"Dobra smrt"

"Kdo sem jaz, da bi bil ječar duši, ki se na vso moč želi rešiti svoje kletke, 

jaz pa je ne izpustim zaradi abstraktnih načel in strahov?"

P. Vidovič

Tak je naslov razmišljanja mag. Primoža Vidoviča, dipl. filozofa in komparativista, magistra kognitivne znanosti (Delo 5. 6. 24. str. 7). Njegovo razmišljanje sem prebral s simpatijo. V mojem imaginariju pisec pravzaprav uteleša mene samega, ki sem nekoč skrenil s poti v filozofijo in si to še vedno očitam, hkrati pa občudujem tiste, ki niso skrenili in lahko objavljajo kot pravi filozofi in sodobni kognitivni znanstveniki.

Ne trdi, ne svetuje, ne razglaša črno-belih resnic, pravi, da samo sprašuje. O tej temi sem že toliko napisal, da ne bom ponavljal osnovnih reči. Skušam razmisliti ob Vidovičevih vprašanjih in pomislekih. 

Zloraba in možnost pritožbe. "Kdo naj bi se v primeru zlorabe pravzaprav pritožil?" Kaj je v primeru pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) zloraba? Glede na do zdaj meni znane primere obstajata dve situaciji, ko lahko pride do prošnje za PPKŽ: v bolnišnici s strani tam ležečega bolnika; ali v posebni ustanovi (lahko tudi bolnišnici) s strani bolnika, ki se tam priglasi (npr. švicarska ustanova Dignitas). V obeh primerih bolnik podpiše prošnjo na obrazcu, sledi postopek preverjanja in na koncu predenj postavijo odrešilno kupo. Pacient jo vzame v roke in izpije. Možne zlorabe: 1. svojci prepričajo in/ali prisilijo pacienta, da zaprosi PPKŽ (če se ne boš ti sam pokončal, te bomo mi, recimo). Pacient potem uboga, ne da bi resnično hotel umreti. 2. Podkupljeni izvajalci PPKŽ - v postopku sodeluje po moji oceni najmanj šest zdravnikov, trije neodvisno zaporedno in trije v komisiji - pritisnejo na pacienta, da izpije strup; morda mu ga celo sami vlijejo ali vbrizgajo, ne da bi on vedel.

V prvem primeru, ko so zlobni samo svojci, ne pa zdravniki, pošten postopek v ustanovi v pogovorih s pacientom odkrije njegovo pravo željo ali negotovost, zaradi česar mu posledično ne odobrijo samomora. Samo koordinirano sodelovanje zlih svojcev in korumpirane ustanove (šest zdravnikov, bi bilo treba kar precej podmazati) lahko privede do usmrtitve proti volji bolnika. Mislim, da je to lahko vsebina kriminalke, ker so stvarne možnosti zgolj fantazija.

Vidovič sprašuje, kdo sploh lahko prijavi sum zlorabe in toži? Kateri koli svojec (žlahta sicer vkup trahta, je pa tudi raztrgana plahta); kateri koli žvigač v ustanovi in katerakoli inšpekcija, revizija, ali nadzorni organ (sicer pa gremo lahko do neskončnosti: quis custodiet ipsos custodes? kdo naj nadzoruje nadzornike?). Mislim, da V. predpostavlja, da so hudobni svojci enotni v želji, da se znebijo bogatega reveža, ki bo enim zapustil več, drugim manj, tretjim pa nič (!); ali reveža, ki ene neskončno obremenjuje z nego, druge pa ne in bo fovšija odigrala svojo vlogo. 

Skratka, mislim, da je možnost zlorabe v kolikor toliko normalno delujoči transparentni družbi res zgolj "teoretična". V "nenormalni" diktaturi, pa življenje nikogar ni nič vredno in je zloraba pravilo. Tam ni poštenega glasovanja, oblast postavlja zakone, ki ji koristijo. 

Psihatrični bolniki. V. ima prav: predlog zakona izključuje akutno motene, nič pa ne piše o kroničnih bolnikih. Svoje stališče do tega sem izrazil že v odgovoru dr. Zwitterju v Delu (SP 31. 5. 24). Naj ponovim. Predlog zakona ne omenja kroničnih duševnih bolnikov, kar pomeni, da jih ne izključuje iz nabora možnih prosilcev za PPKŽ. Mislim, da je tako prav. Lahko zaprosijo za pomoč pri samomoru v posebni situaciji, ki jo opisuje zakon. V postopku odobritve ali zavrnitve prošnje sodeluje psihiater (ki preuči vso zdravstveno dokumentacijo, iz katere je razvidna narava kronične bolezni). Kako utemeljujem svoje stališče? Duševne bolezni so različne, imajo različne poteke, različno motijo razpoloženje in zavest. Medicinska in socialna skrb za duševne bolnike je danes taka, da so mnogi vključeni v družbo, zaposleni in da samo v predpisanih razmakih jemljejo zdravila, ali pa v občasnih krizah preživijo nekaj dni v bolnišnici. Sicer pa so "ljudje kot vi in jaz". 

Spominjam se študenta s shizofrenijo, ki je sicer od časa do časa "izginil", je pa opravljal svoje študijske obveznosti. Si pa lahko predstavljam, da bi se kdaj takega življenja naveličal ali da bi se njegovo stanje kombiniralo s kakim drugim, somatskim trpljenjem. Če bi se to zgodilo, bi verjetno lahko zaprosil za PPKŽ. 6. člen predloga zakona: "Pacient ima pravico do PPKŽ, če izpolnjuje naslednje pogoje: 1. doživlja zanj neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja, in ki je odraz terminalne bolezni, hude trajne bolezni s stalnimi ali ponavljajočimi simptomi, ali druge okvare zdravja, katere zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja..." Naj ne bi smel zaprositi? Naj bi moral, zato, ker je shizofrenija duševna bolezen, trpeti svoje stanje, medtem ko ga tistemu z rakom ni treba?

Nekateri se bojijo, da zakon o PPKŽ vodi v moritev duševno bolnih. Za ta strah ni nobene stvarne osnove. Pacient sam zaprosi za PPKŽ in če mu je prošnja odobrena, sam izpije učinkovino. Nihče ne mori pacientov. Če duševno bolnim ne bi dovolili enake pravice kot duševno zdravim, bi to pomenilo, da imamo o njih stereotipno predstavo, ki stigmatizira in diskriminira v času, ko so vsi družbeni napori usmerjeni v to, da se ljudi z duševnimi boleznimi ne stigmatizira, ne diskriminira in da se jih vključuje v družbo, jih "normalizira".

Odnos družbe do duševno bolnih je eden od dejavnikov, ki jim otežujejo ali olajšujejo samo bolezen, predvsem pa boljšajo ali slabšajo kakovost življenja, ki je dejavnik duševnega zdravja/bolezni.

 

Duševni bolniki so enakopravni drugim, ki nimajo diagnoze duševne bolezni (ali so ti slednji tudi res zdravi, je velikokrat upravičeno vprašanje).

Določanje trpljenja. "Trpljenje je izrazito subjektivna kategorija", piše V.. Seveda. Tisti zagovorniki PPKŽ, ki "mirijo, da bomo trpljenje določali objektivno" s komisijami, se motijo. Predlog zakona je jasen: Med upravičene prosilce za PPKŽ sodi tisti, ki "doživlja zanj neznosno trpljenje". Toda "trpljenje" ni edini kriterij za presojo upravičenosti za PPKŽ v predlogu zakona. Trpljenja ni mogoče določiti objektivno, lahko pa se objektivno določi druge pogoje, okvir, v katerem se to trpljenje dogaja. To so dolgotrajna, terminalna bolezen, pri kateri bolečin ni mogoče lajšati na bolniku sprejemljiv način itd. Če ponovim zgodbo osebe s shizofrenijo. Če bi taka oseba zaprosila za PPKŽ, bi bile (po mojem laičnem mnenju) relevantne tele ugotovitve: da ima shizofrenijo, pri kateri se izmenjujejo stanja "normalnosti" s stanji, ko ima simptome; da se bolezenske epizode ponavljajo v takih in takih razmakih s takim in takim trajanjem; da ji to na tak in tak način onemogoča normalno življenje ali znižuje kakovost življenja; da ji obstoječi način zdravljenja ne zmanjšuje bistveno pogostosti in intenzitete bolezenskih epizod; da pa ne sprejema drugega načina zdravljenja, pri katerem bi bila ves čas omamljena in nesposobna opravljati vsakdanja opravila; da zaradi tega trpi in da ne vidi več smisla v nadaljevanju takega življenja.

