Prispevek za simpozij SAZU ob tridesetletnici spravne slovesnosti v Rogu in ob stoletnici rojstva nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. 24. 6. 2020
KAKO DO SPRAVE?
Blaž Mesec
Morda moje besedilo ne bo tako znanstveno utemeljeno, kot bi se spodobilo v tej visoki ustanovi. A mislim, da so ob temi, o kateri razpravljamo, pomembna tudi osebna pričevanja, da ujamemo duha, ki bo usmerjal razpravo.
Moram pojasniti, kdo sem in od kod in kako da se mi pletejo po glavi take čudne misli.
Leta 1941 so me na cvetno nedeljo, teden dni pred mojim prvim rojstnim dnem, nesli v leseno cerkev Svete družine v Mostah v Ljubljani z oljčno vejico v rokah. Tisti dan so hitlerjevska letala bombardirala Beograd.
Vojno sem preživel skrbno varovan doma v mansardi hiše v Zeleni jami, kjer sta bila moja starša najemnika, in na zaklenjenem dvorišču in vrtu. To je bil moj svet. Z mamo sem odhajal v bližnjo okolico, v trgovino, k peku, v cerkev in včasih z avtobusom k zdravniku na Ježico. Ata je vso vojno delal v Mestni elektrarni v turnusu 12/24. Nikoli ni služil vojakov, ker je bil, preden si je ustvaril svojo družino, kot edini hranilec družine z materjo in tremi mladoletnimi sorojenci oproščen te dolžnosti. Iz vojnega obdobja se spomnim samo nočnega butanja po vratih sosednje hiše in kričanja; obiskov nekega "strica", ki je zvečer prišel, prespal in ga zjutraj, ko sem se zbudil, ni bilo več; in vojakov, ki so nekoč na božični večer ropotaje prišli k nam gor voščit vesel Božič in - tako si mislim zdaj - pogledat, če ga praznujemo. Našli so me v kotu pod jaslicami in ata in mamo ob meni. Sveta družina. Ata je kasneje govoril o racijah, o tem, da so ga peljali v Belgijski kasarni mimo nekega okenca, za katerim je ovaduh delil mimoidoče na "sumljive" in "nesumljive". Ata je reševala njegova službena obveznost. Včasih so mimo naše hiše korakali vojaki v kasarno, ki je bila v današnji šoli. Že proti koncu vojne se je neki objestni vojak prav pred našo hišo prevrnil z motorjem. Dolgo sem gledal visoki steber črnega dima in gume, ki so se cvrle.
Po osvoboditvi nas je nekoč obiskal stric. Bil je partizan, radiotelegrafist pri Vrhovnem štabu. "Kucal" je Titova povelja; povedal, kako so nastavili past Mihajloviću; kako so létali na Vis in v Bari. Tega strica sem imel skoraj rajši kot ata, ki ni bil tako korajžen. Ko se je stric demobiliziral, so mu ponudili neko zaupno službo, pa je odklonil. Potem se pa sam znajdi, so mu rekli. In je bil v začetku tramvajar. Najsrečnejše obdobje mojega življenja, je rekel kasneje. Tudi drugi stric je bil pri partizanih. Tam je staknil neko bolezen: metalo ga je. Rekli so: "jurišantski napadi". Nekoč ga je na tramvaju napadla neka ženska, češ da je bil zraven, ko so ubili njenega moža. Moj dobri stric! Baba zmešana! Moja krstna botra, ki ji dolgujem sproščeno materinsko varstvo, je imela moža, ki je bil na drugi strani. Pred vojno je bil aktiven v neki desni stranki. Pokončali so ga v nekem partizanskem napadu na njihovo postojanko. Za njim je ostala vdova s tremi mladoletnimi hčerkami. V mojem spominu bodo do konca ostale neke srečne počitnice, ko sem se igral z njimi. Vse tri so doštudirale in prispevale družbi. Njihova mati pa je nekoč, vedoč, kaj govori, na učenkino vprašanje, ali veruje v Boga, odgovorila: Verujem. In izgubila službo. Okrog mene so bili ljudje, ki so bili v partizanih, v partiji; in svojci ljudi, ki so jih pogrešali; ki so izginili, pa ni nihče vedel kam; ljudje, ki so se zaprli vase; ki so se sami pokončali. K nam je hodil gospod, ki je kot kulak odslužil svoje v Strnišču. Še danes imam na enem koncu družine svojih bratrancev in sestričen, "mežnarjevih", ki še vedno pomagajo v cerkvi. In na drugi strani bratrance, sinove dobrega strička jurišanta, ki so se vsi izučili in za enega zadnjih Dnevov mladosti "zdrejali" štafetno palico.
Sam sem bil kot dejaven mladinec ob koncu gimnazije sprejet v Zvezo komunistov. Ob koncu vojaščine sem se dal črtati iz evidence. To ni bilo zame. Ohranil sem vero v socializem; partijski sestanki pa so bili duhamorno discipliniranje in iskanje sovražnikov znotraj in zunaj. Nobenih pogovorov o idejah, ki bi vodile naprej. Nisem za politiko, sem sklenil.
