"TEME, KI NAS LOČUJEJO"

Vprašanje o tem, kdo je začel upor proti okupatorju, OF ali TIGR, je postranskega pomena, kajti, kot sledi iz kolumne Luke Lisjaka Gabrijelčiča, TIGR kot organizacija po spopadu na Mali gori ni nadaljeval boja. Bolj pomembno se mi zdi vprašanje, zakaj TIGR ni bil del OF, poleg KP in drugih ustanovnih skupin. OF je bila, če sledim izročilu, ustanovljena 27. aprila 1941; do spopada na Mali gori pa je prišlo 14. maja istega leta (po govoricah zato, ker je neki komunist izdal tigrovce Italijanom). Torej so bili tigrovci blizu Večne poti, a - čeprav antifašisti - niso sodelovali na ustanovnem sestanku OF. Griesser-Pečar piše, da je Slovenski narodnoosvobodilni odbor, najvišje telo OF, 16. 9. 1941 razglasil prepoved boja proti okupatorjem vsem akterjem izven OF. To sektaštvo je KPJ še pred Dolomitsko izjavo uveljavila, ker je hkrati z bojem proti okupatorjem izvajala revolucijo v navezi z Moskvo, medtem ko je imel TIGR zvezo s kraljevo vlado v Londonu.

Po mojem torej ni odveč, da se 14. maja spominjamo tega nesrečnega spopada, nikakor ne kot začetka velikega boja, ampak kot opomin, da so se - poleg partizanov pod vodstvom KPJ - bili pripravljeni upreti okupatorju tudi drugi, a v imenu drugih vrednot in z drugačnimi načrti povojne ureditve. KPJ si je izsilila prvenstvo, uspešno vodila NOB in po vojni prevzela oblast. Drugače je bilo, na primer v Franciji, kjer je med odporom Komunistična partija tudi imela pomembno vlogo, a so se odporniške stranke združile v Nacionalnem odporniškem svetu (Conseil National de la Resistance) in po vojni ohranile parlamentarno demokracijo.

Vsekakor pomiritvi duhov ni v prid, da se na levici še vedno pogosto prikriva sektaštvo KPJ, izvajanje revolucije med vojno in po njej, zanikanje žrtev revolucije; na desnici pa se sedaj neupravičeno poveličuje naključen spopad antifašistov z okupatorjem, kot da bi bil enakovreden partizanskemu odporu. Vseeno pa se mi zdi bolje, da povzdigujejo tigrovce, kot da bi opravičevali kvizlinštvo.

Kaj pravzaprav to povzdigovanje, ki že nekaj časa spremlja Janševe vlade, pomeni? Če odmislimo možnost, da gre zgolj za omalovaževanje partizanskega boja in vznemirjanje levice, je njegovo sporočilo naslednje: odpor proti okupatorju da, narodnoosvobodilni boj da, toda ne pod komando Komunistične partije, ne hkrati z revolucijo.

Morda je, zaradi drugih potez prejšnjih in nove desne koalicije in nepripravljenosti levice da bi sprejela to sporočilo, prepozno in zamujeno, da bi v tem stališču videli možni najmanjši skupni vrednotni imenovalec desnice in levice, osnovo za pomiritev duhov in tvoren parlamentarizem namesto narodne razcepljenosti in zagrizenega »kulturnega« boja.

Dr. Blaž Mesec, Ljubljana

To pismo je bilo odposlano Delu 1. 6. 26 za objavo v pismih bralcev, previdoma v Sobotni prilogi. Ni bilo objavljeno. Razumem odločitev urednika, da ga ne objavi. Čas je, da nehamo s temi temami. Razumem pa tudi, da pripombe na levico niso zaželene, saj naj bi ostala brezmadežna. 

6. 6. 26