju, tranziciji. V prejšnje politično mrtvilo, ki pa ga je večina doživljala kot mir, saj je bila politika rezervirana za člane stranke, bolje, njena vodstva, se je vrnila politična razgretost od zadnje uličice do Triglava, da družbenih omrežij ne omenim. Prej zatirani, odrinjeni in zapostavljeni so prišli do glasu in vpliva. Ni več modrega vodstva ampak boj vseh proti vsem. Nacija je postala judovska šola. 

Jugoslovanska republika Slovenija je imela svojo skupščino, vlado (izvršni svet), državne organe. 45 let so se vešči in nevešči, iz gozda in iz fakultet, trudili, da bi vzpostavili urejeno državo, po načelih pravičnosti, kot so si jih predstavljali, in popeljali deželo v blagostanje. Uspevalo jim je v tolikšni meri, da smo bili najbolj razviti v SFRJ in zato tako pogumni, da smo menili, da smo sposobni samostojnega življenja. Nenadoma se z osamosvojitvijo zamenjajo vse vodstvene strukture, ki so doslej uspešno skrbele za dobrobit države, vsi zemljariči, ki niso bili izbrani samo po svoji "zvestobi" stranki, ampak tudi ali predvsem po svoji sposobnosti za predvidene naloge; mogoče bolj tako kot danes, ko je strankarska zvestoba ali celo zvestoba liderju pogosto pomembnejša od strokovnosti. Vsi ti se umaknejo v "civilno življenje", razen tega presnetega Kučana, ki ga ne damo. Vemo, zakaj ga ne damo. Zato, ker je zagotovil, da ni prišlo do poračunavanja, do maščevanja, do novih žrtev in novih krivic. Obžaloval je, se opravičil in segel v roke nadškofu. Kaj bi še radi? Nepristransko sojenje domnevnim vojnim zločincem? Od "krivosodja" ali "novosodja" ali "desnosodja"?

Potem pride privatizacija v več etapah in oblikah, pri vseh masovne nezakonitosti, na katere pravosodje ne zna, ne more, noče odgovoriti in dopusti zastaranje. Ves čas pričakovanje, da mora premoženje priti iz rok rdečih, ki so imeli nekaj zaslug pri tem, da je nastalo, v roke belih, ki prej niso mogli do poslov in bi jim morali poplačati krivično zapostavljenost. Divja privatizacija, uradna privatizacija, pidovska privatizacija, konsolidacija lastništva, menedžerski odkupi. Izgubljene milijarde nekoč družbenega premoženja, ki so ga ustvarjali vsi zaposleni, ki so jih vodili podjetni - tovariši, seveda. 

Sprememba režima je prinesla na politični ravni poleg ustavne demokracije in človekovih pravic in svoboščin, strankarski boj, ki ni ostal omejen na parlament ampak se je razširil med ljudi kot nestrpnost in sovraštvo; na družbeni ravni nezakonito in nesankcionirano prilaščanje družbenega premoženja po levih in desnih zvitežih. Nad čem naj bi bil človek navdušen? 

Na mikro-ravni se ljudje srečujejo s prej komaj znanimi izzivi: brezposelnost, brezdušno izkoriščanje in nekaznovano kršenje delovne zakonodaje, povsod povečana stopnja nadzora (ograje, rampe, kamere, kartice - lastnina je sveta!), neusmiljena birokracija, rubeži zaradi malenkostnih dolgov, izselitve revnih družin samohranilk, izbris državljanstva, plača, ki ne zadošča za preživetje, pomanjkanje neprofitnih stanovanj za mlade družine, neživljenjski vpisni pogoji za šole, prekarne zaposlitve, povsod hektično hitenje in tekmovalnost. Povečanje dohodkovne in premoženjske neenakosti samo po sebi v meritokratski družbi ne bi bilo problematično, prispeva pa, posebno če se dvomi v zakonitost pridobljenega, k občutku nepravičnosti; k občutku, da režim ni legitimen, ker v propagandi za osamosvojitev vsega tega ni nihče omenjal.

Še bi se dalo našteti, a menim, da je dovolj, da razumemo nostalgijo po morda zaradi odmaknjenega časa idealiziranem socializmu oziroma - "komunističnem totalitarizmu". 

KAJ POMENI POVEZAVA MED CIVILNO DRUŽBO IN DRŽAVO

KAJ POMENI POVEZAVA MED CIVILNO DRUŽBO IN DRŽAVO

Ob snovanju nove vlade je bodoči mandatar izjavil, da se namerava tesno povezati s civilno družbo. Je bil to samo trenuten izraz hvaležnosti volivcem ali programska napoved in kaj lahko ta pomeni?

