Čemu brati antične bajke?

Je mogoče spremeniti človekove temeljne težnje?

V drugem letniku nižje gimnazije sem dobil prvi cvek - iz zgodovine. Učili smo se antično zgodovino, o grških in rimskih bogovih. Kdo bi se učil o rečeh, ki jih ni in jih ni bilo in so nesmiselne? Ko sem bil vprašan, sem zinil: "Nisem se učil" in dobil cvek. Kasneje sem se popravil: dobro je vedeti, kaj so ljudje mislili in kako doživljali. Historia magistra vitae ipd. Kakšnega posebnega veselja do preučevanja prebivalcev Olimpa pa še vedno nisem čutil. Bolj iz občutka pripadnosti kot z resnim namenom sem kot "klasik" pred davnimi leti kupil prevod Heziodove Teogonije (prevedel Kajetan Gantar) v Kondorjevi zbirki (knjiga nosi letnico 1974). Zdaj sem se kot ljubiteljski filozof lotil grške filozofije. In ker filozofija pomeni prelom z bajanjem (ki spet postaja nadvse moderno), sem si rekel "pa da vidimo" in vzel v roke tisto drobno knjižico.

Hesiod (ok. 750-650 p.n.š.) je približno sto let mlajši od Homerja. V Teogoniji, ki obsega 1022 heksametrov, si je zastavil vprašanje o izvoru bogov. Od kod so, kako so nastali?  Opisuje vso plejado mitoloških bitij od vrhovnih bogov do nimf in raznih stvorov. Pri tem se trudi dvigniti nad preprosto linearno verigo rojevanja bogov, ki jo zasledimo pri Homerju, in sestavi kompleksno genealoško drevo, kjer so v glavi res pravi prvotni bogovi, pod njimi pa vsi naslednji, vključno z Zeusom, ki je v Hesiodovem času glavni a ne prvotni bog. Prvotna božanstva so Kaos, Zemlja (Gea), Eros in Tartar. Hesiod jih ne opisuje, zato se opremo na svoje intuitivno razumevanje: megleni nered, zemlja, vse, kar nas privlači drugega k drugemu in podzemlje smrti.

K. Gantar razdeli v spremni študiji k prevodu Heziodovo bogovje v štiri kategorije: 1. tradicionalna božanstva grške mitologije, ki jih srečujemo tudi pri Homerju (Zeus, Apolon, Artemis, Hera, Afrodita itd.). 2. kolektivna božanstva, predvsem mitološka bitja (Kiklopi, Erinije, Harpije), pa tudi otroci pomembnejših bogov (Nereide, Okeanide, Harite, Muze). 3. naravni pojavi in elementi tvarnega sveta (Zemlja, Nebes, Morje, Eter, Noč, Gore, Zvezde, Reke). 4. personifikacije raznih pojmov (Spanec, Smrt, Svaja, Eros, Moč, Sila, Pravičnost itd.).

Hesiod podrobno opisuje, kako iz enih božanstev nastanejo druga in konstruira več delnih genealogij. Iz Kaosa so nastali, med drugim: Noč in Dan in Eter. Iz Noči pa med drugimi Smrt (Tanatos), Sen (Hypnos), Sanje, Usoda, Maščevanje (Nemesis), Prepir (Eris), Pozaba (Lethe), Stradež (Limos), Bolečina (Alge), Laž (Pseudea) in drugi.  Zemlja je najplodovitejša, odgovorna za nastanek večine božanstev. Spočela jih je z Nebesom (Uranos), ki ga je sama rodila. Spočela sta množico otrok, med njimi Ocean, Morje (morje ima več poosebitev: Ocean, Tetida, Pontus) in njegove potomce. Iz njune linije izvira tudi  junak trojanske vojne Ahil, sin božice morja Tetide in zemljana Peleja. Glavna linija potomstva Zemlje in Neba vodi prek njunih otrok Kronosa in Ree do Zevsa. Kronos in Rea (ki je hkrati sestra in spolna partnerica Kronosa) sta zaplodila med drugimi Demetro (boginjo lova), Hadesa (gospodarja podzemlja), Pozejdona (vladarja morja), pa tudi Hero in Zevsa. Ta dva, sestra in brat, sta kot mož in žena rodila vrsto bogov, med drugimi Aresa (boga vojne) in Afrodito (boginjo ljubezni). Zeus si je poleg Here privoščil še kakšnih sedem ali osem  božic in z njimi zaplodil vse znane grške bogove, prek njih pa tudi razne pošasti in stvore:

"...za prvo si ženo izbral je Metido...

Drugič za ženo si Temis je vzel...

Harite tri lepotične rodila mu je Evrinoma...

K Demetri legel nato je hranilki...

Vzljubil zatem Mnemosino je Zeus...

K Zevsu nato egidonosilcu je legla Letoja...

Prav nazadnje si Hero cvetočo izbral je za ženo." (850-950).

Pa še nekaj postranskih.

Kako pravzaprav nastanejo bogovi in božanstva? Prvi način nastanka je iz nič. Prvotna tri božanstva "pač" nastanejo. Njihov nastanek ni pojasnjen. Božanstvo je. Drugi način je s spolnim odnosom. Bogovi se lotijo kogar koli: lepe device pa tudi sestre ali matere ali sina. Zemlja je s sinom Nebom/Uranom spočela vrsto božanskih bitij, med drugimi Kronosa, Zevsovega očeta. Tretji, redkejši, način je neke vrste partenogeneza (deviško rojstvo) ali vegetativno razmnoževanje: nov bog pride iz starejšega, "vse brez ljubezenske sle", kot pravi Hesiod. Tako so iz Zemlje nastali Kiklopi (enooki, okroglooki kanibali). Varianta tega načina je rojstvo iz Zeusove glave. Tako je nastala krvoločna Tritogeneja. Gea je iz sebe rodila Gore in Morje in Letne čase (Horai). Nebes je sam iz sebe rodil Afrodito in Anhiza (ki sta spočela Eneja, začetnika Italije, Rimskega imperija). Še redkejši način razmnoževanja bogov je precej grozovit. Zemlja je pozvala sinove, naj se maščujejo očetu Nebesu. Poslušal jo je Kronos (Čas). Vzel je iz materinih rok ostro nazobčan srp

"silno orožje prijel - in že spolovilo očetu

divje odsekal je, urno čez svoj hrbet ga zalučal.

Vendar le-to mu ni brez koristi iz roke zletelo..." (verzi:180-183)

Iz kapelj krvi odrezanega spolovila Nebesa so v Zemlji (!) vzklili Erinije (boginje maščevanja) in Giganti (silni velikani). Nato je Kronos pobral odsekani ud in ga vrgel v morje. Tam pa je iz njega zrasla - Afrodita, boginja ljubezni, ugodja in plodnosti "z ljubkim nasmeškom, ker zrasla je sama iz moškega uda." (200) Tako gre to.

Ljubezenska sla je pogosta med bogovi, romantična ljubezen je redkejša, se zdi. "Hera brez vse ljubezni vezi je Hefajsta rodila." (926). Je nekaj materinske ljubezni; za Tetido vemo, kako je varovala Ahila in skrbela zanj. Očetovske ljubezni je bolj malo, zato sinovi pohabijo ali ubijejo očeta.

Čemu se ukvarjati s temi abotnimi izmišljijami starodavnikov? Kaj nam povedo? Nam lahko kako koristijo v sedanjosti? V družbeno zagatnem položaju se sprašujemo, ali je kakšna alternativa sedanjemu svetovnemu kapitalističnemu sistemu in družbeni in podnebni krizi, za katero ga krivimo. Sprašujemo se, zakaj je socializem propadel, zakaj je kapitalizem prevladal. Zakaj je propadel projekt oblikovanja novega Človeka po polstoletnem oblikovanju takega Človeka z vsemi sredstvi, s korenčkom in palico, ljubeznivim prigovarjanjem in ostrim kaznovanjem? Je socializem propadel zato, ker ni mogoče preoblikovati človekovih temeljnih teženj? O tem, katere težnje so to, nam govorita Homer in Hesiod. Primerjava teh starodavnih opisov človeške narave s sedanjimi človeškimi težnjami nam poleg tega pove, kaj se je spremenilo; kaj je mogoče spremeniti, kaj pa ne. Oba pesnika pripisujeta bogovom včasih tudi lastnosti, ki jih pri ljudeh zavračamo; govorita torej o represiji, potlačevanju. Kakšen je njen obseg, doseg, njena moč, njene posledice?

Vir: Hesiod, Teogonija/Dela in dnevi, (prev. Kajetan Gantar), Kondor, MK, Ljubljana 1974

"NAPIŠI ZNOVA TAKO KOT VORANC"

Ena najbolj nerodnih reči, ki se ti lahko pripetijo, je, če s samogibnim pritiskom na napačno tipko izbrišeš in pošlješ v nepovrat nekaj strani besedila, ki si ga z muko "spravil skupaj", in ki se ti je morda celo posrečilo. Ne ostane ti drugega, kot da vse skupaj znova napišeš. Seveda le težko obnoviš najbolj posrečene formulacije, ki so plod trenutnega, neponovljivega božanskega navdiha. Če se ti to zgodi, vedi, da nisi edini in da imaš imenitne tovariše v nesreči. Eden od njih je Lovro Kuhar - Prežihov Voranc. Ne, ni poznal računalnika, ni nepremišljeno pritisnil na DELETE po nekaj straneh besedila; doletela ga je mnogo hujša nesreča. Njegova zgodba je vredna Agathe Christie. Zgodbo povzemam po spremni besedi Emila Navinška k romanu Doberdob, Izbrana dela Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca, Obzorja Maribor, 1981. 