Izbira kot pritisk. Da, dejstvo, da človek lahko izbira med življenjem in smrtjo, lahko doživlja kot pritisk. To je dilema vsakogar, ki se je že kdaj znašel v življenjski zagati in kot Hamlet pomislil: biti ali ne biti? Logika pri bolnikih v položaju, ki ga predvideva zakon, je naslednja: sem terminalni bolnik; sicer še najdem življenjska zadovoljstva in bi tudi s temi bolečinami ali ležeč v postelji še nekako shajal in si še ne želim umreti. Vem, da s svojim stanjem obremenjujem svojce. Vem, da obstaja možnost PPKŽ. Mogoče vseeno ni prav, da obremenjujem svojce, brez mene bi lažje živeli. Moje sedanje življenje tako ali tako ni prav prelestno. Zaprosil bom za PPKŽ. Kaj je v tem etično problematičnega? Da sem izkoristil neko možnost in sem se žrtvoval za bližnje? Umrl bi nekaj dni, tednov, mesecev prej, preden bi se moje življenje izteklo naravno; a z velikim olajšanjem za svojce. To olajšanje je dvojno: odpadla bi jim skrb zame in ne bi storil "navadnega" samomora. Bil bi državno odobren, zakonit samomor. Od vseh najbolj kompetentnih priznan kot upravičen. Ne bi jih, svojce, v svoji bolečini ali razočaran nad njimi, zapustil. Ne bi nekam odšel in zmrznil. 

Mogoče bi se o svoji nameri prej pogodil z njimi; jim omenil, na kaj mislim in presodil, ali bi jim povzročil preveliko bolečino, večjo od neudobja skrbi zame. Se potem zadržal ali odločil. Ali kot ljubeč mož ali oče smem žrtvovati svoje življenje, poleg tega življenje negibnega v postelji, življenje, ki se bo tako ali tako kmalu izteklo, za dobrobit svojih bližnjih? Saj sem bil sam pri sebi že zdavnaj sklenil, da bi bil pripravljen za koga od njih žrtvovati svoje življenje pri polnem zdravju. Skočil bi za otrokom v deročo vodo ali ogenj. "Pritisk možnosti" je pritisk k premisleku, kot pri vsaki možnosti. Ali "pritisk možnosti" lahko pomeni terminalno bolnemu še kaj drugega? Če ne, gre za dobrodošlo možnost, pritisk k premisleku, ne nujno k dejanju.

Kako bi bilo brez možnosti PPKŽ? Prva možnost: vse slabše moje stanje, vse večje breme nege; na koncu shiram in od oskrbovanja in nege še moja žena; breme obeh pade na hčer, ki zaradi pogostih odsotnosti in nezanesljivosti izgubi službo, vnukinja se ne more šolati... Vsakršni stroški, materialni, socialni in čustveni so mnogo večji; moje življenja pa je tako, da si ga ne želim več. Druga možnost: dajo me v negovalno bolnišnico, kjer se naravno razkrojim... Moji bližnji živijo svoje življenje, odpadejo jim obiski pri meni. Premislite: ali je možnost PPKŽ res samo neprimeren in nezaželen "pritisk"?

Posledice pravne ureditve: redna ponudba. V. piše: "Te /posledice/ so lahko v skladu z novo moralo, zamajejo pa človekova najgloblja razmerja odgovornosti do samega sebe, do sveta in do sodrugov." "... ker ne želim, da bi kogarkoli potisnili v položaj, v katerem bi se nam moral opravičevati in upravičevati, da živi." Eno od posledic pravne ureditve, legalizacije, samomora v obliki PPKŽ, sem že navedel. To je večja upravičenost, sprejemljivost tega dejanja, saj bi se ga sicer kot "navadnega" samomora še vedno držala stigma z veliko nejasnosti glede motivov. Zakaj si je vzel življenje, se sprašujemo. Ni ga maral ta, ne oni; zameril se je bil; odveč jim je bil itd. Ne: Bil je na smrt bolan, zaprosil je za pomoč pri samomoru in državna zdravniška komisija mu je to odobrila, potem ko je šest zdravnikov nesporno odločilo, da je do tega upravičen. Basta. Nobenih ugibanj. To je "nova morala" za razliko od "tradicionalne morale", ki je "podeželska morala", "morala palanke", morala obrekovanja. 

Domneva pa se, da je nova morala to, da bojo zdaj vsi hiteli delat zakonite samomore. To je izmišljotina. Predlog zakona jasno določa, kdo in v kakšnem položaju lahko zaprosi za PPKŽ. Ti kriteriji zelo omejujejo "množico" upravičenih. Možni prosilci bi bili drug za drugim zavrnjeni in domnevno navdušenje množice kandidatov bi minilo. Kaj pa če jim bojo "napredni zdravniki" odobravali prošnje? Če je družbeno vzdušje tako, da je treba stare in bolne pospraviti, je tako ali tako že prepozno. Vendar trdno verujem, da zavzemanje za zakon o PPKŽ ne izvira iz tega morilskega nagiba. Jaz sam ga ne podpiram iz tega nagiba in drznim si trditi, da nihče od predlagateljev ne. In gotovo bo še dosti prostora za navadne samomore, če vam je toliko do tega, da se jih ne nadomesti z "odobrenimi". (Ne mislim pisca V. osebno.) In seveda se lahko samo strinjam, da moramo kot družba v prvi vrsti skrbeti za "dobro življenje" vseh; ne izrinjati šibkih iz družbe, ampak poskrbeti za njihovo "smiselno življenje, ne glede na njihove pomanjkljivosti in danosti..."

 ***

Naj se ob tem obregnem še ob pisanje spoštovane gospe zdravnice Alenke Hoefferle (Delo, 3. 6. 24). Ne odobrava tega, da se - namesto o tem, kako pristopiti k umirajočemu "z empatijo in ljubeznijo ... da se pomirjen poslovi od tega sveta" - pogovarjamo o prostovoljnem končanju življenja. "Prostovoljno končanje življenja je samo opisni izraz za samomor." To prizadevanje jo "navdaja z zaskrbljenostjo in - odporom." Moti jo, da zagovorniki PPKŽ navajajo zmanjševanje stroškov in vsestransko zmanjševanje finančnih, zdravstvenih in osebnih težav. Po njenem je predlog zakona o PPKŽ protiustaven in protizakonit. Po ustavi je življenje nedotakljivo in "neki drug zakon zdravniku, ki pacientu v primeru, ko ta resno načrtuje samomor, tega vsaj ne poskusi preprečiti, nalaga kazensko odgovornost!" Poanto njenega pisma vidim v zahtevi, naj tisti, ki želi napraviti samomor, v to ne vpleta drugih; poleg tega pa je "človekovo dostojanstvo v pogumnem soočanju z izzivi, ki jih prinaša življenje" in ne beg v samomor.

PPKŽ in samomor. Zgoraj sem pojasnil razliko med "navadnim samomorom" in recimo temu "zakonsko reguliranim samomorom", kar je PPKŽ. To je razlika med "uradno odobrenim" in samovoljnim samomorom. Opisal sem tudi, da je prvi omenjeni veliko manjše breme za svojce, saj dobijo "uradno" potrditev, da je bil samomor upravičen zaradi neznosnega in nesmiselnega trpljenja, ne zaradi kake njihove krivde. Dejstvo, da ga. H. enači obe vrsti samomora, to bistveno razliko prikriva, da bi lažje nasprotovala predlogu zakona o PPKŽ kot pač zakonu, ki omogoča in podpira "navadni" samomor.

Humanost, empatija in dostojanstvo. Po sodbi ge. H. je treba  "pristopiti k umirajočemu z empatijo in ljubeznijo, da se - spravljen s seboj, drugimi in življenjem - pomirjen poslovi od tega sveta." Čudovito! Ali ta pristop deluje v vseh primerih neozdravljivih bolezni, ki jih spremljajo hude bolečine, ki jih ni mogoče lajšati na za bolnika sprejemljiv način? Pri znanih primerih prostovoljnega končanja življenja očitno ni deloval. Res, mogoče niso poskušali z blago besedo in držanjem za roko teh bolnikov odvrniti od njihove namere. Da ne bi poskušali s paliativo, ne verjamem. Mogoče pa so poskušali s tem, a so oni kljub temu hoteli umreti, ker niso več videli smisla življenja. Je to njihov osebni poraz, poraz stroke, vzgoje, kateheze? Do določene mere, da. Vendar so se ti ljudje poslovili od življenja po premišljeni odločitvi, spravljeni s seboj, drugimi in življenjem. Kdo pravi, da človek, ki se - posebno v okoliščinah, ki jih predvideva predlog zakona - hoče posloviti od življenja, ni sam s seboj in z drugimi spravljen? Poslušajte pripoved moža neke trpeče gospe, ki je šla v Švico končat trpljenje. Veliko sta se pogovarjala o tem; on sam je bil pripravljen iti z njo v smrt, pa so njegovo prošnjo zavrnili. Če ocenjujemo samomor kot posledico nespravljenosti s trpljenjem, se zapletemo v logični krog, v katerem imamo seveda vedno prav. Samomor je tedaj znamenje nepomirjenosti z življenjem; torej je treba doseči bolnikovo pomirjenost in ne bo hotel umreti. Kaj pa če je popolnoma pomirjen in sprijaznjen s stanjem: če ve, da se trpljenje ne bo končalo in ga želi končati? Mislite, da bi se moral sprijazniti z neznosnim trpljenjem in "dotrpeti"? Da bi se - za vas, gospa - zadeva končala idealno? To pa je sočutje! 

Drugi ideal ge. H. je dostojanstvo. "Človeško dostojanstvo je v pogumnem soočanju z izzivi, ki jih prinaša življenje." Človek, ki se odloči za samomor, namesto da bi se pogumno soočil s trpljenjem in ga prenesel, pogrne na izpitu dostojanstva. Človek se mora pogumno soočiti z životarjenjem, s spreminjanjem v rastlino - to je dostojanstveno! Trpeči človek v bolniški postelji mora dostojanstveno dotrpeti. Da, gospa doktor, pokorno javljam, da hočem dotrpeti!

To pomeni, da ga. H. - zgolj miselno, o tem sem prepričan - podreja resnično trpečega posameznika velikim idealom: trdni veri v zdravilno moč Neskončnega Usmiljenja (samo ne navadnega usmiljenja do tegale tukaj in zdaj trpečega) in normi Človeškega Dostojanstva, ki ima samomor za nedostojno dejanje. Vidovič: "Čudna je etika, ki me sili boriti se za to, da človek trpi ... zaradi abstraktnih načel in strahov."

Vpletanje drugih v samomor. Ga. H. : "A če ima posameznik tako željo, zakaj mora z njo bremeniti in vanjo vpletati druge?" Pokončaj se, če hočeš, mene pa ne vpletaj v to! Zdravnica noče sodelovati pri samomoru, saj je tako sodelovanje zdaj kaznivo. Tudi če ne bi bilo, bi bilo proti njeni vesti. Ni ji treba sodelovati. Tudi po morebitnem sprejetju zakona o PPKŽ, ji ne bo treba sodelovati. Torej njen poziv pomeni, naj zdravništvo ne bi bilo vpleteno v "samomore". S tem tistim zdravnikom, ki čutijo drugače, vsiljuje svojo normo, čeprav svojo "vključenost" lahko zavrne.

Žal so drugi, hočeš nočeš, vedno vpleteni, razen v primeru, ko človek, ki hoče narediti samomor, že dolgo ni bil v stiku z nikomer in "nima nikogar". Bolnik je v stiku z zdravniki. Če zaprosi za pomoč pri samomoru ali če ne zaprosi, pa samo odkloni zdravljenje, so zdravniki vpleteni. Vpleteni so, če "sprijaznjen z življenjem" mirno trpi in umira. Če mu lajšajo trpljenje, uspešno ali neuspešno. Ni jim vseeno (si mislim), zadržijo se profesionalno, tudi do svojih občutkov, niso pa nevpleteni. Svojci so vpleteni. Tega mi ni treba opisovati do podrobnosti. Niso vpleteni v samo dejanje, čutijo pa posledice. Te pa so, kot sem zgoraj - upam da dovolj prepričljivo - pokazal, blažje pri "uradno odobrenem" samomoru kot pri "navadnem".  

Na pravne vidike predlaganega zakona (protiustavnost in protizakonitost) se ne spoznam. Jaz ta predlog zagovarjam, pravniki pa naj poiščejo pot, da se uveljavi. Če ne, se bojo trpeči ljudje, med katerimi se lahko znajdem sam, zvijali v nesmiselnem trpljenju ali pa pač delali samomore brez fizične udeležbe drugih, a s še kako bolečim doživljanjem drugih potem. Predlagatelji zakona tudi ne poudarjajo stroškov in prihrankov; to ni njihov motiv za predlaganje zakona, ampak napihnjeno podtikanje nasprotnikov, češ da zagovorniki predlagajo ta zakon zato, da bi prihranili stroške pokojninske blagajne in da so pripravljeni za ta namen moriti itd. Še o razdeljenosti družbe. Seveda bi bila družba "nerazdeljena", če bi bili vsi pobožni katoliki, ki položijo svoje življenje v božje roke. Pa nismo. Ne maramo enoumja. 

 

Približno poznam zgodbo ge. H. Svoje prepričanje o tolažilni - če že ne zdravilni - moči ljubezni in dostojanstvenem vztrajanju v trpljenju črpa iz svoje izkušnje in izkušnje svojih bližnjih. Toda: ljudje so taki in drugačni, v takih in drugačnih okoliščinah, ki jih nikdar ni mogoče narediti idealnih, umira pa se ta trenutek, ko ni več časa za izboljševanje družbe in ljudi. Bomo počakali s pomočjo umirajočim pri prostovoljnem končanju neznosnega trpljenja, dokler ne pristanemo v idealni družbi ljubezni in dostojanstva?

POMOČ PRI PROSTOVOLJNEM KONČANJU ŽIVLJENJA - UGOVORI IN ZAGOVORI

ŽIVLJENJE JE SVETO

Ja, življenje je sveto, je dar. Meni sta ga podarila starša iz ljubezni za ljubezen. To življenje je moje, o njem odločam sam. Ohranjam ga, dokler se čutim živega. Ko bom negiben, priklenjen na posteljo, popolnoma odvisen od drugih, se bom morda tudi še veselil sončnega žarka in bom mirno zaspal za vedno. Morda pa se bo vame zažrla bolečina in bom želel umreti. Morda ne bom videl smisla takega životarjenja, kot Freud ni videl smisla v prenašanju neznosnih bolečin po neštevilnih operacijah raka na čeljusti. Morda bojo svojci uvideli, da trpim in bojo razumeli, če bom rekel: Ne morem več. Rad bi se poslovil. Vem, da ne bojo zamerili. Poznam ljudi, ki so sprejeli tako svojčevo odločitev brez hudih občutkov. Žal mi je, a ni mogel več; ni več videl smisla.