Civilna družba ali tretji sektor je del družbe zunaj državnih institucij, treh stebrov oblasti (prvi sektor) in poslovnih subjektov (drugi sektor) in vključuje prostočasne nevladne organizacije, skupine in aktivne državljane. Če upoštevamo tudi obstoj zasebne sfere (družina), bi morali civilno družbo pravzaprav imenovati "četrti sektor". Funkcija civilne družbe je po eni strani povezovanje ljudi pri uresničevanju njihovih "prostočasnih", nepolitičnih interesov, kulturnih, verskih, športnih, tehničnih, po drugi strani pa izražanje njihovih političnih interesov in pobud. Te bodisi podpirajo politiko vsakokratne vlade in državnih institucij, dopolnjujejo njihovo dejavnost, ali pa vladni politiki in ukrepom nasprotujejo. Civilna družba naj bi bila neodvisna od državnih institucij in poslovnega sveta, naj ne bi bila pod njunim vplivom; naj bi bili posamezniki in organizacije civilne družbe v svojih dejavnostih avtonomni, čeprav lahko sodelovalno povezani z drugima sektorjema. Ta neodvisnost je ideal, saj nikoli ni popolna. Tudi politične stranke so kot politično interesne skupine del civilne družbe, dokler ne pridejo v parlament, zato je ta odnos še posebej zapleten in občutljiv.

Civilna družba, neodvisna od vsakokratne vlade in državnih institucij, je nujen pogoj skladno delujoče družbe kot celote, saj po eni strani dopolnjuje delo državnih institucij, na primer s prostovoljstvom, dobrodelnostjo ali državljanskimi pobudami, po drugi strani opozarja na pomanjkljivosti in stranpoti vladanja in vladi nasprotuje. Poudarim naj tudi, kar se v navdušenju nad »vladavino ljudstva« večkrat kar spregleda, da imamo pri nas klasično, »meščansko«, parlamentarno demokracijo, v kateri naj bi predstavniki ljudstva, izvoljeni na splošnih volitvah, opravili večino političnega dela, to je usklajevanja konfliktnih interesov. Ta ureditev je po sodbi poznavalcev naprednejša od rodovnega glasovanja pod lipo in od črepinjske sodbe. Nove oblike, ki naj bi presegle strankarsko parlamentarno demokracijo, in ki jih nekateri raziskujejo in odkrivajo še po tem, ko smo preizkusili oblike, ki jih je zasnoval Edvard Kardelj, še niso uzakonjene.

Značilnosti odnosa med civilno družbo in državo

Odnos med "etablirano" politiko, ki temelji na volilnih glasovih, in civilno družbo lahko v grobem opišemo s kombinacijo dveh značilnosti, avtonomije in politične skladnosti. Naj opišem to grobo dihotomijo, ki ima v resnici stopnje in odtenke.

AVTONOMNOST-NEAVTONOMNOST. Država in civilna družba sta v odnosu spoštovanja avtonomije, če se ne vmešavata druga v drugo; če sta druga do druge tolerantni, spoštljivi ali ravnodušni. Vlada ne posega pristransko v civilno družbo s podpiranjem ali zaviranjem delovanja obstoječih nevladnih organizacij ali z ustanavljanjem novih. Civilna družba v obdobju med volitvami pusti vladi vladati, izvajati mandat, prejet na volitvah, v okviru ustave in zakonov, dokler je na oblasti, in se zanaša na to, da parlament opravlja svoje delo. Niti ne podpira vlade, niti ji ne nasprotuje, ali pa se eno ali drugo dogaja v manj pomembnem obsegu, ko so, na primer, protesti sporadični in so v njih udeleženi le deli populacije. 

Vlada, ki ne spoštuje avtonomije civilne družbe, posega vanjo pristransko, tako da omogoča, pospešuje ali zavira delovanje obstoječih organizacij in ustanavlja nove kot svoje podpornike. Civilno družbo ima za svoj »plen«. Po drugi strani lahko večje ali manjše skupine civilne družbe ne spoštujejo avtonomije vlade pri izvajanju mandata, ki so ji ga poverili volivci. Vlado ovirajo pri vladanju, protestirajo, nasprotujejo vladnim ukrepom in jih ne upoštevajo. Zanje je vlada kljub mandatu volivcev nelegitimna.

POLITIČNA SKLADNOST-NESKLADNOST je druga značilnost, ki opisuje odnos med civilno družbo in državo. Pomeni ideološko ali politično ujemanje oziroma neujemanje med njima. Upoštevanje te dimenzije ima zgolj opisen značaj, ne normativnega. Civilna družba naj bi bila avtonomna, je pa prav, da je politično nazorsko heterogena. Ta nazorski pluralizem civilne družbe je vrednota v nasprotju z enoumjem. 

Država/vlada in politično zainteresirana civilna družba ali njen del sta usklajeni/a, če se ujemata v ideologiji in politični usmeritvi. Pri tem upoštevamo večinski sentiment ali sentiment dela, ne celotne civilne družbe, v kateri naj bi bilo vedno tudi nasprotno nagnjenje. Politična skladnost med državo in delom civilne družbe, ki je tolikšna, da izrine nasprotnike, je značilnost družb enoumja, avtoritarnih in totalitarnih družb. V demokratičnih družbah se taka "enotnost" vzpostavi izjemoma, pri nas na primer ob osamosvojitvi, pa še takrat je večina spregledala manjšino, ki je ta projekt ni navduševal, oblast pa je del nje celo izbrisala iz državljanske evidence. 

Obe entiteti, vlada/država in civilna družba oziroma njen del, sta politično-nazorsko neskladni, če se večinska politična usmerjenost civilne družbe ali njenega dela ne ujema s politično usmerjenostjo vlade. Tak primer smo imeli v preteklem mandatu vlade, ko njena sestava ni ustrezala na volitvah izraženi volji dela volivcev, ampak se je - sicer zakonito - sestavila koalicija z "izdajo volivcev", to je, ko so nekatere stranke vstopile v koalicijo kljub nasprotni volji njihovih volivcev, izraženi pred volitvami. 