In »bistvogledje« za sklep te skice mojega doživljanja? Zaradi bratomorne vojne so trpeli vsi: trpeli od rok nasprotnikov in rok svojih sobojevnikov. Ljudi, ki jih je čas potisnil na eno ali drugo stran, tiste ljudi, ki so me spremljali v otroštvu in mladosti, sem imel rad. Oblikovali so me. Nočem se spopadati ne z enimi ne z drugimi. Nikdar se nisem spopadal z njimi. Kako naj bi se spopadal z lastno materjo, ki je do konca verovala v Boga? Kako naj bi se spopadal z lastnim očetom, ki ni imel nikakršne vere, tudi v človeka ne. Vsi lažejo, je govoril. Ljudi sem se bal, mi je zaupal pred koncem. Morda je bilo njegovo edino upanje, da bo kaj iz mene. Idejni protagonisti obeh strani so že davno pod rušo. Mir je. Naša generacija potomcev se poslavlja. Zakaj potomci potomcev zastrupljajo duha in sejejo sovraštvo?
Ob spravni maši v Rogu, na Krenu, ko sta si segla v roke dva človeka, nadškof, dr. Alojzij Šuštar, ki sem ga cenil, in predsednik Milan Kučan, ki ga cenim, sem bil ganjen. Oddahnil sem si. To je sprava, sem si rekel. To je zgodovinski dogodek. Prelomnica. Zdaj je konec nesmiselnega ločevanja in izločanja. Zdaj je moja domovina pomirjena. Vraga!
Ne bom se spraševal, zakaj domovina ni spravno pomirjena. Na obeh straneh pogrevajo stare strasti in netijo nove, da bi pridobili ali obdržali svojo oblast (kali?) in svoje iluzije. Je bila v plebiscitarni glas za samostojno Slovenijo vključena fantazma o nadaljevanju socializma? Je bila v plebiscitarni glas za samostojno Slovenijo vključena fantazma o vrnitvi v leto 1939? Ni bilo trideset let razvoja te države dovolj, da bi te fantazme prepoznali za to, kar so?
Bolj pomembno se mi zdi odgovoriti na vprašanje, kaj sprava sploh pomeni. Zakaj stisk rok najuglednejših predstavnikov obeh strani ni bil dovolj? V resnici je ostalo nekaj zamolčanega. Ponavljam, da bi si morali predstavniki obeh nasprotnih strani vzajemno javno priznati subjektivno poštene namene in obžalovati nenamerne realne izide ter svoja nepoštena in zločinska dejanja. Kakšne poštene namene?
Pošteni namen enega dela nasprotnikov OF je bil zavarovati narod, ljudi, pred represalijami, pred nasiljem okupacijskih sil in ohraniti meščanski, kapitalistični družbeni red (ki je danes naš ustavni red), morda tudi kraljevino. Upali so, da se bo vojna sreča nagnila na stran kralja in zaveznikov. To upanje ni bilo brez realne osnove. (Navsezadnje se je predsednik kraljeve vlade po vojni vrnil v Jugoslavijo, ki pa ni bila več to, kar je bila prej.) Dotlej pa se je treba narediti ubogljivega, lojalnega okupacijskim oblastem, in po potrebi tudi poklekniti pred njimi. Vse v dobro naroda.
Namen drugega dela nasprotnikov OF je bil ohraniti slovenski narod v okviru združene Evrope pod vodstvom zmagovite Hitlerjeve Nemčije. V to se je težko vživeti, a morda takole: med vojno so ostri, po vojni bodo samo prevzeli vlogo vodilne nacije, hegemona (kot jo ima danes zavezniška država). Naj je to pričakovanje videti še tako absurdno spričo tedaj dobro znanih rasističnih stališč nacistov do Slovanov in spričo izrecne Hitlerjeve zahteve, da je treba to deželo narediti spet nemško, temu pričakovanju ne moremo očitati namena uničiti slovenski narod.
Namen obojih je bil preprečiti komunistično revolucijo in uveljavitev komunizma. S stališča današnjega odnosa do komunizma ob vseh mednarodnih zavezah, ki smo jih sprejeli, in po vsem, kar se je zgodilo med revolucijo, v socializmu in z njim, ne moremo reči, da je bil ta namen zgrešen.
Namen desnih lahko preskusimo tudi z negativno domnevo. Ali je mogoče na desni strani najti dokaze, da so bili njihovi nameni zli, tj. da so sodelovali z okupatorjem, da bi uničili slovenski narod, ali morda z avanturističnim namenom, da bi si pridobili zgolj osebne koristi v povojni ureditvi, naj bo v Hitlerjevi Evropi ali v kraljevini?
Pošteni namen OF je bil osvoboditi deželo od okupatorjev in zagotoviti slovenskemu narodu obstoj ob izrecni grožnji nacistov, da bo uničen, in ob uničevalnih dejanjih okupatorjev. Namen OF je bil zagotoviti narodu svoboden razvoj z bojem proti okupacijskim silam na strani zahodnih zaveznikov. Drugi namen je bil rešiti socialno vprašanje, ustvariti po vojni socialno pravičen red. Tudi to je bil cilj celotne OF. Ob vprašanju, kako priti do tega in kakšne vrste socialno pravičen red naj bi to bil - pred vojno je že obstajalo več modelov socialno pravične narodne skupnosti - pa so komunisti vsilili svojo ideologijo – ki je s svojo fantazmo o Novem svetu in novem Človeku, osvojila tudi mnoge druge - in začeli izvajati komunistično revolucijo. S poudarjanjem potrebe (resnične ali namišljene) po enotnem vodenju odpora so podredili druge skupine OF in s taktičnimi potezami potisnili v kolaboracijo tudi tiste svoje nasprotnike, ki jih ni navduševal Hitlerjev projekt.
Pošteni nameni obojih in zgrešeni načini njihove uresničitve so - ob nepripravljenosti obeh prevladati predvojne ideološke okope - trčili in se nerazrešljivo zapletli v bratomorni vojni.
Morda je čas, da idejni dediči obeh strani to uvidijo in obe strani priznata druga drugi dober namen ter obžalujeta zla dejanja in slabe izide. Morda je čas, da si nehajo prizadevati za zmago nad nasprotnikom in da nasprotja rešujejo po demokratični poti. Morda je čas, da nehajo pogrevati stara sovraštva in netiti nova in zastrupljati duha. Nekdanji zmagovalci so postali poraženci in nekdanji poraženci zmagovalci. Oboji so že lahko doživeli občutke zmagoslavja; morda niso oboji izživeli podle strasti maščevanja in poračunavanja.
Kakšne bi bile posledice takega priznanja? Če desni uvidijo, da so omalovaževali socialno vprašanje in jim je skrb za deprivilegirane izmaknila iz rok partija, ki je zanetila revolucijo, bodo morda danes skrbneje pazili na socialni mir, preprečevali pavperizacijo dobršnega dela prebivalstva, brzdali pohlep in omejevali razkošje bogatih; bodo morda bolj skrbeli za solidarnost in se ne spravljati najprej nad prejemnike socialnih pomoči. Morda bojo uvideli, da gospodarske krize ni uravnal in ne uravnava »svobodni trg« ampak obilen poseg držav. Če levi uvidijo, da sta se z velikimi žrtvami izvedena revolucija in novi red skvarila, kljub temu, da je socializem prinesel tudi veliko dobrega, razen politične svobode in potrošnih dobrin, bodo morda prizanesljivejši do kapitalizma, do podjetništva, do zasebne pobude. Morda si bojo prizadevali za socialno državo in za več oblik lastnine, za »kapitalizem s človeškim obrazom«, ki ima zglede v Evropi. Morda bi potem prišlo do smiselne strankarske in parlamentarne igre in do izmenjavanja desnih in levih na oblasti na temelju soglasja, da je skrb za skupnost, za ljudstvo, za republiko Slovenijo, nad strankarskimi razlikami, nasprotji in ambicijami.
Zadnjič je pogovor nanesel na pomanjkanje stanovanj. Ugotovili smo, da so bila vsa stanovanjska naselja v Ljubljani, od Roških stolpnic, Savskega naselja, mimo Štepanjskega naselja, Novih Fužin, moščanskega »Pentagona«, Koseških blokov, Draveljskih blokov, Šentviških blokov, Bratovževe ploščadi in tako naprej, zgrajena za časa socializma. Po osamosvojitvi so zrasli Celovški dvori in še kakšno tako naselje dragih stanovanj, ki so bila krinka korupcije. V socializmu smo dobili zgradbo Parlamenta, stolpnici na Trgu republike, UKC, Cankarjev dom, Dom Španskih borcev. Po osamosvojitvi smo dobili Stadion Stožice in propadlo podjetje, ki ga je gradilo; in dve kliniki, ob gradnji katerih so se dolga leta polnili zasebni žepi. Kje je novi NUK? Kje železniška postaja? Kje domovi za stare? Stojijo Dom na Taboru, na Poljanah, v Štepanjskem naselju, na Novih Fužinah, v Dravljah, za Bežigradom, na Koleziji. In še bi lahko našteval gradnje socialistične socialne države. Zdaj pa rastejo hoteli za tujce, trgovska središča, izpostave tujih mega-trgovcev, kristalne poslovne palače, »vila bloki« s pregrešno dragimi stanovanji in zasebne vile bogatašev. Katero uspešno podjetje je zgradilo stanovanja za svoje delavce? Denar se steka v posvečene zasebne žepe domačinov in tujcev. Ne navajam tega, ker bi si želel socializma, ampak zato, da bi opozoril na morda usodno vrzel sedanje ustavno deklarirane socialne države.
Pred vojno sta si bolniški strežnici v ljubljanski bolnici kupili družinsko hišo, stanovali v njej, skromno živeli in oddajali nekaj prostorov nepremožnim najemnikom ter odplačevali kredit na 30 let. Kredit je že davno odplačan. V tej hiši stanujem. Tu je moj dom. Hočem pomiritev duhov in pravično družbo; da se ne bi bali drug drugega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar