Egerija

 Na lanskem knjižnem sejmu (2022) sem se ustavil pri stojnici, kjer sem opazil knjige s področja logoterapije. A pogled se mi je ustavil najprej na knjigi z zagonetnim naslovom Egerija z žensko podobo v starodavnem mozaiku. Mehko mi je legla v dlan in se razprla ter pokazala svojo dvojno naravo: na levi strani latinsko besedilo, na desni slovensko. Preberem podnaslov: Potopis/Itinerarium: Romanje, bogoslužje in sveta dežela v pozni antiki. Latinščine sem se učil, se bolj malo naučil - tako se mi zdi - in še to skoraj vse pozabil. To me moti in vznemirja in rad bi obnovil, kar sem se naučil in še kaj novega dodal. Da sem človek, ki zna nekaj latinsko, spada k moji identiteti. Fino se mi zdi, da sem se, čeprav bežno in od daleč, le dotaknil duše starodavnosti. A kaj ko so latinska besedila klasikov, Livija, Tacita in drugih tako presneto težka. Trudili so se z malo besedami veliko povedati, zato so uvedli različne jedrnate slovnične konstrukcije, ki delajo preglavice učencem. Sem poskusil. Tu pa preberem naključni latinski stavek in - ga vsaj približno razumem. Pozabim na Frankla in kupim Egerijo. Bral bom, latinsko. Slovensko na nasprotni strani mi bo v pomoč.

In sem bral. V takem besedilu se veliko besed ponavlja. Ob zori smo vstali, se podali na pot, prehodili dolgo pot po dolini in se ustavili ob vznožju svete gore. Tako nekako. Vstati, pot, hoditi, dolina, gora, vrnožje, vrh, povzpeti se, spustiti se - iz ene doline v drugo, z ene gore na drugo, od samotišča do samotišča. Samotišče? Monasterium. Manastir, valjda. Menihovo prebivališče. Počasi se vzbudi zanimanje za tiste čase. Kako je bilo videti romanje pred časi Tomota Križnarja in Zvoneta Šeruge? Kako so bile videti tiste dežele? Kaj je gospa doživela? Počasi.

Delo. Egerijin potopis je dnevnik "večletnega romanja po svetopisemskih krajih Egipta, Palestine, Sirije, Mezopotamije in Male Azije ... ki ga je napisala neznana romarica ... odkrit pred dobrimi sto leti ... ", piše v spremni besedi. (Vse znanje povzemam po spremni besedi prevajalca patra Jana Dominika Bogataja OFM. Moja so samo vprašanja in opazke o mojih počutjih in, seveda, ureditev po temah. Vsi citati so iz knjige; številk strani ne navajam).

Čas. Egerijino romanje naj bi potekalo med leti 381 in 384 n.š. Po nekaterih nekoliko kasneje. Od Kristusovega časa jo je ločilo kakih sto let manj kot nas od Trubarjevega. Od Mojzesa, čigar poti je sledila, pa bog ve koliko, a če so vse ostaline resnične, ne tako zelo davno. Tako da je bil svet ustvarjen s pojavom homo sapiensa ali, še bolje, z začetkom pismenosti. Tako bi človek sodil po otipljivih opisih ostalin Mojzesove poti. Drugo je mit.

Oseba. Kdo je bila Egerija, lepa gospa z naslovnice? Ime ima po nimfi, družabnici in svetovalki rimskega kralja Nume Pompilija, torej ime, ki je obstajalo med Rimljani. Kdo pa je romarka s tem imenom, ni znano. Tri teorije so. Po prvi je bila Silvija iz Akvitanije (330-406 n.š.; Akvitanija je del današnje Francije; v potopisu namreč omenja reko Rono; neki mezopotamski škof pa jo je ob prihodu pozdravil, češ da prihaja s konca sveta). Silvija je bila svakinja Flavija Rufina, prefekta na dvoru Teodozija I Velikega, rojenega v Hispaniji, zadnjega cesarja še celovitega rimskega imperija, nerazdeljenega na vzhodni in zahodni del. Po drugi teoriji je avtorica Gala Placidija (388-450), sama hčerka Teodozija Velikega, saj si je tako drago potovanje lahko privoščila samo oseba visokega, najvišjega stanu. Soglasno naj bi bila sprejeta tretja teorija, da je bila Egerija nuna, članica meniške ali redovne skupnosti posvečenih devic. Ves potopis je namreč napisan kot pismo redovnim sestram, ki jih Egerija tudi ves čas nagovarja ("Kajti, moje predrage, verjemite mi ..."). Ta teorija ne izključuje prejšnjih dveh. Morala pa je biti visokega stanu, saj navadna redovnica, tudi če bi bila predstojnica, ne bi zmogla stroškov romanja, ne vse zaščite med potjo. O tem, kako se je preživljala med romanjem, ne piše; sploh skoraj nič o banalnih podrobnostih vsakdanjosti, samo o svetih rečeh. Ali je podoba na platnicah njena ali kake druge ženske, iz pojasnil h knjigi ni razvidno. Iz roke ji na verižici visi torbica. Je to popotna torba romarice? Ali pa le toaletna torbica Pompilijeve družabnice?

Dnevnik.  Zgodovine najdbe ne bom opisoval; to je za strokovnjake. "... ohranjeno besedilo je sestavljeno iz dveh vsebinsko in kronološko različnih delov. Prva polovica opisuje zaključek Egerijenega romanja, v katerem je razvidno pet različnih potovanj: pot na Sinaj po stopinjah izraelskega izhoda iz Egipta ..., vzpon na goro Nebo ..., pot v Mezopotamijo ... in obisk martirija sv. Tekle ter vrnitev v Konstantinopel ... " V drugem delu, ki je časovno pred prvim, opisuje bivanje v Jeruzalemu in njegove svete kraje z bogoslužji ob različnih praznikih, predvsem Velike noči. Do časovne zamenjave obeh delov je prišlo zaradi naključij, ki jih povzema starodavni rek "habent sua fata libelli". Drugega dela ne bom povzemal, saj pretežno opisuje obrede v Jeruzalemskih cerkvah ob Veliki noči.

Vsebina dela. Moje pričakovanje, da bom poleg nekoliko lažjega razumevanja latinščine zvedel tudi kaj o življenju v tistih časih in deželah, se ni izpolnilo. Sveta žena piše domala samo o svetih rečeh, nekako tako kot sem že nakazal z izmišljenim stavkom spredaj. Naj navedem še resnični odstavek: 

"Tedaj pa sem se spomnila, da je zapisano, da je sveti Janez krščeval v Enonu blizu Selima, zato sem ga vprašala /duhovnika op. pis./, kako daleč je ta kraj. Nato je sveti duhovnik dejal: 'Prav tukaj je, dvesto korakov stran. Če želiš, vas peš popeljem tja. Tale čudovita čista voda, ki jo vidite v tej vasi, teče namreč iz tega izvira.' - Zahvalila sem se mu in prosila, da bi nas popeljal na kraj, kar se je tudi zgodilo. Nemudoma smo se odpravili z njim peš po zelo prijetni dolini, dokler nismo prišli prav do prijetnega sadovnjaka, kjer nam je na sredi pokazal izvir zelo dobre in čiste vode, ki je tekla vsa v eni strugi. Imel pa je ta izvir pred seboj nekakšno jezero, pri katerem je, kot se zdi, deloval sveti Janez Krstnik."

Odprava in pot. Egerija seveda ni potovala sama, ampak s spremstvom. Kako je bilo sestavljeno, ni razvidno. Karavano so spremljali vodiči: "... so nas sveti vodiči, ki so bili z nami, opozorili ..." Kadar so se gibali po nevarnih krajih, so imeli vojaško spremstvo iz lokalnega garnizona rimske vojske ("... so na vsakem postajališču tudi samotišča z vojaki in častniki, ki so nas ves čas spremljali od utrdbe do utrdbe." - "Mi pa smo od tam že poslali nazaj vojake, ki so nam v skladu z rimskim vojaškim redom nudili pomoč, dokler smo potovali preko sumljivih krajev." - "... ni bilo več treba biti vojakom v nadlego."). Kljub spremstvu Egerija pogosto piše v prvi osebi "sem prispela - prenočila - obiskala", kar kaže na njen nadrejeni status in instrumentalni odnos do spremstva. Po ravnem je Egerija jezdila na oslu, v strmino pa se je vzpenjala peš ("... smo prišli do vrha gore Nebo ... tako, da smo lahko večji del vzpona opravili jahaje na oslih. Vrh pa je bil ponekod bolj strm, zato se je bilo treba nanj trudoma povzpeti peš ...") Ni videti, da bi jo nosili v nosilnici. kar res ne bi bilo skladno z njeno ponižno pobožnostjo. Med pohodom so seveda tudi počivali; po vzponu na Sinaj dva dni ("... smo se morali tam zadržati dva dni, da bi si znova opomogli.") Verjetno so imeli s seboj obstojnejšo hrano, manj verjetno bi jo kupovali spotoma, neredko pa so jih gostili krajevni menihi ali cerkveni dostojanstveniki ("Ko smo od duhovnika pa tudi od svetih menihov ... prejeli blagoslovljene darove iz sadovnjaka ..."). Hodili so po vodo k izvirom ob poti ("Od tam smo naslednjega dne znova šli po vodo."). Prebivalci so morali biti obveščeni o prihodu karavane, saj so jo običajno pričakali: "Naproti so prišli tudi drugi duhovniki ... pa tudi vsi menihi ... ki jih nista ovirali starost in onemoglost." Včasih so zašli na brezpotja ("Tam namreč ni prav nobene poti, ampak le peščene puščave"), a večinoma niso hodili po divjini ampak po urejeni poti s postajališči: "Od A. do N. je namreč pet postajališč, od tam do Ura ... pa še pet postajališč." Na vseh pomembnejših krajih iz Stare zaveze so samotišča ali cerkve. "Na čast temu vodnjaku (kjer je Jakob napojil drobnico Rahele) je sezidana cerkev, ogromna in lepa." Pot natančno sledi v Stari zavezi opisani poti Izraelcev iz "egiptovske sužnosti".  Egerija omenja in obišče sleherni kraj, kamen ali vodni vir, ki je omenjen v Svetem pismu. Začuda se je ta spomin (?) ohranil skozi stoletja. 

Obrazec potovanja. Opis sledi stereotipnemu dnevnemu redu popotnice: "... smo razjahali in že nam je blagovolil priti naproti duhovnik tega kraja in kleriki, ki so nas takoj sprejeli in peljali gor k cerkvi. Ko smo prispeli, smo takoj po ustaljeni navadi najprej molili, nato prebrali odlomek iz knjige svetega Mojzesa, zapeli psalm, primeren temu kraju, in po vnovični molitvi smo šli dol." In tako iz dneva v dan. Nič težav, nič vsakdanjih tegob in neudobja, samo sveta zaverovanost v sveto. Egerija ne opisuje srečanj z "navadnimi" ljudmi, samo s "svetimi" možmi, te pa opisuje tudi bolj konkretno: "Bil je čil starec."

Geografija. Pogosto se vrstijo opisi pokrajine. "... prišli do nekega kraja, kjer so se gore, med katerimi smo hodili, razpirale in odkrivale neznansko obsežno, povsem položno in silno lepo dolino." Egerija kaže zanimanje tudi za življenje ljudi ob poti: "Čeprav je vsa gora Sinaj tako skalnata, da tam ni niti grmička, je vendar spodaj ob vznožju gora ... nekaj malega zemlje. In sveti menihi ... brž posadijo drevesca, napravijo sadovnjake in njive..."

Arheologija. Iz spremne besede in opomb povzamemo, da je bil Egerijin potopis pomembna usmeritev za arheologe. "Ko so kopali /starodavni kleriki, op. pis./ na mestu, ki ga je bil pokazal, so našli votlino ... in takrat se jim je med kopanjem pokazala kamnita krsta ... so na pokrovu našli vklesano 'JOB'. Temu Jobu so na tistem mestu takoj postavili cerkev, ki jo vidite", je Egeriji pojasnjeval menih. "Pokazali so nam tudi ogromno skalo na tistem kraju, kjer je šel z gore sveti Mojzes ... na tisti skali je v jezi razbil plošči, ki ju je prinašal." Nekaj (ali precej?) je tudi izmišljenega: "Še danes se vidi, da so bili temelji teh bivališč /Izraelcev, op. pis./ kamniti in krožne oblike". Opomba prevajalca pojasnjuje, da Izraelci niso na poti gradili zidanih bivališč, da pa romarji radi sprejemajo take "dokaze". "Pokazali so nam tudi tisti kraj, kjer so zanje deževale mana in prepelice" - bi sodilo tudi v to kategorijo. Naletimo tudi na primer spomeniškega varstva; če že ne prvega v zgodovini pa precej zgodnjega. "Tisti kraj, kjer je Job sedel na kupu gnoja, je sedaj čist, obkrožajo ga železne ograje, velika steklena svetilka pa tam sveti od noči do noči."

Krajevni običaji. Sem in tja, bolj poredko, omenja življenje ljudi, predvsem menihov, v krajih, ki jih je obiskala in njihove običaje. Ljudje so si lajšale tegobe s tem, kar je bilo pri roki in je slovelo po zdravilnosti. "Poleg tega je tam divja smokva, za katero pravijo, da so jo posadili očaki ... Če ima kdo kakšno težavo, gre tja, vzame poganjke, in pomagajo mu." Ukvarjali so se z enakimi opravki kot danes. "Še danes, če si želi kdo v bližini zgraditi hišo in doseže temelje, večkrat celo najde drobne koščke srebra in brona."

Egerijino doživljanje. Romarka je polna dobrohotnosti, ponižnosti in hvaležnosti. Izredno spoštljivo govori o vseh ljudeh, ki jih je srečala, menihe in cerkvene dostojanstvenike nagovarja s "sveti". Nič se ne pritožuje, omenja samo prijetnosti, ne neprijetnosti. "Kraj pa je zelo prijeten, saj tam teče rokav reke Nil." - "... mislim, da nisem nikoli videla lepšega ozemlja, kot je dežela Gošen." - "... so mi še bolj vzbudili željo, da bi se potrudila priti do onih krajev - če se sploh lahko reče trud temu, ko vidiš, da se ti izpolnjuje želja." Prateta sodobne pozitivne psihologije. Ves čas se zahvaljuje Bogu: "... zahvaljujoč se Kristusu, našemu Bogu, da mi je, nevredni in nezaslužni, blagovolil nakloniti tako milost: ne le voljo, da grem, ampak tudi moč, da prehodim vse, kar sem želela, pa tudi da sem se naposled vrnila v Konstantinopel." Je tudi človeško radovedna: "Tedaj sem jaz, radovedna, kakor sem, vprašala, kaj je ta dolina ..." Egerija tudi izraža versko strpnost: "V mestu samem pa ... nisem našla prav nobenega kristjana, temveč so vsi pogani. Kakor mi z velikim spoštovanjem častimo kraj, na katerem je prvotno stala hiša svetega Abrahama, tako tudi tu pogani z velikim spoštovanjem častijo kraj ... kjer sta grobnici Nahorja in Betuela." Njeno trdno vero izraža tudi tale želja sestram v Gospodu: "Ve gospe, moja luč, pa se me blagovolite spominjati, najsi bom v telesu, najsi že zunaj telesa." Torej trdna vera v svoj nadaljnji osebni obstoj kot duše zunaj telesa.

Pomisel. Vse od Kristusove smrti dalje do konca 6. stol. n. š. je bilo področje, kjer se je gibala Egerija, del rimskega imperija, vzhodno rimskega imperija in bizantinske države. V 4. stol. n. š. je bila Sveta dežela od današnje Sirije, preko Libanona do Izraela in Egipta razdeljena na več provinc. Poseljena je bila z različnimi ljudstvi, različnih jezikov. Med seboj so se ljudstva sporazumevala grško in latinsko. Vse področje je bilo upravno urejeno in pod nadzorom rimske vojske. Egerija je potovala po urejenih cestah s postajališči in v spremstvu vojakov. Povsod je bila razširjena krščanska vera ob vztrajanju poganskih verovanj, sprva v medsebojni strpnosti. Povsod meniška samotišča, povsod cerkve. Šest stoletij relativnega miru, če ne štejemo uporov ljudstev proti rimski oblasti. Potem se dvignejo in deželo zavojujejo Arabci nato pridrvijo Osmani. 

Skratka, poznavalcem in strokovnjakom je zadeva zanimiva, bralcu, ki ne da veliko na čaščenje svetopisemskih svetih krajev, pa precej manj. Ni potopis poln zanimivosti za današnjega bralca. Vendar spoznaš, kako zelo drugačen je bi svet in kako drugače je romanje doživljala Egerija, kot bi ga današnja Egi ali Geri. Morda pa tudi ne.