KJE JE IZVOR ZLA

 V tokratnem nedeljskem intervjuju na TVSLO1 (21. 4. 24) je voditelj dr. Jože Možina med drugim vprašal akademika, poliglota in svetovno uveljavljenega biblicista, sive eminence prevajanja Svetega pisma v slovenščino, ddddr. Jožeta Krašovca, kje je izvor zla. Bog je, po besedah akademika, položil v našo naravo vse dobro: sočutje, hrepenenje po sreči, ljubezen itd.; ali tudi zlo? Menda ne, saj bi bilo to v nasprotju z njegovo dobrotljivo naravo. Kje je torej izvor zla? Akademik je pregledal številne vire in ugotovil, da si noben filozof in noben prerok "ni nikoli drznil razložiti problema zla; ni ga namreč mogoče razložiti racionalno, ker so zla dejanja preveč iracionalna". Res je čudno: Bog nas je ustvaril, a ne zlih. Torej je zlo prišlo od nekod drugod in nas okužilo potem, ko smo že bili samo dobri? A pravzaprav se pobijamo že od vsega začetka. Kajn je ubil Abela, tako rekoč ob božjem oltarju, iz zavisti. Bog je moral videti. Nikoli nismo bili, ustvarjeni od Boga, samo dobri. Nič, ne da se odgovoriti. Nihče še ni odgovoril, je zatrdil profesor. Možina je vztrajal, kar mu štejem v dobro, in ponovil vprašanje: kje je izvor zla? Krašovec je ponovil: noben filozof in noben prerok ni upal tega razložiti. Ni upal? Da ne bi zla naprtil Stvarniku? Potem pa je profesor dodal: brez vere v Boga smo v temi, problema zla ne moremo rešiti. Očitno ga tudi tisti, ki verujejo v Boga, niso rešili, naj hudobno dodam. Zlo je znamenje človekove omejenosti, nadaljuje profesor. Priznati je treba dejstvo, da zlo obstaja; da je družba spopad dobrega in zlega in na tej osnovi iskati rešitev. (Mogoče bi po analogiji lahko tudi obstoj sveta preprosto sprejeli kot dejstvo: nihče ni ustvaril sveta; svet pač je, tako kot zlo pač je.) Potem pa je profesor dodal nekaj pomembnega, kar nam pomaga odgovoriti na vprašanje o izvoru zla. Rekel je, da so prav tisti, ki so hoteli izkoreniniti zlo in uresničiti pravično družbo brez zla, prinesli še večje zlo v obliki totalitarnega režima (katerega žrtev je bil profesor sam). 

Ne profesor ne voditelj oddaje nista iz tega izvedla sklepa, zato jima pomagajmo: prizadevanje za izkoreninjenje zla, za samo dobro - morda pretirano prizadevanje za dobro - rodi zlo. Prizadevanje za pravično družbo se je izrodilo v nepravično diktaturo in kršenje človekovih pravic. Francosko revolucionarno prizadevanje za liberté, égalité, fraternité je rodilo jakobinski teror in obglavljenje kralja. Leninovo prizadevanje za komunistično družbo se je končalo v sovjetskem imperiju s stalinistično strahovlado. Hitlerjevo prizadevanje za tisočletni mir pod germansko nadvlado je rodilo do zdaj najstrašnejšo svetovno vojno. Hamhamova obramba palestinskega ljudstva je vodila v pokol celih družin nedolžnih izraelskih naseljencev. JahuJahujeva obramba izaelskega ljudstva povzroča najbolj kruto in krvoločno moritev palestinskih žensk in otrok. Katoliški duhovnik seveda ni omenil, koliko zla po vsem svetu je povzročilo pokristjanjevanje, to je, širjenje vere v edinega neskončno dobrotljivega Boga. Tudi ni omenil koliko brezbožnih komunistov so "V imenu Kristusa Kralja" pobili oboroženi verniki tega dobrotljivega Očeta. In ni omenil, koliko pokolov celih ljudstev, genocidov, je zagrešil starozavezni Bog osebno, z ognjem in mečem. "Iztrebil jih bom."

