ODPISANI CASANOVA

 Habent sua fata libelli in Butale

Pozimi, še pred epidemijo, sem v Knjižnici Jožeta Mazovca v Španskih borcih na mizi, kamor bralci in knjižničarji odlagajo rabljene knjige, ki jih lahko zastonj odnesemo, opazil knjigo z naslovom Giacomo Girolamo Casanova, Zgodba mojega življenja. Prerasel sem že leta testosteronskih vrhuncev - po pravici povedano je tega hormona pri meni najbrž še komaj kaj zaslediti - a nekaj zanimanja za spolno življenje je še ostalo. Takrat, ko bi bilo treba, Casanove nisem bral, saj njegovi spisi še niso bili dostopni v slovenščini. Bil je tudi na tako slabem glasu, da bi se mi, pridnemu fantiču in zavednemu mladincu, zdelo za malo, da bi segal po takem pohujšljivem čtivu. Zdaj mi pa že nihče nič ne more, niti moja vest - torej sem segel po knjigi in jo odnesel domov. 

Izdala jo je leta 2006 Študentska založba v Ljubljani (kasnejša založba Beletrina), prevedla in duhovito, skrbno raziskano in ubesedeno spremno besedo z naslovom Razsvetljena skribomanija ali strah pred staranjem napisala Maja Novak, ki je najbrž prispevala tudi pojasnilne opombe. Neobsežna knjiga, ki ima le slabih 250 strani, prinaša izbor zgodb iz posameznih etap zapeljivčevega življenja, najbrž najbolj poučnih ali žgečljivih.

Knjiga je potem več kot pol leta ležala doma, zadnjič sem jo pa le vzel v roke in z zanimanjem prebral. Casanova je bil res tič, nastopač, ki mu je bilo zapeljevanje nežnega spola poklic, konjiček in poslanstvo. Gospem in gospodičnam je s praktičnimi vajami odpiral prelestna obzorja spolnega življenja in ob tem sam, kolikor ni sam sebe varal, neznansko užival, dokler ga ni srečala starost. A tega ne bom zdaj opisoval. Opisi so sicer dovolj določni, da človek ve, zakaj gre, a daleč od pornografije, na kakršno naletiš danes. Elegantni so, v izbornem jeziku in slogu, predvsem pa zelo odkritosrčni; ponujajo tudi vpogled v navade in kulturo tiste dobe tako plemstva kot ljudstva. Casanova je bil pravi Evropejec, saj se je srečeval z ljudmi vseh stanov v deželah, kjer se je zadrževal v svojih "večnih potovanjih po vsej Evropi" (str. 236). Prevajalka pravi v spremni besedi, da "... je knjiga neizčrpen vir podatkov o Evropi od Rige do Londona in o evropski družbi 18. stoletja" in da bi "... moral Zgodbo mojega življenja prebrati vsak zgodovinar 18. stoletja, ki da kaj nase." (str. 241)

Kot "sestra feministka" pravi prevajalka, da je bil Casanova "... že takrat rudimentaren feminist". Kot človeka ga ne ceni preveč, saj je po njenem povprečnež, snob, egocentričen nastopač, ki se je bahal, da občuje z Voltairom (poleg številnih drugih veličin), a mu je zameril, ker ni bil navdušen nad njegovim prevodom Ariosta v francoščino in si je nato upal celo polemizirati z velikim razsvetljencem (str. 239). 

Seveda njegovo početje odpira etične dileme, psihološka in sociološka vprašanja. Po mnenju prevajalke je s svojim ravnanjem prikrival svoj strah pred staranjem, neuspešno iskanje osebne identitete in občutje nesmiselnosti življenja. Kakor koli, njegovo življenje in pisanje je dobro izhodišče za razmišljanja in razprave te vrste.

Knjiga ima zanimivo usodo. Po navedbah wikipedije (v globlja raziskovanja se pač ne morem spuščati) je Casanova pri šestdesetih letih, proti  koncu svojega življenja, začel pisati spomine v francoščini, ko je bil v ponižujočih okoliščinah knjižničar na gradu grofa Waldsteina v Duškovu na Češkem leta 1789. Pisanje je sklenil leta 1798, ko je umrl v starosti 73 let. Kot knjiga so spomini izšli po njegovi smrti, okoli leta 1825, pod naslovom Histoire de ma vie, Memoires de J. Casanova de Seingalt, ecrits par lui-meme (Zgodba mojega življenja, spomini J. C. S., ki jih je napisal on sam). Ta prva izdaja je bila cenzurirana. Leta 1834 je delo pristalo na seznamu prepovedanih knjig, Index librorum prohibitorum, hkrati z naslovi drugih spisov tega pisca. 

Knjiga je - ko je duh časa postal prijaznejši - doživela dve izdaji v več delih v francoščini v letih 1960-1962, in v letih 2013-2015. V italijanščino, Casanovov materni jezik, je bila 1926. leta prevedena cenzurirana izdaja; prav taka je izšla še v letih 1961-1963. V treh delih, razširjena in dopolnjena s komentarji, je izhajala od 1983-1989; nato v dveh delih v letih 1999-2017. 

Originalni rokopis, 3700 strani formata folio, to je približno A3, se je znašel v rokah nemškega založnika Friedricha Arnolda Brockhausa. Leta 2010 ga je Francoska nacionalna knjižnica (Bibliotheque National de France) s pomočjo mecena, ki je želel ostati anonimen, odkupila od potomcev Brockhausa za 7,25 milijona evrov. Delo, ki ga imajo za francoski nacionalni zaklad, je skrbno spravljeno v Francoski nacionalni knjižnici. 

Če pobrskate po Amazonu, boste odkrili, da prodajajo lahkoživčeve spomine v eni knjigi (verjetno izbor) v luksuzni vezavi po okrog 100 evrov.

Navajam vse to, da bi poudaril, kakšen pomen pripisujejo temu delu kulturni krogi v državah, kjer se je Casanova največ gibal.

Lepo prevedeni in opremljeni skromni izbor njegovih zgodb sem torej našel v javni (ne šolski) knjižnici na mizi rabljenih gratis knjig z žigom ODPISANO (in knjižničnimi etiketami in žigi). Namesto, da bi se zahvalil za zastonjsko čtivo, sitno sprašujem: zakaj so to knjigo odpisali; zakaj je ne bo več na knjižnih policah ene naših javnih knjižnic? Knjiga je bila več kot deset let izposojana, nato pa je napočil trenutek, ko so jo odpisali. Ne poznam kriterijev odpisovanja knjig. Možni kriteriji so: obrabljenost ali poškodovanost; starost, posebno pri knjigah, ki doživljajo nove izdaje; zastarelost (podatkov, teorij). Nič od tega ne velja za to knjigo. Možen kriterij je moralna oporečnost, politična nekorektnost - tako kot že prej v zgodovini te knjige. Ta je v tem primeru najbolj verjeten razlog za odpis, saj je to delo v našem času spet postalo politično nekorektno. Liber prohibitus. Ali pa, kar je tudi mogoče, samo čtivo za slinaste starce, kajti mladim vse te figure, ki jih opisuje Casanova, niso več zanimive; to so že vse predelali. Danes ni več treba odpirati prostorov naslade. Povsod se nam ponuja, da smo se je že naveličali. To bi bila za knjigo res huda usoda. Nepomembnost. Za odpis.