PROSLAVA DRŽAVNOSTI: osebna zgodovina in skupna prihodnost

»Zgodovina je vedno osebna, prihodnost je vedno skupna.«  Kaj pomeni to zaključno in ključno, geslo letošnje proslave državnosti, izrečeno z avtoritativnim poudarkom? To geslo je očitno nesmiselno. Osamosvojitev, zadnji pomembni dogodek naše skupne zgodovine, je bil zgodovinski dogodek za vse, nekaj, kar je zajelo skupnost. Druga svetovna vojna, v kateri smo se znašli, je bila naša skupna usoda. Učeno lahko rečemo, da to geslo spregleduje dialektiko posameznega, posebnega in občega in priznava samo posamezno. Zgodovina pa je vse to troje: moja osebna in tvoja, naša primorska, naša slovenska. In vse v vsakem. V moji osebni zgodovini se odražajo dogodki (»zgode«) časa, v katerem sem živel, skupnega časa. Mnogi so sodelovali v za ves narod ključnih dogodkih, so jih ustvarjali. Tako je tudi s prihodnostjo. Bo moja, kratka. Bo tvoja, daljša. Prihodnost bogatih bo drugačna kot prihodnost revnih, ne bo skupna. In bo skupna, kamor bomo Slovenci hoteli ali kamor nas bo zaneslo. Čeprav nesmiselno, ima to geslo svoj pomen in svojo pomembno funkcijo.

Kaj hoče povedati? Trdi, da obstajajo samo tvoja in moja zgodovina in osebne zgodovine mnogih, ni pa skupne zgodovine naroda.  Zgodovina, to kar se je zgodilo, se je zgodilo samo posameznikom, ni pa se zgodilo skupnosti, narodu. V ozadju tega pojmovanja je morda sociološki nominalizem (nazadnje ga je lepo ubesedila Margaret Thatcher), ki trdi, da obstajajo samo posamezniki ne pa družba. Sociolog bo ugovarjal. Sociologija preučuje »nadindividualne« tvorbe.  Obstajajo družine, organizacije, družbe, narodi, države.  Ne gre za to: železo je v drugem ognju, ognju, ki naj požge spomin.

Pripovedi o domnevni skupni zgodovini so različne, celo nasprotujoče si. Tega ne vidimo radi.  Bolje bi bilo, ko ne bi bilo teh različnih pripovedi o zgodovini. Nerodno pa je eno samo pripoved razglasiti za edino veljavno; to bi bilo enoumje. Da se ne bi kregali, da pa spet ne bi bili enoumni, da bi bili vseeno enotni, da bi dosegli to blaženo stanje, ukinimo zgodovino, razpršimo jo, atomizirajmo. Ni ne vojne, ne NOB, ne razkola. Je samo moja in tvoja vojna. Čakaj! Moja vojna? To zanikanje izdaja morda dobrohotno misel: pozabimo vse skupaj. Čemu? Da se nam ne bo treba sekirati, morda opravičevati, morda reči, da revolucija ni bila OK. Pozabimo preteklost, ki nas razdvaja. Kako udobno! In kako nevarno! Še pomnjenje preteklih napak ne prepreči vselej njihove ponovitve, pozabljenje pa gotovo ne. 

Prihodnost pa bo skupna. Ne bo moje in tvoje prihodnosti, samo skupna. Kaj to pomeni? Kako bo prišlo do tega, da se bo množica individualnih načrtov prihodnosti zlila v eno skupno?  Dve poti sta. Ena je tista, ki je pripeljala do uspešnega referenduma o osamosvojitvi. Združili sta se želja mnogih po samostojni državi in razočaranje nad prejšnjo skupno državo, ob hkratnih ugodnih mednarodnih okoliščinah. Druga pot je tista, ki jo je bila pred tem ubrala Komunistična partija, to je pot uničenja in onemogočenja nasprotnikov, umetno ustvarjene enotnosti s propagando, indoktrinacijo in totalnim nadzorom.

Lahko da se bodo spet kdaj v skupno hotenje zlila pričakovanja posameznikov, skupin, regij in različnih slojev. Bojim pa se, da bi skupno pot skušali uresničiti na način, ki pojmuje demokracijo kot ljudskofrontno gibanje pod vodstvom stranke, ki izključuje druge, in ne kot večstrankarsko  parlamentarno demokracijo. Na proslavi izraženo geslo ima dvojen ideološki pomen: pozabimo stare grehe, sledite nam v lepšo prihodnost. Nam? Ja, nam, ki vladamo, našemu ljudskemu Gibanju. (Pozabite na njihov klerofašizem, ponujamo vam nekaj boljšega.)

Upam, da sta mlada režiserja in scenarista izrazila svoj politični nazor samo na predstavi in da ne bosta sodelovala pri režiji resničnosti, kot pred njima neki njun kolega.

"Jebeno več nas je"

Mojca Pišek v svojem mnenju o pobojih in razlastitvi 77 let pozneje (Delo, 20.5.22) negoduje nad desničarji, ki da "so začeli omedlevat od zaigrane groze ob oceni, da je na RTV Slovenija več novinarjev, ki razmišljajo socialno in čutijo liberalno, kot novinarjev, ki hodijo v cerkev in čutijo tradicionalno. Kot da bi to, da slovensko srce bije bolj levo kot desno, bila kakšna novica."  Naj pripomnim, da tudi  novinarji, ki hodijo v cerkev, razmišljajo socialno, če že ne čutijo liberalno; in da tudi Levica ne čuti liberalno. Stranki Levica pomeni liberalnost pristajanje na liberalni kapitalizem, desnici ogrožanje tradicionalizma. 

Kolumnistka piše, da v spopadu med levico in desnico "ne gre za spopad vrednot" ampak za "vojno za omejene resurse države". Desnica "prek identifikacije z žrtvijo zlorablja tragične povojne dogodke za legitimacijo svojega kruhoborstva". Poleg tega, ugotavlja piska, je desnica tudi sama žrtev, saj je v letih po osamosvojitvi "nemočno opazovala, kako korita praznijo drugi". Družbeno premoženje, ki se je privatiziralo, je nastalo na osnovi nacionaliziranega premoženja predvojnih podjetnikov in kasnejšega ustvarjanja vseh zaposlenih državljanov. Se torej desnica upravičeno ali neupravičeno sklicuje na svojo sodobno in pretekle resnične žrtve? S čim levica legitimira svoje prioritetno prisvajanje premoženja? Levica se ne sklicuje na nič, ampak prazni korita samoumevno kot upravičeno dediščino zaslužnih očetov, ki so povzročili obžalovanja vredne »tragične dogodke« in morda še s tem, da se – kako tipično ideološko - predstavlja kot »ljudstvo«. To je dvojna zloraba žrtev.

Dalje beremo: "...odnos levice do preteklosti je benigen in večino časa ignorira tudi vse tisto, kar je v njej navdihujočega". Pomeni to, da levica ignorira "navdihujoče" dosežke socializma? Morda. Naj konstruktivno in demokratično uporabi navdihe v prid delavstva. Kaj pa še ignorira? Benigno ignorira tiste "tragične povojne dogodke",  ki jih desnica baje "zlorablja". Levica noče videti lastne zlorabe, zato jo motijo pričevanja o njej na RTV.

Zvajanje desničarskega sentimenta na boj za materialne vire, oblast in lastnino, je pristransko poenostavljanje in omalovaževanje globlje upravičenosti tega čutenja. Levica je tista, ki se je okoristila z revolucijo, ki je še vedno ni obsodila, in ki nastopa proti spravi. Zavzema se za ohranitev spomina na svojo nedvomno svetlo preteklost osvobodilnega boja in za pozabljenje zločinov revolucije. Te zločine z besedami obžaluje, dejansko pa ni obsodila ne revolucije kot njihovega vzroka, ne izvajalcev eufemistično preimenovanih pomorov, zapornih kazni, mučenj, pregnanstev in razlastitev. Uživa dediščino vsega tega in to ideološko opravičuje z bojem proti medvojnim »izdajalcem«, po potrebi pa izumi tudi sodobne.

Pobalinski "jebeno več nas je" novinarskih krogov izraža samozavest enoumnega duha opravičevanja zločinov na začetku boja za premoženje, njihovega omalovaževanja, olepševanja in odrivanja 77 klafter od nas. Ogorčenje nad nadaljevanjem tega proglaša kolumnistka za koristolovstvo.