SAMOMOR

Ja, človek se sam odloči, da ne more več zdržati trpljenja; da ne vidi več smisla življenja. Tako se odloči mladenka, ki jo je zapeljal in nosečo zapustil fant. Na vse načine jo bomo zadržali, če bomo le vedeli za njeno stisko. Poskrbeli bomo zanjo in veseli bomo, ko bomo videli, da je spet zaživela. Tudi neozdravljivi bolnik v bolečinah, nemočen v postelji, ne vidi več smisla trpljenja in se odloči, da ga konča. Na videz enaka situacija, misel na samomor, a v temelju različna. Dekle ima vse življenje pred seboj, bolnik na smrtni postelji pa - kaj? Večno življenje? Dajte, no.

TRPLJENJE

Ja, trpljenje je smiselno. Življenje ni lahko, vsakogar "šola", vsak trpi zaradi tega ali onega. Če obdobja trpljenja zdržimo, postanemo boljši ljudje. Smo lahko tudi zgled drugim, da se z upanjem spopadejo s težavami in trpljenjem. Zato se bolniki, ki so preživeli težke bolezni in boleča zdravljenja povezujejo v društva; tudi bolniki z neozdravljivimi boleznimi. Za bolnike v zadnji fazi neozdravljive bolezni, brez upanja na kakršno koli izboljšanje in v bolečinah pa ni društva. V svojem trpljenju ne vidijo nobenega smisla več. Ob njih trpijo tudi svojci in si želijo, da bi se njihov ljubljeni poslovil. Pazite: nisem zapisal, da njihovo življenje nima nobenega smisla več. Zapisal sem, da oni ne vidijo več smisla svojega življenja; oni odločajo o smiselnosti svojega življenja. O smislu mojega življenja ne odločata ne zdravnik ne duhovnik, samo jaz. Ker vsakdo sam odloča o smiselnosti svojega življenja, tudi ni etične osnove, da bi kdor koli ocenjeval smiselnost življenja drugih in uničeval "nesmiselna življenja".

ZLORABA

Ja, zakon o PPKŽ se verjetno lahko zlorabi. Ni še do konca napisan in sprejet, zato ne vem, kje se utegne skrivati možnost zlorabe. V načelu lahko zli ljudje zlorabijo vsak zakon. Naj zato ne bi bilo zakonov? Zloraba tega zakona bi pomenila neupravičeno in nezaželeno smrt-umor, prezgodnjo smrt-umor. Vendar, pozor, tudi v položaju, ko ni zakona, se odmerki morfija lahko povečujejo preko mere; težko je dokazati, da je določen odmerek za bolnikovo stanje previsok. Se res vse natančno nadzira? Ali pa gre za prikrito, neregulirano "pomoč za končanje življenja"? Trdijo, da so te zadeve urejene v obstoječem zakonu o zdravstvenem varstvu in drugi zdravstveni zakonodaji. Torej se ta zlorablja? Je vseeno, če je ne bi bilo?

USMILJENJE in SPOŠTOVANJE OSEBE

sta osnovni vrednoti, na katerih temelji zagovor pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Usmiljenje do trpečega človeka tu in zdaj; usmiljenje, ki ga je učil tudi Kristus. Zelo močno vero v onstranstvo in večno življenje na božji desnici mora imeti tisti, ki lahko gleda, kako se pred njim v mukah zvija živi človek, pa mu ne pomaga končati trpljenje, da mu ne bi pokroviteljsko preprečil zasluženje za v nebesa. Zelo nekrščansko ravna. Takega, neusmiljenega, ne želim videti ob moji smrtni postelji.

Vsi ostali ugovori: da bojo zdravniki prisiljeni moriti; da je v ozadju načrt spravljanja s sveta starih za zmanjšanje stroškov; da se bo na ta način v narodu razširil samomorilski duh in bo še naraslo število samomorov (ki se je v "novi Sloveniji" že razpolovilo glede na socialistično obdobje) itd. so nizkotno, lažnivo politikantsko podtikanje, nevredno besed. Čudim se, da je desničarska stran v oddaji na TV SLO1 posegala po teh argumentih. Kristjanom res ne bi pripisal tega.

Sicer pa berite pismo Toneta Račkega v današnjem Delu:

https://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/evtanazija-ima-tudi-sirse-ucinke-o-katerih-se-malo-govori/

O prostovoljnem končanju življenja

Sem še pod vtisom nedavnega obiska pri umirajočem sosedu in prijatelju. Po nezgodi se mu je zdravstveno stanje postopno slabšalo, tako da so svojci potrebovali pomoč na domu, preden je bil sprejet v dom starejših, kjer ni več vstal iz postelje. Začel je odklanjati hrano, je pa tudi že težko požiral. Proti koncu ni mogel več govoriti. A ko sem ga obiskal in mu ob postelji pripovedoval o dogodkih v soseski, kar ga je vedno zanimalo, se je z mimiko odzival: razumel je, kar sem mu pripovedoval in delil je moje občutje, da je tista nova hiša res grozna. S krožnim gibom dlani mi je skušal nekaj povedati, a nisem razumel. Čez čas je tak gib ponovil. Nisem razumel. Šele doma mi je kapnilo, da mi je skušal povedati, da odhaja. Sklenil sem, da mu pri naslednjem obisku povem, da sem ga razumel. Dan pred mojim predvidenim obiskom je mirno zaspal za vedno. 

Človek, ki je nekoč v svojem delovnem in domačem okolju nekaj pomenil, bil sprejet, cenjen in spoštovan, je bil ob koncu svojega življenja nemočen, negibljiv, odvisen od drugih tudi pri intimni negi. Vsega se je zavedal in tak položaj mu je bil neznosen. Z odklanjanjem hrane je skušal skrajšati životarjenje v tem stanju, a je popustil in se prepustil. Nazadnje se mu je življenje izteklo na naraven način.

Marsikdo si v težkih trenutkih želi umreti, masikdo pomisli tudi na to, da bi si sam vzel življenje. Nekoč sem na vprašanje, ali mislim, da ima človek pravico do samomora, odgovoril pogojno pritrdilno: da, vendar naj pri tem prej pomisli na svojce in druge, kako bi jih to njegovo dejanje prizadelo. Verjamem, da so življenjski položaji, kot je ta ob nedavni odločitvi za evtanazijo neozdravljivo bolne in trpeče gospe, ko je odločitev za evtanazijo upravičena. Po drugi strani pa soglašam s stališčem, da nam je življenje brez naše volje podarjeno in naj bi z njim ravnali kot z darom, ki ga ne smemo zavrniti. O tem govori Kozma Ahačič v Delu (9.4.23), o tem piše Tine Hribar v svojem delu Dar biti.  

Trpljenje samo po sebi ni smiselno; ni pot v nebesa. Zato si ga skušamo kot posamezniki in kod družba na vse načine olajšati. Res je, da smo po tem, ko smo trpljenje prenesli in preživeli, boljši ljudje, ki se lažje vživimo v trpljenje drugega. A če je trpljenje neznosno in trajno in nam preprečuje, da bi sploh lahko bili z drugimi in jim s svojim zgledom koristili - čemu služi?

Prijateljeva drža mi bo, upam, pomagala. Nikoli mi ni bilo do moči, in nemoči ob koncu življenja mi ne bo težko prenesti. Ne bom edini na tej poti. Medicina danes zna lajšati bolečine. Upam, da se bom lahko prepustil naravnemu toku.

"KRASNI NOVI SVET"

To je odzvi na kolumno Urše Zabukovec, Krasni novi svet, v današnjem Delu (5.5.20).

Verjamem, da je težko prenašati omejitve v času pandemije; mladim težje kot starim, ki tako ali tako raje tičimo doma. Če bi se omejevali samoiniciativno in po svoji volji na osnovi smernic epidemiologov, bi omejitve prenašali lažje. Ker pa samo na zaupanje te reči ne delujejo, saj se vedno najdejo ljudje, ki jim ni mar zase, še manj za druge, je potreben državni nadzor. Tega je težje prenašati, posebno če so državni uslužbenci preveč zagreti in zavzeti, in če pri izpolnjevanju svojih dolžnosti prekoračujejo zdravo pamet in meje človeško sprejemljivega. Še težje je, če se med ljudmi začne ovajanje. Preveč vdane in agresivne samozvane izpolnjevalce oblastnih zapovedi težko prenašamo. Preziramo jih in bojimo se jih. Ogrožajo naš občutek povezanosti z drugimi ljudmi, občutek solidarnosti, ki nas varuje pred "onimi", pred oblastjo, pred državo, ne glede na to, kako legitimna je oblast.