Ne smemo biti prestrogi do profesorja, ki je osebno nedvomno častit, dobrohoten in sočuten človek. Zelo lepo je naštel, kaj vse je dobrotni Bog položil v našo naravo. S tem je - gotovo nehote - lepo definiral ateistično vero, vero v človečnost. Sočutje, hrepenenje po sreči, ljubezen; ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi; zaupanje v življenje. To je "božje" tudi v nas brezbožnikih - je v nas po naravi. Oglejte si kak video o sočutju med živalmi in preberite kaj o zrcalnih nevronih, ki so temelj spoznanja, da si ti prav tako človek kot jaz. Brez Boga.

Dostavek (23. 4. 24):

Da bi bila naša osvetlitev zla še boljša, jo moramo dopolniti z drugim delom kroga. Kakor se zlo rodi iz težnje po dobrem, tako se dobro rodi iz zla. Po vsaki vojni nastopi daljše ali krajše obdobje miru; po diktaturah svobodnejše oblike družbene ureditve. Spopadu sledi pomiritev, dogovor in sodelovanje. Tako je na družbeni ravni. 

Kako pa je z zlimi dejanji na individualni ravni? Najprej: predpostavljam, da je človek primarno dobrohoten in da se ne rodi kot zver. Ne glede na filogenetske danosti, o katerih ne vem nič zanesljivega, kar bi tehtnico nagnilo bodisi na stran človeka-zveri bodisi na stran dobrohotnega človeka, doživi vsak človek, razen izjem, ob rojstvu in tik po njem varen stik z materjo v njenem naročju in uslišanost svojih potreb. Otrok je dobrodušen. Ali tudi dobrohoten? Tudi. Posnema odrasle: drugega poboža, da drugemu, kar ima za vredno. Poskusi kažejo sodelovalno vedenje in medsebojno pomoč že pri malčkih. Vendar otrok tudi udari, ugrizne, razbije. Ob tem dobi nauk, da drugega prav tako boli kot njega in da se ne sme razbijati in uničevati reči. Večina ljudi se razvije v odrasle, ki spoštujejo osnovna pravila znosnega sožitja. Nekateri pa zagrešijo dejanja, s katerimi prestopijo meje dopustnega; dejanja, ki so več od prekrška, prestopka; dejanja, ki so zla.

Kaj je zlo? Iz gornjega sledi, da gre za posebno huda dejanja, ki ogrožajo druge ljudi in skupnost. Človeka, ki zagreši več takih dejanj ali posebno huda, označimo za zlega. Označimo ga. To pomeni, da gre za našo vrednotno presojo, ki je dana v nekem prostorsko-časovnem kontekstu; ki je relativna. Ali lahko govorimo o absolutnem zlu; o dejanjih, ki bi jih kot taka opredelili v vseh časih in prostorih? Ko govorimo o "zlu" naj bi se zavedali, da govorimo o abstraktnem pojmu, o pojmovni posplošitvi konkretnih dejanj. Je namreč nevarnost, da to miselno tvorbo hipostaziramo, postvarimo; da začnemo zlo pojmovati kot Zlo, kot neko prikazen, zlega Duha, ki ga navsezadnje res personificiramo kot Satana. Ko rečemo, da se borimo proti zlu, to pomeni, da skušamo preprečiti zla dejanja posameznikov ali skupnosti, ne morda, da z žegnano vodo preganjamo Hudiča iz hišnih kotov. 

Katera dejanja prekoračijo mejo med nevljudnostmi, prekrški, prestopki, blažjimi kaznivimi dejanji, skratka, vsakdanjimi grobostmi, hudobijami in zlom? Mislim, da je najbolje, če se opremo na zlato pravilo: ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi. Vsekakor si ne želimo, da bi nas drugi ubil, nas telesno ali duševno poškodoval ali na tak način ogrozil naše najbližje. Taka dejanja so zla dejanja.

In: akademik ima prav. Proti zlu se lahko borimo samo, če se dosledno držimo osnovne etike, nakazane zgoraj; če imamo v sebi empatijo in vero v človečnost, "božje" z Bogom ali brez Boga; če smo teisti in ateisti - v prvi vrsti ljudje.