Ali Žerdin, MMXXI: Leto nevarnih mutacij: Kaj je šlo v Sloveniji narobe v letu, ko smo dobili cepivo proti covidu-19, UmCO Ljubljana 2022.
Ker je dogajanje ob protestu mariborskih dijakov že prej vzbudilo mojo pozornost, sem se tudi zdaj, ko sem z zaostankom lotil tudi druge knjige o letih epidemije covida-19, ustavil pri poglavju z naslovom DIJAŠKI ZLOČIN (str.73-90).
POVZETEK POGLAVJA
Povzemimo najprej besedilo v knjigi. Vrstni red opisov posameznih dogodkov bomo prilagodili kronološkemu zaporedju dogodkov, in s tem nekoliko odstopili od vrstnega reda opisov v knjigi, kjer je skušal pisec z odstopanjem od kronologije uveljaviti bolj dramatično razgibano novinarsko formo. Tako npr. začne poglavje s 15. aprilom 2021, ko se je ena od dijakinj, ki so protestirale, napotila na zagovor na sodišče, in ne z zgodnejšimi dogodki, ki so vodili do tega. Kolikor mogoče bomo poleg parafraziranja in povzemanja dobesedno navajali piščevo besedilo in ga dali v narekovaje. Knjiga je na voljo v knjigarnah in knjižnicah, tako da lahko vsakdo preveri navedbe z vpogledom v poglavje, ki ga obravnavam.
Smo sredi drugega vala epidemije SARS-CoV-19 v Sloveniji. Dne 19. 10. 2020 je začel veljati odlok o šolanju na daljavo. Poglavje se nanaša na to obdobje in obdobje po tem do druge polovice aprila 2021.
"Sredi druge polovice januarja 2021 so se začeli dijaki množično podpisovati pod peticijo z naslovom Zahtevamo šolo. Naslovili so jo na ministrico za izobraževanje Simono Kustec. V peticiji so poudarili, da "učenje na daljavo ni primerna rešitev"; da njihova "izobrazba in razvoj stagnirata"; da nimajo "časa, da bi čakali na umiritev okužb", ker jim življenje potem, ko bo epidemija izzvenela, ne bo prizanašalo. "dokaz za to je /ministričina/ odločitev, "da bo letošnja matura kljub situaciji potekala skoraj nespremenjena. Od nas zahtevate, da v celoti izpolnimo svoje dolžnosti, vi pa svojih ne; naša odgovornost je, da si pridobimo ustrezno izobrazbo za samostojno in odgovorno življenje, vaša pa, da nam to zagotovite - to vam nalaga 57. člen Ustave Republike Slovenije." "Trditev, da lahko pouk na daljavo ustrezno nadomesti klasičnega, je laž; to lahko potrdijo številna pričevanja tako šolarjev in dijakov kot tudi pedagoških delavcev." "Žrtvovanje mlade generacije za rešitev trenutne krize ni sprejemljiva rešitev. Zdaj je že jasno, da šole niso glavni vir okužb in da mladi nismo rizična skupina." Pod peticijo se je kot prva podpisala dijakinja ljubljanske gimnazije Poljane, za njo pa več kot 800 drugih. Peticijo so "dostavili na ministrstvo za izobraževanje" in "pričakovali, da bo sledil vsaj kak pogovor z ministrico". V času čakanja je peticijo do začetka februarja podpisalo čez 2000 dijakov. "Simona Kustec ni imela časa. Imela je pomembnejše obveznosti." "Dijaki so sporočili, da bodo v naslednjih dneh začeli z bojkotom spletnega pouka."
"9. 2. 2021 se je na Trgu svobode v Mariboru zbralo nekaj deset dijakov II. gimnazije" v Mariboru. Trg, na katerem so se zbrali, meri okrog 50 krat 70 metrov, torej okoli 3500 kvadratnih metrov. "Prav nobene nevarnosti ni bilo, da bi s tem, ko so se dijaki zbrali na odprtem trgu, ki ga krasi spomenik narodnoosvobodilnemu boju, širili virus SARS-CoV-2." Poleg vodje, dijaka 3. letnika, predsednika "dijaške skupnosti" 2. gimnazije, so bili med protestniki, ki so navedeni z imenom in priimkom: dijak, ki je "športnik, metalec krogle in diska. In glasbenik. Dan pred protestom je dobil gimnazijsko priznaje za glasbeno ustvarjanje." ... Drugo protagonistko protestov "je šola pred tem nagradila s priznanjem za likovno področje". Dijak, ki je pomagal risati transparente, je nekaj dni po protestu "na članskem državnem dvoranskem prvenstvu v metu krogle osvojil drugo mesto", kasneje je na članskem mednarodnem tekmovanju izboljšal svoj osebni rekord in osvojil tretje mesto.
"Protest je bil miren, kulturen. Nobene gneče ni bilo." Na transparentih so bili napisi: ZAHTEVAMO ŠOLO, DOVOLJJ NAM JE (jj ni napaka), VRNIMO SI PRIHODNOST, MANJ ZOOMA, VEČ RAZUMA. Vsi protestniki so imeli na obrazih zaščitne maske. Po zborovanju so šli na sprehod po Mariboru.