Spadam v ogroženo skupino prebivalcev; ne najbolj ogroženo, ker še nisem v domu, pa vendar. Enkrat sem se že srečal z Minljivostjo in mislil sem, da se je odtlej ne bojim več. Pride, ko pride, "jest sm prpravlen". Pa mi vseeno ni vseeno. Rad bi še živel. Zato mi ni vseeno, kako v ogroženosti od virusa ravnajo ljudje okoli mene. Vem, da je mladim težko, zato kolikor mogoče sam skrbim, da se ne izpostavljam. Ostajam doma, samo s kolesom šinem po praznih cestah. Tudi v hiši, kjer živiva z ženo skupaj s sinovo družino, smo žalostno disciplinirani. Ne objemamo se, ne približujemo se preveč, samoiniciativno, ker ne želimo drug drugega okužiti. Tega ni kriva oblast, ampak narava; ne morem ji reči maščevalna, ker ni oseba. Res je, da je že tudi čas, da se počasi umaknem. A skrajno žalostno bi bilo družbeno vzdušje, ki bi mi nakazovalo, da je to od kogar koli zaželeno. Glede na prekomerno družbeno bogastvo, ki je daleč od skrbi družbe in mojih bližnjih za preživetje, bi bilo tako moje preudarjanje prav izdajalsko defetistično. Ne mislim se umakniti vse blaginje in svobode deležnim razvajencem. Govorim tudi v imenu tistih, še živih ali pokojnih, za katere pravijo, da "bi itak umrli". To pomeni: ker "bi itak umrli", jih pustimo umreti, nam pa pustite svobodo. Tako mišljenje ni vredno človeka.

Pozorni moramo biti na morebitne skrivne namere oblasti po prekomernem poseganju v državljanske svoboščine pod krinko skrbi za zdravje naroda. Tudi namere o preoblikovanju »narodnega značaja« po podobi ene stranke so pretirane in ne upoštevajo usode takih metafizičnih poskusov izboljševanja ljudi v naši nedavni zgodovini. Vlade imajo povsod v demokratičnih deželah opozicijo: v parlamentu in na ulici, legalno in legitimno. Opazujte vlado, vsako vlado, protestirajte proti njej in vsem nečednostim in sprevrženostim, ki se zaredijo v njej in okoli nje, a izpolnjujte tiste njene ukrepe, ki varujejo življenje vseh, v tem času še posebej nas starcev. Zavedamo se vaše žrtve in jo spoštujemo.

"PRAVICA DO OKUŽENOSTI"?

Hrvaški mednarodno uveljavljeni, v tujini živeči, zdravnik Igor Rudan, silno izkušen, brihten in zgovoren, uvideva, da je osnovno nasprotje v zvezi z epidemijo nasprotje med ohranjanjem gospodarstva in s tem standarda in ohranjanjem človeških življenj. Njegovo kolumno si vsakdo lahko prebere (Večernji list), je tehtno branje, a tu navedem samo sklep. Rudan priporoča strategijo osebnega prevzemanja tveganja, "človeško pravico do okuženosti" (hvala, no). To pomeni, naj se starejši od 60 let, ki so najbolj izpostavljeni, pač zadržujejo doma oziroma tvegajo toliko izpostavljenosti, kolikor jo subjektivno prenesejo (ne) glede na možni smrtni izid. To pomeni tudi, da se starejši človek lahko namerno okuži, da bi omogočil sladko življenje mlajšim. (V japonskem filmu Balada o Narayami, ki sem ga bil omenil, je šlo za golo preživetje, ne "standard" kot danes pri nas.) Mlajši pa sicer prav tako, a naj vseeno hodijo delat, da bo ekonomija nemoteno delovala in da se s časom populacija prekuži. Rudan navede prepričljiv primer, da to tako ali tako že počnemo. V nemoteno proizvodnjo avtomobilov so vkalkulirane smrtne žrtve v prometu, pa "nikome ništa". Vsak, ki sede za volan, ve, da se morda vrne v krsti. Pa vseeno veselo sedamo. V Sloveniji je na leto (2019) okoli 100 smrtnih žrtev prometa (ne samo šoferjev, a naj poenostavim). Virus je zahteval do zdaj okoli 100 življenj. Upajmo, da je to vse za letos. Torej sta številki primerljivi. To pomeni 1 mrtev na 20.000 ljudi ob vseh epidemioloških ukrepih in, poudarjam, ob vseh prometno-varnostnih ukrepih. Če se epidemiološki ukrepi sprostijo, se to ravnotežje, ta primerljivost neha. To pomeni: če naj prenesemo odgovornost ali tveganje na posameznika, tako kot v prometu, moramo zagotoviti nadaljnje izvajanje epidemioloških ukrepov, lahko da ublaženih, lahko da drugačnih.
Nadaljujmo primerjavo. Promet ureja poseben zakon o prometni varnosti. Vozimo po prometnih predpisih in prometni signalizaciji. Opraviti moramo vozniški izpit, si pridobiti vozniško dovoljenje. Vozilo mora imeti tehnični pregled. Policija opravlja nadzor teh dveh zahtev, poleg tega pa trenutnega stanja voznikov, alkoholiziranosti, drogiranost, sposobnosti za vožnjo oz. ogrožanja varnosti. Akutno bolni ljudje ne sedajo za volan. To pomeni, da država s svojo zakonodajo, ukrepi in službami zagotavlja varnost v prometu, zmanjšuje tveganje posameznega udeleženca v prometu. In po vsem tem lahko reče: vse drugo je pa tvoja skrb, tvoje tveganje. Žal nam je, če se boš ponesrečil. Ni govora, da bi se nekega lepega dne naveličali te regulacije in si zaželeli "svobode" od prometnega nadzora.
Če naj torej sam prevzamem tveganje za svoje življenje v primeru virusne epidemije, pričakujem, da mi bo država zagotovila analogno zakonodajo in ukrepe, ki naj skušajo preprečiti, da bi okoli mene skakali lahkomiselni in nori in povečevali tveganje, da se okužim. Dopolnijo naj zakon o zdravstvenem varstvu s posebnim ozirom na epidemiološko varnost, Preverjajo naj poučenost o bolezni covid-19 in izdajo potrdilo o izpitu; zahtevajo naj priročno sanitarno opremo (masko, razkužilo itd.) posameznikov in javnih prostorov in opremljenost in postopke redno nadzorujejo. Redno naj nadzorujejo okuženost ljudi na javnih površinah in v javnih prostorih in odstranjujejo okužene. Potem bom sprejel nase "svobodo tveganja". Ponavljam, kar sem že zapisal. Svojega življenja ne bom zastavil za to, da bo kapitalistično gospodarstvo nemoteno množilo profite peščice, pa tudi ne za to, da se bo nebrzdano uživaštvo tistih, ki ne sodijo med ogrožene, nemoteno nadaljevalo.

***

Predlog dr. Rudana, da bi se morali med epidemijo ravnati podobno kot v prometu, ne upošteva bistvene razlike med obema situacijama. Tudi sam sem že večkrat pomislil, da smo ljudje pravzaprav zelo disciplinirani in zaupljivi. Ko vozim avto po običajni cesti, se popolnoma zanesem na to, da nasproti vozeči ne bo nenadoma zavil na moj vozni pas in trčil vame. To se zgodi, vemo, a ne tako pogosto. V mojem več kot 50-letnem vozniškem stažu se mi to še nikdar ni zgodilo - na srečo. Večkrat sem že peljal proti nekemu malo višje ležečemu kraju, kjer so na nekem mestu nepregledni ovinki in se cesta zoži; a še vedno sta dva pasova. Včasih me ima, da bi presekal ovinek, a vedno pomislim: kaj pa če v tem trenutku pripelje kdo nasproti. To se mi je zgodilo že dvakrat. Prav tam sva se srečala in varno zvozila. Tudi oni drugi je pomislil podobno kot jaz in se zadržal: kaj pa če... Če v križišču prevozim rdečo luč ob gostem prometu, je skoraj gotovo, da bo prišlo do trka. Zato se zelo redko zgodi, da bi kdo meni nič tebi nič prevozil rdečo luč. Zakaj se ljudje držijo prometnega reda? Ker je velika verjatnost, da res pride do nesreče, če ga prekršijo. Za svojo kršitev so takoj kaznovani tako, da utrpijo telesne poškodbe ali materialno škodo. Včasih jih zasači tudi policija. 