S kombiniranjem obeh dimenzij dobimo

štiri vrste odnosa med državo in civilno družbo:

1. Avtonomija obeh entitet ob istočasni skladnosti politične usmeritve vlade in večinskega dela civilne družbe ali njenega dela. Recimo, da imamo trenutno tak položaj. Vlada kljub napovedim po moji vednosti še ni posegla v civilno družbo, ta pa je v svojem večinskem delu zadovoljna, da se je politična histerija razpletla tako, kot se je, in je vladi naklonjena. Sedanji položaj je nastal potem, ko se je del civilne družbe (civilnodružbeno gibanje Svoboda) organiziral kot stranka, ki je nastopila na volitvah. Zdaj je koalicijska stranka, ni več gibanje, in dobro bi bilo, da bi se tega ovedela. To pomeni, da imajo civilnodružbena gibanja ta potencial in da je to gibanje v tem primeru ubralo ustavno pot in na volitvah preverilo, kolikšno podporo ima med volivci. Ni "ljudstvo", je ena od strank ljudstva, ima pa večinsko podporo. Znotraj civilne družbe obstajajo skupine, ki se niso vključile v stranko, so pa idejno v grobem skladne s (skromno izdelano) ideologijo stranke, poleg skupin, ki mislijo drugače.

2. Avtonomija obeh entitet in njuno politično neskladje. Temu tipu bi ustrezal položaj ob nastopu mandata prejšnje (Janševe) vlade. Vlada je imela mandat za vladanje, torej načelno avtonomijo v okviru ustavnih pristojnosti. Vlada pred tem še ni posegla v avtonomijo civilne družbe. Politično pa sta bili obe entiteti neskladni, kar je vodilo v nestabilnost. Vlada je z namenom »uravnoteževanja« začela posegati v civilno družbo z oviranjem dejavnosti nekaterih nevladnih organizacij in pristranskim podpiranjem drugih. Civilna družba (v pomenu volilnega telesa) je večinsko zavrnila vladno politiko (referendum o vodi), zavračala je vladne ukrepe (protesti dela CD), skušala je preko z njo politično skladnih predstavnikov v parlamentu vreči vlado (poskusi nezaupnice). Na srečo je lahko ta del civilne družbe pravočasno izrazil svojo voljo na volitvah in ni uporabil neustavnih metod (katerih zametke smo opazili v javnem prostoru). Obojestransko kršenje avtonomije in netolerantnost na meji zakonitosti sta se množili na obeh straneh. Volitve so pomenile rešitev iz tega položaja.

3. Neavtonomnost ene ali druge entitete ob hkratni politični kompatibilnosti. Ta tip ima dva podtipa. Eden od njiju je, če sledimo logiki, dobronamerno vtikanje civilnih somišljenikov vlade v delo vlade z nasveti, alternativnimi predlogi ipd. Vlada v načelu temu ne bo nasprotovala, če že ne bo vesela zunanjega usmerjanja. Problematičen je drugi podtip: nespoštovanje ločenosti in avtonomije civilne družbe s strani vlade ob hkratni kompatibilnosti politične usmeritve vlade in večinskega, vladi naklonjenega, politično angažiranega dela civilne družbe. V tem primeru je vlada pred skušnjavo, da bi se povezala s tem delom civilne družbe, ga pristransko podpirala in delovala v smeri pridobivanja somišljenikov v ostalih delih civilne družbe. Nadaljevalo bi se s podporo organizacijam somišljenikov, ne pa organizacijam nasprotnih političnih usmeritev. Lahko bi se to sprevrglo v vsiljivo pridobivanje pristašev stranki na oblasti in zavračanje nasprotnikov. Meje med dobrohotnim in nasilnim širjenjem idej se pri zagretih aktivistih hitro zabrišejo. Nadaljevanje takega podpiranja "ljudske volje" in širjenje vpliva vladajoče stranke v civilno družbo tudi z nasiljem je bilo značilno za režime, ki so se v Evropi vzpeli na oblast pred drugo svetovno vojno. 

4. Neavtonomnost in nekompatibilnost. Vlada v tem primeru ne spoštuje avtonomije civilne družbe, ker ni na njeni strani; ta ne tolerira mandata vlade za vladanje tudi tam, kjer bi bilo njene ukrepe nujno upoštevati. To je konfliktno stanje med vlado in večino civilne družbe. To je boj vseh proti vsem, anomija in kaos. Nismo bili daleč od tega stanja, kar se med drugim kaže v vztrajnih protestih, neupoštevanju vladnih ukrepov, »epistemološki zmedenosti«, množičnem pojavljanju nerazumnega spoznavnega relativizma na strani civilne družbe in grobo uporabo represije na strani vlade. Rezultat medsebojnega nezaupanja in sovražnosti je polovica necepljene populacije in mrtvi, ki bi lahko ostali živi.

Ne smemo spregledati, da je civilna družba tudi prostor izražanja nepolitičnih interesov in da obstaja

prostor zasebnosti, proste ukvarjanja s politiko.

To dvoje lahko ogrozijo tako ideološko preveč zavzeta vlada, ki jo vodijo vizije spreminjanja človeka in sveta, kakor tudi pretirano navdušeni in pripadni sodržavljani delov civilne družbe. 