S tem, ko so se zbrali, naj bi po sodbi policije naredili prekršek. "Kršili naj bi namreč enega od vladnih dekretov, ki je državljankam in državljanom prepovedal javno zbiranje. Vodja dijakov je moral na protest priti iz Selnice ob Dravi, torej je kršil tudi odlok o prepovedi prehajanja občinskih mej. "Nekateri /dijaki/ so nosili v rokah transparente". Policisti so bili zgovorno selektivni". "Niso popisali vseh dijakov, ki so prišli do spomenika, v katerega so vtisnjeni proglasi o streljanju talcev med drugo svetovno vojno. Popisali so samo tiste, ki so v rokah držali transparente ali megafon." Popisali so devet dijakov.
"Prvega marca so štirje mladoletni dijaki dobili vabilo na mariborsko okrajno sodišče. Pet dijakov je dobilo položnice z globo" zaradi kršenja zakona o nalezljivih boleznih, tj. odlokov o prepovedi zbiranja na javnih mestih in o prepovedi prehajanja občinskih mej.
Sledil je odgovor ministrice: "Če me vprašate osebno, lahko rečem samo, da gre za mlade odrasle ljudi, za katere vsekakor verjamem, da razumejo in tudi prevzemajo odgovornost za svoja dejanja. To je tisti prvi korak v svet odraslosti."
Nato je sledila še ogorčena reakcija dela javnosti, predvsem pedagogov. Ravnatelj gimnazije, kjer so se šolali protestniki, je zapisal, da je v državi, kjer kaznujejo otroke, ki se hočejo šolati, nekaj hudo narobe. Profesorski zbor te gimnazije je objavil izjavo, v kateri so profesorji zapisali, da je bil dijaški protest upravičen zaradi ministričine neodzivnosti, da je bil protest legitimen, miren in da ni ogrožal javnega zdravja, ravnanje policije pa represivno in je predstavljalo kršitev človekovih pravic. Ravnanje dijakov je bilo skladno s cilji vzgoje k samoiniciativnosti, solidarnosti in samostojnosti. Sledilo je pismo "angažiranih učiteljev" ljubljanske gimnazije Bežigrad, ki so protest dijakov razumeli kot sledenje razumu, človekovemu dostojanstvu in skrbi za skupno dobro, sklicujoč se na Kanta in maksimo sapere aude, drzni si vedeti, proti "simbolnemu nasilju" in "oblastniški aroganci" in za "pravico nestrinjanja z vladajočimi" (54 podpisanih profesorjev). Sledilo je pismo profesorjev gimnazije Poljane (več kot sto podpisov). "Mladeniči in mladenke" so zahtevali pravico do običajnega šolanja; od oblasti so pedagogi zahtevali opravičilo in nasprotovali "političnim prepovedim", ko so upravičene samo strokovno utemeljene.
Sledila je neuspešna interpelacija ministrice v parlamentu in nato iskanje izhoda iz zagate, ki je nastala zaradi neodzivnosti ministrice, policijske represije in nerazumnega kaznovanja dijakov. Poslanec ministričine stranke je vložil predlog o amnestiji dijakov. S tem bi lahko sprožil postopek, ki je v nasprotju s temeljno naravo zakonov. Zakon ne sme temeljiti na posameznem primeru. S predlogom zakona, torej s tem, da se dijake oprosti, se je strinjala tudi ministrica. "Na obzorju je bila globoka mutacija definicije, kaj je vladavina prava. Na obzorju je bila možnost, da bi parlamentarna večina začela sprejemati zakone, ki bi se v resnici nanašali na konkretne osebe in konkretne dogodke. Zakoni regulirajo dogodke, ki se bodo zgodili." Predlagani zakon pa "bi reguliral točno določen dogodek v preteklosti." "Predlog zakona o amnestiji mariborskih dijakov je v parlamentarni proceduri pogorel."
V dneh od 15. 4. do 20. 4. so se pred sodnico v spremstvu odvetnikov zvrstili obtoženi dijaki. Protagonist protesta je v svojem zagovoru poudaril, da so se dijaki v obdobju šolanja na daljavo izkazali za odgovorne, da pa so "prevzeli največje breme od vseh starostnih skupin in da so ukrepi po tako dolgem času postali nesorazmerni" ... "Razmere so postale nevzdržne." Ravnal je "kot obupan in jezen človek ... ki se počuti, da se mu dela krivica..." Mirni protesti so ustavna pravica. ... Policist, ki ga je popisal, ni grozil s kaznijo. "Protestiral sem, ker sem želel v šolo ... Svojih dejanj ne obžalujem in sem na njih ponosen. ... postopek na sodišču ... je neupravičen."
Ko je prišel s sodišča, je "zbrane seznanil z novico, da se mu je sodnica v imenu sodstva opravičila."
"Dijaki, ki so se devetega februarja zbrali na Trgu svobode, da bi zahtevali šolanje, niso storili prekrška, je dvajsetega aprila presodila sodna oblast."
KOMENTAR
Preden komentiram vsebino in način pisanja v obravnavanem poglavju, naj izrazim svoje stališče do tega dogodka. 1. Jasno je, da je šolanje na daljavo zasilno nadomestilo šolanja "v živo"; zasilno za čas epidemije oziroma okoliščin, statistike okužbe. Odrejeno je bilo iz preventivnih razlogov z najboljšim namenom. 2. Šolanje na daljavo so mnogi dijaki doživljali kot neprimerno, neudobno in škodljivo, saj jih je osamilo od razvojno nujne družbe vrstnikov in nespodbudno vplivalo na pridobivanje znanja sploh, še posebej na pripravo na maturo. Drugim dijakom pa je šolanje od doma godilo. Dijaška populacija je bila glede stališča do izobraževanja na daljavo razdeljena. 3. Pričakovati je, da se v takih okoliščinah, ki jih spremlja neustrezna komunikacija oblasti, nekateri odločijo za javni protest, kar je ustavno dovoljena oblika izražanja nezadovoljstva državljanov. 4. Poseg policije ob protestu dijakov je bil nujen, saj so protestniki kršili vladno prepoved zbiranja med epidemijo. Poseg policije bi bil lahko blažji, npr. zgolj opazovanje in zavarovanje drugih ljudi in objektov brez popisovanja protestnikov. Izrečene kazni so bile izrazito nesorazmerne. 5. Ustavno sodišče je presodilo, da je bil odlok o prepovedi zbiranja neustaven, vendar je v trenutku protesta veljal. Sodna oblast se nima za kaj opravičevati za svoje odločitve, še manj za ravnanje izvršne oblasti.
Kaj nam torej sporoča pisec v obravnavanem poglavju in kako?
"Dijaški zločin". Sintagmo v naslovu članka "dijaški zločin" bi lahko imenovali ironična hiperbola, ironično pretiravanje. Dijaki niso storili zločina. Nihče jih ni obtožil zločina. Čemu torej pretiravanje? Z njim pisec pripisuje oblasti, da je ravnanje dijakov imela za zločin, sodeč po ukrepih proti njim. Ustavno varovani protest je za to oblast zločin. Policija je z njimi ravnala kot z zločinci: popisovala jih je in kaznovala z denarnimi kaznimi; kot da tako ravnajo policije z zločinci. To je seveda glede na dejstva smešno in neupravičeno pripisovanje, ki pa je politično udarno, demagoško mobilizacijsko. Naslov poglavja napoveduje politični pamflet.
Peticija "Zahtevamo šolo". Obravnavanje te peticije je pomembno, ker so mariborski dijaki ponovili njene zahteve. Peticijo "Zahtevamo šolo" je napisala in dala v podpisovanje iniciativa "Zahtevamo šolo". "Slovenski šolarji in dijaki, združeni v iniciativo Zahtevamo šolo, so na ministrico za izobraževanje, znanost in šport Simono Kustec naslovili odprto pismo..." (Mladina 22. 1. 2021) Iz dejstva, da je prva podpisnica peticije dijakinja ljubljanske gimnazije Poljane sklepam, da je bila peticija napisana na tej šoli. Pri nepozornem branju se lahko zazdi, da peticija govori v imenu vseh slovenskih šolarjev in dijakov, ne le peščice, združene v imenovano iniciativo. Šolarji, učenci osnovnih šol, niso sodelovali pri sestavljanju peticije.
V Sloveniji je bilo v 117 srednjih šolah 73.854 dijakov; v 40 gimnazijah 25.849 dijakov (SURS 2019-2020). Peticijo je podpisalo v prvem koraku 800 dijakov, nato je število podpisov naraslo do več kot 2000. To je približno 2,5 % od vseh srednješolcev in slabih 8 % od vseh gimnazijcev. Ker govori peticija tudi v imenu učencev osnovnih šol, ki jih je nekaj manj kot 200 tisoč, se odstotek podpisnikov skrči na manj kot 1% (skupno število šolarjev in dijakov je 267.012). To ni impresiven delež, a v demokraciji šteje glas enega samega državljana. "Brez mene ni 'ljudstva'", pravi ruski oporečnik. Seveda pa se pri formalnih glasovanjih odloča tudi glede na večino, navadno ali kvalificirano, dvotretjinsko. 1% je daleč od mnenja večine, a dovolj za opozorilo. V knjigi je navedeno samo absolutno število podpisnikov, 2000, ne pa njihov delež od vseh šolarjev in dijakov, v imenu katerih je peticija napisana.
Poglejmo očitke in zahteve peticije - njeno vsebino smo povzeli zgoraj.
1. Matura ni dovolj prilagojena šolanju na daljavo. - Predsednica državne komisije za splošno maturo je poudarila, da so prisluhnili dijakom. Pogovarjali so se z vsemi izpitnimi komisijami. V procesu oblikovanja smernic je sodelovalo 200 strokovnjakov. Prilagoditve pri posameznih predmetih so naslednje: pri slovenščini je omogočena izbira med dvema temama; pri matematiki je dovoljena uporaba računala in več formul na izpitnih polah; pri tujih jezikih izbira med dvema naslovoma. Poleg izbirnosti so omogočili bonus; to pomeni, da bo dijak dobil 10 točk tudi za nerešeno ali napačno rešeno nalogo (Delo 18. 12. 2020). Kako konkretno naj bi še prilagodili maturo? V peticiji niso navedeni predlogi.
2. "Od nas zahtevate, da v celoti izpolnimo svoje dolžnosti, vi pa svojih ne." - Ta očitek je v obeh delih neupravičen. Šolska oblast je z uvedbo šolanja na daljavo prilagodila šolanje zahtevnim okoliščinam in izpolnila svojo dolžnost, morda ne optimalno, a dovolj dobro. Od dijakov ni zahtevala, da izpolnijo dolžnosti, kakršne bi bile v normalnih okoliščinah, ampak je prilagodila izvajanje pouka in mature.
Očitek zveni kot očitek odraščajočega otroka staršem. Mnogokrat je tak očitek upravičen, je pa sam v sebi protisloven: odrasli naj bi bili otroku zgled, torej boljši ali nadrejeni, hkrati pa naj bi bil otrok njim enak. Svoje dolžnosti bi izpolnjeval samo pod pogojem, da tudi starši izpolnjujejo svoje dolžnosti do njega (Če mi ne daš žepnine, si ne bom umil zob.) Narobe. Dokler ne odraste, velja za otroka pravilo Quod licet Iovi non licet bovi. (Zobe si boš umil! In ne postavljaj mi pogojev!) Ker pa v našem primeru ne gre za družino ampak za formalni okvir komunikacije z državnimi organi, je zgornja formulacija očitka nespoštljiva in nespodobna. Slavimo dejstvo, da smo pridobili svojo državo, hkrati pa zagovarjamo nedorasle, ki oštevajo državne organe, ne da bi konstruktivno predlagali svoje rešitve.
3. "Trditev, da lahko pouk na daljavo v celoti nadomesti klasičnega je laž." - Ta trditev v peticiji je arogantna laž. Nihče od odgovornih, pristojnih uradnikov ali strokovnjakov, ni nikoli trdil, da lahko pouk na daljavo v celoti nadomesti klasičnega. V normalnih razmerah takega pouka ne bi bilo, ali pa bi bil omejen na posebne situacije. Pouk na daljavo je rešitev v sili, ki ne more v celoti nadomestiti normalnega pouka, ga pa med epidemijo lahko nadomesti začasno, da bi se izognili prenašanju okužbe. Dejansko je pouk na daljavo v šolskem letu 2020/21 trajal nepolnih pet mesecev, prekinjeno z božično-novoletnimi podaljšanimi počitnicami. Podobno kot v sosednjih državah.
4. "Žrtvovanje mlade generacije za rešitev trenutne krize" je patetično pretiran neutemeljen očitek, ki vzbudi asociacije na žrtve vojne, lakote, represalij itd. Dolgotrajno šolanje na daljavo ni zaželeno tudi z vidika šolskih oblasti. Ima nenamerne, nezaželene posledice za razvoj mladih. Nikakor ne gre za "žrtvovanje mlade generacije", ne namerno ne nenamerno. Po izjavah tiste slabe polovice dijakov, ki so bili kar zadovoljni s šolanjem na daljavo (izjava predsednice DOS), sklepamo, da negativne posledice šolanja na daljavo niso tako hude, da bi lahko razumen in dobronameren človek govoril o "žrtvovanju mlade genracije". Nihče pa teh posledic ni metodološko ustrezno raziskal.
5. "Šole niso glavni vir okužb; mladi nismo rizična skupina". Prvi del trditve je resničen: šole niso bile glavni vir okužb. Toda okužbe v šolah so bile in iz šol so jih otroci nevede in nehote prenašali v druga okolja; morda res ne v takem obsegu, da se ne bi mogli šolati na običajen način. Odločitve za ukrepe v spremenljivih okoliščinah in ob - zaradi narave epidemije - zakasnelih podatkih o stanju, so težke. Od prebivalcev zahtevajo določeno mero potrpežljivosti in uvidevnosti. Nanju seveda ni mogoče računati v razgretem ozračju politično spodbujanih in upravičevanih protestov. Drugi del trditve je etično nesprejemljiv in egoističen. Pravi namreč: ker nisem neposredno ogrožen, nisem dolžan sprejemati tako drastične omejitve običajnega življenja, kot je šolanje na daljavo. To je izrazito nesolidarnostna izjava v nasprotju s solidarnostnim temeljem, ki ga država uveljavlja na primer pri zdravstvenem zavarovanju. (Poleti 2021 se je z različico delta okužilo okoli 150 slovenskih maturantov, ki so se vračali iz Španije; Žerdin, MMXXI, str. 95).
Skratka: peticija "Zahtevamo šolo" je patetičen, neutemeljen, z dokazi nepodprt izraz nedvomnega nelagodja zaradi šolanja na daljavo, ki je za nekatere neprimerno, neudobno in nesprejemljivo, za druge pa sprejemljivo v posebnih razmerah. Pripravila jo je kot "iniciativa" neznana, anonimna, neformalna skupina, in jo s podpisi podprl zanemarljiv delež šolarjev in dijakov. V novinarjevem prikazu protesta pa ima vlogo ideološke osnove in utemeljitve protesta. Če bi dijaki rekli preprosto "Ne zmoremo več" in to podprli s pomembnim deležem glasov, bi bilo za razumne upravljalce in javnost dovolj, da bi njihovo željo upoštevali in podprli. A ni bilo tako.
Dijaška organizacija. Dijaki slovenskih srednjih šol so organizirani v Dijaški organizaciji Slovenije (DOS). V obravnavanem obdobju je bila predsednica DOS Maja Kalin, dijakinja 4. letnika gimnazije Vič v Ljubljani. Po opravljeni maturi je v intervjuju za ljubljanski Dnevnik (27. 6. 2021) na vprašanje, kaj je bilo težje, pripravljati se na maturo ali predsedovati dijaški organizaciji, odgovorila: »Matura kot taka je bila ena, s predsedovanjem dijaški organizaciji pa sem opravila več matur. Veliko novih stvari sem se naučila, ta funkcija mi je ogromno dala, a z njo so bile povezane tudi velike skrbi in težke odločitve. Zadala sem si, da bom zastopala interese in mnenja dijakov, ker pa so bili ti zelo raznoliki, ni bilo vedno enostavno. Prava matura pa, ah, zanjo sem se pripravljala čisto premalo..." Njena druga ugotovitev glede šole na daljavo je - navajam zapis v Dnevniku - da je težje slediti učiteljici 45 minut na videokonferenci kot 45 minut sedeti pri pouku v šoli. Zaradi oteženih razmer je bila letošnja matura prilagojena, a kot pravi Maja, prilagoditve v nobenem primeru ne morejo izravnati dejstva, da so se dijaki v zadnjem obdobju eno celo šolsko leto izobraževali na daljavo. Ugotavlja tudi, da je bilo dobršnemu delu dijakov po vsej tej zmedi in porušeni rutini /po vrnitvi v šole/ težko znova zbrati motivacijo za sedenje za mizo. ... Ne strinja /se/, da so mladi zaradi posledic epidemije izgubljena generacija. Da bi bili "žrtvovana generacija" sploh ne omenja. »Eno ali dve leti ti ne smeta zaznamovati vsega življenja. ... Vesela je tudi, ker so dijaki začeli kritično gledati na svet, ker so vstali in povedali svoje mnenje ter se družbeno angažirali. Ne skriva pa, da jo skrbi za vse mlade, ki so se zaradi posledic epidemije znašli v stiski: »Nekaterim je bilo zares težko, znašli so se v osebnih in družinskih težavah, hudo je bilo tam, kjer so starši izgubili službo, kjer se že prej niso razumeli, kjer je prihajalo do nasilja. Za nekatere je bila edina težava šolanja na daljavo priklop na računalnik, medtem ko so imeli drugi resnejše probleme, ne računalnika, ne povezave, ne varnega prostora doma. ... Če bi se imela danes priložnost srečati z ministrico za izobraževanje Simono Kustec, bi ji sporočila, naj se bolj osredotoči na mlade. »Dejala bi ji, naj razmišlja tudi o dolgotrajnih posledicah, ki jih šolanje na daljavo prinaša, in naj bolj posluša mlade. ... Če se druge panoge odpirajo, se morajo odpreti tudi šole. ... reševanje gospodarstva /je/ kratkotrajna rešitev, medtem ko je izobraževanje tisto, ki zagotavlja dolgotrajni napredek,«
Samo v enem dnevu, 10. novembra 2020, en mesec po začetku šolskega leta s šolanjem na daljavo, je Maja Kalin kot predsednica DOS na tviterju, na strani vlade RS, objavila več tvitov. Na primer: "Virus žal ni prizadel zgolj našega družbenega življenja, temveč tudi kvaliteto našega izobraževanja. Na DOS se zavedamo, da kvaliteta izobraževanja nikakor ni primerljiva s kvaliteto tistega v šolskih klopeh." - "Za izobraževanje je izredno pomembna dvosmerna komunikacija, ki jo izobraževanje na daljavo, kljub prizadevanjem profesorjev, zagotovo otežuje. Situacija je nova za vse in zgolj s skupnimi močmi lahko izobraževanje na daljavo naredimo primerljivo s tistim v učilnicah." - "... ukrepe, ki se tičejo izobraževanja podrobno spremljamo in se na njih primerno odzovemo. Tako maturantom zagotavljamo, da bomo naredili vse, kar je v naši moči, da se situacija nesigurnosti in neinformiranosti glede poteka mature letos ne bo ponovila." Dijake opozarja, naj bodo pozorni na svoje počutje zaradi porasta duševnih bolezni; naj bodo pozorni na druge, naj pomagajo sošolcem; naj bodo pozorni na starejše. - "Dijaki, spremljajte novice in informacije glede ukrepov. Spremljajte aktualno dogajanje v državi in po svetu. Sledite in upoštevajte ukrepe, ki pripomorejo k zajezitvi širjenja virusa in v prvi vrsti skrbijo za naše zdravje in za zdravje naših bližnjih." - "Ni potrebno vložiti veliko truda, da se rešimo iz te krize. Mala dejanja posameznikov bodo prispevala k hitrejšemu povratku družbe v normalen vsakdan. Pazite nase in na druge, bodite solidarni in strpni ter bodite informirani o aktualnem dogajanju."
Vlada RS je torej dala prostor dijakinji, predsednici DOS. Ta je povedala, da se zaveda, da kakovost izobraževanja po spletu ni enaka kakovosti običajnega izobraževanja; da je pri izobraževanju pomembna dvosmerna komunikacija; da si bo DOS prizadevala za razrešitev negotovosti glede mature. Dijake je pozvala k solidarnosti in strpnosti.
O Dijaški organizaciji Slovenije in o Maji Kalin v poglavju o dijaškem protestu v knjigi ni niti besede.
Pač pa je eden od mariborskih pedagogov, ki so podprli dijaški protest, v pismu bralca Delu zapisal, da omenjene dijakinje zaradi njene mladosti ne gre jemati resno; nadvse resno pa je vzel v bran "svoje" dijake.
Bojkot in zahteve dijaške iniciative. Iniciativa Zahtevamo šolo je pozvala k 10-minutni prekinitvi pouka v torek, 9. 2. 21 ob 9:02 uri. Tej pobudi so se pridružili predstavniki svetov staršev mariborskih in okoliških šol. Po podatkih Planet TV se je bojkota udeležilo med 15.000 in 20.000 dijakov, torej petina do četrtina vseh dijakov srednjih šol oziroma 60-80% gimnazijcev. Glavna zahteva dijakov je bila pouk po modelu C. (Gre za model, po katerem se del dijakov izobražuje v šoli, del pa na daljavo, potem se po 14 dneh zamenjajo. Dijaki, ki so v rizičnih skupinah oziroma imajo zdravstvene težave, in tisti, ki imajo doma bližnje z zdravstvenimi težavami, naj bi ostali doma. Prioritetno naj bi se vračali maturanti, in sicer skupaj z vsemi ostalimi razredi osnovnih šol najkasneje 1. marca. Ostali srednješolci bi jim sledili čez štirinajst dni.) Zahtevali so tudi prilagoditev pouka na daljavo, manj videokonferenc. Zahtevali so dodatne prilagoditve mature, kakšne, niso povedali. Zahtevali so tudi prepoved ocenjevanja na daljavo, ki ga je bil zavod za šolstvo odsvetoval, a je v srednjih šolah potekalo praktično nemoteno.
Po odprtju šol, ki je sledilo naslednji teden, je postala zahteva po modelu C, ki je je bila poglavitni razlog bojkota, odvečna, druge prilagoditve, razen dodatne prilagoditve mature, pa so prešle v pristojnost šol.
Vabilo ministrice na pogovor. Mariborski dijaki so napovedali, da bodo izvedli protest 9. februarja. Dne 4. februarja naj bi se ministrica sestala z dijaki, a je ta sestanek prestavila na 9. februar. "Mi smo to razumeli kot namerno provokacijo", so dejali mariborski dijaki (Večer 4.2.). Tega dne ob 9. uri je bil torej bojkot z očitno tedaj že odvečno zahtevo za šolanje po modelu C. Ministrica Simona Kustec se je istega dne popoldne preko spleta pogovarjala s predstavniki Dijaške organizacije Slovenije, predstavniki Zveze srednjih šol in dijaških domov Slovenije in Društva ravnateljev srednjih šol, višjih šol in dijaških domov Slovenije, pridružila pa se jim je tudi predstavnica Nacionalnega inštituta za javno zdravje (Rtv slo, 9. 2. 2020). Mariborski dijaki se niso odzvali vabilu, ampak so na dan pogovora ob 16. uri izvedli napovedano protestno zborovanje.
Predsednica Dijaške organizacije Slovenije Maja Kalin je na sestanku z ministrico opozorila, da so mnenja glede vračanja v šole in današnjega protesta med dijaki zelo deljena. "Malo več kot polovica vseh dijakov se želi vrniti v šole, medtem ko si 45 odstotkov dijakov ne želi vračanja," je pojasnila. Prav tako so dijaki razdeljeni glede današnjega bojkota. Tako se nekateri, ki se sicer strinjajo z vračanjem v šole, mogoče ne strinjajo s protestom, predvsem zaradi njegove izvedbe, je izpostavila. Po besedah Kalinove se sicer dogaja tudi, da nekateri dijaki bojkotirajo zgolj določene ure, ki se jim mogoče zdijo malo manj pomembne, recimo pri maturantih, ki bojkotirajo ure, ki niso maturitetne.
Tudi to poročilo ni omenjeno v poglavju o dijaškem protestu v Mariboru.