Saj tudi pri epidemiji tvegaš okužbo, če ne upoštevaš higienskih ukrepov. To že, vendar je položaj drugačen. Recimo, da prenašam virus. Brez maske grem v trgovino, se pomešam med ljudi, in ko pridem domov, si ne umijem rok itd. Mogoče ne bom zbolel, mogoče se mi ne bo nič zgodil. V trgovini pa sem mimogrede okužil mnoge druge. Morda ne bodo zboleli, bodo pa širili okužbo. Morda pa bo kdo zbolel in umrl. Zgodilo se bo isto, kot če bi pri rdeči čuči zapeljal skozi prižišče in na prehodu za pešce do smrti povozil pešca. Da, tako je, morda bi povozil skupino pešcev, a tega ne vem in nikoli ne bom zvedel. Prav zato bi morali toliko bolj dosledno upoštevati higienske ukrepe. Da, dopovejte to ljudem. 

O evtanaziji - okrogla miza

Ob izidu knjige dr. Matjaža Zwitterja Pogovarjamo se o evtanaziji (Slovenska matica 2019) je bila na Slovenskem knjižnem sejmu, v soboto, 30.11. ob 11. uri, okrogla miza o tem vprašanju. Za mizo so sedeli avtor knjige, dr. Zwitter, predsednik komisije za medicinsko etiko dr. Božidar Voljč, filozof dr. Edvard Kovač in dddr. Andrej Pleterski, sin pokojnega akademika dr. Janka Pleterskega, ki si je želel evtanazije. Pogovor je - po uvodnem nagovoru predsednika SM, dr. Aleša Gabriča, usmerjala filozofinja dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice.

Pogovor sem sicer snemal s telefončkom, a tu lahko povzamem samo poglavitne misli posameznih govorcev, da bo ostalo še kaj prostora za moj komentar. Dr. Zwitter je dejal, da lahko gledamo na evtanazijo z več vidikov: z vidika trpečega bolnika, ki si želi končati mučno življenje; z vidika ideologije ali verskega prepričanja; z vidika zdravnika, ki bi moral izvršiti usmrtitev. Pri tem samo dejanje usmrtitve pravzaprav ne zadeva le zdravniškega poklica. Usmrtitev lahko izvede kdor koli, kot je bil v pomladanski debati o tem opozoril dr. Ihan. Vendar do zdaj nismo v nobeni državi zasledili, da bi oglašali: "Kdor si želi umreti, naj pokliče breplačno telefonsko številko, pa bomo prišli in ga usmrtili." Povsod se pritiska na zdravnike. Za zdravnike pa sama usmrtitev ni problem; problem so kriteriji za presojo, ali je usmrtitev upravičena. Ti kriteriji so: neznosno trpljenje, neozdravljiva bolezen in soglasje bolnika. Vsi ti kriteriji so nezanesljivi. Vsako trpljenje se da ublažiti, razen če ga pojmujemo zelo široko kot socialno ali psihično trpljenje. Diagnoza "neozdravljiva bolezen" je nezanesljiva; možne so pomote, možna nepričakovana izboljšanja; usmrtitev pa je nepreklicna. Splošnih statističnih napovedi o dobi doživetja pri določeni bolezni ne moremo brez tveganja pripisati posameznemu bolniku. Svobodna odločitev pri jasni zavesti, ki naj bi bila pogoj ob soglasju bolnika, bolnika v bolečinah in obdanega s svojci, je problematična.

Dr. Zwitter je dodal še nekaj opozoril o definicijah osnovnih pojmov, posebno ob govorjenju o "pasivni evtanaziji". Evtanazija je aktivna usmrtitev. Pasivne evtanazije ni. Pravilen izraz za to, kar nekateri imenujejo "pasivna evtanazija", je "opustitev zdravljenja". "Opustitev nesmiselnega zdravljenja pri bolniku, ki mu ne moremo pomagati; odklop od naprav, ki ga vzdržujejo pri življenju, je edino etična. Če zdravljenje samo podajšuje agonijo, je to /opustitev zdravljenja/ edino prava pot. To ni evtanazija. Če bi bila to evtanazija, bi lahko rekli, da so evtanazirani vsi, ki so umrli doma in jih niso v zadnjem trenutku pripeljali na urgenco; vsi ki umrejo v domovih ali na navadnih bolnišničnih oddelkih in jih ne preselijo na intenzivni oddelek." Poleg tega obstaja še "pomoč pri samomoru". To je "pomoč zdravnika, da bolnik sam s pritiskom na gumb konča svoje življenje."

Dr. Voljč je poudaril, da govori v svojem imenu, da pa se njegovo stališče ne razlikuje pomembno od stališča Komisije za medicinsko etiko, ki ji predseduje. Najprej se je zavzel za široko, demokratično, javno razpravo o tem vprašanju. "Naj se slišijo vsi glasovi". To je razmejil od razprave v zdravniških krogih. Zdravniki so, tako kot javnost, razdeljeni: eni so za evtanazijo, drugi proti njej. V Sloveniji slednji na srečo prevladujejo. Zakon namreč problema ne bi rešil. "Če se sprejme zakon, kot je predlagan, bi imel vsakdo pravico do (asistiranega?) končanja svojega življenja, tudi če ni bolan." "Kako naj grem kot zdravnik na poziv k nekomu, ki je zdrav, in ga usmrtim, samo zato, ker se je odločil, da noče več živeti. To je popolna negacija zdravniške etike..." Poleg tega, meni dr. Voljč, "ni mogoče nobenega zakona tako natančno zakoličiti, da ne bi bili možni obhodi." Izkazalo se je, da je evtanazija lahko prostovoljna, lahko pa neprostovoljna in prisiljena. "Ko ta vrata odprete, ne boste tega duha nikoli spravili nazaj noter, kot bi v zakonu želeli." Če tudi opustitev zdravljenja pojmujemo kot evtanazijo, potem ni problema; to pri nas že imamo.

Tudi dr. Voljč je dodal terminološko pojasnilo. Ni prav v zvezi z evtanazijo govoriti o paliativni oskrbi. Ta nastopi takoj, ko uravnavamo neozdravljivo bolezen. Hipertenzija je neozdravljiva, lahko pa jo uravnavamo - to je paliativna oskrba. V zvezi z evtanazijo mislimo na terminalno paliativno oskrbo, medicinsko pomoč ob izteku življenja. "Ko je že jasno, da nobeno zdravljenje več ne pomaga, da se življenje bliža koncu, je etično opustiti zdravljenja in s paliativno oskrbo, lajšanjem bolečin, duševne stiske, s higieno, pomagati človeku dostojno umreti." Nič več zdravljenja, nič umetne ventilacije, nič več dragih zdravil. Človeku pomagamo s tem, da ga ne zapustimo; pomagamo mu s stiskom roke, nasmehom.