Vorančev roman Doberdob obsega 453 strani. V njem so štirje deli; eden od njih ima tudi naslov Doberdob in obsega 120 strani. Tudi to ni zanemarljiv obseg. Drugi deli nosijo naslove Črna vojska, Lebring, Judenburg. V tej izdaji so ponatisnjena Vorančeva dela, ki so bila izdana v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, knjiga 4, 5, DZS Ljubljana 1968, 1969. Voranc je seveda pisal na roko. Rokopis, za katerega je bil leta 1930 dogovorjen s tedanjo Cankarjeva družbo, da bi ga izdala naslednje leto, je bil izpopolnjena verzija predhodnega rokopisa. Dogovorjeni rokopis je shranil na Dunaju v blagajni nekega kinematografa. V blagajno so nato vlomili in rokopis je izginil v nepovrat. Ni rečeno, naj si dovolim ta domislek, da ni bilo tudi to delo policije, ki mu je sledila. Voranc je moral roman napisati na novo. To je storil. Drugi rokopis mu je zaplenila avstrijska policija v Celovcu, ravno ko naj bi se sestal s svojo ženo in otroki in jim ga predal. Policija je dala rokopis prevesti v nemščino, ker je mislila, da je gradivo Kominterne. Kar policija išče, to najde! Roman bi zaslužil, da ga prevede kdo drug, ne policija! Tako je propadel tudi drugi rokopis romana. Voranc ni opustil misli na to, da bi roman znova napisal. K temu ga je vezal tudi dogovor z založbo, ki še vedno ni dobila obljubljenega besedila. Toda v naslednjih letih se je Lovro Kuhar posvečal politični dejavnosti. Prekrižaril je Evropo, v glavnem med Parizom, Moskvo in Dunajem. Julija 1936 je bil na Dunaju aretiran in zaprt. Dovolili so mu, da je v zaporu pisal. V 13 mesecih, kolikor jih je prebil v zaporu, je, kot piše sam, napisal "skoraj ves Doberdob, a ko sem končal, so mi ga vzeli v cenzuro, kakor so rekli. Ko so me naposled izpustili, mi rokopisa niso vrnili, ker so ga baje nekam založili." Ko je prišel v Pariz, je napisal ogorčeno pismo dunajski policiji in kopijo poslal še drugim pomembnim ustanovam (avstrijski vladi, univerzi, veleposlaništvu v Parizu) in zagrozil, da bo z vsem seznanil časopisje, če mu rokopisa ne vrnejo. Februarja 1938 je dunajska  policija vrnila rokopis Vorančevemu zastopniku, nekemu advokatu na Dunaju. Marca istega leta je prišlo do priključitve (Anschluss) Avstrije Hitlerjevemu Reichu. Aprila Voranc še ni imel rokopisa v svojih rokah. Njegovega advokata so namreč zaprli. Na srečo pa je uspel rokopis pred tem predati nekemu neznanemu Vorančevemu prijatelju. Ta je Vorancu sam prinesel rokopis v Pariz. Voranc je založbi obljubil, da ji bo roman izročil do novembra 1938. Toda vmes je napisal še nekaj drugih del, tako da je roman pošiljal po delih. V celoti, s štirimi deli, je roman izšel jeseni 1940. leta. 

Emil Navinšek piše v spremni besedi, da "je mogoče sklepati, da je napisal Kuhar vsaj dva, če ne tri rokopise Doberdoba" (str. 464). Pri tem se verzije razlikujejo. Pisanje kasnejših poglavij (Judenburg) je vplivalo na vsebino začetnih (Črna vojska). Pisatelj naj bi roman popravljal še tik pred tiskom, ko je bival v mlinu Franceta Hlebša v Sneberju pri Ljubljani.

Deset let je trajalo, da je Lovro Kuhar obnovil in "printal" izgubljeno besedilo. Torej: če se ti zbriše, ne obupaj!

Viri:

Tone Gmajnar (tg), Slovenski poročevalec, 21.2.1950 v: Emil Navinšek, Spremna beseda - Doberdob, Lovro Kuhar-Prežihov Voranc, Izbrana dela, Doberdob, Založba Obzorja, Maribor 1981, str.464.

ION: ljubiteljsko literarno-teoretsko razmišljanje

Izdaji slovenskega Sovretovega prevoda Odiseje iz leta 1982 je dodan Platonov dialog Ion. Vedeti moramo, da je Homer pisal okoli leta 700 p.n.š., Platon pa tristo let kasneje, to je toliko, kot nas ločuje let od Janeza Svetokriškega.

Pevec (rapsod, ajod) Ion trdi, da je strokovnjak za Homerja in da se nanj najbolj spozna. Sokrat, ki vsakemu, ki trdi, da kaj ve, dokaže, da nič ne ve, tudi Ionu dokaže, da ni izveden v umetnosti in strokovnem znanju, ampak da poveličuje Homerja zgolj po navdihu. No, to mu slednjič prizna.  

Kot običajno Sokrat spelje Iona s prave teme na nepravo temo. Sokrat predpostavlja, da bi se moral rapsod, če hoče obveljati za pravega poznavalca, spoznati na vse stroke, ki jih Homer opisuje. To po njegovem pomeni, da se nekdo na nekaj spozna. Dokaže mu, da se ne spozna na stroke, o katerih pesni Homer, in se nanje ne more spoznati. Ion pa se ne zna zagovarjati, da je njegova stroka interpretacija, pesniška veščina, način pesnjenja in ne vsebina pesniških opisov. Pesnik lahko opisuje izmišljene reči, na katere se ne more spoznati nihče (npr. iz kakšnih izmišljenih rož ali drugih izmišljenih sestavin zmeša čarovnica strup; ali junak pravilno osedla zmaja ipd., saj o tem nima nihče izkušenj). Kritik lahko ocenjuje pesniško veščino, ne da bi se spoznal na realno ali morda imaginarno vsebino pesmi. 

Takole gre pogovor. Sokrat se razveseli srečanja z Ionom in pravi, da je rapsodova naloga uvajati poslušalce v pesnikov svet. Ion se strinja, da je interpretacija poglavitna naloga njegove umetnosti in pristavi, da ga ni boljšega, ki bi v tem smislu znal govoriti o Homerju, mimo njega, Iona. Sokrat je vesel te Ionove samoljubne ocene, kajti to pomeni, da je ravno pravi za njegov preizkus in dokaz, da nič ne ve. Ion pristane na "pokušnjo". Je Ion specialist samo za Homerja, ali zna razlagati tudi Hezioda in druge poete? Ion se skromno omeji na Homerja. No, ampak če Homer in Heziod obravnavata isto temo, bi znal odgovoriti, kdo jo bolje obvlada, vrta Sokrat. Oba enako dobro, se izvija Ion. A Sokrat mu naposled dokaže, da je v njegovi oceni Homerja implicirana tudi ocena drugih pesnikov (kot slabših); da se torej ne spozna samo na Homerja. Tudi za presojevalce drugih umetnosti, slikarske, kiparske, glasbene velja, da se spoznajo na vse, ki se z določeno umetnostjo ukvarjajo, ne le na enega. (Mi bi seveda ugovarjali, saj vemo, da so med kritiki specialisti za posamezne umetnike, ki se ne spoznajo enako dobro na vse.) Kljub temu Ion ugovarja, da mu o Homerju beseda bolje teče, kot o kom drugem. Sokrat meni, da je tako zato, ker Iona žene pri presoji "božanska sila", sila magnetne privlačnosti, in ne umetnost. "Ni torej umetnostni čut tisto, s čimer pesniki pesnijo in lepo govorijo o stvareh kakor ti o Homerju, marveč božje navdihnjenje." Skozi pesnika, tako Sokrat, govori bog sam; rapsodi pa to posredujejo dalje, "tolmačijo", so "tolmači tolmačev". Bog - pesnik - rapsod, taka je veriga. Nazadnje božja beseda zadene poslušalce. Po Sokratu je Ionovo nagnjenje do Homerja posledica "božanskega navdiha in obsedenosti", ne "umetnostnega razuma in resničnega znanja". Temu Ion oporeka in trdi, da se na Homerja spozna tudi razumsko ne samo v nezavedni obsedenosti. Sokrat mu dokaže, da se ne more spoznati na reči, ki jih opisuje Homer, npr. o vozništvu, o zdravništvu, ribištvu, pomorstvu itd., jih razumeti, ker se nanje zares razumejo samo vozniki, zdravniki, ribiči in krmarji. Samo voznik lahko oceni pravilnost Homerjevega opisa voza in vožnje ne rapsod! Zatem zastavi Sokrat ključno vprašanje: "... kaj pristaja rapsodu, da preiskuj in presojaj v nasprotju z drugimi ljudmi"? To je pravzaprav osnovno vprašanje o predmetu literarne teorije. Kaj naj presoja rapsod, kot racionalni poznavalec pesništva alias literarni teoretik, če so drugi boljši v presojanju pesniških opisov konkretnih reči in postopkov. Ion se ne znajde: kaj naj presoja rapsod? Ja, vse, odgovarja. Kako vse, če sva se pa pravkar strinjala, da vsako reč zanesljivo presoja drug "specialist", se mu posmehuje Sokrat. Ion se skuša izvleči s plaho domnevo, da je rapsod kot literarni strokovnjak, pravzaprav strokovnjak za komunikacijo in odnose: ve, "kaj pristaja govoriti možu, kaj ženi"... Sokrat se ne strinja, vrti Iona, in ga spravi v slepo ulico, tako da ta zatrmari, da bi bil on, Ion, ki se je učil pri Homerju, najboljši general. "Čemu se potem klatiš po Heladi, če bi bil lahko general", ga zabije Sokrat. Sokrat je tako dokazal Ionu, da njegovo "poznavanje" Homerja ni razumsko ampak je zgolj "navdihnjenje", vendar "božansko navdihnjenje". Prizna mu umetniški čut, ne pa teoretske veščine. Na koncu mu da na izbiro: ali boš še naprej brez pravega znanja trdil, da se spoznaš na Homerja, in boš pri meni obveljal za sleparja, ali pa se sprijazni s tem, da te k Homerju vleče navdih. Ion, pobit, sprejme slednjo možnost.