Kaj to poročilo pomeni? Pomeni, da je ministrica povabila dijake na pogovor o odprtju šol. Vabilu so se odzvali predstavniki Dijaške organizacije Slovenije. Dijaki ene od mariborskih gimnazij se vabilu na pogovor niso odzvali. Raje so protestirali. Ministrica naj bi s prestavitvijo datuma pogovora hotela preprečiti protest. Morda. Vendar to ne pomeni, da dijakov ni povabila na pogovor. Dijaki naj bi izbrali med pogovorom ali protestom. Odločili so se za protest. Probleme se rešuje s pogovorom, ne s kričanjem na ulici. To pomeni, da jim ni šlo v prvi vrsti za to, da bi se pogajali o svojih predlogih glede nadaljnjega šolanja v času epidemije. Hoteli so izraziti svojo jezo in nastrojenost proti vladi (jj).
Zanimiva je časovna dinamika dogajanja. Kaže, da so protestniki ujeli zadnji vlak za protest, kajti že čez teden dni so se šole odprle. Da se bodo kmalu odprle, se je lahko predvidevalo. Mariborski mediji (Večer, Maribor24.si itd.) so že januarja objavljali, da so se, ali da se bodo odprle osnovne in srednje šole, posebej za maturante, v Avstriji, Hrvaški, Italiji na Slovaškem. V glavnem naj bi se šole odprle 18.1., a so v Avstriji odprtje prestavili na 25.1. Slovenija je res nekoliko zaostajala, a odprtje je bilo pred vrati. Treba je bilo torej pohiteti s protestom. Čemu? Da bi se končalo šolanje na daljavo? Ne, to se bo tako ali tako končalo; da bi izrazili nezadovoljstvo z vlado. Seveda je izražanje nezadovoljstva z vlado legitimno. Čemu ga torej odevati v plašč patetičnega hrepenenja herojskega dijaštva po izobrazbi?
To poročilo, dalje, pomeni, da je bilo dijaštvo razdvojeno in da obstajajo poleg DOS ali znotraj nje neformalne skupine kot protestniške skupine in "iniciative". Pomeni tudi, da je DOS pripravljena na sodelovanje pri urejanju zadev, neformalne skupine pa so bolj nagnjene k protestiranju. Sodelovanje je zrelejši pristop.
Protest dijakov. 9. februarja 2021 so se torej dijaki II. gimnazije v Mariboru zbrali na Trgu svobode pod vodstvom predsednika "dijaške skupnosti", ne da bi si zagotovili dovoljenje za svoj nastop. Kako je ta dogodek opisan v poglavju, ki smo ga povzeli, in kaj tak opis pomeni?
1. Poudarjeno je, da je trg dovolj prostoren, da je bila med protestniki lahko varna razdalja; da ni bilo gneče. Dijaki so nosili maske in upoštevali druge ukrepe. Ta opis nam da vedeti, da je bila verjetnost okužbe zmanjšana na najmanjšo možno mero. Zato naj ne bi bilo razloga za ukrepanje policije. Moti dejstvo, da se na ta način skuša ovreči smiselnost posega policije. V tistem trenutku je veljal vladni odlok o prepovedi zbiranja na javnih mestih. Dijaki so z neprijavljenim in nedovoljenim zbiranjem kršili ta odlok in policija je posredovala. Lahko da je bil odlok nesmiseln, kasneje se je izkazalo, da tudi neustaven - takrat je veljal in lahko bi se izkazalo, da bi bil v skladu z ustavo. Naj policija na kraju samem presoja o smiselnosti veljavnega vladnega odloka?
2. Med protagonisti protesta so bili sami uspešni dijaki, nagrajenci, zmagovalci. To je poudarjeno, kajti to daje težo njihovemu nezadovoljstvu in njihovim zahtevam. So avantgarda, ozaveščena, dovolj težka protiutež tistim, ki niso bili za protest, ustrezna protiutež manj uspešni, domnevno manj ozaveščeni večini, ki niti omembe ni vredna. Bili so edini v Sloveniji, ki so protestirali na tak način. Edini ob spomeniku osvoboditeljem in spomeniku talcev. Stavek, da so dijaki "prišli do spomenika, v katerega so vtisnjeni proglasi o streljanju talcev med drugo svetovno vojno", stavek, ki je navidez stvaren opis urbanističnega dejstva, da je tam spomenik, je prozorna sugestija. Kot da bi pisec poglavja želel, da bralcu klikne: odlok o prepovedi zbiranja = proglas o streljanju talcev; živ dokaz represije!
3. Pisec poudarja selektivnost policije pri popisovanju dijakov. Popisali so samo tiste, ki so govorili. Policijo naj bi motilo izražanje mnenja, ne samo zbiranje. Bolj kot neprijavljeni javni zbor in kršitev odloka o prepovedi zbiranja, naj bi jo motili transparenti; motilo naj bi jo uveljavljanje ustavno zajamčene svobode govora. Policija - tudi drugod po svetu - običajno ne popiše vseh protestnikov ampak le bolj izpostavljene. Nekateri imajo to za zadržano ravnanje policije, ki ne pretirava s popisovanjem; drugim je to znamenje njene posebno perfidne represije - spravili so se na največjo vrednoto demokracije, svobodo govora. Če bi bila policija res v službi naroda, tako teče misel, bi - če že mora - popisala tiste, ki so bili tiho, te, ki so govorili, bi morala vsaj pustiti na miru, ali se jim celo pokloniti v občudovanju, tako kot je kasneje storila sodnica.