Trojni doktor Andrej Pleterski je dejal, da je tu "kot sin svojega očeta ... /z zgodbo, ki nam je znana/... in kot koordinator skupine Srebrna nit, združenja za dostojno starost." Podaril je, da je v tej zadevi pristranski, kot so pristranski tudi na nasprotni strani. Pripravili so že vse "gradnike" zakona, treba jih je le še povezati v celoto. "Varovalk bo v zakonu dovolj, da ne bo prišlo do zlorabe." O knjigi (prof. Zwittra) je dejal, da je napisana za vse, ki ne vedo, za koga naj bi se opredelili. "Te ljudi skuša  knjiga odvrniti od podpore zakonu o evtanaziji, češ da bi zakon povzročil posledice, ki ne bi bile dobre."... "Knjiga je spretno napisana, berljiva. Razvidno je, na čem temeljijo strahovi, o katerih knjiga govori, kaj so argumenti nasprotovanja zakonu."Gre za rešitev problema, ki se ga ne da pomesti pod preprogo. ... Paliativna medicina ne reši vsega. KME ne priznava, da ko bi imeli rešeno vso paliativo, ta problem še vedno ne bi bil rešen. Zwitter prizna ta problem, a ni imel odgovora, rekel je samo, dajmo se pogovarjati. Tudi dr. Ošlak je imel pogum dati konkreten predlog, kako rešiti problem brez zakona. Ne želim predavati o tem, lahko svoje mnenje utemeljim, a to bi bilo že predavanje."

V nadaljevanju pogovora je dddr. Pleterski še dodal pripombe k razpravi o primeru Nizozemske, kjer se zakon o evtanaziji uspešno izvaja. Poročila, ki trdijo nasprotno, izvirajo po njegovem iz druge ali tretje roke. On pa je proučil izvirne uradne podatke o izvajanju zakona in lahko potrdi, da ni bilo primerov zlorabe.

Dr. Kovač je pohvalil izid knjige, dejstvo, da razjasnjuje pojme v tej debati, tako da zdaj vemo, o čem govorimo in se lahko posvetimo bistvenim vprašanjem. Potem pa je vljudno a odločno pribil: "Zagovorniki zakona pravijo, da bo ta zakon tak, da do zlorabe ne bo prišlo. Takega zakona še ni bilo. Stari rek pravi: Summum ius summa iniuria. Najboljše pravo, največja nepravičnost. Ni mogoče izključiti zlorab."

Poudaril je, da je ključno vprašanje človekovo dostojanstvo, dostojanstvo bolnika pa tudi zdravnika, v katerega avtonomijo ne smemo posegati in nanj pritiskati. Omenil je pojav neutemeljenega zdravljenja v bogatejših deželah, kupovanja odvečnih zdravniških storitev. "To je ista pozicija kot pozicija zagovornikov evtanazije." To je pozicija človeka, ki meni, da lahko odloča o življenju in smrti: eden za umetno podaljševanje življenja, drugi za skrajševanje življenja po svoji volji. Vendar človek na svetu ni sam. S svojim dejanjem prizadene drugega. Dostojanstvo človeka ni v tem, da bi odločal o življenju in smrti, je v tem, da upošteva, da je poleg njega tudi drugi; da skrbi za drugega.

Zagovorniki evtanazije navajajo stoike, ki so govorili: jaz sem posestnik življenja. Toda za stoiki je prišla judovsko-grška civilizacija, ki sprejema življenje kot dar. S to civilizacijo pa je prišel tudi racionalizem. Izumili so logiko. Za Grke je logika pogovor. Že otrok nekaj sporoča z govorico telesa. Racionalizem izključuje pojem skrivnosti. Kot da je dostojanstvo v tem, da nekaj razumeš. Lahko si predstavljamo osebni odnos, ki je več kot racionalističen. Stisk roke ali kaj podobnega, osebnostna vez je globlja kot racio. Osebnostno vez je imel dr. P. On je čutil, da se bo žena prebudila, in res se je prebudila po 15 mesecih kome. "Kar potrebuje umirajoči, je živ stik, nasmeh, stisk roke, živo osebno vez. Če se odpremo dostojanstvu skrivnosti biti, spoznanju, da je življenje dar, če vzamemo zares, da imamo odnose, da sem odgovoren za drugega. Človek nima absolutne oblasti, ne obremenjujmo ga s tem."

***

Zame so bili ti prispevki zelo poučni. Razbistril sem misel okrog opredelitve osnovnih pojmov in sprejel argument, da zdravnikom ne gre nalagati dolžnosti usmrtitve, čeprav bi se verjetno našli zdravniki, ki glede tega ne bi imeli pomislekov. Sprejel sem argument o nezanesljivosti kriterijev za presojo o upravičenosti evtanazije v vsakem posameznem primeru. V svetu je niz primerov sodnih zmot pri odrejanju smrtne kazni, naknadno odkrite nedolžnosti eksekutiranih. Če se motijo sodniki, ni razloga, da se ne bi motili zdravniki. Sprejel sem argument o načelni nepopolnosti zakonov in o vedno možnih "obhodih", ki vodijo v nepovratne zlorabe. Verjamem tudi dddr. Pleterskemu, da na Nizozemskem do zdaj niso odkrili zlorab pri odločanju za evtanazijo. Sprejemam argument, da je življenje dar (čeprav tistih, ki so mi ga podarili, ni več med živimi in jih moje zavračanje daru ne bi prizadelo) in da mora človek, ki si želi končati življenje, misliti na bližnje, ki jih bo to njegovo dejanje prizadelo. Morda se lahko za to dejanje odloči po pogovoru in v soglasju s tistimi, ki bi jih prizadelo.

Tako mi je navsezadnje ostalo samo še vprašanje, ki bi ga zastavil nastopajočim v razpravi, ki je ni bilo, ker smo prekoračili predvideni čas. Vprašal bi: kje se pri nas dobi trobelika, ali ustrezen pripravek iz nje, pilula, tinktura, čaj? Kajti uvidel sem, da ni etično od nekoga zahtevati, da te umori. Tudi ne od zdravnika, ki je najbližji meji med življenjem in smrtjo. To se zgodi le med tovariši v vojni ali podobnih skrajnih razmerah, ne more pa se ob bolniški postelji. Torej sem prepuščen samemu sebi. In Sokrat mi je zgled. Avtonomno in dostojanstveno. Vpričo prijateljev, ki jih je prizadel, a ki so hkrati začutili veličino njegovega dejanja.

Potem sem se spet spomnil Sigmunda Freuda (o njegovi evtanaziji sem pisal v tem blogu - Freud: primer evtanazije, 19.2.19; o tem sem napisal tudi pismo bralca v Delo). Naj na kratko ponovim. Freud je imel raka na čeljusti. Odstranili so mu polovico čeljusti in jo nadomestili s kovinsko protezo, ki jo je ljubkovalno imenoval "moja pošast". Rak je vseeno napredoval in od časa do časa so mu odstranjevali nekrotično tkivo. Imel je skupno več kot 30 takih operacij in trpel je hude bolečine. Za blaženje bolečin je jemal samo aspirin, ker je rekel, da raje trpi bolečine, kot da ne bi mogel jasno misliti. Vse do nekaj tednov pred smrtjo je delal, to je, sprejemal paciente in pisal. Potem ni mogel več. Okrog njega se je širil smrad, tako da se je njegov kužek čovčov stisnil v oddaljeni kot sobe.
Ko tega trpljenja ni mogel več prenašati, je poklical k sebi dolgoletnega osebnega zdravnika in ga vprašal, če se spomni dogovora, ki sta ga sklenila, ko ga je Freud vzel za svojega zdravnika. Max Schur, tako je bilo zdravniku ime, je potrdil, da se spomni. Freud je dejal: Zdaj je napočil tisti trenutek. Povejte Anni. In zdravnik mu je vbrizgal smrtni odmerek morfija. Freud je zaspal za večno.

Filozofu postavljam (nepošteno zahtevno) hipotetično vprašanje: Anno F. bi (je) očetova smrt prizadela v vsakem primeru. Bi bila manj prizadeta, če bi F. umrl po več dneh ali tednih bolečin in omamljanja z morfijem, omamljen, otopel, nejasne, motene zavesti ALI jo je bolj prizadelo, ko je umrl, to je zaspal, ob pomoči zdravnika, potem ko se je pri polni zavesti sam odločil, da konča trpljenje in življenje? Bi Freudu pomagalo ohraniti dostojanstvo, če bi ga, omamljenega, hčerka, ki je morda ne bi več prepoznal, držala za roko ALI se je čutil dostojanstvenega, ko je sprejel odločitev o svojem koncu in predvidel spokojen sen?