Eno je pevsko in igralsko interpretirati Homerja po božjem navdihu, drugo je, tolmačiti ga literarno teoretsko racionalno. To razlikovanje dolgujemo Sokratu (Platonu). Kaj pa je vsebina literarno-teoretskega tolmačenja in razumevanja, Sokrat ne pove. Tudi Sokrat ni brezmadežen. Predpostavlja, da bi literarni poznavalec moral izvedensko oceniti vse pesnikove tehnične opise, če hoče obveljati za resničnega poznavalca. To seveda ne drži. Literarni teoretik mora poznati literarno veščino, veščino zlaganja prepričljive literature, ne vse druge veščine, opisane v literaturi.

HUDI JANŠA

 

HUDI JANŠA

Balada v narodnem ritmu po refrenu napeva Na Roblek

Oj, pazi, pazi se,

Rdeča Kapica,

ko rdeče jagode

tja v gozd nabirat greš.

 

Tam Janša čaka te

v globeli, Janša zli,

za deblom Janša ždi,

ti jagode pobere vse.

 

Ti košek s plavimi,

strupenimi natlač',

omami te, zavda,

svobodo drago vzame ti.

 

Te vrže v ječe mrak

na veke, zlodej Janš.

nikoli več ne boš

rdečih jagod brala ti.

Pusti ga, nič hudega se ne more zgoditi

Pri italijanščini na Uni-3 beremo knjigo Mio fratello rincorre dinosauri - Moj bratec lovi dinozavre (Giacomo Mazzariol). Po resnični zgodbi, ki jo pripoveduje brat lovca dinozavrov, je bil posnet film, ki smo ga lahko gledali na letošnjem Liffu. Pripoved opisuje italijansko družino srednjega razreda, v katero se po pristanku staršev rodi fantek z Downovim sindromom. Starša sta se zavestno odločila, da pride fantek na svet, čeprav so jima pravočasno pojasnili, da se bo rodil s kromosomom več. Starša sta otroka sprejela in poskrbita, da tudi njegovi sorojenci, Chiara, Giacomo in Alice, sprejmejo novega bratca, ki je poseben, z veselim pričakovanjem. Giacomo pričakuje, kdaj se bodo pokazale posebne sposobnosti Giovannija, supermena, s katerim si delita sobo, potem pa počasi le spoznava, da so Giovannijeve moči druge vrste. Ko Giacomo odrašča, se posebnega bratca vse bolj sramuje. Razpet je med ljubeznijo do njega in bojaznijo, da se bodo vrstniki norčevali iz njega in zavrnili tudi Giacoma kot njegovega brata. Bratca skriva pred vrstniki in prav grdo nakuri nekega piflarja, ki mu razlaga, da je ljudem s to boleznijo odmerjen kratek vek. Tu ne morem povzeti vse vsebine, ustavim se samo pri eni epizodi.

Med počitnicami gre družina na morje, v kamp, na svojo stalno parcelo s prikolico, kjer so skoraj sami Nemci. Nekega dne animatorji kampa pripravijo predstavo. Otroci družine Mazzariol se posedejo v prvo vrsto, vse ostale sedeže zasedejo plavolasi Nemci. Igralci govorijo italijansko in Nemci pogledujejo italijanske otroke, kdaj se bojo zasmejali, da bi se potem smejali še oni. Igrajo igrico Kralj lev. Med seboj se v naslikani puščavi s palmami spopadata Simba-Dobri in Scar-Zli. Po scenariju mora zmagati Dobro nad Zlom.

Medtem ko otroci pozorno spremljajo dogajanje na odru, Giacomo pogreši Giovannija. Obrne se k sestricama; tudi oni ne vesta, kje je. Trenutek za tem ga zagledajo na odru, kako se zaganja v noge Dobrega in mu preprečuje, da bi premagal Zlega. Fantek je po svoje razumel igro in se vmešal na napačni strani. Giacomo hoče panično spraviti Giovannija z odra, a starejša sestra ga zadrži: Pusti ga, naj počne, kar se je namenil! V tem se je Dobri, ki je skušal malega obzirno spraviti s svojih nog, spotaknil ob kamen in se zvrnil z naslikanim ozadjem in palmami vred v zaodrje. Gledalci so se valjali od smeha, gromko ploskali in udarjali z nogami ob tla. Na koncu so bili vsi veseli, še najbolj pa Giovanni.

Lascia lo fare, pusti ga, naj nadaljuje, je starejša sestra modro zadržala paničnega Giacoma. Pusti ga biti! Naj gre življenje svojo pot! Pretirana zaskrbljenost, pretirano omejevanje, pretiran strah pred nepredvidenim, novim, pretirana težnja po gotovosti - vse to zavira življenje, razvoj, spremembe. Nič tragičnega se ni zgodilo, ko je začel Giovanni lomastiti po odru. Nazadnje se je ob vsesplošnem veselju, veselju vseh z Giovannijem vred, podrla fiktivna scena, predvidena v pravljičnem scenariju.

Zazdelo se mi je, da je ta prilika primerna za razmislek o naši politični situaciji.

SAMOSTOJNOST IN ENOTNOST V RAZDELJENI SLOVENIJI

Ob dnevu samostojnosti in enotnosti sem razmišljal o tem, kako Slovenci doživljamo in uresničujemo ti vrednoti. Obe sta nam ljubi, a zdi se, da je prva samostojnost, potem pa enotnost. Samo v samostojnosti smo lahko enotni.  Ne moreš biti enoten, če nisi sam na svojem; če nekaj deliš z drugimi. V prejšnji državi smo si državo delili z drugimi, kulturno drugačnimi, manj razvitimi itd. Zato smo hoteli biti samostojni. Ne moreš biti enoten, če je zraven tebe še drugi, čisto drugačen. Saj to bi bilo smešno. Tedaj sta dva, sta razdeljena: jaz in on. Če si razdeljen, si razcepljen, si razklan. Si shizofren, bolan. Narod, ki ni enoten, je bolan.  

Vendar ni vsaka enotnost prava enotnost. Imamo svobodno, tako rekoč plebiscitarno enotnost in prisilno enotnost, ki ji rečemo enoumje, komunistično enoumje. Kako doseči plebiscitarno enotnost? Ko smo glasovali za samostojno državo, ni bilo težko doseči plebiscitarne enotnosti. Kaj pa če bi glasovali za novo nuklearko? Ali pa za uvedbo verouka v šole? To ne bi šlo. Ne bi dosegli svobodne, plebiscitarne enotnosti. 

Kako premagati razcepljenost in se poenotiti? Težava je v tem, ker to pomeni poenotenje v mišljenju in namerah. Poenotenje je enoumje. Enoumja pa nočemo. Do osamosvojitve smo bili namreč prisilno poenoteni v enoumju. V samostojni državi ni več enoumja: desni mislijo drugače kot levi. To je za obe strani neznosno. V resnici je težava: kako biti enoten, če ne misliš "enotno"?

Rešitev je na dlani, preizkušena; rešitev iz prejšnje države. Če hočeš biti enoten, moraš biti samostojen. Prvi so z uresničevanjem enotnosti v samostojnosti, začeli desničarji, kajti levičarji so bili samostojni še od prej.

Začelo se je s samostojnimi desnimi proslavami, nadaljevalo z desnimi zavodi. Desničarski zavod za narodno spravo že imamo. Kaže, da gre za spravo desnih z desnimi. Predlogi za take zavode se nadaljujejo. Tu je predlog za muzej osamosvojitve, kajti gradivo o osamosvojitvi nikakor ne more biti v Muzeju novejše zgodovine, ki je levičarski. Če hočemo imeti nepristransko zgodovino, mora biti jasno strankarska: desna zgodovina, leva zgodovina. Predlagajo muzej udbe. To bo moral biti desničarski muzej, saj bi levičarji to organizacijo prikazali kot dobrodelno ustanovo za varovanje naroda in države. Poleg vojaškega muzeja v Pivki, bo nujno ustanoviti muzej osamosvojitvene vojne. V sedanjem muzeju je odločno preveč poudarka na NOB, so pa tam celo eksponati iz razpadle Juge, cela jugoslovanska, to je, sovražna podmornica, namesto naših osamosvojitvenih itd. Znana so prizadevanja za drugo republiko. Sem za, samo ne vem, kje bi jo locirali, mislim geografsko. Morda bi se vendar dalo iz te razdeljene države narediti vsaj dve ločeni, a v sebi enotni, enotni, provizorično rečeno, Levo Slovenijo in Desno Slovenijo. Saj bi šlo. Na Severno Makedonijo smo se kar navadili.

Zadnjič se je nekdo na TV pridušal, da Gorenjci zatirajo Štajerce in da bi Štajerci morali imeti svojo Planico. Sploh so težnje Štajercev po samostojnosti že dolgo znane in upravičene. Vsega ni mogoče rešiti ta trenutek, a glavno je, da je volja. 

Težava je v naslednjem. Ko bi se desni odcepili in ustanovili samostojno državo, bi se med njimi pojavile razlike; bolj desni, desno desni, in manj desni, levo desni, in vsa stvar bi se začela na novo. In tako dalje. 

Zadnjič je nekdo, ki je nekaj časa živel nekje v zahodni Evropi, prišel na noro idejo, da ne bi bilo treba ustanoviti nove, posebne samostojne države in da bi se lahko zmenili desni in levi, pa Gorenjci in Štajerci, in ostali v skupni državi. Je rekel, da ni treba, da mislimo in čutimo enako, da bi se poenotili, pa tudi, da ni treba, da bi bili vedno enotni. Marsikaj se da doseči tudi z volitvami, s preglasovanjem, pa z delno samostojnostjo, recimo v zvezi z veroukom, da v enih šolah je, v drugih pa ne; ali pa, da je za ene v šoli, za druge pa v cerkvi, pač po nagnjenjih ljudi. Je rekel, recimo, da je bilo pokristjanjevanje nevernikov moderno za časa križarskih vojn, da pa zdaj tega ljudje ne bi prenesli in da vodi v enoumje. Menda je celo papež rekel, da so tudi neverniki ljudje in božji otroci. To pomeni, da jih ni treba krščevati, ker so že božji. Je rekel še, ta naš migrant, da obstaja tam, kjer je bil, nekakšna demokracija, tako je rekel, demo-kracija, kjer levi in desni sprejmejo pravila, kako se bojo pogovarjali, če hočejo skupaj živeti. Imajo "parmalent", ki je včasih kot prava judovska šola, ampak na koncu se le zmenijo tako, da je približno prav in da je nekakšen red in da ljudje ne trpijo preveč. V bistvu gre tako, da so enkrat na oblasti levi, drugič pa desni, če jih izvolijo ljudje. In takrat lahko tisti, ki so na oblasti, delajo po svoje, drugi jih pa kontrolirajo, če se držijo zakonov; ne kar počez po svoje in samo zase. Je zanimivo, da ljudje to kar tolerirajo. To je včasih smešno: enkrat na državnih proslavah igrajo rock in repajo, drugič pa žingajo polke in valčke. Ampak zmeraj pojejo tudi skupno državno himno, le da jo včasih pojejo cerkveni pevci, drugič pa filharmonični komorni zbor. Poslušalci pa vsi pritegnejo in se počutijo kar enotni in ponosni, da imajo svojo državo.

Ja, če hočejo skupaj živeti... Se mi zdi, da bi pri nas eni in drugi že živeli skupaj, če bi drugi enako mislili kot oni: če bi levi mislili kot desni in desni kot levi. Eni in drugi se napenjajo, da bi oprali možgane drugim. Ne prenesejo drugačnih v svoji sredi. Navajeni so, da se onim drugim sežge knjige, izžene duhovne, se jih prekrsti, in tiste, ki se ne uklonijo, nazadnje pobije.

Vse to je zapleteno in včasih si res mislim, da bi bilo najbolje, ko bi kdo udaril po mizi in rekel: tako bo, kot bom jaz ukazal in vsi bomo isto mislili. Ampak potem bi bila to prisilna enotnost in enoumje, druge barve, a vseeno. Tega pa nočemo. 

ODPISANI CASANOVA

 Habent sua fata libelli in Butale

Pozimi, še pred epidemijo, sem v Knjižnici Jožeta Mazovca v Španskih borcih na mizi, kamor bralci in knjižničarji odlagajo rabljene knjige, ki jih lahko zastonj odnesemo, opazil knjigo z naslovom Giacomo Girolamo Casanova, Zgodba mojega življenja. Prerasel sem že leta testosteronskih vrhuncev - po pravici povedano je tega hormona pri meni najbrž še komaj kaj zaslediti - a nekaj zanimanja za spolno življenje je še ostalo. Takrat, ko bi bilo treba, Casanove nisem bral, saj njegovi spisi še niso bili dostopni v slovenščini. Bil je tudi na tako slabem glasu, da bi se mi, pridnemu fantiču in zavednemu mladincu, zdelo za malo, da bi segal po takem pohujšljivem čtivu. Zdaj mi pa že nihče nič ne more, niti moja vest - torej sem segel po knjigi in jo odnesel domov. 

Izdala jo je leta 2006 Študentska založba v Ljubljani (kasnejša založba Beletrina), prevedla in duhovito, skrbno raziskano in ubesedeno spremno besedo z naslovom Razsvetljena skribomanija ali strah pred staranjem napisala Maja Novak, ki je najbrž prispevala tudi pojasnilne opombe. Neobsežna knjiga, ki ima le slabih 250 strani, prinaša izbor zgodb iz posameznih etap zapeljivčevega življenja, najbrž najbolj poučnih ali žgečljivih.

Knjiga je potem več kot pol leta ležala doma, zadnjič sem jo pa le vzel v roke in z zanimanjem prebral. Casanova je bil res tič, nastopač, ki mu je bilo zapeljevanje nežnega spola poklic, konjiček in poslanstvo. Gospem in gospodičnam je s praktičnimi vajami odpiral prelestna obzorja spolnega življenja in ob tem sam, kolikor ni sam sebe varal, neznansko užival, dokler ga ni srečala starost. A tega ne bom zdaj opisoval. Opisi so sicer dovolj določni, da človek ve, zakaj gre, a daleč od pornografije, na kakršno naletiš danes. Elegantni so, v izbornem jeziku in slogu, predvsem pa zelo odkritosrčni; ponujajo tudi vpogled v navade in kulturo tiste dobe tako plemstva kot ljudstva. Casanova je bil pravi Evropejec, saj se je srečeval z ljudmi vseh stanov v deželah, kjer se je zadrževal v svojih "večnih potovanjih po vsej Evropi" (str. 236). Prevajalka pravi v spremni besedi, da "... je knjiga neizčrpen vir podatkov o Evropi od Rige do Londona in o evropski družbi 18. stoletja" in da bi "... moral Zgodbo mojega življenja prebrati vsak zgodovinar 18. stoletja, ki da kaj nase." (str. 241)

Kot "sestra feministka" pravi prevajalka, da je bil Casanova "... že takrat rudimentaren feminist". Kot človeka ga ne ceni preveč, saj je po njenem povprečnež, snob, egocentričen nastopač, ki se je bahal, da občuje z Voltairom (poleg številnih drugih veličin), a mu je zameril, ker ni bil navdušen nad njegovim prevodom Ariosta v francoščino in si je nato upal celo polemizirati z velikim razsvetljencem (str. 239). 

Seveda njegovo početje odpira etične dileme, psihološka in sociološka vprašanja. Po mnenju prevajalke je s svojim ravnanjem prikrival svoj strah pred staranjem, neuspešno iskanje osebne identitete in občutje nesmiselnosti življenja. Kakor koli, njegovo življenje in pisanje je dobro izhodišče za razmišljanja in razprave te vrste.

Knjiga ima zanimivo usodo. Po navedbah wikipedije (v globlja raziskovanja se pač ne morem spuščati) je Casanova pri šestdesetih letih, proti  koncu svojega življenja, začel pisati spomine v francoščini, ko je bil v ponižujočih okoliščinah knjižničar na gradu grofa Waldsteina v Duškovu na Češkem leta 1789. Pisanje je sklenil leta 1798, ko je umrl v starosti 73 let. Kot knjiga so spomini izšli po njegovi smrti, okoli leta 1825, pod naslovom Histoire de ma vie, Memoires de J. Casanova de Seingalt, ecrits par lui-meme (Zgodba mojega življenja, spomini J. C. S., ki jih je napisal on sam). Ta prva izdaja je bila cenzurirana. Leta 1834 je delo pristalo na seznamu prepovedanih knjig, Index librorum prohibitorum, hkrati z naslovi drugih spisov tega pisca. 

Knjiga je - ko je duh časa postal prijaznejši - doživela dve izdaji v več delih v francoščini v letih 1960-1962, in v letih 2013-2015. V italijanščino, Casanovov materni jezik, je bila 1926. leta prevedena cenzurirana izdaja; prav taka je izšla še v letih 1961-1963. V treh delih, razširjena in dopolnjena s komentarji, je izhajala od 1983-1989; nato v dveh delih v letih 1999-2017. 

Originalni rokopis, 3700 strani formata folio, to je približno A3, se je znašel v rokah nemškega založnika Friedricha Arnolda Brockhausa. Leta 2010 ga je Francoska nacionalna knjižnica (Bibliotheque National de France) s pomočjo mecena, ki je želel ostati anonimen, odkupila od potomcev Brockhausa za 7,25 milijona evrov. Delo, ki ga imajo za francoski nacionalni zaklad, je skrbno spravljeno v Francoski nacionalni knjižnici. 

Če pobrskate po Amazonu, boste odkrili, da prodajajo lahkoživčeve spomine v eni knjigi (verjetno izbor) v luksuzni vezavi po okrog 100 evrov.

Navajam vse to, da bi poudaril, kakšen pomen pripisujejo temu delu kulturni krogi v državah, kjer se je Casanova največ gibal.

Lepo prevedeni in opremljeni skromni izbor njegovih zgodb sem torej našel v javni (ne šolski) knjižnici na mizi rabljenih gratis knjig z žigom ODPISANO (in knjižničnimi etiketami in žigi). Namesto, da bi se zahvalil za zastonjsko čtivo, sitno sprašujem: zakaj so to knjigo odpisali; zakaj je ne bo več na knjižnih policah ene naših javnih knjižnic? Knjiga je bila več kot deset let izposojana, nato pa je napočil trenutek, ko so jo odpisali. Ne poznam kriterijev odpisovanja knjig. Možni kriteriji so: obrabljenost ali poškodovanost; starost, posebno pri knjigah, ki doživljajo nove izdaje; zastarelost (podatkov, teorij). Nič od tega ne velja za to knjigo. Možen kriterij je moralna oporečnost, politična nekorektnost - tako kot že prej v zgodovini te knjige. Ta je v tem primeru najbolj verjeten razlog za odpis, saj je to delo v našem času spet postalo politično nekorektno. Liber prohibitus. Ali pa, kar je tudi mogoče, samo čtivo za slinaste starce, kajti mladim vse te figure, ki jih opisuje Casanova, niso več zanimive; to so že vse predelali. Danes ni več treba odpirati prostorov naslade. Povsod se nam ponuja, da smo se je že naveličali. To bi bila za knjigo res huda usoda. Nepomembnost. Za odpis.