Kot državljan si po eni strani želim, da bi vplival na vladno ali strankarsko politiko, jo podpiral, skušal izboljšati, ali ji nasprotoval. Prav tako pa si želim, da bi me politika pustila pri miru, kadar mi ni do sodelovanja v njej. Človek je politično bitje, a ni samo politično bitje. Politični aktivisti, kot tudi sicer prodajalci različne duhovne krame, v moji hiši niso zaželeni. Pa ne samo v moji hiši, tudi ne v javnih prostorih, ki niso namenjeni politiki. Poskusom, da bi katera koli oblast ali proti-oblast mene in druge spremenila v njej pokorna, navdušeno nekritična politična bitja, se upiram. 

Naj ob koncu izrazim željo, da bi vlada nepristransko podpirala nevladne organizacije in pluralistično civilno družbo v celoti. Veselite se svojih pristašev med ljudmi, veselite se pa tudi nasprotnikov, saj vam pomagajo bolje vladati, tudi če tega morda nočejo.

 

O POLITIČNO KOREKTNEM ZANIKANJU "TEORIJE" O RASAH

K temu pisanju me je spodbudil članek v National Geographic, ki sem ga imel za poljudno naravoslovno revijo, ki kljub poljudnosti navaja preverjena dejstva in teorije. Kaže, da je tudi njo zavzela politična korektnost in da poljubno, ne poljudno, meša dejstva, interpretacije, ideologije in družbeno-politično prakso.

"... številni znanstveniki še vedno vztrajajo v prepričanju, da je rasa biološko dejstvo", kar po mnenju avtorice ni, "četudi je medtem postalo jasno, da smo vsi pripadniki ene, genetsko nedeljive človeške vrste".

Da ne bo nesporazuma, naj takoj izrazim svoje naziranje. Vsi ljudje na Zemlji smo si po eksistencialni situaciji, svojem osnovnem položaju v svetu in življenju enaki. Enaki smo si po svojih osnovnih težnjah: živeti, preživeti, biti sprejet, biti ljubljen, ljubiti, najti svoj smisel itd. Beli, črni, rumeni, rdeči, mešani, vsi.

Beli? Črni? Rdeči? Rumeni? Mešani? Kdo je to rekel? Tega ni. Te-ga-ni!

Koncepta rase ni. Ni ga, ker ga ne sme biti; ni razumen, je nečloveški.

Tudi psi so po svoji osnovni pasjosti enaki. A vendar ste se pripravljeni stepsti, če ste se dogovorili, da vam pripeljejo nemškega ovčarja, dostavijo vam pa činčilo.

To je vendar jasno. To so različne pasme.

Kako to? Saj pasem ni. Ljudje smo jih konstruirali. Psi niso imeli nič pri tem.

Vi ste nesramni. Vi enačite človeka s psom.

(Hudobna misel: Mogoče je pa razlika, na kateri vztrajate, tudi družbeni konstrukt. Izhajamo, mi in naši kužki, iz ISTEGA evolucijskega prednika - poglejte razvojno drevo. Torej? Konstrukt! Vivat!)

Ne, ne, jaz nisem pes. Človek sem.Tudi vi niste pes. Vaš kužek je pa pudl, a ne, saj se tej družbeno konstruirani vrsti psa reče tako?

"Rasa je družbeni konstrukt ne biološko dejstvo", berem. Kako se dobrohotno lotiti tega? Poskusimo.

Rasa je družbeni konstrukt IN biološko dejstvo. Najprej je biološko dejstvo, potem pa družbeni konstrukt. Družbeni konstrukt temelji na bioloških dejstvih, izkustvenih opažanjih, očitnosti.

Ljudje na Zemlji se razlikujemo po bioloških značilnostih, kot sta zunanji videz in konstitucija, pa tudi po oblikah nekaterih organov, npr. lobanje, ustne votline, zob, nosu, poraslosti itd. Ne bom opisoval razlik v videzu in konstituciji, ker upam, da imam opraviti z ljudmi, ki se jim Michael Jordan zdi na videz drugačen od Luke Dončića in ju ne zamenjujejo. In vejo, da sta tako različna od rojstva. Jordan ima temnejšo kožo, temne lase, odebeljne ustnice, top nos (ne bom našteval, da se ne bo kdo takoj oglasil, da ni res, da topega nosu pa že nima, ker je Michael lep itd. in naj ne bom nesramen).

Ljudje smo po videzu in telesni konstituciji precej različni, manj različni po obliki in funkciji notranjih organov. Po podobnosti zunanjega videza in konstitucije je ljudi možno klasificirati, tj. podobno kot pse ali metulje pojmovno porazdeliti v kategorije, ki jih imenujemo rase in jih v splošnem poimenujejo po barvi kože ali po geografskem področju, kjer so večje množice tako podobnih ljudi. Tega pač ni mogoče zanikati. Klasificirati v rasne kategorije pomeni pojmovno razlikovati, ne dejansko fizično ločiti. Tudi ne pomeni rangirati tako dobljenih kategorij glede na kakršno koli lastnost. So prav šolski primer kvalitativne in ne kvantitativne različnosti.

