Sem še pod vtisom nedavnega obiska pri umirajočem sosedu in prijatelju. Po nezgodi se mu je zdravstveno stanje postopno slabšalo, tako da so svojci potrebovali pomoč na domu, preden je bil sprejet v dom starejših, kjer ni več vstal iz postelje. Začel je odklanjati hrano, je pa tudi že težko požiral. Proti koncu ni mogel več govoriti. A ko sem ga obiskal in mu ob postelji pripovedoval o dogodkih v soseski, kar ga je vedno zanimalo, se je z mimiko odzival: razumel je, kar sem mu pripovedoval in delil je moje občutje, da je tista nova hiša res grozna. S krožnim gibom dlani mi je skušal nekaj povedati, a nisem razumel. Čez čas je tak gib ponovil. Nisem razumel. Šele doma mi je kapnilo, da mi je skušal povedati, da odhaja. Sklenil sem, da mu pri naslednjem obisku povem, da sem ga razumel. Dan pred mojim predvidenim obiskom je mirno zaspal za vedno.
Človek, ki je nekoč v svojem delovnem in domačem okolju nekaj pomenil, bil sprejet, cenjen in spoštovan, je bil ob koncu svojega življenja nemočen, negibljiv, odvisen od drugih tudi pri intimni negi. Vsega se je zavedal in tak položaj mu je bil neznosen. Z odklanjanjem hrane je skušal skrajšati životarjenje v tem stanju, a je popustil in se prepustil. Nazadnje se mu je življenje izteklo na naraven način.
Marsikdo si v težkih trenutkih želi umreti, masikdo pomisli tudi na to, da bi si sam vzel življenje. Nekoč sem na vprašanje, ali mislim, da ima človek pravico do samomora, odgovoril pogojno pritrdilno: da, vendar naj pri tem prej pomisli na svojce in druge, kako bi jih to njegovo dejanje prizadelo. Verjamem, da so življenjski položaji, kot je ta ob nedavni odločitvi za evtanazijo neozdravljivo bolne in trpeče gospe, ko je odločitev za evtanazijo upravičena. Po drugi strani pa soglašam s stališčem, da nam je življenje brez naše volje podarjeno in naj bi z njim ravnali kot z darom, ki ga ne smemo zavrniti. O tem govori Kozma Ahačič v Delu (9.4.23), o tem piše Tine Hribar v svojem delu Dar biti.
Trpljenje samo po sebi ni smiselno; ni pot v nebesa. Zato si ga skušamo kot posamezniki in kod družba na vse načine olajšati. Res je, da smo po tem, ko smo trpljenje prenesli in preživeli, boljši ljudje, ki se lažje vživimo v trpljenje drugega. A če je trpljenje neznosno in trajno in nam preprečuje, da bi sploh lahko bili z drugimi in jim s svojim zgledom koristili - čemu služi?
Prijateljeva drža mi bo, upam, pomagala. Nikoli mi ni bilo do moči, in nemoči ob koncu življenja mi ne bo težko prenesti. Ne bom edini na tej poti. Medicina danes zna lajšati bolečine. Upam, da se bom lahko prepustil naravnemu toku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar