Če se peljete od Benetk proti jugu mimo Padove, najprej prečkate Adižo in se znajdete v delti Pada. To široko reko prečkate v bližini Ferrare in že ste na področju polnem zgodovinskih spomenikov in spominov. Vrstijo se mesta Ravenna, Rimini, Pesaro in v njihovem zaledju Urbino in trdnjava Gradara. Ta mesta so bila nekoč tik ob morju. Ravenna je nastala pravzaprav na sipinah sredi močvirij Padove delte, da bi bila tako varnejša pred sovražniki. Kot pravi pesnik:
"...tamkaj, kjer obala
morja odpira se vodovju Pada
da bi s pritoki vred mu pokoj dala."
(Dante, Božanska komedija, V/97-99, prev. A. Capuder)
V 13. stol. sta to področje Romagne obvladovali plemiški družini, ki sta se borili za prevlado. V Ravenni je gospodoval Guido da Polenta (12?? - 1310), v Riminiju pa Malatesta da Verucchio (1212-1312). Družini sta se izčrpavali v medsebojnih bojih in to stanje je začelo obojim presedati. Čas je bil za sklenitev miru. Po tedanjem običaju so se take pomiritve sklepale s porokami med člani nasprotnih družin. Guido da Polenta je bil pripravljen dati svojo lepo, 16-letno hčer Francesco (1255 - 1285) zamož sinu Malateste da Verucchio Giovanniju (1240 - 1304), ki je bil 15 let starejši od nje. Bil je sicer hraber v bojih a nagle jeze in šepav. Imenovali so ga Gianciotto ("sciancatto") in tako v ime ujeli tisti onomatopoetski "zoppo" (šepavec): Gianni + zoppo = Gianciotto. Eden od slikarjev, ki so kasneje radi slikali te prizore, ga je - nedvomno realistično - upodobil rdečelasega z rdečo brado. S tem možakom naj bi se torej poročila Francesca da Polenta.
Malateste so živeli v trdnjavi Gradara, sezidani na pečini nad morjem, enim zadnjih obronkov Apeninov. Trdnjavo je l. 1150 zgradila družina De Griffo, ki pa je bila na strani gibelinov (podporniki cesarja) in je padla v papeževo nemilost. Ta je nagradil zvestobo kondotiera guelfov (podporniki papeža) iz Romagne, Malatesta da Verucchio, in mu prepustil Gradaro in oblast nad okoliškimi mesti, Riminijem, Ceseno in Pesarom.
Bocaccio si je kasneje izmislil zgodbo, da bi napeljal znanstvo med Francesco in njenim kasnejšim ljubimcem, Gianciottovim mlajšim in privlačnejšim bratom Paolom. Francescin oče, Guido da Polenta, naj bi se bal, da hči ne bo hotela sprejeti starega in kruljavega Gianciotta, zato je uredil, da jo je v odsotnosti Gianciotta prišel zasnubit brat Paolo kot njegov zastopnik in jo odpeljal na grad Malatestov. Francesca pa naj bi mislila, da je Paolo pravi ženin in naj bi šele zjutraj po poročni noči spoznala, da se je zmotila. Bocacciova domišljija je šla tu vendarle predaleč, pravijo kritiki. Ni mogoče, da Francesca ne bi vedela za oba brata; da ne bi vedela, da je Paolo poročen. Dodali bi, da si v tistih časih očetje niso delali skrbi s tem, ali bo ženin hčeri všeč ali ne. Pokoriti se je morala "višjim interesom".
Francesca je torej zapustila rodno Ravenno in se preselila na Malatestov grad Gradara in kot žena Gianciotta Malateste postala gospodarica Riminija. Zato je prišla v zgodovino (in opero) kot Francesca da Rimini. Kakor koli že: Francesca se je 1275 poročila z ihtavim Gianciottom.
V Gradari je Francesca spoznala moževega ljubeznivega mlajšega brata Paola. Med njima se je vnela ljubezen. Kako se je to zgodilo, pripoveduje sama Francesca Danteju, ko jo je obiskal v peklu:
"Za razvedrilo neki dan sva brala,
kak Lancelota je ljubezen vila,
nič hudega sluteč sama sva ostala.
Ob branju večkrat sva oko sklenila,
bleda v obraz, a tam ob sliki eni,
glej, ponevedoma sva se izgubila.
Prebrala sva, kako nasmeh želeni
ljubimec tisti je poljubil vroče,
ko on, ki bo na vekomaj ob meni,
je k mojim ustnam svoje dal tresoče,
Galjot je bil pisar in to berilo
več brati potlej ni bilo mogoče."
...
(Dante, Božanska komedija, V/127-138, prev. A. Capuder)
V bratovi odsotnosti je torej Paolo delal družbo njegovi ženi. Bral ji je romane, med drugim tudi zgodbo o vitezu Lancelotu in gospe Ginevri. Ko je vitez poljubil Ginevro, je Paolo poljubil Francesco, knjiga jima je spolzela iz rok in ne da bi si mogla pomagati, sta se predala ljubezni.
Paolo je hodil vasovat k Francesci 10 (deset) let. Ker hodi vrč toliko časa po vodo, dokler se ne razbije, se je tudi ta romanca - verjetno zaradi podkupljivega ali prestrašenega služabnika - končala na Zemlji in nadaljevala v peklu.
Paolo je hodil vasovat k Francesci 10 (deset) let. Ker hodi vrč toliko časa po vodo, dokler se ne razbije, se je tudi ta romanca - verjetno zaradi podkupljivega ali prestrašenega služabnika - končala na Zemlji in nadaljevala v peklu.
Nekega dne je namreč oba ljubimca in flagranti zasačil zakoniti mož Gianciotto Malatesta in ju v prešuštniški postelji posekal z mečem; neki komentator pravi, da objeta z enim zamahom. To posteljo z baldahinom, v kotu z ognjem v kaminu ogrevane sobane, je mogoče še danes videti.
Ta umor se je zgodil domnevno leta 1284 ali 1285.
Po Danteju sta Francesca in Paolo v drugem krogu pekla, med manjšimi grešniki, med nesrečniki, ki so se vdajali nezmernim strastem. Še vedno sta v ljubezenskem objemu (vsaj bila sta takrat, ko ju je obiskal Dante in se z njima pogovarjal), toda po zraku ju večno premetava viharni vrtinec, tako da ne najdeta miru. Dante je bil Francescin sodobnik, kakih deset let mlajši od nje. Ob njeni smrti je bil star 20 let in gotovo je vedel zanjo. Francesco je poznal, kajti v peklu jo pokliče po imenu. Ko mu je Francesca v peklu izpovedala to zgodbo, je Dante od ganotja omedlel:
"Ko senca to izustila je milo,
tako je jokal drugi, da zgubljeno
v sočutju mi telo ni več služilo,
in padel sem kot truplo pokošeno."
(Dante, Božanska komedija, V/139-142, prev. A. Capuder)