Da se tudi po genomu ne razlikujemo, ne morem verjeti. Tako razumem trditev, da "smo pripadniki ene genetsko nedeljive človeške vrste". Seveda je genom vsakega človeka, ne glede na raso, drugačen kot genom nam najbližjih primatov. Toda znotraj svojskega človeškega genoma so razlike med rasami, rasnimi različicami ali podrasami itd. Geni za barvo kože, oči itd. so različni. Ugotavljali so celo sorodnost genoma Evropejca z genomom neandertalca; število neandertalčevih genov v Evropejcu. Ne vem, s kakšnim zlobnim namenom. Če ne bi imeli barve kože in drugih rasnih posebnosti zapisanih v genomu, belke ne bi rojevale belcev generacijo za generacijo skozi tisočletja, ampak bi v odvisnosti od naključnih okoliščin vsaka ženska vsake rase po občevanju z moškim iste rase rojevala otroke vseh barv. Tedaj pojem rase res ne bi bil smiseln.

Genoma človeka in šimpazna se ujemata v 98-99 odstotkih. Naj zato trdimo, da ni razlike med človekom in šimpazom. Kljub majhnim razlikam med deležema enakih genov, lahko pomembne razlike v zastopanosti genov za določene telesne in mentalne funkcije. 

Iz klasifikacije ras ni mogoče sklepati na različne psihološke značilnosti, v tem smislu, da bi menili, da se pripadniki različnih ras razlikujejo po sposobnostih in drugih lastnosti. Menda pa vendar še drži, da so pripadniki rumene rase, na primer, bolj občutljivi na alkohol in se jih hitreje prime. Možno pa je, da so si zahodnjaški belci pridelali večjo toleranco do alkohola, ker so ga raje pili. Ne vem, če je kdo to raziskoval in ovrgel genetsko šibkost rumene rase glede presnove alkohola. Telesne rasne značilnosti morda res niso povezane s pomembnimi drugimi fiziološkimi in psihološkimi lastnostmi. Slednje so bolj odvisne od vplivov kulture in družbenega sloja.

Res je, da so v preteklosti objavljali raziskave, ki so neutemeljeno potrjevale povezanost telesnih rasnih značilnosti s psihološkimi značilnostmi. Klasifikacija ras nam ne pove nič posebno koristnega, povzročila pa je in še povzroča veliko škode, predvsem družbeno diskriminacijo. Na njeni osnovi so se razvile ideologije, ki so "utemeljevale" rasno diskriminacijo. Te ideologije so družbena konstrukcija. Konstatacija rasnih razlik, ali drugače, klasifikacija ljudi po podobnosti barve kože in drugih telesnih značilnosti v široke kategorije pa je družbena konstrukcija v istem smislu kot klasifikacija psov po pasmah. Je človeška miselna operacija razvrščanja v kategorije po določenih značilnostih. Morda telesni videz in konstitucija nista posebej relevantni značilnosti in nista povezana s pomembnimi funkcionalnimi in psihološkimi razlikami. Postali sta relevantni za ideologe diskriminacije, to je poniževanja, izkoriščanja in zatiranja delov človeštva.

Ne razumem, kako se lahko znanstveni novinarki zapiše, da "številni ljudje še vedno verjamejo v obstoj ras oziroma so prepričani, da so med posameznimi skupinami ljudi biološke razlike." Takoj sledi opozorilo, da "skrajne desničarske skupine in nacionalisti" prežijo na ugotovitve, da so nekatere rase sposobnejše od drugih itd. Da ne bi ustregli tem zlim skupinam, je treba zanikati, da obstajajo biološke razlike med ljudmi, po katerih je ljudi mogoče klasificirati v rase. Ne govori o rasah, da ne bi nepridipravi ene rase povzdigovali nad druge!

Ali ni mogoče reči; različne rase so biološko dejstvo, a za vse praktične namene malo pomembno?

Diskriminacija se ne opira na teorijo, da obstajajo rase, ampak na teorijo, da so ene rase več vredne kot druge. To pomeni, da je treba zavreči spoznanje, ki temelji na očitnih dejstvih, samo zato, da tega spoznanja ne bi izkoriščali za ljudem škodljivo ravnanje. Potem je treba predvsem zavreči fizikalno teorijo o razpadu atomov. Raziskovanje ras je raziskovanje bioloških (somatskih, fizioloških, nevroloških) in psiholoških značilnosti ras. Raziskovanja razlik med rasami ne gre a priori zavračati, zato ker lahko podpira rasno diskriminacijo. Kot obstajajo spolne in starostne specifičnosti, obstajajo tudi rasne. Dokler jih ne poznamo, ne moremo reči, ali so pomembne ali ne; ali je spoznanja o njih možno koristno uporabiti v prid ljudem ali ne.

Vir: Angela Saini, Zgodba o različnosti ljudi, NG, 9, 2021

Hararijeva "namišljena ureditev"

Sinoči sem prebiral Yuvala Hararija, Sapiens; kot običajno z zamikom, ki mi je omogočil nakup (KUPUJTE KNJIGE!) žepnice namesto dražje, trdo vezane knjige (a s spodobno velikimi črkami). Začetek obeta svež in duhovit pregled bistvenih tokov in osnovne strukture človeške zgodovine. Očitno sodi H. med tiste zgodovinarje, ki se sprašujejo o "smislu" zgodovine, o njenih "makrostrukturah", o tem, kam gre človeštvo.  Ta težnja mi je blizu. V gimnaziji sem mislil, da je ves smisel nepotrebnega učenja zgodovine v tem, da se potrdi železni (marksistični) zakon zgodovine, to je razvoj človeštva iz praskupnosti preko sužnjelastništva, fevdalizma, kapitalizma, socializma, v komunistično brezrazredno družbo. Na nesrečo smo se zdaj od tam že vrnili nazaj v kapitalizem. Piketty v sodobnem kapitalizmu že zaznava elemente fevdalizma, oblikovanje dednih aristokracij. Lepo, no.