Sovražnik žensk na knjižnem sejmu

Rad berem kolumne gospodične Mojce Pišek, ker pogleduje na ta podalpski vrtec iz drugih, širših in pomembnejših svetov, čeprav ne vedno tudi bolj prosvetljenih. A v zadnji kolumni (Delo, 13. dec. 2019) me je zbodlo njeno mnenje o knjižnem sejmu. Očita, da je "napaberkovan iz vseh vetrov in nepregleden...". Zame je ta sejem, tak kot je, najljubša prireditev v vsem letu; vedno ga nestrpno pričakujem. Je tak, kot sejem mora biti. SSKJ definira sejem kot "prireditev, na kateri se prodaja in kupuje raznovrstno /dodajmo "knjižno"/ blago". Je tudi "živahen" in včasih kot pravi "babji sejem". Raznovrstnost knjižne ponudbe po vsebini in kakovosti je njegova odlika. Ni ga mogoče vsega pregledati, a je hkrati dovolj pregleden za tistega, ki približno pozna usmeritev posameznih založb. Knjige so razporejene v treh etažah po pomembnosti in/ali velikosti založb. Najmanj si želim, da bi kaka vsevedna komisija predhodno izbrala knjige po kriteriju "politične korektnosti" ali kriteriju kakšne druge pravovernosti. Kdo mi bo, zrelemu človeku, knjigo odsvetoval, jo dal na indeks? Kaj pomeni, če uprava odstrani iz razstavnih prostorov likovno provokacijo, opisuje druga kolumnistka, Ženja Leiler (Delo, 14. dec. 2019) ob primeru Duchampovega pisoarja v galeriji. Izid: avtor se je s to postavitvijo za vse čase vpisal v zgodovino umetnosti.

Bistvo kritike v kolumni je nastop "znanega slovenskega sovražnika žensk" (ki sicer menda v protislovju s svojo teorijo kot moški živi z žensko, a mogoče gre prav to danes v nos), kontroverznega psihoanalitika, ki mu kolumnistka očita sovražni govor proti ženskam, feministkam in LGBT. Tega človeka po njenem mnenju ne bi smeli spustiti na podij. To je prvi greh, greh vodstva sejma. Drugega greha smo, po njenem, krivi vsi, ki nismo protestirali, predvsem pa pisatelji, ki bi bili morali biti družbena vest, pa se v tej zadevi niso oglasili in so s svojo tiho podporo nastopu druge ubili (sic!). "Zakaj Slovenci v resnici ne marajo pisateljev", se sprašuje kolumnistka in - če povzamemo - odgovarja: Zato, ker se niso postavili v bran ženskam itd., ko jim je neki obskurni individuum odrekal njihove pravice. 

Prvič, pisatelji zame niso nikakršen enovit družbeni "objekt ali subjekt", ki bi ga imel ali ne imel rad; celo, če jih imam pred očmi kot družbeno "telo", kot člane Društva pisateljev. Drugič: rad imam ali pa nimam rad, kar kak pisatelj napiše. Bolj malo me zanima politično udejstvovanje Dostojevskega. Je kot pikica proti vesolju njegovega dela. Handkejevo politično stališče je madež na njegovi osebnosti, njegovo delo lahko kljub temu berem kot literaturo kogar koli drugega. Cankar je dejal, da kakovosti jajc ne gre soditi po moralnosti petelina. Torej zadržanje pisateljev ob morebitnih obrobnih provokacijah tega ali onega subjekta vsaj zame nikakor ni merilo, ki bi odločalo, ali bom bral in kupoval knjige, ali ne. 

Moža, o katerem je beseda, nisem poslušal, a če je res psoval in ščuval proti posameznikom, skupini ali kategoriji ljudi, nagovarjal k zlim dejanjem, ga je treba nemudoma vreči ven. Če je komu odrekal človekove pravice, pravico do samolastnega življenja v skladu z njegovim nagnjenjem in občutkom, če je pravice "teptal" (kako je to videti?), je bil njegov nastop neprimeren in je na taki prireditvi nezaželen.

Če pa je razvijal svojo teorijo ali "teorijo", magari teorijo o idealnotipskima moškem in ženski, o idealni družini, o ojdipskem kompleksu in motnjah spolnosti in kar je še tega – to so aktualna vprašanja duševnega zdravja - se je treba z njim spopasti na teoretski ravni in z empiričnimi raziskavami: v neposredni razpravi ali teoretičnem članku, ne pa mu prepovedati nastopa. Kategorija "sovražnega govora", na kateri temelji zahteva po prepovedi nastopa, je hudo zmuzljiva in napihljiva reč. Nedavno smo dokazovali, da je "fašist" faktografska oznaka in ne psovka; oznaka osebe, katere politično delovanje ima te in te konkretne značilnosti, opažene v politični zgodovini. Tako tudi izjave, da gre pri kom za "nerazrešen ojdipski kompleks" ne bi smeli vzeti za psovko, ampak za psihološko dejstvo (če je utemeljena). (Je imenovati nekoga proti njegovi volji "sovražnik žensk" sovražni govor?) Navsezadnje: kaj me briga, kaj si o meni ali o Ljubljančanih misli neki kvazi-psiholog. Ali pa me morda v živo prizadene? Če je mož različice doživljanja spola in spolnih opredelitev ocenjeval z vidika predpostavljene "normalnosti", mu je pač treba povedati, da je za časom; da je danes spoštovanje človekovega samodoživljanja in samoopredelitve na tem področju vrednejše od kakršne koli "objektivne" opredelitve in ocene njegove osebnosti. Vendar pa to ne pomeni, da je iskanje družbenih in osebnostnih pogojev ustvarjalnega in izpolnjenega življenja odveč in prepuščeno posameznikovi samooceni.  Psihiatrični bolnik ima drugačno menje o sebi kot psihiater o njem, a je zanj in za druge bolje, da se podvrže psihiatrovi obravnavi. Če je "normalnost" zastarel pojem, zdravje posameznika in družbe to ni in razprave o tem ne bi smeli imeti za končano in ovirati njeno nadaljevanje.

Lahko, da možak naklada; lahko da zagovarja zastarele nazore; tedaj teoretski obračun z njim ne bi smel biti težak. Lahko da so ga spustili na podij kljub temu, da so nasprotniki že obračunali z njegovimi nazori. Kaj pa zagovorniki? Tudi teh je kar nekaj. Se mora vodstvo sejma strankarsko opredeljevati? Audiatur et altera pars! Kot obiskovalec ne bi rad poslušal samo ene stranke, naj bo še tako napredna.

Saj so podobni demokratični sentimenti tudi na oni strani luže, ali pa so tam že vsi podlegli ene vrste ideologiji in "čistijo" predavalnice?

Žrtvujoča se mati

Marcel Štefančič je napisal debelo knjigo o svojem branju Ivana Cankarja. Ta knjiga me še čaka. Zadnjič sem malo pokukal vanjo in domnevam, da bo precej naporno branje. V prejšnji Oni (6. 11 18), prilogi Dela, je bil ob izidu te knjige objavljen intervju s Štefančičem z uredniškim naslovom "Cankarjeva mati je bila bolj kot ne pošast", kar je citat iz intervjuja, kjer avtor utemeljuje svoje stališče. Štefančič je tako na svoj način označil s - po mojem mnenju - pregrobo oznako tisto, kar so doslej označevali z besedami "cankarjanska mati". To naj bi bila samopomilujoča, žrtvujoča se mati, ki s svojo pojavo in vedenjem vzbuja v otrocih občutke sramu in krivde in jih tako veže nase.

Na ta intervju se je odzvala bralka (Ona, 13. 11. 18), ki piše, da je "razžaljena" zaradi te Štefančičeve izjave. "Oskrunil je pisatelja, njegovo mater in njegovo umetnost", piše bralka, samohranilka, ki "je morala poskrbeti za marsikaj". Opisuje, kako je skrbela, da bi prinesla k hiši "kak tolar za preživetje".

Cankarjeva mati se je borila z veliko revščino ob nesposobnem očetu in veliko otrocih v revni deželi. Ni pa rečeno, da ni mater, ki zlorabljajo svoje otroke telesno ali pa – kar je za njihovo dozorevanje enako škodljivo – čustveno. V kolikšni meri velja to za Cankarjevo mater, naj se pričkajo literarni zgodovinarji. Mene bolj zanimajo današnje matere, med katerimi pa bi za to ali ono lahko uporabili slabšalno oznako »cankarjanska mati«.

S temi mislimi v glavi sem danes naletel na fejsbuku na objavo, ki z laičnim pedagoškim namenom opisuje prepir med materjo in odraščajočim sinom. Sin je materi izročil račun za svoje storitve v gospodinjstvu, kot so košnja trate, pospravljanje sobe, varovanje mlajšega bratca, odnašanje smeti itd. v skupnem znesku 103 evre. Mati je na hrbtno stran tega »računa« napisala svoje storitve: nosečnost, prečute in prejokane noči, skrb ob boleznih, nakupe igrač, napore v službi za več denarja, vseh vrst bolečine, odpovedovanje svojim interesom itd. Taksativno je navedla 14 »storitev«. Ob vsaki je pripisala: nočem plačila. »Ko je fant to prebral«, piše v objavi, »je zajokal, pogledal svojo mamo in rekel: "Mama, rad te imam!" Vzel je svinčnik in na svoj »račun« napisal z veliki črkami PLAČANO, in mamo tesno objel."