Freud: primer evtanazije

Ob aktualnih razpravah o evtanaziji se je morda dobro spomniti Freudovega trpljenja in smrti.

Max Schur je bil Freudov osebni zdravnik zadnjih deset let njegovega življenja. Jeseni 1915 je osemnajstleten začel študirati medicino. Sestrična, ki je študirala psihologijo pri Claparedu v Ženevi in je takrat bivala na Dunaju, ga je prepričala, da sta skupaj hodila poslušat Freudova predavanja, ki so bila kasneje objavljena pod naslovom Predavanja za uvod v psihoanalizo. Vsebina predavanj in Freud osebno, ki se je ob podpisovanju indeksov rokoval z vsakim študentom in spregovoril z njim nekaj besed, sta na mladega študenta naredila močan vtis. Kot mlad zdravnik je dvanajst let kasneje (1927) prišel v stik s Freudovo pacientko in učenko, kasneje psihoanalitičarko Marie Bonaparte in jo nekaj tednov zdravil. Ta ga je kot internista, ki se zanima za psihoanalizo, priporočila Freudu za osebnega zdravnika. To je ostal do Freudove smrti 1939. leta.

V tem času je dobro spoznal Freuda kot učitelja, raziskovalca in družinskega očeta. Zdravil je tudi člane njegove družine in mnoge njegove paciente ter se o tem pogovarjal s Freudom. "Videl sem, kako je trpel bolečine in žalost. Videl sem, kako je jezno in prezirljivo govoril o grobostih in neumnostih, ki jim je bil izpostavljen, pa tudi, kako je bil nežen in skrben do svojih najbližjih. Bil je globoko human in plemenit v polnem pomenu teh besed" (Schur, 1982, str. 10).

Februarja leta 1923 so 67-letnemu Freudu, strastnemu kadilcu cigar, diagnosticirali raka na desni strani neba v ustih in mu tudi takoj odstranili bolno tkivo povrhnice, ne pa tudi globlje v čeljusti. Poskusili so terapijo s kapsulami radija in rentgensko obsevanje, ki so ga spremljala vnetja in izsušitve sluznice. Vse to je povzročalo Freudu neprestane bolečine in težave pri jedi in govorjenju. Jeseni istega leta je predstojnik dunajske čeljustne kirurgije, Pichler, pri ponovni preiskavi odkril pri Freudu gnojno rakavo tkivo, ki se je širilo od prvotno odkritega mesta na nebu po vsej desni strani trdega in mehkega neba na sluznico lica, spodnjo čeljust in jezik. V začetku oktobra je isti kirurg v sedemurni operaciji izrezal Freudu del zgornje in del spodnje čeljusti. Sledila so ponovna obsevanja, ponovna manjša operacija, izdelava in prilagajanje ogromne proteze, ki jo je Freud imenoval "moja pošast". Biograf piše: "Z eno protezo Freud ni mogel jesti, z drugo ne govoriti, s tretjo ne kaditi. Če je hotel kaditi cigaro, si je moral včasih zobalo pritrditi s klinčkom za perilo. Ko je jedel, ga je bolelo, težko je govoril, nosljal..." (Kollbrunner, 2001, str. 24). Na desni strani je skoraj popolnoma oglušel, tako da so morali premestiti fotelj ob prislovičnem kavču. Napovedovali so mu še največ pet let življenja. V prvih petih letih po operaciji je 350-krat konzultiral kirurga (Kollbrunner, prav tam). 

Vse te storitve so ga seveda stale, ob tem je moral vzdrževati številno družino. Po operaciji je takoj po novem letu začel sprejemati paciente, po šest na dan. V naslednjih letih so si sledile manjše operacije, ekstrakcije zob, prilagajanje proteze, vstavitev šeste proteze pri drugem zdravniku v Berlinu, prilagajanja proteze. Temu so se pridružile druge bolezni: srčno-žilne težave, težave s prostato in z debelim črevesom (hospitalizacija!) itd. "Življenje mi ni v veselje - v marsikaterem oziru nisem nič drugega kot razvalina - a poglejmo hitro še drugo stran. Še vedno me niso zapustile duševne moči, nadaljujem delo in služim denar za naše ljudi." (Clark, 1981, 533) Ves ta čas je Freud tudi pisal (Mož Mojzes, Oris psihoanalize).

Po Hitlerjevi "priključitvi" Avstrije in Freudovem begu v London (4. 6. 1938), ga je tam obiskal kirurg Pichler in izvedel novo operacijo, "najtežjo po prvi", kot pravi biograf (Kollbrunner, str. 28). Kmalu po 80. rojstnem dnevu je Freud pisal Stefanu Zweigu: "Z vse manjšim obžalovanjem čakam, da za menoj pade zastor." Vendar se je vleklo še polna tri leta trpljenja in muk, a tudi upanja. Še v začetku leta 1939 je upal, da mu bo obsevanje z rentgenskimi žarki podaljšalo življenje "za več tednov" (Kollbrunner, str. 29). Po obsevanju je bolečina za nekaj časa popustila, a pojavili so se stranski učinki. Freudovo življenje je bilo "mali otok bolečine v oceanu ravnodušnosti", kot je pisal Marie Bonaparte. Vse do zadnjega pa ni pristal na to, da bi mu lajšali bolečine z močnejšimi blažilci kot z aspirinom. "Rajši mislim v mukah, kot da ne bi mogel jasno misliti" (Jones III, 289).

Tkivo v ustni votlini je naprej odmiralo, pojavila se je odprtina v licu, od moža se je širil neznosen vonj. Njegov ljubi kuža čov-čov se je stisnil v najbolj oddaljen kot sobe. Freud je shujšal in oslabel. Ni mogel več pisati.

Ko je 21. septembra 1939 Schur sedel ob Freudovi postelji, ga je ta prijel za roko in mu rekel: "Dragi Schur, upam, da se spomnite najinega prvega pogovora. Takrat ste mi obljubili, da se mi ne boste izneverili, ko bo prišlo tako daleč. To je zdaj le še mučenje in nima nobenega smisla več." Zdravnik mu je odvrnil, da ni pozabil obljube. Freud si je oddahnil in mu še enkrat čvrsto stisnil roko ter dejal: "Hvala vam." Po kratkem obotavljanju je pristavil: "Povejte Anni." Vse to je izrekel brez pretirane čustvenosti ali samopomilovanja in pri polni zavesti o resničnosti (Schur, str. 620).

Schur je o tem pogovoru poročal Anni. Ko so se spet pojavile strašne bolečine, je Schur vbrizgal Freudu dva centigrama morfija. Freud je takoj začutil olajšanje in utonil v miren spanec. Po približno dvanajstih urah je Schur ponovno vbrizgal enako dozo morfija. Freud je padel v komo in se ni več zbudil. Umrl je 23. septembra 1939 okrog tretje ure zjutraj po 16-letnem trpljenju (Schur, prav tam).

*

Nekaj je gotovo. Tudi pri najhujši terminalni bolezni, ki napreduje, ohrani človek kljub trpljenju upanje in se bori za podaljšanje življenja, pa četudi le za kratko obdobje. Vendar kljub temu pride trenutek, ko sklene, da vztrajanje v mukah nima nobenega smisla več in si želi umreti. In ko izrazi to željo, mu je človeško prisluhniti. 

Viri:

Max Schur, Sigmund Freud: Leben und Sterben, Suhrkamp, Frankfurt am Main, 1982

Juerg Kollbrunner, Der kranke Freud, Klett-Cotta, Stuttgart, 2001.

Ernest Jones, Das Leben und Werk von Sigmund Freud, I-III, dtv, Muenchen, 1984.

Ronald W. Clark, Sigmund Freud, S. Fischer, Frankfurt, 1981.