Hegel je videl v zgodovini uresničevanje svetovnega Duha, ki se preko svojih utelešenj vrača sam vase prav v individualnem duhu Georga Friedricha Hegla. (Tako nekako, ne jamčim za filozofsko korektnost.) Bolj vsakdanje so teorije, ki vidijo v zgodovini neprestan napredek k vse boljšemu in vse bolj človečnemu življenju. Atomski arzenal za večkratno uničenje Zemlje menda zagotavlja večni mir. Njihovo nasprotje so pogledi, ki ne vidijo nič drugega kot kaotično brcanje "miši v mleku", s tem, da ne upajo, da bo iz mleka kadarkoli nastalo maslo, da bi miška lahko splezala iz lonca. H. misli, da je miška v pasti.

Človek se je ujel v zanko, ki jo je ves čas spletal sam. Dokler je bil lovec in nabiralec, je šlo v redu, v soglasju z naravo v samooskrbnih, trajnostnih manjših skupnostih. Tudi meni se zdi življenje zgodnje neolitske skupnosti v Lepenskem viru ob Donavi v Srbiji idealno. Vsi skeleti so imeli krasno ohranjeno zobovje, ki je za življenja živelo po taborniško, grizljalo pečene ribe, trlo okusne oreščke in se sladkalo z gozdnimi jagodami. Potem je človek začel gojiti pšenico, še več pšenice za še več ljudi in tako dalje do sedmih milijard in opustošenega planeta - in kovinsko-keramične proteze namesto zob v mojih ustih in podobnih nadomestkov za druge ude pri drugih ljudeh.

H. prepričljivo pokaže, kako si je človek začel žagati vejo, na kateri sedi. Pri pojasnjevanju kompleksnih urbanih družb mu pa zmanjka. Njegova teorija o "namišljenih ureditvah" je precej neznosna in tu sem se zataknil.

H. izhaja iz lucidne ugotovitve: "Večino vojn in revolucij v zgodovini ni sprožilo pomanjkanje hrane. Francosko revolucijo so začeli dobro rejeni pravniki, ne lačni kmetje. ... rimska politična ureditev (je) propadla prav v času največjega bogastva ... Jugoslavija je imela ... več kot dovolj virov, da bi nahranila vse prebivalce, pa je razpadla v grozovito krvavi vojni." (str. 111) Vojne, revolucije, propade in razpade držav povzročajo torej ideje ali vizije ureditev, fantazije, izmišljije, "namišljene ureditve": ideja o svobodi, bratstvu in enakosti; ideja o dobri ureditvi države; ideja velike države za veliko nacijo. Bo kar držalo. V nadaljevanju pa se s H. ne morem več strinjati.

Zakaj imajo te izmišljije tolikšen učinek? Zakaj, vraga, se ljudje ne morejo sporazumeti brez uničevalnih spopadov, ki jih zanetijo izmišljotine? Omenjene katastrofe izvirajo, po H. iz dejstva, da se v ljudeh, razdeljenih na male skupine, v nekaj tisočletjih od začetka kmetijske revolucije do nastanka urbanih družb, ni razvil "občutek za množično sodelovanje". Namesto množičnega globalnega, planetarnega sodelovanja, nadaljujem neizrečeno misel, so se ljudje, živeči v razširjenih družinah ali krajevnih skupnostih, povezovali (torej vendarle sodelovanje) v rodove, plemena, ljudstva, narode, nacije, in večnacionalne države, ki se spopadajo za življenjski prostor in eksistenčne dobrine. V dobi lova in nabiralništva je "kljub odsotnosti takih bioloških nagonov sodelovalo na stotine ljudi". Zakaj? "Zaradi skupnih mitov", pravi H. "... ljudje (so si) izmislili zgodbe o vplivnih bogovih, domovinah in delniških družbah, da so zagotovili potrebne družbene povezave ... osupljive mreže množičnega sodelovanja". Nastane Hamurabijev zakonik, ki se sklicuje na Boga, ko vzpostavlja družbeni red - prva "namišljena ureditev", ki temelji na mitu.Tega sodelovanja zaradi skupnega mita, meni H., ne gre idealizirati. "Večina mrež medčloveškega sodelovanja je temeljila na zatiranju in izkoriščanju." "Vse te mreže sodelovanja so bile 'namišljene ureditve'. Družbene norme, ki so jih ohranjale, niso temeljile ne na zakoreninjenih nagonih, ne na osebnih znanstvih, temveč na veri v skupne mite."

To je torej H-jev biologistično-idealistični sociološki nazor. Zakaj biologistični, saj vendar trdi, da družbena ureditev temelji na izmišljeni veri v bajke, v kulturni proizvod? Druga možnost, ki jo ima v mislih H. in zanjo ugotovi, da, žal, ni temelj reda, so naravni nagon in neposredni živi stiki med ljudmi, "občutek za množično sodelovanje", ta manjka, tega H. pogreša, iz tega občutka, gona, bi ljudje naravno sodelovali tudi v kompleksnih družbah. Ljudje nimajo nagona po sodelovanju v velikih množicah, ker so navajeni le malih skupnosti. Zato so potrebne bajke kot nadomestek. Velike množice držijo skupaj bajka o bogovih, bajka o domovini, bajka o delničarstvu. Da so te bajke resnične, oblastniki prepričajo ljudi zlepa ali zgrda. Ta teorija pretirano poudarja vlogo ideologije, družbene zavesti, kot dejavnika družbene kohezije in reda v obžalovani odsotnosti naravnega nagona k sodelovanju.

Kaj manjka v tej zgodbi, preden pridemo do bajke? Manjka vsa "družbena baza". Manjka uvid, da po prehodu v kmetijstvo razvoj tehnologije in organizacije dela (proizvajalnih sredstev) vodi na eni strani do množičnega sodelovanja ljudi v proizvodnji in distribuciji; sodelovanja, ki je pogosto posredno, ne da bi sodelujoči vedeli drug za drugega in se zavedali verige in mrež, v katerih sodelujejo; ne da bi to spremljal sentiment sodelovanja, iz gole nuje po preživetju. Nastanejo viški proizvodnje, namenjeni prodaji; ustvarijo se mreže proizvodnje in prodaje, ki so oblika povezanosti med ljudmi, množičnega sodelovanja brez "nagona po sodelovanju". Pride do delitve dela med kmetijsko proizvodnjo in obrtmi, ki ji služijo, in do menjave proizvodov, do nastanka denarja in denarnega gospodarstva, ki je kompleksna oblika povezanosti in sodelovanja. In pride do tega, da eni proizvedejo več, drugi manj; prodajo več in manj, si tako ali drugače pridobijo več premoženja. Oblikujejo se premoženjski razredi, rodi se izkoriščanje in zatiranje. Šele potem pride Hamurabi. Ljudje sodelujejo in so povezani v mrežah proizvodnje, organizacije, nabave, prodaje; so razslojeni in izvajajo oblast, preden oblastniki začutijo potrebo po opravičevanju svojih naşilnih dejanj - z bajkami.

Družina ne nastane zato, ker bi si jo zamislil kak vladar. Naselbina ne nastane načrtno; nastane, ker je kraj ugoden, da se tam ustavljajo plovila, vozovi, da se kupčuje. Kmetijstvo ni "namišljena ureditev". Ni se razvilo zato, ker bi si ga zamislil kak minister za kmetijstvo. Kamnosek, kovač, usnjar postaneš, ker v zameno za obdelan kamen, podkev in sedlo dobiš hrano in obleko, ne zato, ker bi tako predvidel umni Hamurabi. Proizvajanje, izkoriščanje, prilaščanje, vladanje so nastali, so se razvili postopoma zaradi potreb ljudi, ne načrtno, četudi so kasneje to predstavljali kot božji načrt. 

H. opozori na vlogo ideologije pri doseganju in ohranjanju družbene kohezije in reda, vendar njeno vlogo pretirano poudarja. Družbe ne obstajajo zaradi skupne vere v karkoli ampak zaradi kohezije, ki jo ustvarjajo delitev dela, tehnologija, vzdrževanje proizvodnje in družbenih dejavnosti, ki zadovoljujejo človekove potrebe. Skupne vrednote so zgolj eden od dejavnikov družbene kohezije in reda. 

Je ovaduštvo značajska lastnost?

Z zanimanjem sem prebral članek Janeza Kocijančiča Ovaduštvo - temačna, sporna, napačna značajska lastnost (Delo, SP, 9. maja 2020).  Pisca cenim kot umirjenega politika in menedžerja, ki je na več področjih prispeval k razvoju in uveljavitvi Slovenije kot verodostojne države. Zato se ne čudim, da ga je, tako kot mene, zmotilo poročilo vladnega Urada za komuniciranje Evropskemu svetu o stanju na področju medijev. To nesrečno potezo uradnika in stališča v poročilu je, kot piše Kocijančič, vlada "posvojila in ponovila". Da gre za izrazito pristransko in neobjektivno stališče, ki morda ustreza stanju takoj po osamosvojitvi, ne pa sedanjemu, mislim tudi sam. V nekaj drugih točkah pa se najina nazora razhajata.

Kocijančičevo prizadetost tudi zaradi osebne diskvalifikacije pred mednarodnim forumom razumem in mi je zanj osebno žal. Vendar si je križ politike naložil sam (sam nisem imel tega poguma) in s tem udeležbo v boju za oblast, za prevlado - pač z uporabo političnih sredstev, tehnik in taktik. Taki bojni sredstvi sta tudi laž in prikazovanje nasprotnika v grdi luči, "slikanje sovraga z rogovi", etiketiranje. Ti sredstvi uporabljajo vse stranke, povsod po svetu. Pri nas so eni »komunajzarji«, drugi »ovaduhi«. Na isti ravni, oboji prepričani o svojem prav.

Politiki bi morali ravnati etično. To bi pomenilo, da bi morali spoštovati načelo, da drugemu ne smem storiti tistega, kar ne želim, da bi drugi storil meni. Toda politika je boj, je boks; a tudi ta boks naj bi potekal po pravilih. Torej, ali je vlada s pošiljanjem omenjenega poročila kršila kakšno napisano ali nenapisano pravilo političnega ringa? Iz Kocijančičevega pisanja izhaja, da ga je. Prvo pravilo, univerzalno, naj bi bilo, da poročilo opisuje resnično stanje; da ni laž. Težava je v tem, ker nasprotni stranki drugače vidita, kaj je resnično. Prvi preskus konsenzualne resničnosti je uskladitev nazorov med strankami v koaliciji.  V danem primeru je strankarsko poročilo prestalo preskus vladne uskladitve. Toda marsikdo se s poročilom, ki se nanaša na državo kot celoto, ne strinja. Torej naj se resničnost poročila preizkusi v parlamentu.  In če gre  tudi tukaj »skozi«, čeprav ni širšega družbenega konsenza, so zadnji preskus verodostojnosti vlade in njenih dejanj (poleg mnenja US) parlamentarne volitve. Dejstvo je, da je v svet šlo tudi po mojem mnenju pristransko poročilo o stanju v državi. Je to ovajanje?

Ovajanje (ovaditi, SSKJ) ima dva zelo različna pomena: prvi pomen je "sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji"; drugi pa "sporočiti pristojnemu organu storilca kaznivega dejanja". Po prvem pomenu vsebuje ovajanje namen škodovati, v drugem pa izpolniti državljansko dolžnost. Vladi ne morem očitati namena škodovati lastnemu narodu, ki mu vlada. To bi bilo protislovno z njeno vlogo, da deluje v dobro naroda (čeprav tako delovanje ni izključeno). Torej ostane drugi namen. Evropskemu svetu je prijavila neko stanje v državi z namenom, da bi ta svet zadevo preiskal in uredil ali sankcioniral. Učiteljica je zatožila razred ravnatelju. Njegovo pomoč potrebuje pri urejanju discipline v razredu. Torej je sporno dejanje vlade ovajanje v pomenu prijave neustreznega stanja v državi. Je klic na pomoč, priznanje nemoči. Dvomi vlada o podpori naroda pri urejanju zadev? Naj jo preizkusi doma! Tako poročanje zunanjim akterjem torej, po mojem, ni proti pravilom političnega ringa, je pa kalimerovski izraz nemoči vlade.

Zdi se mi, da Kocijančič pojmuje ovajanje širše, ne samo v pomenu (bolj ali manj upravičene) prijave, ampak kot obrekovanje, navajanje lažnih "dejstev" z namenom škodovati nasprotni stranki. Ovajanje naj bi izviralo iz "temačne, sporne in napačne značajske lastnosti", ki naj bi se izražala v kontinuiranem delovanju "določenega dela politične strukture naše države oziroma naroda«.  Smo pri psihološkem problemu.

Če prijavim soseda zaradi grobega kršenja epidemioloških navodil, bo rekel, da sem ga "zašpecal". Kaj sem - ovaduh ali zaveden državljan, ki hoče prispevati k zajezitvi epidemije? Izjava, da nekdo ovaja, da je ovaduh, ni dejstvena ampak relativna vrednotna in odnosna izjava. Zaradi te relativnosti, je psihologizacija "ovaduštva" neustrezna. Neprimerno je pojmovanje, da obstaja "ovaduški značaj", "ovaduška osebnost". Kot psiholog seveda lahko potrdim, da so nekateri ljudje po naravi bolj nagnjeni k "ovajanju", to je, k servilnosti, služenju oblasti, "višjim", s čimer si pridobijo nekaj priznanja, ugleda in moči nad drugimi ljudmi. Opozoril bi še na eno psihološko zakonitost, ki jo opazim v tem primeru. Ko ocenjujemo dejanja drugih, jih pripisujemo njihovemu značaju. Ko ocenjujemo svoja dejanja, jih pripisujemo situaciji. Mogoče torej desnica ravna tako, kot ravna, ker je (bila) v taki družbeno-politični situaciji in ne zato, ker so tam zbrani težki značaji.

Posebno problematično se mi zdi zavzemanje za spremembo narodnega značaja v zadnjem razdelku članka, da ne bi vseboval te odurne poteze »ovaduštva«. Gre za platonično metafizično idejo (tudi Kocbeka) predrugačenja človeka v Človeka, naroda v Narod. Če se ne motim, tudi desnica govori o spreminjanju narodnega značaja, seveda po njeni podobi. Račun brez krčmarja. Narod si piše sodbo sam, tudi mimo vlade. Potem ko so nekateri po 45 letih »predrugačevanja« že mislili, da se je Slovenec spremenil v solidarnostno-kolektivno-samoupravno bitje, ki si prepričano prizadeva za socializem, so ob prvi priliki izbruhnili - na srečo - individualna podjetnost, individualna ustvarjalnost, svobodno in samovoljno združevanje in verovanje, grabežljivost, pohlep, izkoriščanje drugih itd. Vse zatrto med vzgojo v socialističnega Človeka, je udarilo ven. Zadnje dogajanje kaže, da smo v genih ohranili nekaj socialistične kolektivistične discipline, ki pa ni vsem všeč, še najmanj - socialistom!