Malo se mi je obračalo ob tej solzavi zgodbi, a pomislil sem, da lahko ob njej pojasnim, kaj je narobe s tako vzgojo.

Najprej o tem, kar je realnega na stvari. Res je, da je vloga mame v glavnem neprecenljiva. Res je, da je materam samohranilkam še posebej težko, saj se znajdejo v vlogi tistega, ki mora poskrbeti za preživetje cele družine; poleg tega pa še v zelo zahtevni in protislovni vlogi vzgojiteljice, ki ji manjka dopolnilo v očetovski vlogi. Zgoraj navedeni materinski napori so v glavnem resnični.

Nekaj povsem drugega pa je odnos med materjo in sinom, kakršen je prikazan zgoraj in je povsem verjeten. Kaj pomeni fantov "račun", ki ga je izdal materi? Prvič, fantov "račun" je klic po ljubezni, po sprejetosti kljub mladostniški težavnosti. Običajno tiči za otroškimi materialnimi zahtevami, kot tudi za prestopki, kakršni so kraja, goljufija in podobni, potreba po sprejetosti in ljubezni. Otrok se ne čuti sprejetega, upoštevanega, kaj šele uslišanega. Tako nesprejetega se lahko počuti kljub materinim dejanskim naporom, ki jih vlaga v preživetje družine in vzgojo otrok. Drugič, odraščajoči fant potrebuje denar, s katerim bi lahko samostojno razpolagal - žepnino, ne samo zaradi njegove menjalne vrednosti, ampak tudi kot simbol samostojnosti. Za nenavaden način "prodajanja" in "obračunavanja" svojih storitev za dom in družino se je odločil po prepiru z materjo; o čem in kako se je odvijal prepir, ne vemo, sklepamo pa lahko, da je ocenil, da bi mama tako neposredno prošnjo zavrnila, zato jo je sklenil podkrepiti z "obračunom storitev".

Če je mati taka, kot izhaja iz navedenega opisa, je tako fantovo doživljanje povsem verjetno. Ta mati je žrtvujoča se mati. Poleg tega je natančna samoljubna knjigovodkinja svojih materinskih storitev. Mati za vse svoje trpljenje noče plačila. Je velikodušna? Kje pa! Noče plačila v denarju, tako kot ga zase zahteva fant; zahteva plačilo druge vrste.

Razumni starši sploh ne govorijo z otrokom o svojih zaslugah za otrokovo bitje in žitje in mu svojih naporov ne očitajo! Te napore jemljejo kot nekaj, kar so si sami rade volje zadali, čeprav je včasih resnično težko zdržati. Omenjena mati vzbudi v fantu občutek krivde, otrok zajoka in se skesano odpove svoji zahtevi. Otrok spozna, da se ona žrtvuje zanj. On je vzrok njenega trpljenja. Lahko si mislimo, kako je človeku živeti z občutkom, da je onesrečil lastno mater. A to še ni vse. Končni smoter se izkaže potem, ko fant zajoka, objame mater in ji izpove svojo ljubezen. Odraščajoči fant se vrne v materino naročje, namesto da bi se osamosvojil od nje. To je pošastna sebičnost žrtvujoče se matere. Na to verjetno misli Štefančič.

Pa povejte še, slišim glas, kako naj ravna mama, ki ji pride fant s tako zahtevo? Razumna mama se sama pri sebi vpraša, kaj to pomeni. Prepozna otrokovo težnjo po samostojnosti in prošnjo za sprejetost in uslišanost. Reče mu: Res, za svoja leta veliko pomagaš in prispevaš za družino. S tem mi močno olajšaš moje delo. Tudi brez tega te imam rada, ampak tvojo pomoč cenim. (Objem.) Stvari, ki jih narediš ti, ali ki jih naredim jaz za družino, pri nas ne plačujemo z denarjem. Zdi se mi, da potrebuješ žepnino. Je tako? Če da: lahko ti dam toliko in toliko. To je tvoj denar, ki ga lahko porabiš, kakor hočeš. Ko boš to porabil, do naslednjega meseca ne dobiš nič več. Velja?

Zakaj imam neprebrane knjige?

Ko je obiskovalka, ki doma ni imela bogve koliko knjig, nekoč stopila v mojo sobo in zagledala celo steno po vsej dolžini in do vrha napolnjeno s knjigami, je osupnila: A si vse to prebral? Neee, kje pa! Iz vljudnosti ni spraševala dalje, kajti naslednje vprašanje bi bilo: čemu jih pa potem imaš in čemu kupuješ nove? 

Koliko od svojih knjig sem prebral? Od približno 150 knjig zbirke Sto romanov sem jih prebral okrog 50. Pri Nobelovcih je razmerje slabše: veliko me jih še čaka; a mnogi zastarevajo. Toliko za približno oceno razmerja med prebranimi in neprebranimi leposlovnimi knjigami. To bi bila lahko tudi mera mojega nivoja aspiracij. Moje aspiracije so očitno trikrat višje kot moja realizacija.

Pri stvarnih knjigah je razmerje med številom prebranih in neprebranih knjig še manj ugodno. Leposlovno knjigo običajno preberem do konca, stvarne knjige pa pogosto ne. Med stvarnimi knjigami so priročniki, učbeniki in podobne knjige, pri katerih prebereš tisto, kar v nekem trenutku potrebuješ. Enciklopedije pač ne boš šel brat od A do Z. Se pa najde kak zanesenjak, ki se loti takega podjetja. Nekoč sem že poročal o človeku, ki se je tako lotil branja Enciklopedije Britanike.

Kako je torej s tem; zakaj kar naprej kupujem knjige, čeprav jih toliko še nisem prebral? Čemu jih imam? In čemu jih kupujem?

Ni logično, da jih imam, saj gotovo ne bom mogel prebrati vseh, ki jih še nisem. V prejšnjem sestavku sem zatrdil, da jih imam, ker se ne morem ločiti od njih, ker so, prebrane ali ne, del moje identitete, materializirani spomini, delčki mojega življenja. Dodal bi, da še vedno upam, da jih bom nekoč prebral. 

Toda neprebrane knjige na mojih policah so neopravljena naloga. So neprestan opomin: "Kupil si jih, pa ne prebral." Z njimi je povezan občutek krivde, sramu in stresa; občutek neustreznosti, nesposobnosti; očitek impulzivnega kupovanja, samoprecenjevanja, slabega načrtovanja. Ne bi bilo bolje, ko bi si priznal, da sem se "zaplaniral", potem pa naredil skrbno preračunan izbor knjig, ki bi jih res rad prebral in ki jih realno še lahko preberem, ostalih pa se znebil? Za vsako novo kupljeno knjigo bi se moral znebiti ene stare. A od teh, ki jih imam, se ne morem ločiti; pa tudi od svojih želja in apetitov se ne morem ločiti. Torej jih bom še kupoval. 

V tej razpetosti med željo, ki vodi do kupovanja knjig, in realizacijo, ki pomeni kopičenje neprebranih knjig in občutek obremenjenosti z neizvršeno nalogo, mi pride kot prva na misel tolažba: tudi drugi imajo knjižnice neprebranih knjig. To je dejstvo. 

Umberto Eco je imel v svoji knjižnici desetkrat več knjig, kot jaz - 30.000. Gotovo jih ni prebral. Živel je 86 let. Recimo, da je bral od desetega leta dalje, torej 76 let. Če bi vsak dan prebral eno knjigo, bi jih prebral 365x76 = 27740, nekaj manj kot 30.000. Vendar ob vsem delu, predavanjih in pisanju, ni mogoče prebrati vsak dan ene knjige. Če znižamo zahtevnost na eno knjigo na teden, kar je precej realno pri zagnanih bralcih, se število možnih prebranih knjig zniža na 52x76 = 3952, kar je 13% obsega Ecove knjižnice, dobra desetina. Toliko je morda prebral, več ne. Gotovo je imel v svoji knjižnici tudi bibliofilske izdaje starih knjig, ki se jih samo lista, prebere pa le sem in tja kak odstavek. Na bibliofile, zbiralce predvsem antikvarnih knjig, naj bo zaradi užitka ali njihove tržne vrednosti, v nadaljevanju sploh ne mislim.

Povsod po svetu, tudi pri nas, se najdejo ljudje, ki si ustvarijo take velike zasebne knjižnice in ki seveda ne preberejo vseh svojih knjig, v manjšem obsegu pa je tako z vsemi nami, ki kupujemo knjige. To je torej neko kulturno dejstvo, neka poteza naše kulture. Nassim Nicholas Taleb, avtor uspešnice Črni labod in raziskovalec naključnosti, imenuje neprebrane knjige v osebni knjižnici protiknjižnica (antilibrary) in se zavzema za to, da bi bila ta protiknjižnica čim večja. Namesto tega negativnega izraza za pozitivno vrednoteno stvar predlaga Kevin Mims japonski izraz cundoku (tsundoku), ki pomeni prav to, kupljene a neprebrane knjige, zalogo neprebranih knjig (gl. vire). Mims predlaga tudi vmesno kategorijo delno prebranih knjig, kot so npr. enciklopedije.

To, da imam tovariše v nesreči (...socios habuisse malorum), v precejšnji meri olajša moj občutek pritiska in nelagodja, ostane pa vprašanje: čemu jim/nam torej služijo zasebne knjižnice neprebranih knjig?

Omenimo najprej praktičen motiv. Staremu reklu "vsaka knjiga svoj'ga bralca najde" dodajmo reklo "vsaka knjiga kdaj prav pride". Je dober občutek, da imaš pri roki možne reference in da ti ni treba iskati drugod. A drugi motivi so pomembnejši.

Neprebrane knjige niso samo naloga, ki nas čaka, so tudi obet, ki buri radovednost, spodbuja umsko lakoto in nas ohranja mentalno živahne, razgibane. Neprebrane knjige so potencial znanja, obljuba razvoja, ohranjanje radovednosti. So raziskovalno orodje, zakladnica reči, ki jih še ne veš, pa jih boš mogoče zvedel. Čim prej spoznaš, da česa ne veš, tem prej in hitreje se naučiš. 

Zaloga neprebranih knjig nas uči skromnosti, intelektualne ponižnosti in zadržanosti. S svojo prisotnostjo nas neprebrane knjige opominjajo, da ne vemo vsega; da je toliko tega, česar še nismo predelali in premislili. To nas motivira za branje in učenje in izboljša odločanje, saj se zavedamo negotovosti premis, na katere opiramo svoje odločitve. Znano je, da nevedni ljudje precenjujejo svoje sposobnosti in znanje, razgledani in poučeni pa ga podcenjujejo oziroma precenjujejo znanje drugih. V psihologiji je to znano kot Dunning-Krugerjev zakon. Najbolj zaželeni so prizadevni in razgledani ljudje, največja nevarnost so prizadevni nevedneži, prepričani o svoji vednosti.

Zasledil sem članek, ki prav spodbuja k povečevanju zakladnice neprebranih knjig: "obdajte se s še več knjigami, ki jih nikoli ne boste mogli prebrati", pravi neka piska (Stillman, gl. vire). Pribije: "Vaša prenapolnjena knjižnica ni znamenje neuspeha ali nevednosti, je častno znamenje." In drugi člankar potrdi: "Mislim, da je prav, da imate na svojih policah knjige, ki ste jih prebrali, pa tudi take, ki jih niste" (Mims, gl. vire).

Zadnjič sem tako sedel pod svojo knjižno zakladnico in se, potolažen in povzdignjen, ujel pri preračunavanju, kaj vse bom še prebral. Zazdelo se mi je, da se vidim daleč v prihodnosti z naslednjo knjigo v roki. Kot bi se moj vek podaljšal, saj vendar potrebujem čas, da vse to preberem.  Če mi je Bog dal zmožnost branja in razumevanja in mi omogočil, da sem lahko kupoval knjige, bo gotovo poskrbel tudi za to, da bom živel, dokler jih ne preberem. Neprebrane knjige mi dajejo vero v nesmrtnost. Logično?

Tako. Ne samo, da sem se znebil pritiska neopravljene naloge, izboljšal sem si samopodobo, ker spadam v razred ljudi z velikim cundoku (v izogib napačni interpretaciji glej besedilo zgoraj) in dobil sem dovoljenje - kaj dovoljenje, spodbudo - za neovirano kupovanje novih knjig. Spodobilo bi se, da bi dobil kakšno priznanje od knjigotržcev. Izjavljam, da tega nisem pisal po njihovem naročilu, zdaj, v sezoni knjižnih sejmov.

Viri

Nassim Nicholas Taleb, Črni labod, Učila international, 2010

https://www.inc.com/jessica-stillman/why-you-should-stop-feeling-bad-about-all-those-books-you-buy-dont-read.html

https://www.nytimes.com/2018/10/08/books/review/personal-libraries.html

Kam s knjigami?

Približala se je knjižna jesen. Začel se je Frankfurtski sejem, sledita Frankfurt po Frankfurtu in Slovenski knjižni sejem. Oba sem že vpisal  v koledar. Gotovo bom spet kaj kupil. Le čemu? Kam naj jih dam? Vse je že polno. Znanca, starejša zakonca, izobraženca, sta se sklenila preseliti v manjše, varovano stanovanje. Znašla sta se pred vprašanjem: kam s knjigami? Ko sta prerešetala vse možnosti, sta se nazadnje odločila za najpreprostejšo in najhitrejšo: s samokolnico sta zvozila knjige v ulični smetnjak.

To dejanje mi je pred očmi kot nočna mora. Tega ne bi mogel storiti. Tega ne bom storil. To je samoamputacija.

Pa vendar: police so polne, nove knjige  polagam vodoravno v špranje nad pokonci stoječimi starimi. A tudi tako nimam več kam. V kleti imam sicer depo, dipo, še en regal za res stare knjige, ki jih najbrž ne bom več vzel v roke. Pa je tudi vse polno. Sem in tja se vendarle ločim od kakšne knjige. Nekaj starejših psiholoških knjig sem odstopil sorodnici, kolegici po stroki, in sem hvaležen, da jih je bila pripravljena sprejeti, saj si mislim, da bodo pri njej v dobrih rokah. Včasih nesem kakšno v knjižnico, na mizo, kjer so gratis knjige. Nad antikvariati sem obupal: kakšno knjigo bi že vzeli, a moral bi sestaviti seznam ali prinesti knjige, potem bi morda prodal desetino za bagatelno ceno. Škoda truda. Tako mi zajetni zvezki Medicinske enciklopedije zagrebškega Leksikografskega zavoda, nedvomno zastareli, ki jih Cunjak ne mara, služijo za zapolnjevanje zevajočih praznin nad omarami. Ostane oglaševanje na Bolhi. Raje podarim kot prodam.

Poglavitno pa je tole: kadar koli se ločim od kakšne knjige, se ne počutim dobro. Žal mi je zanjo. Neredko jo kasneje kdaj pogrešam. Knjige niso samo predmeti, so del mene, naj se to sliši še tako patetično. 

Nekoč se je pred mojim regalom znašel znan slovenski literarni kritik in prevajalec. Ošinil je knjige in pobegnil iz sobe. Kaj je videl? Videl je trdo vezano izdajo zbirke Sto romanov, kakih 150 knjig lepo razvrščenih, tako da se vidi valovita črta raznobarvnih knjižnih hrbtov. Videl je celotno zbirko Nobelovcev na polici pod stropom. Dovolj, da si je mislil: No, ta jih kupuje na metre za okras in veljavo. Pri njem sem zapravil ves kredit razumnega človeka, če sem ga kaj imel. Gotovo me je uvrstil med praznoglave povzpetnike. Ta motiv kupovanja knjig pri meni odpade. Malokdo zaide v moj kabinet, da bi občudoval metražo. 

O čem govorim, ko govorim o svoji knjižnici? Kakšen je moj odnos do nje? Kaj te knjige povedo o meni, kaj mi pomenijo?

Tisti štirimetrski kot predelna stena delujoči regal poln knjig in regal v kleti pomenita, takole čez palec, 3000 knjig. Od teh sta jih dve tretjini tukaj, "na vpogled" v moji sobi, in ena tretjina v kleti ali pa v drugi vrsti, nevidnih, v regalu, ki je pred mano. Dve tretjini sta "aktivni", takoj dosegljivi, ena tretjina "pasivna", tam zadaj ali spodaj. 

Kaj lahko razberem iz te svoje zbirke? Količina knjig že sama pove nekaj o meni in mojih interesih. Knjige imam rad. Zbiram jih, kupujem. Od  nekdaj. Tudi berem, seveda. So vse pomembnejši del mojega življenja, odkar so hormoni nehali s svojim čarnim plesom. S knjigami so povezani različni občutki ugodja. V njih so ti občutki materializirani. Začnejo se ob pregledovanju katalogov, sijajne, nepogrešljive Bukle, revije o novih knjigah; kataloga Sveta knjige in številnih katalogov, ki si jih nagrabim ob knjižnih sejmih. Pregledujem jih, prebiram povzetke in ocene in v duhu se pred mano razprostre pester svet življenjskih tematik, položajev, težav in izzivov, zapletov, interesov, čustev, kalejdoskop človeške komedije. O doživljanju v knjigarni, ali na sejmih, ko prelistavam knjige, bi lahko napisal poseben sestavek. To so zame prazniki, ki so pravzaprav "polniki", polni paše za oči in duha. Knjižnice s čitalnicami so zame svetišča; knjigarne ne dosti manj. 

Približno petino do četrtine mojih knjig sestavlja lepa književnost, beletristika.  Osnovo tega dela biblioteke sestavljata zbirka Nobelovci (pred kratkim sem ponovno prebral Komu zvoni, ki sem jo imel za čtivo v gimnaziji, da bi spoznal razliko v doživljanju med tedaj in sedaj) in zbirka Sto romanov (med njimi so me posebej pritegnila Laclosova Nevarna razmerja).  Poleg njiju zbirka Delovih romanov (Saramagova Slepota) in zbirka Slovenska zgodba (DZS, z Zupanovim Menuetom za kitaro in Kocbekovo Tovarišijo), nekdanja zbirka biografij DZS (Stone, Sla po življenju - Michelangelo), izbrana dela Dostojevskega, poleg tega pa še za polico ali dve drugih leposlovnih knjig. Tisto pač, kar je bilo tedaj zame cenovno ugodno. Nekaj teh knjig sem podedoval od svojih tet. Njihove knjižne zapuščine, Mohorjevih knjig in priljubljenih romanov, nisem zavrgel. 

Tri četrtine ali več je torej stvarnih knjig. Poleg splošnih del, kot so enciklopedije (Slovenska enciklopedija in Veliki splošni leksikon DZS) in zbirk knjig o zgodovini (UNESCO-va Zgodovina človeštva, Propylaeen Weltgeschichte) so druga splošna dela o slovenski zgodovini, o geografiji Slovenije, razne poljudno-znanstvenne knjige ipd. Ostale bi lahko razdelili na družboslovne in humanistične ter naravoslovne, naprej pa po posameznih področjih. Prednjači psihologija (tudi Freudova zbrana dela v nemščini), sledijo filozofija (tudi žepna izdaja Kanta v nemščini, pa nekaj del filozofske zbirke Slovenske Matice) in druge humanistične vede, zgodovina. Nekaj je tudi del antičnih piscev, predvsem latinskih (v dvojezičnih izdajah) ali del o antiki - z njimi ohranjam kontinuiteto z gimnazijskim šolanjem - pa knjige zbirke Studia Humanitatis. V novejšem času me privlačijo knjige iz zbirke Esenca Mladinske knjige in pa skoraj vse, kar izda založba UMco. Med  knjigami s področja naravoslovja so poljudna dela z vseh poglavitnih področij, fizike, biologije, medicine. Nekaj časa me je zanimala geologija in nastala je mala zbirka knjig o geologiji. Sicer pa pri meni dobite tudi Martinčič-Sušnikovo Malo floro Slovenije (ključ za določanje cvetnic in praprotnic) pa kaj o vrtičkarstvu, poleg planinskih vodnikov po Julijskih Alpah in Karavankah. Z leti se je nabrala tudi mala knjižnica likovnih monografij in likovnih priročnikov. Posebna polica je namenjena učbenikom različnih jezikov, tistih, ki sem se jih učil, in tistih, ki bi se jih rad naučil. 

Zanimivo je tudi vprašanje, česa pri meni ne boste našli. Nimam knjig o glasbi, o športu, o pravu, o ekonomiji, razen kakšnega primerka, ki se je znašel tu po naključju, pa starega KNAURS-ovega Konzertfuehrer in učbenika za glasbeni pouk.

"Človekova knjižnica je simbolna reprezentacija njegovega uma", piše Kevin Mims (gl. op.). Osebna knjižnica je slika prevladujočih zanimanj človeka, je slika razvoja njegovih zanimanj skozi življenje, če le ve oziroma lahko pove, kdaj je kupil kakšno knjigo. So zanimanja, ki so trajala le določeno omejeno obdobje, ali doživela vrhunec v določenem, omejenem obdobju, in zanimanja, ki trajajo vse življenje. 

Knjige so materialni delci človekove identitete. Vsake knjige se drži "oblaček" doživljanja, čustev, misli: vzgib, zaradi katerega nas je pritegnila; fantazija o tem, kaj bomo v njej našli, ali kako nam bo služila; doživljanje ob njenem prelistavanju in branju; uporaba tistega, kar smo v njej našli. So priročna simbolična materializacija možnih, a ne ubranih, življenjskih poti. Kako bi bilo, ko bi bil šel študirat slovenščino? Tedaj bi bil najbrž moral prebrati Slodnjakove Obraze in dela... Pa se je antikvarna knjiga znašla na polici in za nekaj časa sem v fantaziji postal slovenist! Kot otrok, ki se igra pilota! In če bi bil germanist? Ja, bi bral Deutsche Geschichte! Knjiga je materializirani delček življenja, ne samo zato, ker nam je "vzela" čas, ampak ker se z njo povezuje del našega doživljanja in spominov, ne le realno doživetega ampak tudi vseh sanjarij, fantazij in neuresničenih možnosti. Zato se težko ločimo od nje. Ne od vsake enako, seveda.

Kam torej z mojimi knjigami? Naj ostanejo, kjer so. Sem in tja bom že še kakšno nesel kam, pa tudi še kakšno novo kupil.

Viri:

https://www.nytimes.com/2018/10/08/books/review/personal-libraries.html

Čudoviti svet dnevnikov

Že dolgo časa si prizadevam, da bi pisal dnevnik. To mi ne uspeva najbolje; dnevnik se rad spremeni v tednik ali pa so v njem dolga obdobja praznine. Pa vendar, ko se oziram nazaj, se je nabralo kar nekaj zvezkov. Pišem tudi blog, pravzaprav sem pisal več blogov z različnimi naslovi v različnih omrežjih. Ob tem sem se razgledoval tudi po "teoriji" pisanja dnevnikov. Ja, o tem obstaja obširna literatura. V roki imam knjigo, ki sem jo kupil pred dvajsetimi leti, The Journal Book (ed. Toby Fulwiler). Obsega 400 strani - o dnevnikih in njihovem pomenu in rabi na različnih področjih. Kljub temu, da sem se zavedal pomena pisanja dnevnika v posameznih strokah, sem svoje zanimanje za to področje imel za čudaško, za nekakšno obsedenost z načini pisanja in oblikami dnevnikov. Potem pa sem malo raziskoval in odkril, da se veliko ljudi ukvarja s tem in da obstaja razvejan in pester čudoviti svet dnevnikov. 

Za prvo silo sem si sestavil takle pregled osnovnih vrst dnevnikov:

Naj pojasnim ta miselni vzorec.

Dnevnike oziroma zapise, ki imajo dnevniški značaj, delimo najprej na dve veliki skupini, pisne dnevnike in likovne, risane in/ali slikane dnevnike. Poleg tega pa obstja še tretja skupina brez kake skupne značilnosti; to so: različni planerji ali organizatorji, spominske knjige in preglednice, npr. preglednica ASLDCS. Opravimo najprej s temi, ne da bi se poglabljali vanje - za to bo še čas.

Spominsko knjigo smo včasih imeli skoraj vsi. Vanjo so nam sorodniki, sošolci in znanci kaj narisali in napisali kakšne modre nasvete in lepe želje. Če jo danes vzamete v roke, se spomnite na ljudi, ki so se ovekovečili na njenih straneh.

Preglednica AGENDA-SCRIBENDA ali ASLDCS je list papirja, razdeljen na šest okenc z latinskimi nazivi in služi načrtovanju in pregledovanju opravljenega v nekem obdobju. Sestavil sem jo, da bi načrtoval in sledil naslednjim področjem:

AGENDA - kar je treba storiti (seznam opravkov)

SCRIBENDA - kar je treba napisati

LEGENDA - kar je treba prebrati

DESIDERATA - kar si želim (predvsem nove knjige)

CONTINGENTIA - kar se je nepredvidenega zgodilo, se pripetilo

SOMNIA - sanjske želje.

Planerji ali organizatorji: koledarji, rokovniki, agenda, urniki, seznami opravil.

Opravimo še z likovnimi dnevniki, ki jih bomo obravnavali kdaj kasneje.

Skicirka je namenjena študiju risanja in slikanja, navadno po stvarnih področjih (risanje predmetov, krajine, portreta, figure itd.).

Likovni dnevnik sledi likovni produkciji kronološko. V svoj likovni dnevnik nalepim majhno fotografijo vsake slike, ki jo napacam.

Ilustrirani dnevnik, pa kot pove ime, prikaže dnevne dogodke z risbo ali sliko.

In zdaj smo pri pisnih dnevnikih, pa oznake "pisni" ne jemljemo prestrogo, lahko vsebujejo tudi risbe, fotografije ipd. Delijo se na splošne in posebne.

Splošni dnevniki vsebujejo zelo raznolike opise in razmišljanja, refleksije, mešano z različnih področij, kot jih pač dan prinese. Med njimi so najbolj znani osebni dnevniški zapisi. Lahko razumemo tudi, da kdo piše skrivni intimni, ljubezenski ali erotični dnevnik. Prav priročen je hitri dnevnik, v katerega pod datum zapišemo le gesla ali stavek o tistem dnevu. Posebna oblika dnevnika, na meji med pisnim in likovnim je dnevnik izrezkov ali lepljenka, trganka (scrapbook), v katerega vlagamo ali lepimo izrezke iz časopisov, fotografije, vstopnice, račune in kar je še takih papirnatih dokumentov - iz dneva v dan. Posebna vrsta splošnega ali mešanega dnevnika je dnevnik izpiskov iz literature (commonplace book). Njegov poglavitni namen je zbiranje podatkov, ki jih uporabimo pri učenju, raziskovanju, pisanju besedil. Z njegovo pomočjo lahko sledimo spreminjanju svojih zanimanj in vseživljenjskemu učenju. Svoj dnevnik te vrste sem naslovil MISCELANEA, mešanica strokovnih zanimivosti z vseh vetrov. Dnevnik izpiskov je seveda lahko bolj ali manj mešan (ali "svaštarski") ali pa bolj ozko usmerjen na določeno področje, npr. psihologijo. Takih usmerjenih dnevnikov ima lahko človek več, npr. za družboslovje in za naravoslovje, za zgodovino in filozofijo.

Posebne dnevnike vodimo za vsako od različnih področij svojih zanimanj in hobijev: dnevnik branja, potovalni dnevnik, terapevtski dnevnik, dnevnik sanj, dnevnik opazovanja narave, vrtnarjenja, dnevnik pisateljskega gradiva. Posebne vrste je družinski dnevnik, dnevnik najine zveze, dnevnik vzgoje. Tak dnevnik lahko vodimo le določeno obdobje, ko spremljamo kak poseben proces: dnevnik nosečnosti, dnevnik otroka, dnevnik šolarja. Vsak od teh dnevnikov se lahko deli na podvrste, npr. terapevtski dnevnik po vrstah bolezni.

V ta pregled nismo vključili službenih dnevnikov, razen v kolikor ni mogoče jasno ločiti službenega od zunajslužbenega, kot npr. pri raziskovalcih, ki vodijo svoj osebni in hkrati službeni raziskovalni dnevnik.

Ne da bi poznal to delitev (saj sem jo sestavil šele zdaj), sem do zdaj vodil tele dnevnike: hitri dnevnik vodim približno deset let; običajni osebni dnevnik precej dalj a zelo neredno. Imam nekaj zvezkov oz. map dnevnika izpiskov (commonplace book). Odkar hodim na slikarski tečaj, imam nekaj skicirk, vodim pa tudi likovni dnevnik. Dnevnik branja se mi ne posreči; kaj sem prebral, je razvidno iz drugih dnevnikov (hitri, navadni) in blogov.