Nespravni duh enoumja je zdaj prepleskan v "večinsko bitje srca na levi", ki sploh ni večinsko. Levičarske stranke so ob 30 odstotni volilni abstinenci (ki se jo kar odmisli ob navdušenju nad »zgodovinsko visoko volilno udeležbo«) skupno prejele okoli 36 odstotkov glasov volilnih upravičencev (ne udeležencev volitev), desničarske pa okoli 25 odstotkov. Samo dobrih deset odstotkov več je tako imenovanih levičarjev, precej manj od polovice. Štiriinpetdesetim odstotkom slovensko srce ne bije na levi. Abstinenti niso bili navdušeni nad volilno ponudbo ne levih ne desnih, še nad svobodo ne.

Ta sestavek sem poslal kot pismo urednici Dela 6. 6. 22, ni bilo objavljeno.

KAJ POMENI POVEZAVA MED CIVILNO DRUŽBO IN DRŽAVO

KAJ POMENI POVEZAVA MED CIVILNO DRUŽBO IN DRŽAVO

Ob snovanju nove vlade je bodoči mandatar izjavil, da se namerava tesno povezati s civilno družbo. Je bil to samo trenuten izraz hvaležnosti volivcem ali programska napoved in kaj lahko ta pomeni?

Civilna družba ali tretji sektor je del družbe zunaj državnih institucij, treh stebrov oblasti, in poslovnih subjektov in vključuje nevladne organizacije, skupine, družine in državljane v njihovi zasebnosti. Funkcija civilne družbe je po eni strani povezovanje ljudi pri uresničevanju njihovih "prostočasnih", nepolitičnih interesov, kulturnih, verskih, športnih, tehničnih, po drugi strani pa izražanje njihovih političnih interesov in pobud, ki bodisi podpirajo politiko vlade in državnih institucij, dopolnjujejo njihovo dejavnost, ali pa vladni politiki in ukrepom nasprotujejo. Civilna družba naj bi bila neodvisna od državnih institucij in poslovnega sveta, naj ne bi bila pod njunim vplivom; naj bi bili posamezniki in organizacije civilne družbe v svojih dejavnostih avtonomni, čeprav lahko sodelovalno povezani z drugima sektorjema. Ta neodvisnost je ideal, saj nikoli ni popolna. Tudi politične stranke so del civilne družbe, dokler ne pridejo v parlament, zato je ta odnos še posebej zapleten in občutljiv.

Civilna družba, neodvisna od vsakokratne vlade in državnih institucij, je nujen pogoj skladno delujoče družbe kot celote, saj po eni strani nadzoruje vlado in dopolnjuje delo državnih institucij, na primer s prostovoljstvom, po drugi strani opozarja na pomanjkljivosti in stranpoti vladanja in vladi nasprotuje. Poudarim naj tudi, kar se v navdušenju nad »vladavino ljudstva« večkrat kar spregleda, da imamo pri nas klasično, »meščansko«, parlamentarno demokracijo, v kateri naj bi predstavniki ljudstva, izvoljeni na splošnih volitvah, opravili večino političnega dela, to je usklajevanja konfliktnih interesov. Ta ureditev je po sodbi poznavalcev naprednejša od rodovnega glasovanja pod lipo in od črepinjske sodbe. Nove oblike, ki naj bi presegle strankarsko parlamentarno demokracijo, in ki jih nekateri raziskujejo in odkrivajo še po tem, ko smo preizkusili oblike, ki jih je zasnoval Edvard Kardelj, še niso uzakonjene.

Značilnosti odnosa med civilno družbo in državo

Odnos med "etablirano" politiko, ki temelji na volilnih glasovih, in civilno družbo lahko v grobem opišemo s kombinacijo dveh značilnosti, avtonomije in politične skladnosti. Naj opišem to grobo dihotomijo, ki ima v resnici stopnje in odtenke.

AVTONOMNOST-NEAVTONOMNOST. Država in civilna družba sta v odnosu spoštovanja avtonomije, če se ne vmešavata druga v drugo; če sta druga do druge tolerantni, spoštljivi ali ravnodušni. Vlada ne posega pristransko v civilno družbo s podpiranjem ali zaviranjem delovanja obstoječih nevladnih organizacij ali z ustanavljanjem novih. Civilna družba v obdobju med volitvami pusti vladi vladati v okviru ustave in zakonov, dokler je na oblasti, in se zanaša na to, da parlament opravlja svoje delo. Niti ne podpira vlade, niti ji ne nasprotuje, ali pa se eno ali drugo dogaja v manj pomembnem obsegu. 

Vlada, ki ne spoštuje avtonomije civilne družbe, posega vanjo pristransko, tako da omogoča, pospešuje ali zavira delovanje obstoječih organizacij in ustanavlja nove. Civilno družbo ima za svoj »plen«. Večje ali manjše skupine civilne družbe, ki ne spoštujejo avtonomije vlade pri izvajanju mandata, jo ovirajo pri vladanju, protestirajo, nasprotujejo vladnim ukrepom in jih ne upoštevajo. Zanje je vlada nelegitimen nebodigatreba.

POLITIČNA SKLADNOST-NESKLADNOST je druga značilnost, ki opisuje odnos med civilno družbo in državo. Pomeni ideološko ali politično ujemanje oziroma neujemanje med njima. Upoštevanje te dimenzije ima zgolj opisen značaj, ne normativnega. Civilna družba naj bi bila avtonomna, je pa prav, da je politično nazorsko heterogena. Ta pluralizem je vrednota v nasprotju z enoumjem. 

Država/vlada in civilna družba sta usklajeni, če se ujemata v političnih usmeritvah. Pri tem upoštevamo večinski sentiment, ne celotne civilne družbe, v kateri naj bi bilo vedno v določeni meri tudi nasprotno nagnjenje. Politična skladnost med državo in civilno družbo, ki je tolikšna, da izrine nasprotnike, je značilnost družb enoumja, totalitarnih družb. V demokratičnih družbah se taka "enotnost" vzpostavi izjemoma, pri nas na primer ob osamosvojitvi, pa še takrat je večina spregledala manjšino, oblast pa je del nje celo izbrisala iz državljanske evidence. 

Obe entiteti, vlada/država in civilna družba, sta politično-nazorsko neskladni, če se večinska politična usmerjenost civilne družbe ne ujema s politično usmerjenostjo vlade. Tak primer smo imeli v preteklem mandatu vlade, ko njena sestava ni ustrezala na volitvah izraženi volji, ampak se je - sicer zakonito - sestavila koalicija z "izdajo volivcev".  - S kombiniranjem obeh dimenzij dobimo

štiri vrste odnosa med državo in civilno družbo:

1. Avtonomija obeh entitet ob istočasni skladnosti politične usmeritve vlade in večinskega dela civilne družbe. Recimo, da imamo trenutno tak položaj. Vlada kljub napovedim po moji vednosti še ni posegla v civilno družbo, ta pa je v svojem večinskem delu zadovoljna, da se je politična histerija razpletla tako, kot se je, in je vladi naklonjena. Sedanji položaj je nastal potem, ko se je del civilne družbe (civilnodružbeno gibanje Svoboda) organiziral kot stranka, ki je nastopila na volitvah. Zdaj je koalicijska stranka, ni več gibanje, in dobro bi bilo, da bi se tega ovedela. To pomeni, da imajo civilnodružbena gibanja ta potencial in da je to gibanje v tem primeru ubralo ustavno pot in na volitvah preverilo, kolikšno podporo ima med volivci. Ni "ljudstvo", je ena od strank ljudstva, ima pa večinsko podporo.

2. Avtonomija obeh entitet in njuno politično neskladje. Temu tipu bi ustrezal položaj ob nastopu mandata prejšnje vlade. Vlada je imela mandat za vladanje, torej načelno avtonomijo v okviru ustavnih pristojnosti. Vlada pred tem še ni posegla v avtonomijo civilne družbe. Politično pa sta bili obe entiteti neskladni, kar je vodilo v nestabilnost. Vlada je z namenom »uravnoteževanja« začela posegati v civilno družbo z oviranjem dejavnosti nekaterih nevladnih organizacij in pristranskim podpiranjem drugih. Civilna družba (v pomenu volilnega telesa) je večinsko zavrnila vladno politiko (referendum o vodi), zavračala je vladne ukrepe, skušala je preko svojih predstavnikov v parlamentu vreči vlado (poskusi nezaupnice). Na srečo je lahko ta del civilne družbe pravočasno izrazil svojo voljo na volitvah in ni uporabil neustavnih metod (katerih zametke smo opazili v javnem prostoru). Obojestransko kršenje avtonomije in netolerantnost sta se množili na obeh straneh. Volitve so pomenile rešitev iz tega položaja.

3. Neavtonomnost ene ali druge entitete ob hkratni politični kompatibilnosti. Ta tip ima dva podtipa. Eden od njiju je, če sledimo logiki, vtikanje civilnih somišljenikov vlade v delo vlade. Vlada v načelu temu ne bo nasprotovala, če že ne bo vesela. Problematičen je drugi podtip: nespoštovanje ločenosti in avtonomije civilne družbe s strani vlade ob hkratni kompatibilnosti politične usmeritve vlade in večinskega, vladi naklonjenega, politično angažiranega dela civilne družbe. V tem primeru je vlada pred skušnjavo, da bi se povezala s tem delom civilne družbe, ga pristransko podpirala in delovala v smeri pridobivanja somišljenikov v ostalih delih civilne družbe. Nadaljevalo bi se s podporo organizacijam somišljenikov, ne pa organizacijam nasprotnih političnih usmeritev. Lahko bi se to sprevrglo v vsiljivo pridobivanje pristašev stranke na oblasti in zavračanje nasprotnikov. Meje med dobrohotnim in nasilnim širjenjem idej se pri zagretih aktivistih hitro zabrišejo. Nadaljevanje takega podpiranja "ljudske volje" in širjenje vpliva vladajoče stranke v civilno družbo tudi z nasiljem je bilo značilno za režime, ki so se v Evropi vzpeli na oblast pred drugo svetovno vojno. 

4. Neavtonomnost in nekompatibilnost. Vlada v tem primeru ne spoštuje avtonomije civilne družbe, ker ni na njeni strani; ta ne tolerira mandata vlade za vladanje tudi tam, kjer bi bilo njene ukrepe nujno upoštevati. To je boj vseh proti vsem, anomija in kaos. Nismo bili daleč od tega stanja, kar se med drugim kaže v »epistemološki zmedenosti«, množičnem pojavljanju nerazumnega spoznavnega relativizma. Rezultat medsebojnega nezaupanja in sovražnosti je polovica necepljene populacije in mrtvi, ki bi lahko ostali živi.

Ne smemo spregledati, da je civilna družba tudi prostor izražanja nepolitičnih interesov in

uživanje zasebnosti, proste ukvarjanja s politiko.

To dvoje lahko ogrozijo tako ideološko preveč zavzeta vlada, ki jo vodijo vizije spreminjanja človeka in sveta, kakor tudi pretirano navdušeni in pripadni sodržavljani delov civilne družbe. 

Kot državljan si po eni strani želim, da bi vplival na vladno ali strankarsko politiko, jo podpiral, skušal izboljšati, ali ji nasprotoval. Prav tako pa si želim, da bi me politika pustila pri miru, kadar mi ni do sodelovanja v njej. Človek je politično bitje, a ni samo politično bitje. Politični aktivisti, kot tudi sicer prodajalci različne duhovne krame, v moji hiši niso zaželeni. Pa ne samo v moji hiši, tudi ne v javnih prostorih, ki niso namenjeni politiki. Poskusom, da bi katera koli oblast ali proti-oblast mene in druge spremenila v njej pokorna, navdušeno nekritična politična bitja, se upiram. 

Naj ob koncu izrazim željo, da bi vlada nepristransko podpirala nevladne organizacije in pluralistično civilno družbo v celoti. Veselite se svojih pristašev med ljudmi, veselite se pa tudi nasprotnikov, saj vam pomagajo bolje vladati, tudi če tega nočejo.

Ta sestavek sem poslal uredniku Sobotne priloge Dela 30. 5. 22. Še ni bilo objavljeno.