5. Pisec poročila se zaplete v postranski, skoraj zaseben prepirček z ministrico o tem, ali so protestniški dijaki zreli ali nezreli. Paradoksalno: ministrica jih ima za zrele, novinar za še ne zrele. Ampak kot nezrele za "špico" dijakov. Ministrica Kustec na tiskovni konferenci: "Če me vprašate osebno, lahko rečem samo, da gre za mlade odrasle ljudi, za katere vsekakor verjamem, da razumejo in tudi prevzemajo odgovornost za svoja dejanja. To je tisti prvi korak v svet odraslosti." Pisec knjige: "Ideja, kaj je prvi korak v svet odraslosti je mutirala. Nekoč je za prvi korak v svet odraslosti veljala matura" (77). Prvi korak v svet odraslosti torej ni prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja ampak matura (ne glede na to, ali znaš prevzeti odgovornost za svoja dejanja, si zrel). Zapomnimo si: protestirali so nedorasli mladeniči in mladenke. Kazenski zakonik navaja delitev na otroke do 14 let, ki niso kazensko odgovorni, mladoletnike med 14-18 let ter mlajše polnoletnike 18-21. Naši protestniki sodijo med starejše mladoletnike in morda kdo med njimi že med mlajše polnoletnike. Odraslost je psihološki pojem in je ni mogoče ugotavljati s časovnimi, upravnimi mejniki in šolskimi spričevali, zato kazensko pravo ne uporablja tega termina. Eden njenih kazalnikov je sposobnost prevzemati odgovornost za svoja dejanja in njihove posledice.
Podpora javnosti.
Podpora drugih dijakov. Samo nekaj naslovov v mariborskih časopisih: "Protest dijakov: Na mariborskih šolah precej razdvojeni, protest na ulicah bo samoiniciativen." "Odklop od pouka na daljavo in iniciativo Zahtevamo šolo v Mariboru podpirajo le dijaki II. gimnazije, Srednje šole za gostinstvo in turizem in Srednje ekonomske šole in gimnazije" (Večer, 9.2.). "Ne vemo, kakšna je točna številka. Dijaki smo zelo polarizirani in razdvojeni, a po naših podatkih veliko dijakov podpira bojkot, ki ga je pripravila iniciativa," je povedal Matic Gosak, predsednik dijaške skupnosti II. gimnazije in član iniciativnega odbora protesta dijakov. "Podpiramo idejo in dejstvo, da se dijaki moramo vrniti v šole, vendar ne podpiramo načina, na katerega je izpeljan ta protest, saj smo mnenja, da v tem času to še dodano slabša razmere v izobraževanju," pa je povedala Kiara Haas, predsednica Dijaške skupnosti Maribor, sicer tudi dijakinja Prve gimnazije. "Prva gimnazija Maribor se ne strinja s tem protestom tudi zato, ker ima tudi politično ozadje." "...velika večina prvogimnazijcev tega odklopa od Zooma ne podpira," je pojasnil predsednik dijaške skupnosti Prve gimnazije Maribor Blaž Šabeder." Dijake je v bistvenih zahtevah podprla tudi predsednica DOS Maja Kalin, ki je zgodbe mariborskih dijakov, ki so morali na sodišče, spremljala z veliko mero grenkobe. »Ni se nam zdelo pravično. Dijaki smo glas razvoja, poguma in razuma. Razumem, če bi bil to protest proti šoli, a ti dijaki so z vsemi varnostnimi ukrepi, maskami in razdaljo povedali le, da si želijo nazaj v šolo. Skrajno neprimerno se mi je zdelo, da so bili sploh poklicani na sodišče, in na to smo v dijaški organizaciji tudi opozorili.«
Ugotovimo lahko, da je protest izražal stališča le dela dijakov. Poglavje o protestu opisuje samo protest dijakov II. mariborske gimnazije, stališč dijakov I. gimnazije in drugih, ki tega protesta niso podpirali, ne navaja. Vseh gimnazij v Sloveniji je 40.
Podpora druge javnosti. Protestnike, ne toliko sam protest, so javno podprli mariborski in ljubljanski šolniki nekaterih gimnazij in srednjih šol. Njihovi proglasi so cvetober sprenevedanja in slabo zamaskiranega nasprotovanja vladajoči politični opciji pod pretvezo zavzemanja za "mladenke in mladeniče", "ki si želijo izobraževanja", "ki hočejo v šolo", pa jih oblast ne pusti. Afganistan! Podprto s Kantom, Prešernom in Janijem Kovačičem. Dijaki imajo "pravico do nestrinjanja z vladajočimi"! Za to gre, za nasprotovanje vladajjočim!
Kaznovanje protestnikov je bilo pretirano - napaka vodstva policije in notranjega ministra. Nepremišljen izraz togote. S tem so si priredili afero, ki je ne bi bilo treba, če bi dijake pustili pri miru. Levičarski mediji so si lizali prste, o tem so pisali navdušene komentarje in - uvodnike!
Kaže, da je v letu mutacij mutirala tudi novinarska objektivnost in se spremenila v zagreto politično angažirano zagovorništvo ene opcije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar