V nedeljo se nameniva na severno stran, skozi Staro Fužino v Voje. Rad bi šel na Uskovnico pogledat, če še stoji sirarna, kjer smo nekoč zimovali s taborniškim klubom Orion. Hotelir pravi, da se do tja pride tudi z avtom. Na koncu se odločiva za korita Mostnice. Tega še nisem videl. V Stari Fužini najprej zaideva. Pri kažipotu za Center Triglavskega narodnega parka trmarim, da morava tja. Kje naj vodi prava pot h koritom, če ne mimo tega centra? Center je središče vseh poti. Izkaže se, da si je Center izboril lokacijo, kjer lahko nemoteno deluje: stran od ceste, stran od vseh poti, na samem. Slepa ulica. Vrneva se, pešačiva skozi vas do konca, do cerkve sv. Pavla. Nedeljsko dopoldne, pravzaprav že poldne, precej kolesarjev, živahno. Povsod kažipoti do sob in apartmajev: Arh, Babič, Ceklin, Cerkovnik, Kovačič, Logar, Majer'ca, Planšar, Ražen, Štros, Urbanc, Urh, Vesna, Vihar, Žmitek ...
Pripešačiva do Zoisove graščine; tam nama nekdo potrdi, da sva na pravi poti. Prideva do Mostnice in potem zložno navzgor ob vodi. Pogledi na ozka korita, ki jih je izdolbla voda, strme stene, pod katerimi se svetlika zelenilo vode; kotanje, skledice, slapiči ... Hudičev most. Zakaj je Hudičev? Ne vem. Najbrž se je tam prikazoval Hudič. Ali pa je koga potegnilo v korito. Struga se razširi, voda se preliva po kotanjah, skledah, čez prage. Kamnita izdolbena skulptura: Slonček.
Koča na Vojah. Avtomobili. Avtomobili tukaj? Asfaltirana cesta. Predah za malico. Poiščeva prostorček na klopci na drugi strani ceste, stran od ljudi. Počijeva. S ceste sem me nekdo pokliče: Profesor Mesec! Ja, tukaj, osebno. Nekdanja izredna študentka, leto 1985. Kratek pogovor, ugotovimo, da imamo skupno znanko. Pravilo šestih korakov: od poljubnega stika preko drugih stikov v šestih korakih prideš do sorodnika. Med Slovenci gotovo še prej.
Pri lesenem, v deblo izdolbenem koritu natočiva studenčnice - in ko se odmaknem, se zazrem v znani obraz pedagoginje, ki sem z njo pri nečem sodeloval, ne vem več, pri čem. Z možem je; ugotovimo, da se bomo malo okužili, če ne z drugim pa z lepotami okoli nas.
Nadaljujeva pot proti slapu Mostnice pod strmimi stenami, mimo senožeti. Nekdo s traktorjem obrača seno. Lepo razvrščeni mali seniki, zdaj najbrž vikendi; na nekaterih so sončni zbiralniki. Sanjarim, kako bi bilo, če bi človek imel tako počitniško hišico, tu zgoraj, na samem, v miru. Ob cesti tabla: LIZINA HIŠKA, dajemo v najem. Res je spodaj na loki, nedaleč od struge Mostnice hiša, pravzaprav so trije objekti. Na strehi sončni zbiralnik za nujno elektriko. Hm, bogve, koliko stane najem. Planinska koča je blizu, od nje pa asfaltirana cesta.
Pri Koči pod Slapom se ne ustaviva. Nadaljujeva navkreber do slapa. Slap je čudovit, zdi se mi lepši od Savice, le da je manjši. Ni mi žal, da sva se potrudila do sem.
Nazajgrede jo od koče naprej mahneva po asfaltirani cesti. Ko še ni bila asfaltirana, smo po tej cesti koračili proti Vodnikovi koči, ne mimo korit. Prehitevajo naju močni traktorji, ki so prej obračali seno. Ljudje ne bivajo več na senožetih, tudi začasno ne. Iz doline se pripeljejo s traktorji, postorijo, kar je treba, in se vrnejo v dolino. Časi so se res močno spremenili.
Na koncu ceste, nedaleč od jezera, veliko parkirišče. Če hočeš do Koče na Vojah, moraš plačati vstopnino, 3 €. Parkiranje tudi 3 €. Pri hišah malo negotovo zavijeva navzdol proti jezeru. Že prej, na prevalu naju je zajel topel zrak. Tu je še topleje. Zmajarje visoko nad dolino dviguje vzgonski veter. Topel vetrič naju boža, ko se čez travnik približava jezeru. Kopalci, odbojka na mivki, Kramarjev bife. Veliko ljudi. Kar hitro greva mimo, a pot do Janeza se čudno vleče. Malo sva le utrujena. In tudi lačna. Zavijeva proti hotelu; preden prideva tja, je gostišče, kjer sva videla, da ponujajo jedi na žlico. Kakšna juha ali ričet bi se prilegla. Zunaj je vse zasedeno. Fant pravi, da je notri prostor. Kaj pa imate? Samo še golaž in joto. Hvala, bova pogledala še pri sosedu. V sosednji gostilni se vzpneva po stopnicah; za mizo skupina starejših možakov. Zaprto je. Ob petih zapiramo. Lahko vam povem, kje boste dobili za jesti. Nakremžim se, bolj zato, ker je zaprto, kot zato, ker bi mi njegov predlog ne bil všeč. A Bohinc je užaljen: Če nečte, pa ne. - O, ja, ja, prosim, povejte. In nama da napotke, od Janeza naprej.
Spodaj se spogledava: kaj veliko korakov ne bi več naredila. Greva pod Skalco. Pod skalco, pod navpično steno, je restavracija. Nisem imel namena a govejo juho in naravni zrezek s solato sem kar hitro zmazal. Natakar naju je še prijazno fotografiral: "da se bo vidlo jezero". Pozabil sem naštimati bliskavico.
Ni komentarjev:
Objavite komentar