KAJ POMENI PRIVOLITI V SEKS?

 Razmišljam ob prikazu knjige Manon Garcia, Pogovor med spoloma, v Delu, 6. 5. 25. Prikaz z naslovom Privolitev kot filozofski koncept je podpisal Janez Markeš. Knjige nisem prebral, njen prikaz pa pozorno. Vendar se ne čutim kompetentnega razpravljati ne o knjigi sami, ne o njenem prikazu; ne čutim se dovolj podkovanega, da bi razpravljal filozofsko. Bo pač zdravorazumsko, brez Kanta in Focaulta, tudi brez Markeša.

Gre seveda za privolitev v spolni odnos v nasprotju od posilstva. Kontekst razprav o tej temi je naraščajoča emancipacija žensk po vsem svetu, posebno na Zahodu. Prodorna ost te emancipacije je gibanje "#jaz tudi". Širši pojav je nasilje nad ženskami sploh. Še širše ozadje je patriarhat. Posilstvo je torej ena od oblik nasilja nad ženskami, telesnega in duševnega, od katere je - po moji presoji - hujši samo še femicid.

Moje etično izhodišče za obravnavo tega vprašanja je - brez poglabljanja v filozofijo - spoštovanje dostojanstva osebe, moškega in ženske enako, njene/njegove avtonomije, njenega/njegovega doživljanja in dobrega počutja. To pomeni, da drugi,  v našem primeru ženska, ne sme biti sredstvo za dosego ciljev moškega, zadovoljitve moškega. 

Da ne bi razmišljanja preveč zapletli, izpustimo iz obravnave nasilje med zakoncema ali stalnima partnerjema in med moškim in žensko v siceršnjem odnosu nadrejenosti in podrejenosti (predstojnik-uslužbenka, profesor-študentka ipd.). Omejimo razmišljanje na odnos med znancema istega ranga ali osebama, ki se slučajno srečata in druga o drugi ne vesta nič drugega, kot to, kar vidita in kar sta zvedela v kratkem pogovoru, ko sta se seznanila. 

Moški napeljuje žensko na spolni odnos. Kaj pomeni, da ženska privoli? Da stvari ne zapletemo preveč, naj bo konstanta moška želja po trenutnem ali čimprejšnjem spolnem odnosu brez nadaljevanja in čustvenega odnosa. Njemu ne gre za nič drugega kot za trenutno zadovoljitev. Naj ponovim: privzemimo, da je tako in da moški nima drugih čustev, fantazij in namenov. 

Kaj pa ženska? Prva možnost je, da tudi njej ne gre za nič drugega, kot da "se da dol" in basta in adijo. V tem primeru besede niso potrebne, govorijo dotiki, zavzemanje teritorija in predajanje. Lahko so tudi besede. Moja domišljija ni dovolj bogata (tudi izkušnje ne tako pestre), a recimo, da bi se odvil takle dialog: Rad bi spal s tabo (rad bi se dal dol). - OK, jaz tudi s tabo. Zaradi večje jasnosti bi on dodal še: Brez obveznosti. Če je odgovor "OK", to pomeni privolitev. Še enkrat: pogoj je, da ženska nima v glavi "oblačka" (oblačka kot v stripu, skrite misli), fantazije, upanja, na kaj več kot "tu in zdaj in konec". Zdi se mi, pa ne morem podpreti s statistiko, da so taki primeri redki; morda še redki, morda pa redki na veke vekov. Vse drugo sodi pod pojem nesporazuma, neveljavne pogodbe ali zapeljevanja.

Do nesporazuma pride, če ženska fantazira, da je ta današnji seks samo uvod v nekaj trajnejšega. Samo, če ji je popolnoma jasno, da hoče ona sama samo ta današnji seks, je njena privolitev brez ostanka in obžalovanja (morda obžalovanje samo zaradi slabega seksa). V vseh drugih primerih ima ženska v glavi "oblaček", fantazijo, upanje, pričakovanje na nekaj več kot "tu in zdaj in konec". Ko jo on vpraša, "a bi", reče "bi". Privoli. Morda se spomni, da je "samo 'da' da in da 'ne' pomeni ne. In reče: "da", ne reče "ne". Toda, morda si misli: "Če bo obema pasalo, bi pa mogoče ponovila." On ne misli na to. On se hoče zadovoljiti in odjadrati naprej. Tudi, če mu bo pasalo, in ni hudič, da mu ne bi, bo šel svojo pot. Ne želi se vezati, noče se navezati. To se dobi povsod - ali karkoli že. Ženski ostane slab občutek. V redu mi je bilo in tudi on je bil zadovoljen, škoda, da je kar šel. Ja, ampak je privolila. Je to privolitev? Privolitev s posledično slabim občutkom. Lahko stopnjujemo vsebino "oblačka": "mogoče se bova ujela in bova začela 'hodit'" itd. 

Podprta s svojimi fantazijami, bo privolila. Rekla bo "da". Pravnik bo rekel: "Rekla je 'da'". Je z moralnega stališča to privolitev? Ne. Jo je izkoristil? Z njenega vidika da, čeprav se morda zaveda, da pri zadevi ni čisto nedolžna. Z njegovega vidika ne: vprašal je in privolila je. Z mojega vidika: če spoštuješ drugega kot osebo, se ne boš lovil na formalno privolitev, ampak boš malo bolj potipal. Nočeš je prizadeti, ne ker bi čutill kaj do nje kot osebe, ampak zato, ker je človek. "Meni res ni za nič drugega, kot da se dam dol, in da to noč uživam. Potem grem naprej in se ne vidiva več. Ti je to v redu?" Mislim, da bi statistika zabeležila  bolj malo primerov privolitev. A morda se motim.

Seks v primeru "privolitve z oblačkom", s skrito fantazijo o srečnem nadaljevanju, ni posilstvo. Tudi ni nepošteno z vidika vpletenega moškega; ni bral njenih misli. Morda je neobzirno, premalo občutljivo, ravnodušno. Ženske pa bi opozoril na njihove oblačke: radi se razblinijo.

Zapeljevanje pomeni, da moški pridobi žensko s sladkimi obljubami, ki jih ne izpolni. Privolitev ženske na osnovi lažnih obljub, četudi je privolitev izrecna, je nična. Take vrste zapeljevanje je moralno zavržno; moralo bi biti tudi pravno. Dokazati je pa težko.

*

Ko sem tole napisal, sem za razvedrilo vzel v roke Herodotove Zgodbe in naletel na opis, ki kaže, da smo vsaj na Zahodu v tisočletjih, ki nas ločijo od Babiloncev, vendarle napredovali. Govorimo o privolitvi žensk, Herodot pa takole opiše običaj Masagetov, enega od ljudstev v Babiloniji: ... ima pri njih sicer vsak svojo zakonsko družico, vendar so žene občinsko blago. ... Če dobi moški skomine po ženski, obesi svoj tul na voz in brez sramu opravi svojo reč.

PRILIKA O GORČIČNEM ZRNU - ZA ATEISTE

Majhen korak v pravo smer vodi do velikih sprememb

Čisto po naključju sem naletel na spletno stran Mirenski grad, to je stran samostana lazaristov, ki bivajo tam, in na tej strani na staro nedeljsko pridigo patra Petra Žaklja. Pridiga se navezuje na odlomek iz Markovega evangelija (Mr 4, 26-34), v katerem Jezus pove priliko, v kateri primerja božje kraljestvo z gorčičnim zrnom. Če pade drobno seme na plodna tla, se razraste v veliko drevo.

Da ne bi moji ateistični prijatelji po tem uvodu nemudoma preskočili na kako drugo besedilo, naj jih skušam zadržati. Tudi sam sem ateist, to je človek, ki ne veruje v onstranskega Stvarnika, brezbožnik torej. Vendar se mi zdi zelo nespametno, da bi zaradi tega odklanjal branje Svetega pisma in še posebej evangelijev, ki opisujejo Kristusove nauke in njegovo delovanje. Skušam razumeti, si po svoje razlagati in se učiti. Ko sem prebral res lepo in sodobnikom koristno pridigo mladega patra, sem podnjo napisal naslednji komentar pod svojim imenom: 

Lepo prebrati, tudi ateistu. - Verujem v človečnost v ljudeh ne v onstranskega Stvarnika. Kar nam je dano, je dar narave, družbe in prednikov, zgodovine. Vsakemu človeku je po naravi dana želja po življenju in moč preseganja danosti.

"Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo ... seme pa klije in raste, da sam ne ve, kako." "Takšno je kot gorčično zrno, ... manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč..."

Božje kraljestvo je kraljestvo človečnosti v nas in med nami. Je zavest, da je drugi po svojih osnovnih težnjah tak kot jaz; je moj brat ali sestra na zemlji, ranljiv in soočen s svojo nepreklicno umrljivostjo.

Seme človečnosti in zaupanja (ki je vera v življenje) nam je dano po naravi, ko nas nebogljene mati usliši v naših potrebah in se razvije varna navezanost med detetom in mamo.

To, da se seme razraste samo, pomeni, da ne nadzorujemo vsega sami, ampak da so v nas naravne sile in sile medčloveških odnosov, ki spodbujajo to rast, rast človečnosti v nas.

Drobno zrno pomeni tudi, da majhen korak v pravo smer lahko vodi do velikih sprememb. Že majhen žarek človečnosti in vitalnosti lahko spodbudi nesluteno rast. V otroka, ki je, na primer, v družini doživljal zatiranje, lahko posije žarek življenjske radosti in odprtosti ob srečanju z uvidevnim in odprtim učiteljem ali sorodnikom.

Seme ne vzklije in se ne razraste vedno samo od sebe, ampak le, če rastlinico gojimo. Gojenju te rastlinice, "božjega kraljestva", je tudi Jezus posvetil svoje življenje.

ŽUPANOVA NESPODOBNOST

 Na sprejemu olimpijcev na Kongresnem trgu (10.8.21) je ljubljanski župan prek ramen pokroviteljsko objel Janjo Garnbret. Pri tem se mu je zgodila erekcija, kar se je videlo na izboklini na hlačah, ki so jo fotografi zabeležili. (Verjamem, da ni fotomontaža.) Gospa Katjuša Bašič (v nadaljevanju K. B.), ki se čuti poklicano bdeti nad spolno nedotakljivostjo državljank in državljanov, kar je hvalevredno, se je odzvala najprej s ponovno objavo fotografije na fejsbuku in pozivom k delitvi slike, nato s prijavo okrožnemu državnemu tožilstvu in s pozivom k podpisovanju. Slika še ni umaknjena – naj se vidita, si verjetno misli K. B., nesramni župan in njegova nič hudega sluteča žrtev - podpisovanje poteka. Županu očita zlorabo položaja s telesno vsiljivo pokroviteljsko gesto do olimpijke, gesto, ki jo je spremljala erekcija. »Opisano spolno reakcijo je župan Zoran Jankovič izzval pri sebi sam z vsiljeno telesno bližino in izkoriščanjem svojega položaja za utrjevanje lastne moči. Ker se je to zgodilo v javnosti, ima dejanje tudi konotacijo ekshibicionizma.«

Mislim, da je ta ovadba pretirano dejanje s konotacijo javnega razkazovanja in razširjanja moralizatorske zgroženosti ob neupoštevanju javne izpostavljenosti in morebitne prizadetosti obeh oseb na fotografiji v prepričanju, da plemenit namen posvečuje vsako sredstvo. 1. »Pokroviteljski objem« prek ramen si lahko dobrohotno razlagamo kot prijateljsko in zaščitniško gesto starejšega moškega do petdeset let mlajšega dekleta. Res je: taka gesta je lahko neprijetna osebi, ki ji je namenjena. Kako jo bo doživela, je v veliki meri odvisno od kulturnega okolja, trenutne situacije in siceršnjega odnosa med osebama. V dani situaciji izraža pretirano domačnost, narejeno bližino in je upravičeno lahko dojeta kot vsiljiva. Ali jo je olimpijka dojela kot tako, ne vemo, kar navaja tudi K. B. Lahko se županu pripisuje tudi politična preračunljivost, češ da si s to gesto neupravičeno pripisuje zasluge za uspeh olimpijke. Lahko pa kot normalno čuteč človek z objemom izraža le iskreno veselje in navdušenje nad izjemnim dosežkom olimpijke. Kljub temu, da je ženska, lahko moški ob njej pomisli na kaj drugega kot na seks in čuti iskreno navdušenje in hvaležnost. Seks in ljubezen nista daleč vsaksebi. Vsekakor se od župana na slavnosti v čast olimpijcev pričakuje bolj slovesno, zadržano, poštirkano vedenje, čeprav mož prihaja iz kulturnega okolja, kjer je bratenje običajno in se ne interpretira zlovoljno, in čeprav je politik, ki si skuša instinktivno dvigovati rejting z izkazovanjem topline in bližine z ljubljenci občinstva. Kljub vsemu tega objema čez rame ne bi imenoval »zloraba položaja«, prej "pridobitev ugodnega položaja".

2. Erekcija je na fotografiji očitna. Gre za reakcijo organa, ki ni popolnoma podložen hotenemu nadzoru. Nekdo na fb navaja, da je taka nehotna reakcija lahko posledica zdravila za erektilno disfunkcijo, ki pri sedemdesetletniku ne bi bila nič neobičajnega. To zdravilo naj bi potemtakem povzročilo pretirano vztrajno ali pogosto nehotno erekcijo, oziroma erekcijo ob minimalnih spodbudah, kar bi lahko bil dotik s privlačno osebo nasprotnega spola. Tudi pri povečanju prostate, ki je pogosto pri starejših moških, pride do erekcij, katerih izvor ni poželenje (wasserstand). Zdravilo in bolezen gor ali dol, res je, da lahko misel na spolni odnos s konkretno osebo v bližini sproži tak odziv organa tudi brez zdravila, posebno še, če se človek s tako mislijo vsiljivo približa »objektu« in želeno osebo celo kvazi-pokroviteljsko objame. Ali je župan »opisano spolno reakcijo izzval sam«? Kaj pomeni "izzval"? Izzval hote ali nehote? Hote bi jo izzval, če bi si v mislih dejal: »Pazi, pazi, kakšen cukrček. Ob tejle se bom pa malo požgačkal« in bi se nato nameraval javno, na odru na Kongresnem trgu, samozadovoljevati, vsaj do slastne erekcije, če že ne dalje, z namenom, da bi vsi Ljubljančani videli potenco svojega župana, to je, z namenom ekshibicionizma! Močno dvomim, da je imel župan to v mislih. Zgodilo se mu je nehote. Ali tudi nevede, bi ugotovili s posnetkom »tik za tem«. Kaj se je dogajalo z županom po tem »seksualnem objemu«? Kam je šla zadeva? Je mogoče uplahnila ali, nasprotno, kulminirala in pustila sledove kot pri Clintonu?

Trditev, da je Jankovič hote demonstriral erekcijo, in hote »spolno napadel« ubogo dekle, bo K. B. težko dokazala. Misli pa - na srečo - še niso kazensko pregonljive. Tudi nehotne, refleksne reakcije ne.

V vsakem primeru ta fotografija meče neprijetno luč na župana. Je nespodobna. Se pa take reči zgodijo. So človeške, ne monstruozne. Kaj storiti? 1. Onemogočiti kroženje fotografije v javnosti za zaščito obeh prizadetih in javne morale. 2. Prizadeti osebi bi se moral župan za neprijetnost opravičiti, posebno še zdaj, ko se to ni spregledalo in se skuša dvigniti halo. Tako bi storili, če bi se kateri koli javni osebnosti zgodilo kar koli drugega podobnega. Starejšim uide voda, jim steče slina ali izpade zobna proteza, temu ali onemu postane slabo. Sem in tja se kdo spotakne in pade, ali pa dobi jajce v glavo. Posnetkov takih dogodkov se ne ponavlja v nedogled in ne razširja. Takih pripetljajev se ne obeša na veliki zvon. Vsak človek ima svoje dostojanstvo. 3. Župan se lahko počuti prizadetega zaradi javne objave in razširjanja neprijetne fotografije in s svoje strani kaj ukrene. Podobno velja za druge varuhe javne morale. 4. Kdor dela iz zadeve senzacijo, pretirava, ali pa ima slabe namene. Moralizatorsko zgražanje več pove o tistem, ki se zgraža, kot o osebi, nad katero se zgraža. Vsi smo ljudje in vsakemu se lahko pripeti kaj takega. Od kod torej moraliziranje, to novo puritanstvo, ta hiper-korektnost?

ALI NAŠA ŠOLA RES NE VZGAJA?

Kar naprej se pojavlja stereotipna trditev, da naša - ali sploh današnja - šola samo izobražuje in ne vzgaja. Nazadnje sem to trditev prebral danes v Sobotni prilogi Dela (z dne 6. 2. 21) v intervjuju z znanim italijanskim filozofom Umbertom Galimbertijem. Vprašanje, ki mu je bilo zastavljeno (Jernej Šček), se glasi: "Šola svoje vzgojno poslanstvo opušča na račun izobraževanja, kar je kratkovidna pedagoška in dadaktična, če že ne filozofska zmota. Platon je v simpoziju pojasnil, da je izobraževanje v smislu prenašanja vednosti nemogoče brez čustvene, erotične, torej vzgojne investicije. Edina možna šola življenja je filozofska šola, vrtec in igrišče radovednosti, ki hkrati izobražuje in vzgaja, z ljubeznijo do vedenja in obratno." Galimberti nasede sugestiji in odgovori: "... Italijanska šola ... v najboljšem primeru izobražuje in še to poredkoma, nikakor pa ne vzgaja. ... Vzgajati pomeni slediti odraščanju osebe z vidika čustvene rasti, čustvenih kompetenc." Itd. 

Spraševalec ni opazil, da je sam s seboj v protislovju. Platon ravno pravi, da je izobraževanje nemogoče brez vzgojne investicije. Ni izobraževanja brez vzgoje. Torej, če naša šola ne vzgaja, tudi izobražuje ne. Kaj torej počne? Ker naša šola vsekakor izobražuje, hkrati, če sledimo Platonu, tudi vzgaja. Vprašanje je le, kakšna je ta vzgoja, ali, če hočete, kolikšen je njen delež v odnosu do racionalnih izobraževalnih vsebin. 

Naj za zgled opišem ta odnos v šoli, ki sem jo doživel sam. Čeprav je bilo to pred davnim časom, je gimnazija v načelu danes prav taka kot nekoč; morda je kljub širjenju izobraževalnih vsebin in tlačenju nepotrebnih vsebin v učne načrte, danes v njej celo precej več prostora za vzgojo kot nekoč. Tudi pritoževanje nad tem, da ni prostora za vzgojo, ni nič novega. V drugem letniku osemletne gimnazije, to bi bil danes sedmi razred osnovne šole, so morali razredniki imeti vsak teden eno uro "moralne vzgoje". Kaj naj bi to bilo, mislim, da ni bilo jasno nikomur. Naš razrednik, strogi in asketski profesor nemščine, se je prve ure "moralne vzgoje" lotil takole: "Morala - to ni ženski spol preteklega deležnika glagola "morati", saj je ne naglašamo na prvem zlogu ampak na drugem. Vendar ta beseda kljub temu ni brez vsake zveze z glagolom "morati". Itd. Potem naj bi, tako si mislim danes, kajti, kaj je bilo res, sem pozabil, sledilo navajanje svetlih zgledov moralnega vedenja v zgodovini, predvsem v narodnoosvobodilnem boju. Lahko si mislim, da so se učitelji "moralne vzgoje" razlikovali med seboj predvsem po tem, ali so segli po primere bolj daleč v preteklost, recimo v antiko, kar bi pričakovali na klasični gimnaziji, ali pa bolj v še sveže spomine na NOB. V resnici se je pri nas ta ura s časom izrodila v "razrednikovo uro", tj. v obravnavanje disciplinskih prekrškov ali učnih težav. To se je zgodilo s poskusom vnesti vzgojo kot poseben predmet v predmetnik. V zaključnem letniku gimnazije smo se moralne vzgoje dotaknili pri filozofiji, ko smo govorili o etiki. To je bilo še najbližje razumnemu vnašanju vzgojne tematike v učni proces, na teoretični ravni.

Dejansko, v praksi, smo se vgajali ob zgledih in zahtevah profesorjev, če pustim ob strani vzgojo, ki se dogaja med vrstniki ves čas.

Pri profesorju latinščine je bilo od prvega dne jasno: če se ne boš naučil lekcije, novih besed, sklanjatve ali spregatve, boš dobil cvek. S trudom in dudlanjem si boš pridobil dobro oceno. To je bila vzgoja k delavnosti in odgovornosti. Ko je profesor spraševal in ocenjeval, smo ga tudi mi, sami pri sebi ocenjevali. Je ocena pravična ali ne? V splošnem bi rekel, da je ocenjeval pravično; do tega ali onega pa je bil preblag ali prestrog. To je vzgoja k pravičnosti in nepristranskosti.

Pri slovenščini se je ob branju in obravnavanju literarnih besedil dogajala "vzgoja srca". Ni mogoče, da se ob branju literature ne bi identificiral; ni mogoče, da se ne bi ob pogovoru o značajih literarnih junakov in njihovih usodah razvijala empatija in etično presojanje. Podobno velja za zgodovino. Profesor bi moral biti res zelo suhoparen pozitivist, da v razlaganje zgodovinskih dogodkov in osebnosti ne bi vnašal etičnih sodb in opredelitev. Res je bilo to v tistih časih za učitelje tvegano, saj bi se jim pri tem hitro zgodil kak lapsus, ki ne bi bil všeč oblastem. 

Že omenjeni profesor nemščine je bil v mladosti vojak v rajnkem avstro-ogrskem cesarstvu. Naučil nas je spoštovanja avtoritete, strumne discipline in samoobvladovanja: strumno vstati ob njegovem vstopu v razred; stati v ravnih vrstah s pogledom v tilnik predstoječega; molčati, če nisi vprašan; dvigniti roko, če hočeš besedo; vstati, če si vprašan; jasno odgovoriti na vprašanje ali izjaviti, da se nisi učil; na namig odpreti ali zapreti okno ipd. Smejete se, češ: to ni vzgoja. Kaj pa je? Ta trening mi je koristil, ko sem kot mlad psiholog izvajal skupinske ankete. Ponovil sem navodilo profesorja nemščine, enako jasno, brezprizivno in zahteval red. Nekaj obsesivne discipline mi je ves čas koristilo pri študiju in delu. 

Nekoč je med razlago ali spraševanjem fant v zadnji klopi na svoj način zabaval bližnje sošolce in se nekaj pačil, da so se režali. Profesor ga je poklical po imenu, se pravi priimku, ga pozval, naj vstane in mu rekel: Ponovi to, kar si predvajal nekaterim, da bodo videli vsi. Fant, bil je naravni vodja, je odločno odvrnil: Nisem cirkuški pajac, da bi to ponavljal. Strogi profesor je osupnil. Z njim mi vsi. To je bil upor proti avtoriteti. Po nekaj trenutkih mučnega molka, ko smo vsi z zadržanim dihom čakali, kaj bo, je profesor mirno in jasno dejal: No, pa mi je tvoj odgovor všeč. Sedi. - Do konca življenja si bom zapomnil, kaj je pravičnost, pedagoška zadržanost in zrelo ravnanje. Profesor se je zadržal v osebni izzvanosti in je nagradil vrlino pokončnosti, dostojanstva. Vzgoja? Kaj je vzgoja, če ne tako ravnanje dijaka in profesorja.

Še enkrat: ni izobraževanja brez vzgoje; tega dvojega ni mogoče ločiti. Vprašanje je le, kakšna je vzgoja, ki spremlja izobraževanje, in koliko je je. To kar omenja Galimberti, je ideal. On pravi, da bi pedagog moral spremljati odraščanje mladega človeka, ga čustveno vzgajati, mu pri tem stati ob strani in ga usmerjati. Tega je res premalo. Sam sem pogrešal bolj oseben odnos in bolj določno usmerjanje. A če prav pomislim, sem ga bil kar nekaj deležen, le da sem bil preveč svojeglav, da bi ga jemal resno.

Naj dodam še mnenje o današnji šoli, navsezadnje sem skozi vse stopnje spremljal svoja otroka in vnukinje. V šolah je danes mlajšim in malo starejšim na voljo toliko različnih "vzgoj", od likovne do prometne, različnih dejavnosti in mentorjev, da ni mogoče reči, da je vzgoja zanemarjena. Odnosi so mnogo bolj neposredni, sproščeni, odkriti, empatični in vzgojno učinkoviti, kot so bili včasih.

Kadar kdo zažene klic "vzgojo, ne le izobraževanja", ga sumim, da ima namen indoktrinirati s svojo ideologijo. Tudi te vzgoje sem bil deležen, zato te parole zavračam. 

K psihološki teoriji morale onkraj Ojdipovega kompleksa

To je pretenciozen naslov, ki je bolj program, kot opravljeno delo.

Včeraj sem namreč poslušal video predavanje Romana Vodeba o psihologiji morale. Vodeba poznam samo po tem, kar drugi govorijo o njem, in to ni prav prijazno. Njega samega nisem ne bral ne poslušal vse do nedavnega. Ujel sem nekaj odlomkov in nekaj čivkov na fejsbuku. Mislim, da mu ne manjka zdrave pameti, smisla za življenjske prioritete in človeške občutljivosti.  O njegovem obvladanju psihoanalitične teorije zaekrat ne morem soditi. Pošteno moram priznati, da se s psihoanalitično teorijo najbrž nisem pol toliko ukvarjal kot on. Kljub temu bom tvegal korak stran od te teorije. Tega koraka vstran ne morem (za sedaj) utemeljiti s kritiko te teorije; lahko pa nakažem njegovo smer z navajanjem indicev, ki vodijo v drugačno teorijo.

Vodeb  ponovi poenostavljeno psihoanalitično formulo o nastanku moralnega "čuta" pri otroku iz Ojdipovega kompleksa. Otrok-deček (pri deklicah je potek nekoliko drugačen) je sprva navezan na mater. Vanjo vlaga svoja ljubezenska čustva. Ona je njegova "ljubica". Oče mu je v odnosu do matere tekmec. Do njega ne goji prijaznih čustev; nasprotno, ne želi mu nič dobrega, jezen je nanj, posebno, kadar ga vidi, kako se ljubčka z mamico. Jezen je nanj, ker spi z mamico v njuni sobi. Ojdipov kompleks. Potem odkrije, da deklica nima lulčka. Začudi se in zgrozi. Tudi njemu bi se lahko zgodilo, da bi mu ga kdo "odvzel iz narave". Kdo? Očka vendar, za kazen, ker ima fantek o njem grde misli. Rodi se kastracijski kompleks. Deček uvidi, da je v primerjavi z očetom nebogljen in da ne more zmagati v boju za mamico. Bolje je, če posnema očeta in preko njega obožuje mamico. Pride do identifikacije dečka z očetom. Oče mu potem lahko  prenese moralni Zakon družbe. V dečku se usidra nezavedno občutje: če ne bom priden, bom kastriran. Moram reči, da mi ta teorija zveni zelo podobno oni, ki sem jo slišal v cerkvi: Če ne boš priden, boš prišel v pekel.

Ne nameravam kritizirati te teorije, ne v Freudovem originalnem zapisu ne v Vodebovi poljudni poenostavitvi. Nisem psihoanalitik, nimam za sabo učne analize svojega nezavednega, nisem nikogar psihoanaliziral; nimam empiričnega gradiva, da bi lahko preveril to teorijo. Lahko bi le primerjal Freudovo besedilo z Vodebovim, a nočem izgubljati časa. 

Hočem ponuditi alternativno razlago nastanka moralnega čuta ali moralne zavesti, razlago, ki temelji na mojih doživetjih v otroštvu, na sodobnih spoznanjih biologije (fiziologije možganov) in na opažanjih vedenja živali (in ljudi). 

Naj najprej na kratko in preprosto izrečem svojo teorijo. Moralna (etična) zavest in ravnanje izvirata iz sočutja,  pojmovanega kot spoznanje, da drugega prav tako boli kot mene. Sočutje se ontogenetsko razvije naravno kot rezultat filogenetske evolucije, saj pomaga preživeti vrsti. Poglejmo po vrsti znamenja, ki vodijo v to smer.

Moja doživetja v otroštvu. Mama mi je bila bližja kot ata. Ob nedeljah, ko smo vsi lahko malo poležali, sta mi dovolila, da sem vstal iz svoje postelje in legel mednju v njuno posteljo. Pri tem sem se držal mame. Mama je rekla: Pojdi še malo k atu. Odvrnil sem: Ne, ata smrdi. Res je meni neprijetno vonjal po moškem in po cigaretah, mama pa je lepo dišala. Ojdipov komleks? Najbrž. Kasneje sem imel ata rad. Bil je prijazen do mene, skupaj sva gradila zgradbe in naprave iz sestavin neke tehnične igrače. Kadar se je s kolesom pripeljal iz službe - zagledal sem ga, ko je v križišču zavil v našo ulico - in se ustavil pred našo hišo, kjer sem se igral s prijatelji, sem se ga razveselil. Sosedovega Jožeta je oče tepel, mene moj ni nikoli (samo enkrat). Identifikacija? Seveda. Očeta sem spoštoval. Ne spominjam se, da bi mi ata kdaj razlagal, kaj je prav in kaj (moralno) narobe. Neposredno mi ni prenašal Zakona. To je počela mama, s katero sem bil ves čas, medtem ko je bil ata v službi, ali pa je počival ali delal kaj za hišo. Mama me je tudi kaznovala. Za hud prestopek sem moral klečati v kotu (zelo redko).

Morala se ne začne "z očetovim prenašanjem Zakona", ampak z navajanjem na kahlico, učenjem držati žlico, navajanjem na vljudno pozdravljanje soseda, razlikovanjem med "izposoditi" in "ukrasti", ocenjevanjem "vedenja" v šolskih spričevalih. V naši soseski je malo starejši mulc rad mučil neko deklico in ji grozil: Kri ti bom spil. Mala je v grozi vreščala in ga s tem še bolj spodbujala. To se mi je zdelo zelo grdo od tega fanta, čeprav ne vem, kako naj bi bilo to videti in čeprav me ata ni nikoli učil, da se ženskam ne sme izpiti krvi; o tem ni govoril. Kako to, da sem čutil in vedel, da je tako početje nedopustno, če mi tega ni povedal oče?

V zvezi z našo temo je pomembno naslednje doživetje. Imeli smo kužka, mešančka, cucka. Takoj po vojni smo se otroci prosto potepali po okolici. Prometa ni bilo, živeli smo v predmestju, za zadnjimi hišami je bilo polje. S psičkom sva se vračala s polja, ko se je nenadoma od nekod vzel potepuški pes Tarzan, dolgodlaka, rdeča zverina, in se spravil nad Čujkota. Ugriznil ga je, tako da sta se malemu na vratu poznali dve rdeči ranici od Tarzanovih zob. Mali je cvilil in se doma zatekel v svojo uto. Imela je širok vhod, tako da sem se lahko zavlekel noter k njemu. Ležal sem ob njem ter ga tolažil, dokler me ni tako našla mama. Koliko sem bil star? Moralo je biti nekako takrat, ko sem začel hoditi v šolo. Vedel sem, da je kužka bolelo, tako kot bi bolelo mene, če bi me ugriznil pes. Kadar je sosed nažigal sošolca Jožeta, sem bil malo privoščljiv, čisto malo, v glavnem pa sem bil jezen na surovega soseda in žalosten zaradi Jožeta, ki ni storil nič takega, da bi moral biti tepen. Vesel sem bil, da me moj ata ne tepe.

Vedenje živali. Imeli smo mačka, mačkona, borca. Nekoč smo sedeli na dvorišču in maček ob nas. S sosedovega vrta je do vrtne ograje primijavkal majhen mucek in tam preplašen obstal. Naš maček ga je opazil, se sprehodil do svoje posode s hrano in sedel kak meter od nje, obrnjen k mladičku, s hrbtom proti nam in od časa do časa obrnil glavo in nas pogledoval. S svojim telesnim položajem (in najbrž še s kakimi drugimi znamenji mačjega jezika) je dal vedeti malemu, da lahko pride in da je pot zavarovana. Varujem te, nič ti ne bojo storile te velike živali, ki sedijo tam v senci. Mali je zares previdno prišel do posode s hrano. Naš muc je ves čas stražil, da se je mali lahko najedel. Ta opis zveni antropomorfno; mačku pripisujem človeške misli in nagnjenja. Morda. A ostane dejstvo, da je maček prepoznal malega, mu šel naproti in ga pustil, da je prišel do posode s hrano in jedel. Jedel je njegovo, mačkonovo, hrano. Ja, nekakšen instinkt, boste rekli. In kaj potem? Kakšno zvezo ima to z moralo? S svojim vedenjem je maček omogočil mladiču, da je prišel do hrane. Pomagal mu je preživeti. Je važen moj motiv, kadar dam beraču drobiž? Ali dejstvo, da je dobil za žemljico?

V zadnjem času se množijo filmi in videi, ki prikazujejo altruistično vedenje živali. Odrasli sloni pomagajo mlademu slončku, da spleza iz jarka. Gos hrani ribe. Raca-mati čaka, da se vsi člani jate povzpnejo čez oporni zid, čeprav se zadnjemu, najšibkejšemu, posreči šele, ko je čisto na koncu moči. Mačka pomaga drugi mački čez ograjo. Konj prinese drugemu konju šop sena. Pes z gobcem odriva vodo iz luže in zaliva naplavljeno ribo in jo ohranja živo. Medved potegne iz vode ptico, kokoško morda, ki je padla vanjo. Pes pomaga drugemu psu, da se povzpne iz bazena z vodo; potegne drugega psa v prtljažnik avtomobila. Želva preobrne drugo želvo, ki je nemočno obležala na hrbtu. Prav presenetljiv je primer mačka, ki potisne v bazen ribo, ki se je znašla na suhem. Mnogo je primerov, ko živali žalujejo za mrtvo živaljo, ali jo skušajo obuditi, da žalovanja za človekom-skrbnikom niti ne omenim. 

Daleč od tega, da bi živalim pripisovali človeške misli in občutja. Nič narobe pa ni, če domnevamo, da ima človek globoko v sebi podobna naravna nagnjenja. Prva moralna zapoved, ki sem jo spoznal, ni bila "Veruj v enega Boga" ampak "Ne stori drugemu hudega". In to je še zdaj osnovna zapoved, ki se je držim.

Zrcalni nevroni.  V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so nevrologi univerze v Padovi, Giacomo Rizzolatti in kolegi, opazovali delovanje možganov pri opicah makaki. Ko je opica segla po sadju, so se aktivirali določeni nevroni. Ti isti nevroni so se aktivirali, ko je opica samo videla drugo opico ali človeka, ki je segel po sadju. Podoben je bil izid poskusa na ljudeh. Te nevrone so imenovali "zrcalni nevroni", ker zrcalijo vedenje drugega v nas. To pomeni: ko vidim drugega nekaj početi, se v meni samem sprožijo isti nevroni, kot bi sam tisto počel. Sproži se zametek enakega ravnanja. To je osnova so-doživljanja, vživetja ali empatije, ki je tudi drug izraz za sočutje. Pojavili so se tudi različni dvomi v zvezi s temi raziskavami, ki se nadaljujejo. Empatija je - ne glede na to, kakšna je njena nevrološka osnova - psihološko dejstvo. Ljudje smo sposobni vživetja v drugega človeka. Sposobni smo sočutja. In sočutje, spoznanje, da drugega prav tako boli kot mene, je osnova zlatega moralnega načela "Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi". Kakšno zvezo ima to z Ojdipovim kompleksom, naj ugotovijo psihoanalitiki. Dotlej pa se vprašajte: vas je že kdaj stisnilo pri srcu (ali kjer koli drugje), ko ste videli koga pasti, se udariti, raniti. Vi se niste ranili, pa vas je zabolelo.

Potem si lahko Ojdipov kompleks zataknete za klobuk. 

Izolacija in svoboda

Po fejsbuku se širi video nekega rojaka, ki nas poziva, naj se ne gremo izolacije, ampak naj gremo ven in živimo normalno kot prej. Po njegovem vsi ti zaščitni ukrepi služijo samo temu, da nas "oni", "vlada", "sistem", disciplinirajo,  da uvedejo diktaturo, totalitarizem itd. Izolacija ni potrebna, kajti tako ali tako bodo od virusa umrli samo stari s pridruženimi boleznimi, ki bi tako ali tako umrli, prej ali slej. (Prej ali slej bomo vsi umrli.) Izolacija pa bo povzročila ogromno gospodarsko škodo, ki bo morda terjala tudi  smrtne žrtve zaradi revščine, lakote, drugih bolezni. Njegov post sem na svojem profilu skril; nočem, da bi kdo mislil, da se strinjam z njim, ali da ga toleriram. Naj še dodam, da do vlade JJ ne gojim posebnih simpatij; je pa legalna, čeprav ji nekateri oporekajo legitimnost zaradi tedanje nizke udeležbe na volitvah, ki jih ravno razni uporniški »svobodnjaki« in nasprotniki »sistema« omalovažujejo. Drugo med dvajsetimi pravili, ki naj bi se jih držali v boju proti tiraniji, v knjižici proučevalca totalitarnih sistemov, zgodovinarja Timothyja Snyderja, O Tiraniji (slov. prev. 2017) se glasi: Varuj inštitucije. Varuj demokratične inštitucije.

Dajmo torej v oklepaj politično in psihološko motivacijo zgoraj omenjenega gospoda. A vprašanje ostaja. Vprašanje je dvojno: etično in sociološko. Etično se glasi: Ali smo upravičeni žrtvovati manjše število ljudi, da bi rešili večje število? Sociološko se glasi: Kakšne bodo družbene posledice izolacije v primerjavi z družbenimi posledicami stanja brez izolacije? Pri tem bi se omejil na družbene posledice za človekove pravice prebivalcev, med njimi so zdravje (življenje), svoboda, dostojanstvo.

K etičnemu vprašanju, vprašanju "generalske etike": ali lahko žrtvujem manjše število vojakov, da bi rešil večje število? Odgovor se zdi kot na dlani: lahko (če ne gre drugače). V našem primeru je težava v tem, da ne vemo, koliko ljudi bo umrlo zaradi zdravstvenih posledic splošne izolacije, ki mu bo sledil zastoj gospodarstva in družbenih služb; zdaj, srednjeročno, dolgoročno. Poudarjam, štejejo smrtne žrtve, ne splošno poslabšanje življenjskega standarda. Nobeno poslabšanje standarda ne sme odtehtati življenj, smrtnih žrtev, opustitve skrbi za zdaj obolele. Nihče ne more napovedati, koliko bo žrtev zaradi prihodnjega poslabšanja standarda in delovanja družbe. Ne vemo, kaj bo, zato ne smemo žrtvovati sedaj očitno ogroženih, da bi rešili neznano število morebitnih bodočih žrtev recesije, hudo bolnih ali umrlih. Ljudje se znajdejo in preživijo v skoraj vseh razmerah. V prihodnosti bodo na voljo nova sredstva za lajšanje stisk. K temu bi dodal še, da je napačno ocenjevati število žrtev epidemije po sporočenem številu umrlih. K temu je treba prišteti še vse v intenzivni negi, od katerih bi mnogi umrli, če ne bi bili v intenzivni negi. Če ne bi bilo izolacije, bi se povečalo število okuženih, s tem število obolelih, število potrebnih intenzivne nege med njimi in število umrlih.

K drugemu vprašanju. Kakšne bodo družbene posledice izolacije; kakšne bi bile družbene posledice opustitve izolacije? Pod družbenimi posledicami mislim na učinke na družbeno kohezijo, delovanje družbe sploh, in na človekove pravice.  Je izolacija pot v totalitarizem, njena opustitev pa jamči svobodo in demokracijo za ceno smrti peščice starcev? Kaj so družbene nevarnosti izolacije? Prvo nevarnost, to je omrtvičenje delovanja družbenih služb in gospodarstva z vsemi nadaljnjimi posledicami, rešujejo z denarnimi injekcijami EU.  Drugo nevarnost, odpravo demokracije, izkoristiti položaj za državni udar, spremembo družbeno-politične ureditve, preprečujejo notranja parlamentarna opozicija, mediji, vsaj del civilne družbe in ureditev EU. Res je, da za EU nismo ne vidni ne pomembni in da se zato v tem podalpskem sončnem vrtcu lahko zgodi tudi kaj mimo oči Evrope, a slej ko prej bi se unija zganila. Če pa se ne bi, če bi EU tolerirala diktature v svojih članicah, sama postala diktatura, nam pa tudi uživanje svobode v dezizolaciji ne bo pomagalo. K tej drugi nevarnosti, diktaturi, sodi tudi psihološka habituacija, nevarnost, da se navadimo ubogljivosti, pokornosti, skratka, diktature. 45 let smo živeli v diktaturi, pravijo. Kakšna je bila posledica? Smo se navadili? Očitno ne, saj se sicer ne bi zavzeli za svobodno, demokratično družbo, prav tisti, ki so nas navajali ubogljivosti!

Ohladite se, ostanite doma in poskrbite, da ne okužite sebe ali drugih.

"Vprašanje o Bogu"

V članku Vprašanje o Bogu (Delo, 25. 1. 20) je izpostavljeno vprašanje o Bogu kot tisto, ki nas razdvaja. Sam sem skušal v svojem prispevku o ateizmu prenesti poudarek na vero, ne na vero v Boga, ampak na vero kot človekovo naravno danost. Zavzel sem se za sprejemanje soljudi, naj verujejo v Boga ali ne. To stališče utemeljujem z nazorom, da je v osnovi religiozne vere v Boga naravna vera, ki jo imajo tudi ateisti. Imamo - to je moja teza - skupno osnovo v naravni veri, to je, v temeljnem zaupanju v življenje in druge ljudi, zaupanju, ki se rodi v materinem krilu. Brez te vere tudi vera v Boga nič ne pomaga, ker od Boga ostaneta samo še "ogenj in meč". Hotel sem povedati, da kot ateist imam svojo vero in svojo etiko; da to dvoje ni rezervirano za cerkveno verne in da na eksistencialna vprašanja lahko odgovorim (in sem zase odgovoril) mimo religije. Religija ni edina, ki obravnava ta vprašanja. Vsaj filozofijo je že treba omeniti, veliko pa človek za svoje življenje razbere iz lepe književnosti in drugih umetnosti. Njihovo ustvarjanje in naše podoživljanje sta dokaz naše skupne človečnosti. 

V članku sem se zavzel za jasno razlikovanje in ločitev znanosti in vere. Razlikujeta se po vprašanjih, ki jih zastavljata, in po načinih odgovarjanja nanja. Sta dva različna načina človekovega odnosa do sveta. Lahko soobstajata v isti osebi in v družbi in se ne pobijata. Moje zavračanje religiozne vere ne pomeni, da verujem v znanost. To tudi ne pomeni, da zavračam vso vsebino krščanskega nauka.  Evangeliji so me ganili. V njih je nekaj temeljno človeškega; tako kot še marsikaj v Svetem pismu. Žal je to v cerkvenem nauku skrito za zgodovinsko oblastno navlako in liturgičnimi manirizmi. 

V zvezi s poukom o verstvih le nekaj misli. Vsekakor sodi verski pouk, pouk krščanskega nauka, v cerkev in cerkvene šole, ne v javne laične šole. Cerkev ima danes ogromno možnosti posredovati svoj nauk na različne načine, neposredno in prek množičnih medijev, kar je za normalno seznanjanje z vero v sekularni državi dovolj za tiste, ki hočejo poslušati. Če nočejo, pač nočejo. Kritičen pregled osnovnih konceptov različnih verstev pa bi moral biti del splošne izobrazbe kot pomemben vidik kulture. Kritičen pomeni, da bi morali pošteno predstaviti tudi tiste dele krščanskega nauka (nikoli zanikane!), v katerih Bog grozi z uničenjem vseh, ki ne verujejo vanj; tiste dele, ki opravičujejo uničevanje ljudi v imenu Boga (»V imenu Kristusa Kralja!«) in v katerih se zahteva smrtna kazen za pregrehe določene vrste. Sodobno pojmovanje človekovih pravic in nazor o svetovnem etosu presegata to krščansko etiko. Da bi brezpogojno priporočal pouk o Bogu, ki mi grozi z uničenjem, se mi ne zdi razumno. 

Če pa bo pouk o verstvih uveden in če bodo v sekularni državi poučevali teologi, naj ne zamolčijo, da krščanski Bog zapoveduje uničenje vseh, ki ne verujejo vanj; ali pa naj ta nauk očistijo tega nihilizma. To ni oddaljena in presežena preteklost Stare zaveze. To zapoved so v božjem imenu izvajali na najbolj krute načine v ne tako davni bratomorni vojni.

Sovražnik žensk na knjižnem sejmu

Rad berem kolumne gospodične Mojce Pišek, ker pogleduje na ta podalpski vrtec iz drugih, širših in pomembnejših svetov, čeprav ne vedno tudi bolj prosvetljenih. A v zadnji kolumni (Delo, 13. dec. 2019) me je zbodlo njeno mnenje o knjižnem sejmu. Očita, da je "napaberkovan iz vseh vetrov in nepregleden...". Zame je ta sejem, tak kot je, najljubša prireditev v vsem letu; vedno ga nestrpno pričakujem. Je tak, kot sejem mora biti. SSKJ definira sejem kot "prireditev, na kateri se prodaja in kupuje raznovrstno /dodajmo "knjižno"/ blago". Je tudi "živahen" in včasih kot pravi "babji sejem". Raznovrstnost knjižne ponudbe po vsebini in kakovosti je njegova odlika. Ni ga mogoče vsega pregledati, a je hkrati dovolj pregleden za tistega, ki približno pozna usmeritev posameznih založb. Knjige so razporejene v treh etažah po pomembnosti in/ali velikosti založb. Najmanj si želim, da bi kaka vsevedna komisija predhodno izbrala knjige po kriteriju "politične korektnosti" ali kriteriju kakšne druge pravovernosti. Kdo mi bo, zrelemu človeku, knjigo odsvetoval, jo dal na indeks? Kaj pomeni, če uprava odstrani iz razstavnih prostorov likovno provokacijo, opisuje druga kolumnistka, Ženja Leiler (Delo, 14. dec. 2019) ob primeru Duchampovega pisoarja v galeriji. Izid: avtor se je s to postavitvijo za vse čase vpisal v zgodovino umetnosti.

Bistvo kritike v kolumni je nastop "znanega slovenskega sovražnika žensk" (ki sicer menda v protislovju s svojo teorijo kot moški živi z žensko, a mogoče gre prav to danes v nos), kontroverznega psihoanalitika, ki mu kolumnistka očita sovražni govor proti ženskam, feministkam in LGBT. Tega človeka po njenem mnenju ne bi smeli spustiti na podij. To je prvi greh, greh vodstva sejma. Drugega greha smo, po njenem, krivi vsi, ki nismo protestirali, predvsem pa pisatelji, ki bi bili morali biti družbena vest, pa se v tej zadevi niso oglasili in so s svojo tiho podporo nastopu druge ubili (sic!). "Zakaj Slovenci v resnici ne marajo pisateljev", se sprašuje kolumnistka in - če povzamemo - odgovarja: Zato, ker se niso postavili v bran ženskam itd., ko jim je neki obskurni individuum odrekal njihove pravice. 

Prvič, pisatelji zame niso nikakršen enovit družbeni "objekt ali subjekt", ki bi ga imel ali ne imel rad; celo, če jih imam pred očmi kot družbeno "telo", kot člane Društva pisateljev. Drugič: rad imam ali pa nimam rad, kar kak pisatelj napiše. Bolj malo me zanima politično udejstvovanje Dostojevskega. Je kot pikica proti vesolju njegovega dela. Handkejevo politično stališče je madež na njegovi osebnosti, njegovo delo lahko kljub temu berem kot literaturo kogar koli drugega. Cankar je dejal, da kakovosti jajc ne gre soditi po moralnosti petelina. Torej zadržanje pisateljev ob morebitnih obrobnih provokacijah tega ali onega subjekta vsaj zame nikakor ni merilo, ki bi odločalo, ali bom bral in kupoval knjige, ali ne. 

Moža, o katerem je beseda, nisem poslušal, a če je res psoval in ščuval proti posameznikom, skupini ali kategoriji ljudi, nagovarjal k zlim dejanjem, ga je treba nemudoma vreči ven. Če je komu odrekal človekove pravice, pravico do samolastnega življenja v skladu z njegovim nagnjenjem in občutkom, če je pravice "teptal" (kako je to videti?), je bil njegov nastop neprimeren in je na taki prireditvi nezaželen.

Če pa je razvijal svojo teorijo ali "teorijo", magari teorijo o idealnotipskima moškem in ženski, o idealni družini, o ojdipskem kompleksu in motnjah spolnosti in kar je še tega – to so aktualna vprašanja duševnega zdravja - se je treba z njim spopasti na teoretski ravni in z empiričnimi raziskavami: v neposredni razpravi ali teoretičnem članku, ne pa mu prepovedati nastopa. Kategorija "sovražnega govora", na kateri temelji zahteva po prepovedi nastopa, je hudo zmuzljiva in napihljiva reč. Nedavno smo dokazovali, da je "fašist" faktografska oznaka in ne psovka; oznaka osebe, katere politično delovanje ima te in te konkretne značilnosti, opažene v politični zgodovini. Tako tudi izjave, da gre pri kom za "nerazrešen ojdipski kompleks" ne bi smeli vzeti za psovko, ampak za psihološko dejstvo (če je utemeljena). (Je imenovati nekoga proti njegovi volji "sovražnik žensk" sovražni govor?) Navsezadnje: kaj me briga, kaj si o meni ali o Ljubljančanih misli neki kvazi-psiholog. Ali pa me morda v živo prizadene? Če je mož različice doživljanja spola in spolnih opredelitev ocenjeval z vidika predpostavljene "normalnosti", mu je pač treba povedati, da je za časom; da je danes spoštovanje človekovega samodoživljanja in samoopredelitve na tem področju vrednejše od kakršne koli "objektivne" opredelitve in ocene njegove osebnosti. Vendar pa to ne pomeni, da je iskanje družbenih in osebnostnih pogojev ustvarjalnega in izpolnjenega življenja odveč in prepuščeno posameznikovi samooceni.  Psihiatrični bolnik ima drugačno menje o sebi kot psihiater o njem, a je zanj in za druge bolje, da se podvrže psihiatrovi obravnavi. Če je "normalnost" zastarel pojem, zdravje posameznika in družbe to ni in razprave o tem ne bi smeli imeti za končano in ovirati njeno nadaljevanje.

Lahko, da možak naklada; lahko da zagovarja zastarele nazore; tedaj teoretski obračun z njim ne bi smel biti težak. Lahko da so ga spustili na podij kljub temu, da so nasprotniki že obračunali z njegovimi nazori. Kaj pa zagovorniki? Tudi teh je kar nekaj. Se mora vodstvo sejma strankarsko opredeljevati? Audiatur et altera pars! Kot obiskovalec ne bi rad poslušal samo ene stranke, naj bo še tako napredna.

Saj so podobni demokratični sentimenti tudi na oni strani luže, ali pa so tam že vsi podlegli ene vrste ideologiji in "čistijo" predavalnice?

O evtanaziji - okrogla miza

Ob izidu knjige dr. Matjaža Zwitterja Pogovarjamo se o evtanaziji (Slovenska matica 2019) je bila na Slovenskem knjižnem sejmu, v soboto, 30.11. ob 11. uri, okrogla miza o tem vprašanju. Za mizo so sedeli avtor knjige, dr. Zwitter, predsednik komisije za medicinsko etiko dr. Božidar Voljč, filozof dr. Edvard Kovač in dddr. Andrej Pleterski, sin pokojnega akademika dr. Janka Pleterskega, ki si je želel evtanazije. Pogovor je - po uvodnem nagovoru predsednika SM, dr. Aleša Gabriča, usmerjala filozofinja dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice.

Pogovor sem sicer snemal s telefončkom, a tu lahko povzamem samo poglavitne misli posameznih govorcev, da bo ostalo še kaj prostora za moj komentar. Dr. Zwitter je dejal, da lahko gledamo na evtanazijo z več vidikov: z vidika trpečega bolnika, ki si želi končati mučno življenje; z vidika ideologije ali verskega prepričanja; z vidika zdravnika, ki bi moral izvršiti usmrtitev. Pri tem samo dejanje usmrtitve pravzaprav ne zadeva le zdravniškega poklica. Usmrtitev lahko izvede kdor koli, kot je bil v pomladanski debati o tem opozoril dr. Ihan. Vendar do zdaj nismo v nobeni državi zasledili, da bi oglašali: "Kdor si želi umreti, naj pokliče breplačno telefonsko številko, pa bomo prišli in ga usmrtili." Povsod se pritiska na zdravnike. Za zdravnike pa sama usmrtitev ni problem; problem so kriteriji za presojo, ali je usmrtitev upravičena. Ti kriteriji so: neznosno trpljenje, neozdravljiva bolezen in soglasje bolnika. Vsi ti kriteriji so nezanesljivi. Vsako trpljenje se da ublažiti, razen če ga pojmujemo zelo široko kot socialno ali psihično trpljenje. Diagnoza "neozdravljiva bolezen" je nezanesljiva; možne so pomote, možna nepričakovana izboljšanja; usmrtitev pa je nepreklicna. Splošnih statističnih napovedi o dobi doživetja pri določeni bolezni ne moremo brez tveganja pripisati posameznemu bolniku. Svobodna odločitev pri jasni zavesti, ki naj bi bila pogoj ob soglasju bolnika, bolnika v bolečinah in obdanega s svojci, je problematična.

Dr. Zwitter je dodal še nekaj opozoril o definicijah osnovnih pojmov, posebno ob govorjenju o "pasivni evtanaziji". Evtanazija je aktivna usmrtitev. Pasivne evtanazije ni. Pravilen izraz za to, kar nekateri imenujejo "pasivna evtanazija", je "opustitev zdravljenja". "Opustitev nesmiselnega zdravljenja pri bolniku, ki mu ne moremo pomagati; odklop od naprav, ki ga vzdržujejo pri življenju, je edino etična. Če zdravljenje samo podajšuje agonijo, je to /opustitev zdravljenja/ edino prava pot. To ni evtanazija. Če bi bila to evtanazija, bi lahko rekli, da so evtanazirani vsi, ki so umrli doma in jih niso v zadnjem trenutku pripeljali na urgenco; vsi ki umrejo v domovih ali na navadnih bolnišničnih oddelkih in jih ne preselijo na intenzivni oddelek." Poleg tega obstaja še "pomoč pri samomoru". To je "pomoč zdravnika, da bolnik sam s pritiskom na gumb konča svoje življenje."

Dr. Voljč je poudaril, da govori v svojem imenu, da pa se njegovo stališče ne razlikuje pomembno od stališča Komisije za medicinsko etiko, ki ji predseduje. Najprej se je zavzel za široko, demokratično, javno razpravo o tem vprašanju. "Naj se slišijo vsi glasovi". To je razmejil od razprave v zdravniških krogih. Zdravniki so, tako kot javnost, razdeljeni: eni so za evtanazijo, drugi proti njej. V Sloveniji slednji na srečo prevladujejo. Zakon namreč problema ne bi rešil. "Če se sprejme zakon, kot je predlagan, bi imel vsakdo pravico do (asistiranega?) končanja svojega življenja, tudi če ni bolan." "Kako naj grem kot zdravnik na poziv k nekomu, ki je zdrav, in ga usmrtim, samo zato, ker se je odločil, da noče več živeti. To je popolna negacija zdravniške etike..." Poleg tega, meni dr. Voljč, "ni mogoče nobenega zakona tako natančno zakoličiti, da ne bi bili možni obhodi." Izkazalo se je, da je evtanazija lahko prostovoljna, lahko pa neprostovoljna in prisiljena. "Ko ta vrata odprete, ne boste tega duha nikoli spravili nazaj noter, kot bi v zakonu želeli." Če tudi opustitev zdravljenja pojmujemo kot evtanazijo, potem ni problema; to pri nas že imamo.

Tudi dr. Voljč je dodal terminološko pojasnilo. Ni prav v zvezi z evtanazijo govoriti o paliativni oskrbi. Ta nastopi takoj, ko uravnavamo neozdravljivo bolezen. Hipertenzija je neozdravljiva, lahko pa jo uravnavamo - to je paliativna oskrba. V zvezi z evtanazijo mislimo na terminalno paliativno oskrbo, medicinsko pomoč ob izteku življenja. "Ko je že jasno, da nobeno zdravljenje več ne pomaga, da se življenje bliža koncu, je etično opustiti zdravljenja in s paliativno oskrbo, lajšanjem bolečin, duševne stiske, s higieno, pomagati človeku dostojno umreti." Nič več zdravljenja, nič umetne ventilacije, nič več dragih zdravil. Človeku pomagamo s tem, da ga ne zapustimo; pomagamo mu s stiskom roke, nasmehom.

Trojni doktor Andrej Pleterski je dejal, da je tu "kot sin svojega očeta ... /z zgodbo, ki nam je znana/... in kot koordinator skupine Srebrna nit, združenja za dostojno starost." Podaril je, da je v tej zadevi pristranski, kot so pristranski tudi na nasprotni strani. Pripravili so že vse "gradnike" zakona, treba jih je le še povezati v celoto. "Varovalk bo v zakonu dovolj, da ne bo prišlo do zlorabe." O knjigi (prof. Zwittra) je dejal, da je napisana za vse, ki ne vedo, za koga naj bi se opredelili. "Te ljudi skuša  knjiga odvrniti od podpore zakonu o evtanaziji, češ da bi zakon povzročil posledice, ki ne bi bile dobre."... "Knjiga je spretno napisana, berljiva. Razvidno je, na čem temeljijo strahovi, o katerih knjiga govori, kaj so argumenti nasprotovanja zakonu."Gre za rešitev problema, ki se ga ne da pomesti pod preprogo. ... Paliativna medicina ne reši vsega. KME ne priznava, da ko bi imeli rešeno vso paliativo, ta problem še vedno ne bi bil rešen. Zwitter prizna ta problem, a ni imel odgovora, rekel je samo, dajmo se pogovarjati. Tudi dr. Ošlak je imel pogum dati konkreten predlog, kako rešiti problem brez zakona. Ne želim predavati o tem, lahko svoje mnenje utemeljim, a to bi bilo že predavanje."

V nadaljevanju pogovora je dddr. Pleterski še dodal pripombe k razpravi o primeru Nizozemske, kjer se zakon o evtanaziji uspešno izvaja. Poročila, ki trdijo nasprotno, izvirajo po njegovem iz druge ali tretje roke. On pa je proučil izvirne uradne podatke o izvajanju zakona in lahko potrdi, da ni bilo primerov zlorabe.

Dr. Kovač je pohvalil izid knjige, dejstvo, da razjasnjuje pojme v tej debati, tako da zdaj vemo, o čem govorimo in se lahko posvetimo bistvenim vprašanjem. Potem pa je vljudno a odločno pribil: "Zagovorniki zakona pravijo, da bo ta zakon tak, da do zlorabe ne bo prišlo. Takega zakona še ni bilo. Stari rek pravi: Summum ius summa iniuria. Najboljše pravo, največja nepravičnost. Ni mogoče izključiti zlorab."

Poudaril je, da je ključno vprašanje človekovo dostojanstvo, dostojanstvo bolnika pa tudi zdravnika, v katerega avtonomijo ne smemo posegati in nanj pritiskati. Omenil je pojav neutemeljenega zdravljenja v bogatejših deželah, kupovanja odvečnih zdravniških storitev. "To je ista pozicija kot pozicija zagovornikov evtanazije." To je pozicija človeka, ki meni, da lahko odloča o življenju in smrti: eden za umetno podaljševanje življenja, drugi za skrajševanje življenja po svoji volji. Vendar človek na svetu ni sam. S svojim dejanjem prizadene drugega. Dostojanstvo človeka ni v tem, da bi odločal o življenju in smrti, je v tem, da upošteva, da je poleg njega tudi drugi; da skrbi za drugega.

Zagovorniki evtanazije navajajo stoike, ki so govorili: jaz sem posestnik življenja. Toda za stoiki je prišla judovsko-grška civilizacija, ki sprejema življenje kot dar. S to civilizacijo pa je prišel tudi racionalizem. Izumili so logiko. Za Grke je logika pogovor. Že otrok nekaj sporoča z govorico telesa. Racionalizem izključuje pojem skrivnosti. Kot da je dostojanstvo v tem, da nekaj razumeš. Lahko si predstavljamo osebni odnos, ki je več kot racionalističen. Stisk roke ali kaj podobnega, osebnostna vez je globlja kot racio. Osebnostno vez je imel dr. P. On je čutil, da se bo žena prebudila, in res se je prebudila po 15 mesecih kome. "Kar potrebuje umirajoči, je živ stik, nasmeh, stisk roke, živo osebno vez. Če se odpremo dostojanstvu skrivnosti biti, spoznanju, da je življenje dar, če vzamemo zares, da imamo odnose, da sem odgovoren za drugega. Človek nima absolutne oblasti, ne obremenjujmo ga s tem."

***

Zame so bili ti prispevki zelo poučni. Razbistril sem misel okrog opredelitve osnovnih pojmov in sprejel argument, da zdravnikom ne gre nalagati dolžnosti usmrtitve, čeprav bi se verjetno našli zdravniki, ki glede tega ne bi imeli pomislekov. Sprejel sem argument o nezanesljivosti kriterijev za presojo o upravičenosti evtanazije v vsakem posameznem primeru. V svetu je niz primerov sodnih zmot pri odrejanju smrtne kazni, naknadno odkrite nedolžnosti eksekutiranih. Če se motijo sodniki, ni razloga, da se ne bi motili zdravniki. Sprejel sem argument o načelni nepopolnosti zakonov in o vedno možnih "obhodih", ki vodijo v nepovratne zlorabe. Verjamem tudi dddr. Pleterskemu, da na Nizozemskem do zdaj niso odkrili zlorab pri odločanju za evtanazijo. Sprejemam argument, da je življenje dar (čeprav tistih, ki so mi ga podarili, ni več med živimi in jih moje zavračanje daru ne bi prizadelo) in da mora človek, ki si želi končati življenje, misliti na bližnje, ki jih bo to njegovo dejanje prizadelo. Morda se lahko za to dejanje odloči po pogovoru in v soglasju s tistimi, ki bi jih prizadelo.

Tako mi je navsezadnje ostalo samo še vprašanje, ki bi ga zastavil nastopajočim v razpravi, ki je ni bilo, ker smo prekoračili predvideni čas. Vprašal bi: kje se pri nas dobi trobelika, ali ustrezen pripravek iz nje, pilula, tinktura, čaj? Kajti uvidel sem, da ni etično od nekoga zahtevati, da te umori. Tudi ne od zdravnika, ki je najbližji meji med življenjem in smrtjo. To se zgodi le med tovariši v vojni ali podobnih skrajnih razmerah, ne more pa se ob bolniški postelji. Torej sem prepuščen samemu sebi. In Sokrat mi je zgled. Avtonomno in dostojanstveno. Vpričo prijateljev, ki jih je prizadel, a ki so hkrati začutili veličino njegovega dejanja.

Potem sem se spet spomnil Sigmunda Freuda (o njegovi evtanaziji sem pisal v tem blogu - Freud: primer evtanazije, 19.2.19; o tem sem napisal tudi pismo bralca v Delo). Naj na kratko ponovim. Freud je imel raka na čeljusti. Odstranili so mu polovico čeljusti in jo nadomestili s kovinsko protezo, ki jo je ljubkovalno imenoval "moja pošast". Rak je vseeno napredoval in od časa do časa so mu odstranjevali nekrotično tkivo. Imel je skupno več kot 30 takih operacij in trpel je hude bolečine. Za blaženje bolečin je jemal samo aspirin, ker je rekel, da raje trpi bolečine, kot da ne bi mogel jasno misliti. Vse do nekaj tednov pred smrtjo je delal, to je, sprejemal paciente in pisal. Potem ni mogel več. Okrog njega se je širil smrad, tako da se je njegov kužek čovčov stisnil v oddaljeni kot sobe.
Ko tega trpljenja ni mogel več prenašati, je poklical k sebi dolgoletnega osebnega zdravnika in ga vprašal, če se spomni dogovora, ki sta ga sklenila, ko ga je Freud vzel za svojega zdravnika. Max Schur, tako je bilo zdravniku ime, je potrdil, da se spomni. Freud je dejal: Zdaj je napočil tisti trenutek. Povejte Anni. In zdravnik mu je vbrizgal smrtni odmerek morfija. Freud je zaspal za večno.

Filozofu postavljam (nepošteno zahtevno) hipotetično vprašanje: Anno F. bi (je) očetova smrt prizadela v vsakem primeru. Bi bila manj prizadeta, če bi F. umrl po več dneh ali tednih bolečin in omamljanja z morfijem, omamljen, otopel, nejasne, motene zavesti ALI jo je bolj prizadelo, ko je umrl, to je zaspal, ob pomoči zdravnika, potem ko se je pri polni zavesti sam odločil, da konča trpljenje in življenje? Bi Freudu pomagalo ohraniti dostojanstvo, če bi ga, omamljenega, hčerka, ki je morda ne bi več prepoznal, držala za roko ALI se je čutil dostojanstvenega, ko je sprejel odločitev o svojem koncu in predvidel spokojen sen?

Altruizem in egoizem: tipologija

Nedavno me je neka srednješolka prosila, naj bi ji pomagal pri njeni nalogi o egoizmu. Pregledal sem nekaj besedil, dostopnih na spletu, in uvidel, da egoizma ni mogoče obravnavati brez upoštevanja altruizma. Literature o tej temi je veliko in gotovo bo še čas, da si jo kdaj podrobneje ogledam in o njej poročam. Za prvo silo pa sem si o zadevi ustvaril naslednjo sodbo.

Vse obširne obravnave se skrčijo na vozel protislovij. Egoizem je v bistvu altruizem. Altruizem pa je v bistvu egoizem. Poglejmo nekoliko podrobneje. Najprej egoizem. Če si sebično prizadevam, da bi postal boljši človek, s tem koristim vsem okrog sebe. Če si sebično prizadevam, da bi povečal svoje premoženje, s tem bogatim celotno skupnost. Vsak uspešen podjetnik v skrbi za svoj profit zadovoljuje potrebe drugih in prispeva k rasti družbenega produkta in razvoju družbe. In sedaj altruizem. Če nesebično pomagam drugemu, sem zadovoljen, izboljšujem svojo samopodobo, kar prispeva k mojemu sebičnemu občutku, da živim dobro in prav. Tudi če moje altruistično ravnanje ne vpliva na moje doživljanje samega sebe, samo dejstvo, da se zaradi njega drugi počuti bolje, ali živi bolje, ustvarja ugodnejše družbeno okolje zame: namesto zagrenjenih revnih ljudi, ki so morda lahko celo nevarni, so okrog mene zadovoljni in prijazni ljudje.

Seveda je o vsaki od teh trditev možno neskončno razpravljati. Temu se bom zaenkrat izognil.

Brez posebnega utemeljevanja predlagam naslednjo teorijo oziroma tipologijo egoizma-altruizma, ki jo je mogoče tudi empirično preveriti.

Izhajam iz eksistencialistične psihologije, v okviru katere sem, opirajoč se na Tineta Hribarja interpretacijo Heideggra (Hribar, Fenomenologija I, SM, Ljubljana 1993) identificiral dve za odnos egoizem-altruizem relevantni dimenziji, ki izhajata iz dveh eksistencialov: prvi je eksistencial življenjske skrbi oziroma zaskrbljenosti (skrb zase in skrb za druge); drugi je eksistencial avtentičnosti ali pristnosti (avtentično in neavtentično življenje). Eksistenciali so temeljna določila človeka kot bitja, ki se zaveda svoje smrtne izpostavljenosti in mu ni vseeno, kako bo preživel svoje življenje. Ve, ali vsaj nejasno čuti, da življenje lahko zapravi. Razlikuje med življenjem in životarjenjem, oziroma med polnim življenjem in praznim, neizpolnjenim, neuresničenim življenjem.

Prva dimenzija: skrb zase - skrb za druge.
Človek je v odnosu do samega sebe in v odnosu do drugih ljudi. Skrbi ga zase (skrbi zase) in skrbi ga za druge (skrbi za druge). Skrb zase vključuje oskrbovanje, to je, skrb za eksistenčne pogoje, hrano, obleko, streho nad glavo in telesno in duševno blagostanje. Vključuje pa tudi skrb za kulturo in duhovnost, za "dušo", v tem smislu, da bi človek imel občutek, da je vredno živeti; da je njegovo življenje izpolnjeno; in da živi svoje življenje na način, ki je lasten samo njemu, samolastno. Z drugimi besedami: da bi se v življenju uresničeval. Prav isto vključuje tudi skrb za druge: za njihovo telesno in duševno dobrobit in za njihovo samolastnost in uresničevanje.

Druga dimenzija: avtentičnost - neavtentičnost
Človek se ob rojstvu znajde v svetu, ki ni narejen po njegovi meri, v katerem je tujec. Hkrati pa pride na svet s svojo posebno naravo, posebnimi dispozicijami. Svet je, kakršen je, vendar ni nespremenljiv. Tudi človek ima naravo, biološko in psihološko, ki se v življenju razvija.

V nadaljnjem življenju je človek ves čas razpet med dvema možnima potema: ali se povsem priliči svetu, svojemu družbenemu okolju in živi nesamolastno, "zapadlo" življenje, ali pa razvije svojo posebno osebnost in značaj, svojo samolastnost, se samouresniči, kolikor mu pač razmere in njegov vek dopuščajo. Človek se lahko vtopi v povprečju, ali podleže pričakovanjem drugih, lahko pa zaživi svojsko in polno življenje v skladu s svojo naravo. 

Križanje teh dveh dimenzij, skrbi zase in za druge in samolastnosti življenja nam da štiri možne tipe na razponu med egoizmom in altruizmom.

Tip A: AVTENTIČNA SKRB ZASE - SAMOURESNIČEVANJE. - Pri tem načinu bi človekov odnos do sebe najbolj ustrezno poimenovali, če bi rekli, da je človek "pastir svoje biti". Tak človek v vsakem trenutku svojega življenja, še posebej pa ob različnih prelomnicah, skrbno prisluhne sebi, svojim čustvom in mislim, počutju, skratka svoji naravi. Odloči se za pot, ki mu je bolj "po duši", ki je bližja njegovi naravi - ne glede na pričakovanja drugih ali svoje lastne idealne predstave, ki jih je povzel iz sveta. Človek ni načrtovalec, inženir samega sebe, ampak varuh svoje biti, svoj "angel varuh".  

Tip B: AVTENTIČNA SKRB ZA DRUGE - PRISTNI ALTRUIZEM, SKRB ZA SAMOURESNIČEVANJE DRUGEGA. - Pri drugema načinu poskrbim za to, da bi drugi uresničil svoje možnosti; da bi postal on sam, samosvoj, samolasten. Pri tem drugem načinu pustimo drugemu biti, kar je; ga ne podrejamo, ne spreminjamo, ne skušamo popraviti. Odprto ga sprejmemo in pozorno spremljamo v njegovi biti. Pri tem načinu smo - po analogiji s skrbjo zase - varuhi njegove biti, njegova opora, mentorji, vzgojitelji, njegovi "angeli varuhi". 

Tip C: NEAVTENTIČNA SKRB ZASE - SAMONAČRTOVANJE (SAMODIZAJNIRANJE). - Človek je v odnosu do sebe lahko na dva načina: prvega, da je "varuh svoje biti", smo že omenili. Pri drugem pa ima samega sebe za predmet (objekt), ki ga hoče tako ali tako oblikovati po nekih vnaprej zamišljenih idealnih podobah in načrtih. Kot bi bil sam svoj 3D tiskalnik. Dostikrat so ti vnaprejšnji načrti izdelani po idejah ali pričakovanjih staršev in drugih pomembnih oseb, ali pa po mediijskih podobah idealne figure in idealnega življenja. 

Tip D: NEAVTENTIČNA SKRB ZA DRUGE - NEPRAVI ALTRUIZEM ALI SEBIČNO "SKRBNIŠTVO". - Podobno je človek v odnosu do drugih tudi lahko na dva različna načina. Prvega, pristno skrb, dopuščanje biti drugega, smo opisali zgoraj. Pri drugem pa ima človek drugega za predmet (objekt), za katerega mora poskrbeti, tako kot on kot skrbnik misli, da je prav. Skrbnik prevzame vso skrb, pogosto tako, da povzdigne samega sebe, kako je dober in nesebičen; ali pa tako, da bi ob tem, ko skrbi za drugega, tega popravil, izboljšal, ga pripeljal v svojo čredo, ga naredil odvisnega od skrbi. To je sprevržena, pretirana skrb, ki drugega podreja in omejuje.

  

Ravnanje po tipih A in B vodi v idealnem primeru do uspešnega, živega, izpolnjenega življenja v družbi enako izpolnjenih drugih kot svojskih osebnosti. Ravnanje po tipih C in D vodi do zapadlega, neuresničenega življenja v družbi enako zavoženih.

Naj poudarim, da je to idealnotipska konstrukcija. Služi nam za orientacijo. V realnem življenju ne moremo vedno živeti skladu z željami, prisiljeni smo v kompromise. Vendar je velika razlika, če vemo, kaj bi bilo prav, tudi če tega ne moremo vedno uresničiti, kot če živimo brez orientacije.

Iz gornje tipologije je mogoče izpeljati empirične mere položaja osebe  na tem življenjskem križpotju. 

O poslušanju in pogovarjanju (Peterson 9)

"Domnevajte, da oseba, ki jo poslušate, morda ve nekaj, česar vi ne." Priznam, da sem se nad tem pravilom zamislil. Kako pogosto tako imenovani strokovnjaki, tisti, ki smo končali kaj več kot srednjo šolo in si celo pridobili kak zveneč naziv, gledamo na sogovornika zviška. Le kaj bo ta trosil, le kaj pogreval, s čim me bo dolgočasil, si na tihem mislimo. Potem se delamo, da poslušamo, v resnici pa vse že vemo, in nas nič ne more presenetiti. V resnici se skrivamo za floskulami, za posplošujočimi stereotipi: temu je vse jasno, ker je za vse kriv liberalni kapitalizem; onemu je jasno, da kup nadležnežev ni ustrezno prevladal ojdipovega kompleksa; tretji ve, da so vse težave, ki nam jih opisujejo, posledica nevere v Boga in odsotnosti pravih vrednot. Kdaj zares prisluhnemo, kaj nam ima človek novega povedati? Vsak človek nam lahko pove kaj novega, preprosto zato, ker je drug človek, z drugačno življenjsko izkušnjo. Besed, s katerimi je P. naslovil to poglavje, bi se moral vsak svetovalec ali terapevt spomniti pred vsakim pogovorom s svetovancem: kaj mi bo povedal, česar še ne vem.

Potem ko poudari razliko med nasvetovanjem in terapevtskim pogovorom, kar sodi k abecedi znanja svetovalcev, laikom pa je tudi to treba povedati, opiše P. primer življenjsko dezorientirane ženske, ki se je zatekla k njemu po pomoč. Primer je dovolj sugestiven,  da spoznamo, kako kaotično je lahko življenje nekaterih, notranje in zunanje, in kako dezorientirani so glede tega, kaj se z njimi dogaja; kaj čutijo; kaj hočejo, k čemu stremijo. Tudi svetovalec, ki se šele uvaja v svojo "obrt", se lahko opre na Petersonovo ugotovitev: "Ljudje so lahko tako zmedeni, da jim vsak, količkaj razumno urejen sistem interpretacije spravi psiho v red in izboljša življenje. To je povezovanje ločenih prvin življenja na urejen način - kakršenkoli urejen način." (str. 222) To tudi pomeni, lahko izpeljemo, da ni tako pomembno, katero teorijo zagovarja svetovalec, kateri šoli pripada, celo to ni pomembno, ali je zgolj razumen in življenjsko orientiran laik, duhovnik ali pa psihoterapevt. To spoznanje sicer svetovalcem ni tuje, saj razlikujejo med specifičnimi in nespecifičnimi dejavniki urejanja ali zdravljenja. K nespecifičnim sodijo prav odločitev za zdravljenje, redno sestajanje s svetovalcem, urejen potek srečanj, smiselne interpretacije, kar vse strukturira prej kaotično življenje in notranji doživljajski kaos in je skupno vsem šolam. Specifični dejavniki pa se od šole do šole razlikujejo.

Kaos, značilen za sedanje življenje osebe, zajame tudi njene spomine. Spomin na pretekle dogodke je selektiven. Vsako "obujanje spominov" pomeni "formiranje spominov". V kaos spominov se z lahkoto vnese samovoljen red, "lažne spomine" in spomine pod vplivom ideologije svetovalca. Ob primeru ženske, ki ga je opisal, je P. spoznal, "kako lahko bi bilo vnesti lažen spomin v duševno krajino" (str. 222).  Seveda lahko v Petersonovih spoznanjih zaradi konteksta njegovega pojavljanja v javnosti vidimo "pripravljanje terena" za utemeljen sum v pristnost spominov žensk o spolni zlorabi v preteklosti. V zvezi s tem je treba pač od primera do primera presoditi verodostojnost takih spominov. To ne omaje splošnega spoznanja, da pomeni "spominjati se" z današnjega vidika in trenutnih čustev in interesov pripovedovati zgodbo o preteklosti, ki se je ne spominjamo celovito in natančno. "Sedanjost lahko spremeni preteklost, in prihodnost lahko spremeni sedanjost" (str. 222). Kakšno funkcijo ima tedaj spomin, če je tako negotov? "Spomin je orodje. Spomin je vodnik preteklosti za prihodnost.  Če se spominjate, da se je zgodilo nekaj slabega, in lahko ugotovite, zakaj, se boste lahko poskušali izogniti, da bi se vam slaba stvar še kdaj zgodila. Temu je namenjen spomin ... da prepreči, da bi se ista preklemanska stvar dogajala spet in spet" (str. 224).

V svetovalnem razgovoru poslušamo in - govorimo. Govorjenje je razmišljanje. "Ljudje morajo govoriti, ker tako razmišljajo. Ljudje morajo razmišljati. Sicer slepo padajo v jame." Z razmišljanjem simulirajo svet, načrtujejo, da ne bi delali neumnih stvari, a tega ne zmorejo sami. "Delamo majhne avatarje samih sebe. In te avatarje postavljamo v izmišljene svetove. Potem gledamo, kaj se zgodi" (str. 226). Psihoterapija je pogovor kot razmišljanje, je simulacija realnosti, ki vodi do dobrega dejanja. "Razmišljati pomeni poslušati sebe. ... Razmišljanje je notranji dialog med dvema ali več različnimi pogledi na svet" (str. 226). Če ne zmoreš v sebi vzdrževati "hudičevega zagovornika", moraš govoriti z drugim človekom. 

V nadaljevanju opiše P. različne tehnike poslušanja: Freudovo poslušanje prostega asociiranja, ki ga prekinja z občasnimi interpretacijijami; Rogersovo poslušanje s povzemanjem in preverjanjem razumevanja. Ti opisi so koristni tako za svetovalce kot za laike, da bi v vsakdanje resnejše pogovore vnašali elemente svetovalnega pogovora. Tistim, ki se na to tematiko bolje spoznajo, se bo morda zdelo, da P. ponavlja znane, osnovne reči, vendar po mojem nič ne škodi, če jih ponovi v kontekstu svojega celotnega razmišljanja. 

P. opozori na kontraproduktivne pogovore, ki ne služijo urejanju misli za prihodnja dejanja, ampak drugim namenom. Ti so: utrjevanje svojega mesta v hierarhiji dominantnosti, pehanje za položajem ali z domačo tujko "nadmudrivanja"; pogovor, pri katerem sogovornik ne posluša, ampak razmišlja, kaj bo odgovoril; in pogovori, v katerih skušajo sogovorniki "prepričati" drug drugega o pravilnosti svoje ideologije. Na koncu opozori P. še na to, da je tudi predavanje oblika pogovora. Svetuje, naj si v vlogi predavatelja izberemo določeno osebo med poslušalci in ji govorimo ter se prilagajamo njenim neverbalnim odzivom.

Pogovor je "prijateljevanje z neznanim". Med pogovorom naj bomo pozorni na svoje odzive: "... kako se odzivate na nove informacije, ki jih posreduje govorec ... kako so te informacije vplivale na vas - katere nove stvari so se zaradi njih pojavile v vas, kako so spremenile vaše predpostavke, kako so vas pripravile k razmišljanju o novih vprašanjih" (str. 227)

Zapomnil in v svojo vest sem vpisal tole misel: "... Posameznik je moralno dolžan izstopiti iz množice in se zavzeti za resnico svojega izkustva" (str. 227).

Govorite resnico (Peterson 8)

8. Govorite resnico - ali vsaj ne lažite

"Kaj je resnica", se je spraševal Pilat in prepustil judovskemu ljudstvu (neposredno demokratično) smrtno obsodbo nedolžnega. "Kaj so novice in kaj so lažne novice", se sprašujemo danes. Peterson se ne da zaplesti v kvazi-filozofske štrene, kot zna tudi vsakdo od nas v vsakdanjem življenju dobro ločiti resnico od laži. "Si se po službi ustavil v bifeju", vpraša žena. Ni treba spraševati Platona, kaj je resnica v tem primeru. "Si bil res v kinu ali kje drugje?" P. se utemeljevanja svojega osmega pravila loti tako, da navede konkretne primere iz svoje prakse, ko bi bil lahko izgovoril prikladno neresnico  ("lahek  izhod") ali delno resnico, pa se je raje odločil, da pove resnico na obziren način. Resnica v prvem trenutku lahko zaboli, a težave ne zaplete. Dolgoročno koristi, ker prispeva k jasnim odnosom, jasnosti življenja.

V nekem intervjuju je P. na vprašanje, katero pravilo izmed dvanajstih se mu zdi najvažnejše, odgovoril: "Govorite resnico." Ko sem bil še majhen, mi je mama rekla: "Če lažeš, se pozna na nosu." Dotaknila se je mojega nosu in dodala: "Čisto mehek rata." V to verjamem še danes.  Ne čisto dobesedno, seveda, a vem, da se ne znam lagati; da se vidi in ve, kadar se zlažem. Kot bi v meni še vedno odmevalo: "Bog vse vidi in vse ve, greh se delati ne sme." Ne verujem v Boga, a nekaj v meni (Peterson bi rekel: Aha, Bog!) ve ali vsaj sluti, kadar ne grem po pravi poti. Ne znam lagati, razen, če je treba koga v šali potegniti za nos. Takrat mi uspe za nekaj trenutkov narediti brezizrazen "poker-face". Zapomnil sem si tudi rek, ki ga je rad navajal srbski sociolog Đuro Šušnjić: "Poštenje je najbolja politika." To vsekakor velja za življenje, ali tudi za politiko, pa nisem čisto prepričan. Tudi zato se ne maram dejavno ukvarjati s politiko. Ne vem, če bi bil kos pokvarjenim prekanjencem, čeprav verjamem, da jih človek lahko prav z resnicoljubnostjo užene v kozji rog. A mora biti bolj prevejan, kot sem sam. Če že ne morem izreči resnice, potem vsaj molčim; zlažem se res nerad. 

Razlikovati bi bilo mogoče vsakdanje "banalne" laži in "življenjske laži". Primere prvih si lahko zamislimo, če lažnivo odgovorimo na gornje vprašanje "kje si bil". Kadar lažemo samemu sebi o ustreznosti svojih pomembnih življenjskih odločitev ali o svojih čustvih in doživljanju sploh, imamo opraviti z življenjskimi ali eksistencialnimi lažmi. Če se prepričujem, da sem izbral študij, ki me zanima, ko v resnici čutim, da ni tako, si lažem. Če se delam, da je nekdo moj prijatelj, ki ga cenim, čeprav ga v resnici ne, lažem samemu sebi - in njemu. P. te razlike med vrstami laži ne poudarja, navaja pa primere obeh vrst. Ne poudarja te razlike, ker je - če ga prav razumem - vsaka laž destruktivna in ker iz majhne, "banalne" potvorbe nastane lahko usodna življenjska laž. 

Druga razlika, ki sem se je jasno zavedel šele v kasnejših letih, je razlika med "opisno" in "politično" naravo izjavljanja. Slednja je druga vrsta laži, potvarjanje, manipuliranje. Nekoč sem postal pozoren na to, da nekateri ljudje - najbrž vsi ljudje v določenih situacijah, nekateri pa običajno - govorijo tako, da si s svojim govorjenjem pridobijo kako korist, dosežejo nekaj zase, naj bo to materialna korist, ali pa da koga v kaj pregovorijo, ga o čem prepričajo. Drugi pa - ti so redkejši - izjavljajo pretežno to, kar je po njihovem res, ne da bi za tem tičal kak njihov namen, niti ne namen, da bi drugega prepričali o svoji resnici. Nekateri ljudje občajno izkrivljajo resnico, jo prilagajajo svojim osebnim ali skupinskim interesom. 

Kaj je, po P., resnica? Najjasneje odgovori čisto na koncu poglavja: "Resnica ... ni ne zbirka gesel ne ideologija. Osebna bo. Vaša resnica je nekaj, kar lahko poveste samo vi, ker je zasnovana na edinstvenih okoliščinah vašega življenja. Bodite pozorni na svojo osebno resnico. Skrbno, na artikuliran način jo sporočajte sebi in drugim. To vam bo zagotovilo varnost in obilnejše življenje zdaj, ko bivate v zgradbi svojih sedanjih prepričanj. In zagotovilo vam bo naklonjenost prihodnosti, drugačne od gotovosti preteklosti. - Resnica stalno na novo izvira iz najglobljih studencev Biti" (str. 218).

Ne gre torej za nekakšno "objektivno" resnico, o kateri bi se lahko pričkali in se na koncu dogovorili ali stepli. Tu se razprava o resnici ne konča z ugotovitvijo, da ni Resnice, da so samo (relativne) resnice. Resnice teh in onih. Govorimo o osebni resnici, o resnici svojega doživljanja. Ta ni relativna. Je zame v tistem trenutku absolutna; subjektivna Resnica, toda spremenljiva resnica. Je spremenljiva, toda vedno nas pripelje do istega vira, do nas samih. Kako se počutim? Kaj čutim? Česa si želim? Kaj nameravam? Pošteni odgovori na ta vprašanja nas obdržijo "pri sebi", v resnici svoje Biti, nas usmerijo k sebi. Ohranjajo našo življenjsko pristnost, avtentičnost. Tako v tem trenutku čutim in nič drugače. Ta resnica je dostopna samo nam. Torej ni "intersubjektivno" preverljiva? Preverljiva je z odzivom vsega našega bitja. Posledici eksistencialne laži sta vsaj dve: z lažjo "izdamo sami sebe", "oslabimo svoj značaj"; laž vodi v telesno bolezen (vse str. 200-211). Če si glede smeri svojega življenja lažemo, zbolimo, če nismo moralno pohabljeni psihopati. Laži sledi nezadovoljstvo, ravnodušnost, cinizem, potrtost; nadaljuje se s psihosomatskimi težavami, depresijo in, če bredemo dalje stran od sebe in svoje resnice, z resnimi telesnimi in duševnimi obolenji. P. navaja v potrditev te teze Freuda, Adlerja in Junga. "... laž izkrivlja zgradbo Biti" (str. 205).

Ob primeru mladostne zaljubljenosti se morda najlažje ponazori, kaj je osebna resnica. Zaljubili smo se, hodili z dekletom ali fantom, potem pa je nastopilo obdobje, ko nismo bili več gotovi svoje ljubezni. Nismo si priznali tega nelagodja in smo v težnji, da bi bilo še naprej vse v redu, tako kot v začetku; da ne bi prizadeli partnerja; in, ne nazadnje, da ne bi sami ostali brez tovariša, nadaljevali odnos. Toda čustva se niso vrnila. Prišel je čas, ko smo si morali priznati resnico: ne ljubim jo/ga več. Ko smo to izrekli, najprej v mislih sebi, nato v resnici partnerju ali partnerki, se nam je odvalil kamen s srca. Kljub obžalovanju zaradi izgube smo se počutili bolj pri sebi kot prej, ko se nam je začelo zdeti, da živimo življenje nekoga drugega.

Sam sem se v življenju znašel v več slepih ulicah, na več razpotjih. Besede, ki sem jih slišal v cerkvi, mi niso nič več pomenile. Občutil sem tesnobo in odtujenost. Moral sem razočarati mamo in ji reči, da ne bom več hodil v cerkev. Kasneje nekoč sem prisluhnil svojim občutkom, ko sem se udeleževal partijskih sestankov. To je bil močan konflikt različnih čustev in misli: po eni strani nisem hotel biti nelojalen, nisem hotel "izdati" svojih tovarišev, "izdati" ideje, ki smo jih imeli za svoje. Po drugi strani mi niso bila všeč nekatera dogajanja v organizaciji, način njenega delovanja; čutil sem se odtujenega, "izven". Ko sem potegnil črto pod to obdobje, sem z olajšanjem začutil, da sem storil nekaj po svoji volji, ne da bi me kdo prepričeval ali vabil in tudi ne zato, da bi si pridobil kako korist. "Nisem za to, zmotil sem se." Thus simple.

To, da nas resnica privede nazaj k sebi, ne pomeni, da se stalno vračamo na isto točko. Vpogled v osebno resnico, ki si jo tudi priznamo, nam odpre nove možnosti. Odpre se nam področje svobode, novih izzivov in preizkušenj, novega jaza, ki dopolnjuje in razširja prvotno identiteto. Priznati si svojo osebno resnico, resnico svojega doživljanja, zahteva pogum. Zahteva, da naredimo korak stran od privajenega, od tistega, kar smo imeli za pravo, od udobnega. Pogumni smo, ker tvegamo korak v neznano.

P. razpravlja v zvezi z resnico o racionalizmu, o transcendenci in o totalitarizmu. Vse to so teme, ki zahtevajo posebno obravnavo na drugem mestu. Zato samo nakažem probleme. P. kritizira racionalizem, češ da ne dopušča misli o obstoju transcendence, ne dopušča pogleda v transcendenco. "... največja skušnjava racionalnosti je poveličevati svoje razumske sposobnosti in trditve ter trditi, da zunaj teorij razuma ali zunaj njegove domene ne obstaja in ni treba, da obstaja, nič transcendentnega. ... Pomeni, da nič pomembnega ne ostaja neznano ... pomeni zanikanje potrebe, da pogumni posameznik sprejme Bit." Ta stavek zazveni kot iz ust cenenega pridigarja o obstoju Boga. 

Kaj je za Petersona "transcendenca"? Onstranski Bog? Ne. Lepo pravi: to je "neznano"; "možnost človekove preobrazbe"; "potreba sprejeti Bit". Verovali naj bi v možnost človekove preobrazbe, pa nam razum to preprečuje? Čudno stališče. Racionalno, na primer, znanstveno raziskovanje (ki pa ni edina vrsta racionalnosti) izhaja iz predpostavke, da je pred njim neznano; neznano je pogoj in izziv raziskovanja, izziv razumu, da neznano razume, da ga spremeni v znano. Razmišljanje in raziskovanje sprejemata dejstvo spremenljivosti spoznanj; nič odkritega nimata za večno in nespremenljivo. Razumsko razmišljujoči človek verjame, da ima pred seboj v življenju različne možnosti; da se razvija in spreminja. V Petersonovih izrazih: človek "veruje v jaz, ki bi lahko bil." Ne uvidim, kaj pri tem ni razumno ali razumsko. Lahko bi te besede izrazili v znanstvenem jeziku: postavljam hipotezo, da se bom v prihodnosti spremenil. V naslednjih tednih in mesecih bom pozoren na spremembe svojega jaza. Kaj je tu nerazumskega? Zakaj to presega razum? Ni vedno lahko sprejeti svojo Bit, sprejeti svojo naravo, samega sebe, vendar prav k temu človek teži in prav to je motiv in pogoj njegovega razvoja. 

Slutim, kaj moti Petersona. Po njegovem je racionalno samo tisto, kar je že znano. Prihodnost ni znana; je "skrivnost", skriva "možnosti". Da so v prihodnosti (ali v novem področju raziskovanja) nove možnosti, tega ne vemo, to zahteva vero. Vera je pa nekaj drugega kot razum - po Petersonu (in drugih, ki niso presegli Aristotelove logike identitete). Hkrati pa ni razumskega raziskovanja brez vere v sposobnost razuma (vere, ki temelji na njegovi pretekli sposobnosti popravljanja zmot) in vere v nadaljni obstoj bivajočega in njegovo raznolikost, ki je drugo ime za možnosti. In zdaj triumfirajo apologeti religiozne vere: Saj smo rekli, da razum temelji na veri in da je vera temelj, alfa in omega! Ja, ampak ne vera v Božička!

Svoje zmotno prepričanje o nasprotju med razumom in vero v možnosti, vero, da obstaja še neodkrito, neznano, onkraj tega, kar vemo, poveže P. še z zavračanjem totalitarizma. Zanašanje na razum, naj bi bila "skušnjava totalitarne gotovosti" (str. 210), ki vodi v družbeno-politični totalitarizem (stalinistični, komunistični, seveda!). Kaj imamo zunaj razuma? Vero v Boga Stvarnika in Odrešenika, ki ga sam P. mimogrede spremeni v boga-najvišjo osebno vrednoto? 

O tem drugič.

Delajte, kar je smiselno (Peterson 7), 3. del (with English translation)

Zadržujem se pri tem poglavju preko vseh meja (da o tem, kako sem že v načelu odstopil od pravil bloganja, sploh ne govorim), a v njem obravnava P. zelo pomembne teme. 

O Kristusu. Ateistu, ki je vesel, da nima nič opraviti s cerkvijo, ali pa je do nje, upravičeno ali ne, neprijazno nastrojen, je ta tema, hkrati z drugimi podobnimi, tuja. Žal. Ne morem se tu ukvarjati z vprašanjem, kako doseči, da bi ljudje prisluhnili. Lahko se samo trudim in ves čas poudarjam, da to počnem kot ateist, to je, brezbožnik, to je človek, ki ne veruje v Boga Stvarnika kot Osebo. To, da se imam za brezbožnega, ne pomeni, da me duhovnost ne zanima in da ne vidim prelomnosti Kristusovega nauka in življenja. V čem je ta prelomnost, sem po P. povzel v prejšnjem blogu. Tu naj poudarim drugo Petersonovo misel, To je misel, da je Kristus lahko vsakdo od nas; da lahko vsakdo sprejme bistvo Kristusovega nazora o življenju; da lahko vsakdo živi življenje po Kristusovem zgledu. "... Kristus /je/ vedno tisti, ki se je pripravljen spopasti z zlom - zavestno, docela in prostovoljno - v obliki, ki sočasno biva v njem in v svetu" (str. 172). Ta pripravljenost pomeni tudi pripravljenost na žrtev; v skrajnem primeru na žrtvovanje svojega življenja. Nekje sem zapisal, da je živeti etično lahko smrtno nevarno.  

A pozor! Na tem mestu je možen usoden nesporazum. Živeti kot Kristus ne pomeni prevzeti vlogo "borca proti zlu". Kristus je živel svoje življenje, doživljal njegove prijetnosti in neprijetnosti kot človek svojega časa in prostora. Zavedal se je pomena hrane in pijače (pomnožil je hlebce kruha in košare rib in iz vode naredil vino, vse skupaj sicer s propagandnim namenom) in udobja, velnesa (maziljenje nog). Ljubezen, kakršno koli že, je razglašal za poglavitno vrednoto. Opravljal je svoja dobra dela kot svetovalec, tolažnik in zdravilec, pomagal je ljudem in jih učil, kako živeti.  Vodil je ljudi v nebeško, to je, duhovno kraljestvo. To je bil njegov poklic, njegov "metier". To je rad počel. Za to je imel nagnjenje. V tem se je našel. Zaradi spleta okoliščin pa se je znašel v položaju, ko je naletel na nasprotovanje tistih, ki jih je, pretežno indirektno, z razširjanjem svojega nauka in življenjskega sloga, kritiziral, in ki so zato zahtevali njegovo smrt. Samega sebe ni mogel izneveriti in končal je na križu. Tako so končali tudi drugi pred njim in za njim, ki niso mogli izneveriti samega sebe in svojih nazorov v krutih časih, v kolikor so sploh bili ozaveščene žrtve. 

Kristus se svoje dejavnosti ni loteval kot projekta: naredil bom revolucijo; reformiral bom cerkev; boril se bom proti zlu, kjer koli bom nanj naletel, ali še huje, kjer koli ga bom, iščoč ga, našel. Ne. Kristus je živel svoje življenje in ker je čutil, da je uvidel, kaj je skrivnost življenja, je druge učil, kako živeti (tako kot Peterson po njem). Morda P. premalo poudari to usodno razliko. Morda v pretirani meri ustvari vtis, da je smisel življenja boj proti Zlu. Univerzalni Smisel življenja. Ne. Smisel življenja je živeti v skladu s svojo naravo upoštevajoč druge; biti polno živ. Ob tem se zavedaj, da je zlo zunaj tebe in v tebi. Če naletiš nanj v sebi ali zunaj sebe, mu ne popusti; upiraj se, išči načine, kako ga omejiti, mu nasprotovati. Živi mirno v skladu s samim seboj, dokler lahko živiš mirno. Če ne, če naletiš na zlo, se mu upri. Če imaš žilico opozarjati na zlo, opozarjaj, a nadaljuj svoje življenje. Tvoje življenje ni "reagiranje na zlo", "upirati se zlu". Nisi odvisnik od zla. Spominjam se prizora iz filma, ene od jugoslovanskih partizanskih epopej, Sutjeske ali Neretve, ko nemški oficir pregleduje skupino zajetih domačinov in partizanov in se cinično dela prijaznega, čeprav je jasno, kakšno usodo jim je namenil. Star kmet mu, ko pride krvnik do njega in ga ogovori, hladnokrvno zabrusi: "Radi ti svoj posao." To za nas pomeni: bodi miren, ne paktiraj z zlom, četudi za ceno življenja.

Krščanska revolucija. Predpostavljamo, da je krščanstvo bilo neke vrste revolucija, korenita sprememba - česa? V čem je bila "krščanska revolucija"; kakšna je njena narava?  Zdi se, da imamo opraviti z dvema nasprotujočima si nazoroma o tem. Po prvem pojmovanju je šlo Kristusu za realno spremembo družbenih odnosov, družbene ureditve, za neke vrste "socialistično" revolucijo. (Celo trenutni predsednik slovenske vlade je izjavil, da je bil Kristus prvi socialist.) To bi v takratnem času pomenilo osamosvojitev Judov izpod rimske nadvlade (Jan Makarovič je v svoji knjigi Sveto pismo celo primerjal Slovence in Jude v težnji po osamosvojitvi od nadvlade) in odpravo razrednih razlik znotraj judovske - in širše človeške - družbe. Po drugem skrajnem pojmovanju je šlo za duhovno revolucijo, ki naj ne bi posegala v realne družbene odnose ("dajte Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega"). Resnica bo, kot običajno, sredi med tema nazoroma. Kristus ni bil organizator oboroženega osamosvojitvenega upora, še manj revolucije, ki bi vzpostavila "brezrazredno" družbo; njegov duhovni, etični nauk, čeprav ni napeljeval k oboroženemu uporu, vseeno ne bi mogel biti brez posledic za svetno življenje in realne družbene odnose. P. opiše bistvo Kristusove duhovne revolucije. "... krščanstvo je doseglo skoraj nemogoče. Krščanski nauk je povzdignil posameznikovo dušo, povzdignil sužnja in gospodarja ... na isto metafizično osnovo in jih naredil enakopravne pred Bogom in pred zakonom" (str. 177).  "Krščanstvo se je izrecno postavilo na stališče, da ima celo najnižja oseba pravice, pristne pravice ... da lastništvo nad človekom lastnika sužnjev ... degradira celo bolj kot sužnja. ... "Krščanska družba /je/ vztrajala, da so ženske enako vredne kot moški ..." (str. 178). Itd. Ta koncept "se je vzpostavil kot temeljno načelo zahodnega prava in družbe. Tega ni bilo prej nikjer na svetu in marsikje po svetu še zdaj ni tako" (str. 77).

Že v naslednjem stavku pa gre P. v svojem navdušenju predaleč: "V resnici je pravi čudež, da so se hierarhične, na suženjstvu osnovane družbe naših prednikov preuredile pod vplivom etično-religioznega razodetja in da je treba imeti lastninsko pravico in absolutno prevlado nad drugo osebo za krivično" (str. 178). Sužnjelastniške družbe se niso preuredile pod vplivom krščanskega nauka. To "preureditev" mnogo ustrezneje pojasnjuje marksistična teorija, ki vidi vzroke za prehod iz sužnjelastniške v fevdalno družbo v manjši produktivnosti sužnjelastniških odnosov v primerjavi s fevdalnimi odnosi. Pri tem prehodu pa je imelo svojo vlogo nedvomno tudi krščanstvo, poleg dejstva, da so ob propadu Rimskega imperija "barbarska" ljudstva prinesla s seboj svoje družbene ureditve, naj bo nastajajočo fevdalno ali egalitarno rodovno ureditev. Gre za, tudi po marksistični teoriji, za so-vplivanje družbenih "baze" in "nadgradnje". Ob tem naj opomnimo, da so tudi današnje, zahodne, "krščanske" družbe, še vedno hierarhične in da hierarhijo, ki je oblika REDA, zagovarja tudi P. kot nasprotje KAOSA.

O krščanski cerkvi.  Da bi bila ironija še večja, je v nadaljnjem razvoju krščanstva cerkev potisnila krščanski nauk popolnoma v onostranstvo, v strahu, da ne bi kristjani aplicirali nauka na krivično svetno družbo in njene razredne odnose s cerkvijo vred. Tuzemsko življenje je solzna dolina, v kateri moramo dotrpeti; vse pravično se bo kot nagrada za trpljenje uresničilo na onem svetu. Pri tem so ji prav prišle Kristusove besede, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Te njegove besede si sam razlagam, kot da Kristus omejuje svoj nauk na duhovno, etično sfero, in da noče posegati neposredno v materialno sfero, v realne družbene odnose, s političnim delovanjem. V imaginariju srednjeveškega (in tudi še dandanašnjega) človeka in cerkve pa so te besede pomenile razliko med tuzemskim življenjem in življenjem onkraj tega sveta, nad oblaki, v "nebesih". Ali, kot pravi P.: "Dogmatska vera v osrednje aksiome krščanstva ... je imela tri ... posledice: Prvič, razvrednotenje pomena tuzemskega življenja, ker je pomembno samo onostransko ...  Drugič, pasivno sprejemanje statusa quo, ker si odrešenja ... ni mogoče prislužiti s prizadevanjem v tem življenju. ... In tretjič, pravica vernika, da zavrne vsako resnično moralno odgovornost, ... ker je Božji sin že opravil vse pomembno delo" /nas je že odrešil/ (str. 180-181).

Vendar pa je, po P., to le ena plat Cerkve, njena dogmatska struktura. Znotraj te strukture je v Cerkvi, po P., ki tukaj navaja Dostojevskega in Nietzscheja, vendarle prostor za "njenega Ustanovitelja", za "trajno modrost Zahoda", za svobodni moderni um. To je blizu nazoru, ki mu pritrjujem tudi sam, da je Cerkev hkrati institucija, organizacija, in skupnost vernikov, hkratnost hierarhije, institucij (ustaljenih obrazcev), dogme in svobodnega izražanja, novosti, živosti. Če ne bi bilo tako, se v njej ne bi dogajale spremembe. Ne bi bilo, na primer, papeža Frančiška, ki se mi zdi fejst fant, ki pa ni ne nezmotljiv, ne vseveden, ne vsemogočen in se, ob tem, ko nekatere reči spreminja, hkrati tudi uklanja dogmi. 

Disciplina in svoboda. Tako smo prišli do, kot kaže, priljubljenega Petersonovega gesla, da ni svobode brez discipline. Resnici na ljubo sem to načelo našel že pred več kot petdesetimi leti v skromni Pelican/Penguinovi  knjižici o vzgoji (Hadfield) in ga potem zagovarjal vsake toliko časa ob razpravah o "permisivni" vzgoji. Otroka je treba naučiti osnovnega reda, to je, osebne urejenosti, urejanja njegovega prostora, strukturiranega dnevnega reda in osnove vljudnega obnašanja do drugih, da bi se po tem in ob tem lahko neobremenjen, svobodno ukvarjal s svojimi ustvarjalnimi dejavnostmi. Postavljati mu je treba razumne omejitve in zahtevati od njega spoštovanje moralnih in etičnih norm. Seveda pa je pomembno, kako ga discipliniramo in omejujemo. P. pravi, navezujoč se na Nietzscheja in Dostojevskega: "... svoboda zahteva omejenost. ... Posameznika je treba omejevati, oblikovati - celo privesti blizu uničenja - z restriktivno celovito strukturo discipline, preden lahko deluje svobodno in primerno" (str. 183). Tu smo na območju prave mere. Mislim, da človeka ni treba "privesti blizu uničenja", da bi ga vzgojili v svobodnega in spodobnega človeka. Bojim se, da na tak način, s preostro vzgojo, vzgojimo dogmatike, sadiste in fanatike, ki bodo uveljavljali etiko z ognjem in mečem v smislu rekla: naj se uresniči pravica, pa če propade ves svet (fiat iustitia, pereat mundus). Opozoril bi na pravo mero: est modus in rebus, sunt certi denique fines. Res pa je: "... če oče tega ne naredi /če ne postavlja omejitev/, dopušča, da njegov sin ostane Peter Pan, večni deček, kralj izgubljenih dečkov, vladar dežele Nije" (str. 183). Teh etično šibkih narcisističnih moških z otroškim obrazom (baby-face) je danes veliko.

Skušajmo povzeti in izpostaviti ključno. Kako osmisliti svoje življenje? P. razpravlja na dveh ravneh. Prvo je vprašanje o odnosu med samouresničevanjem in oblikovanjem moralnega značaja. To je staro vprašanje o odnosu med naravo in vzgojo (nature vs. nurture). P. ne vzpostavi jasnega odnosa med tema pojmoma. Zdaj nam svetuje, naj sledimo svoji naravi, potem spet, naj si prizadevamo za dobro proti zlu in oblikujemo svoj moralni karakter.

1. Samouresničevanje in oblikovanje moralnega karakterja. - V zvezi s samouresničevanjem velja najprej razčistiti, kaj ta pojem pomeni. Tu P. opozori na zelo pomembno razliko, na katero sem bil sam opozoril v enem prejšnjih blogov o samouresničevanju, ko sem obravnaval razliko med samouresničevanjem in "samodizajniranjem". P. piše: "Ne morem si kratkomalo ukazati, kaj naj delam" (str. 184). P. ponavlja misel C. G. Junga: "Ne moremo izumiti svojih vrednot, ker svojih prepričanj ne moremo kar vsiliti svoji duši" (prav tam). P. imenuje take poskuse "lastni totalitarizem", vsiljevanje idej samemu sebi. Pri samouresničevanju ne gre za to, da bi si izdelali idealno ali zaželeno  podobo samega sebe in izdelali program uresničevanja te podobe. "Imamo naravo. ... "Odkriti moramo to naravo in jo sprejeti, preden se pomirimo sami s sabo" (prav tam). Odkrivanju svoje narave pravim "odkriti svojo lego", "svoj metier". To pomeni prisluhniti svojim nagnjenjem, svojemu načinu odzivanja na svet in sebe (miren, buren, ravnodušen, prizadet); svojim zanimanjem, sposobnostim; zaznati in sprejeti svoje pomanjkljivosti, averzije itd. Ob tem pa odkrivamo svoje vrednote in skrbimo za oblikovanje svoje etike (hierarhije vrednot) in svojega moralnega značaja. Samouresničevanje in oblikovanje značaja potekata istočasno, z roko v roki. Res pa je, da so s poudarjanjem samouresničevanja zanemarili usmerjanje v oblikovanje etično trdnega karakterja.

2. Pospravljanje pod svojo streho in izboljševanje sveta. - Peterson me je zmedel, morda zato, ker je tu njegovo besedilo protislovno, brez jasnih odnosov med ključnimi pojmi. Naj to vsaj nekoliko utemeljim. V sklepnem podpoglavju 7. poglavja zapiše najprej, naj bom ponižen (njegov nagovor v drugi osebi ednine jemljem osebno!) in naj najprej pospravim pod svojo streho, preden skušam spremeniti svet. Nato pa mi pravi, da bom doživel globlji občutek smisla, če bom "postavil poslanstvo 'narediti svet boljši' na vrh svoje moralne hierarhije." (str. 190). Saj pravzaprav ni nič narobe: najprej naj pospravim pod svojo streho, nato naj se lotim izboljševanja sveta. Narediti svet boljši je po njegovem celo odplačevanje dolga, "ki sem ga dolžan za blazen in neverjeten čudež svojega obstoja" (prav tam). Tine Hribar piše o "daru biti". Če kaj podarim, ne pričakujem povračila. Če prejmem dar, se ne čutim dolžnega. Ali pa se gremo trgovino in daj-dam, v okviru katerega si pridobim prijatelje, ker mi lahko prav pridejo. Dokler pospravljam pod svojo streho, moje poslanstvo spremeniti svet ni na vrhu moje moralne hierarhije. Ali pač? Najbrž je, a popravljanja sveta se lotim tako, da najprej popravim sebe. To lahko dolgo traja. Mogoče pa gre oboje hkrati, dopoldne pri "Ekologih brez meja" spreminjam svet, popoldne pa pri psihoterapevtu popravljam sebe?

HOPEFULLY UNDERSTANDABLE ENGLISH TRANSLATION (citations are translations of translations!)

About Christ.  To the atheist, who is happy that he has nothing to do with the church, rightfully or not, this topic is strange. To my sorry.  Here I can not deal with the question of how to reach people to listen to. I can only constantly emphasize that I, as an atheist, that is, a person who does not believe in the Creator or in God as a Person am interested in spirituality and that I do see the breakthrough importance of Christ's teachings and life. What is the nature of his breakthrough, I summarized in the previous blog. Here I emphasize the other Peterson's thought, the thought that every one of us can be Christ; that everyone can take the essence of Christ's view of life; and that everyone can live a life according to Christ's example. "... Christ / is / always ready to deal with evil - consciously, fully and voluntarily - in a form that co-operates in him and in the world" (page 172). This willingness also means readiness to sacrifice; in the extreme case of sacrificing their own lives. Somewhere I wrote that living ethically can be life-threatening.

But watch out! There can be a fatal misunderstanding. Living as Christ does not mean taking on the role of a "fighter against evil". Christ was living his life, experiencing its pleasantness and inconveniences as a man of his time and space. He was aware of the importance of food and drink (he multiplied loaves of bread and fish baskets and made wine from the water, even if for propaganda purposes), comfort, and wellness (anointing of feet). Love, whatever it is, was proclaimed as a major value. He performed his good deeds as a counselor, comforter, and healer, he helped people and taught them how to live. He led people into the heavenly, that is, the spiritual kingdom. This was his profession, his "metier." That's what he was doing. He had an urge to do this. He found himself in this. Because of the circumstances of the situation, he found himself in a situation where he encountered the opposition of those whom he criticized, mainly indirectly through the dissemination of his doctrine and lifestyle, and who therefore demanded his death. He could not betray himself and ended up on the cross. That is how others ended up before him, and after him, who could not betray themselves and their views in times of cruelty, if at all conscious of what was happening.

Christ did not understand his activity as a project: I will make a revolution; I will reform the church; I will fight evil, wherever I come upon it, or even worse, wherever I find it, looking for it intentionally. No. Christ lived his life, and because he felt that he had seen what was the mystery of life, he taught others how to live (like Peterson after him). Perhaps P. does not underline enough this fateful difference. Perhaps the impression is created that the meaning of life is fighting against evil. The universal meaning of life. No. The meaning of life is to live according to one's nature, taking into account the wellness of others. To be aware that evil is outside us and within us. If you encounter it inside or outside, don't give up; look for ways to limit it, and oppose it. Live peacefully according to your nature and character, as long as you can live peacefully.  When not, when you encounter evil, oppose it. Keep warning of evil, but continue your life. Your life is not a "reaction to evil". You are not an addict of evil. Be calm, do not make a pact with evil, even for the price of life.

The Christian Revolution. What was it? What is her nature? It seems that we have to deal with two contradictory views on this. After the first conception, Christ was about to make a real change in social relations, and social order, a kind of "socialist" revolution. (Even the current president of the Slovene government declared that Christ was the first socialist.) At that time, this would mean the independence of the Jews from Roman supremacy and the elimination of class differences within the Jewish - and wider human - society. Following the other extreme concept, it was a spiritual revolution that should not interfere with real social relations ("give to God what is God's, and to the Emperor, what is the Emperor's"). The truth will be, as usual, in the middle. Christ was not the organizer of an armed rebellion, even less a revolution that would establish a "classless" society; his spiritual, ethical doctrine, although it did not invite armed resistance, could not, however, be without consequences for worldly life and real social relations. P. describes the essence of Christ's spiritual revolution. "... Christianity has reached almost impossible. The Christian doctrine elevated the soul of the individual, raised the slave and the master ... on the same metaphysical basis and made them equal before God and before the law" (page 177). "Christianity has explicitly stated that even the lowest person has the right, the genuine rights ... that the ownership of a slave ... is degrading the owner even more than the slave ..." The Christian society insisted that women are equally worthy of as men ... "(page 178). This concept" was established as a fundamental principle of Western law and society. There was no such thing before anywhere in the world, and it is not yet anywhere in the world now "(page 77).

Already in the next sentence, P. is too excited and enthusiastic: "In fact, it is a real miracle that the hierarchical, in the slavery founded societies of our ancestors, have been rearranged under the influence of ethical-religious revelation and that it is unjust and criminal to have a property right and an absolute dominance over another person" (page 178). The societies of slave ownership were not reorganized under the influence of Christian teachings. This "rearrangement" is more appropriately explained by the Marxist theory, which sees the reasons for the transition from the slave to the feudal society in the lower productivity of slavery relations compared to feudal relations. In addition to the fact that, at the time of the decline of the Roman Empire, the "barbarian" peoples brought with them their social order, the emerging feudal or egalitarian tribal order, had undoubtedly played a part in this transition. The Marxist theory would even permit for the co-influence of social "base" and "superstructure". In addition, let us remind that today's, western, "Christian" societies, are still hierarchical and that the hierarchy is a form of ORDER, defended by P. against CAOS.

The Christian Church. To further increase the irony, in the further development of Christianity, the church pushed the Christian doctrine completely into the realm of the transcendental, fearing that Christians would apply the teachings to the unjust worldly society and its class relations, and against the church hierarchy itself. The worldly life is a tearing valley in which we have to endure; then as a reward for suffering, the justice will come true in the other world. The words of Christ have been interpreted in the sense that his kingdom is not of this world but of the transcendental one. My explanation is that Christ restricts his doctrine to the spiritual, ethical sphere, and refuses to intervene directly in the material sphere, into the real social relations, with political action. In the imagination of the medieval (and even today's) people and the church, these words meant the difference between life here and life beyond this world, above the clouds, in the "heavens". Or, as P says: "The dogmatic faith in the central axiom of Christianity ... had three ... consequences: Firstly, the degradation of the meaning of life here and now because only transcendent life is important ... Secondly, the passive acceptance of the status quo, because the salvation ... can not be earned by the efforts in this life ... And thirdly, the believer's right to refuse any real moral responsibility ... because the Son of God has already done all the important work "/ has already saved us (p. 180-181).

However, this is only one side of the Church, its dogmatic structure. Within the structure, according to P., mentioning Dostoyevsky and Nietzsche here, there is a place for "its Founder", for "permanent wisdom of the West", and for the free modern mind. It is close to my view that the Church is at the same time an institution and a community of believers, the simultaneousness of hierarchy, institutions, dogmas, and freedom of expression, novelty, and life. If it were not, there would be no change in it.

Discipline and freedom. So we came to, as it seems, the popular Peterson's claim that there is no freedom without discipline. I found this principle more than fifty years ago in a modest Pelican / Penguin booklet on education (Hadfield…?) and then I advocated it every once in a while when joining the discussions of "permissive" education. The child should learn the basic order, that is, personal hygiene, the arrangement of his space, the structured agenda, and the basis of polite behavior towards others, to be free to deal with his creative activities and pursuits. He should be confronted with reasonable limits and demands to respect moral and ethical norms. It is important to discipline and limit it. P. says, referring to Nietzsche and Dostoevsky:... freedom requires limits ... One should be restricted, shaped - even brought near to destruction - with a restrictive overall structure of discipline before he can operate freely and appropriately" (page 183). Here we are speaking about the right scale. I do not think that a person should be "brought near to destruction" to bring him into a free, responsible and decent man or woman. I am afraid that in such a way, with a too strict upbringing, we will raise dogmatics, sadists, and fanatics, who will use ethics with fire and sword: to realize the right and just, even if the whole world falls to the ruins (fiat iustitia, pereat mundus). There is a right measure in everything: est modus in rebus, sunt certi denique fines. However, it is true: "... if a father does not do this, he /does not set a limit / allows his son to remain, Peter Pan, the eternal boy, the king of the lost boys, the ruler of the Land Nowhere" (page 183). These ethically weak narcissistic men with a baby face are many today.

Let's try to summarize and highlight the basic ideas. How to find the sense of your life? P. discusses this on two levels. The first is the question of the relationship between self-realization and the formation of a moral character. This is an old question about the relationship between nature and nurture. P. does not establish a clear relationship between these concepts. Now he advises us to follow our own nature, then again, to strive for good against evil and to shape our moral character.

1. Self-realization and the formation of a moral character. – P. draws attention to the very important difference that I identified in one of the previous blogs about self-realization when I considered the difference between self-realization and self-design. P. writes: "I can not order myself what to do" (page 184). P. repeats the thought of C. G. Jung: "We can not invent our values, because we can not force our beliefs to force our souls" (ibidem). P. calls such experiments "one's own totalitarianism", imposing ideas on oneself. Self-realization is not about creating an ideal or desirable self-image and creating a program for realizing this image. "We have nature ... ...We need to discover this nature and accept it before we reconcile itself with ourselves "(ibidem). In my words, one should find out his /her suitable life position, his »metier«. This means listening to one's own inclination, the way of responding to the world and ourselves, one's temperament (calm, turbulent, indifferent, sensitive, sanguine, choleric), and one's interests, and abilities. One has to perceive and accept their defects, aversions, etc. In doing so, we discover our values and care for the building of our ethics (hierarchy of values), for our moral character. Self-realization and shaping of character take place at the same time, hand in hand. It is true that by emphasizing self-realization, the formation of an ethically solid character was neglected in psychology in the last decades.

2. Rooming up under one's own roof and improving the world. - Peterson has confused me to a certain extent; I'm missing a clear distinction between the key concepts. In the concluding subchapter of chapter 7, he writes that we should be humble and first room up under our own roof before trying to change the world. Then he tells us that we will experience a deeper sense of meaning if we "set the mission" to make the world better "to the top of /our/ moral hierarchy." (p. 190). In fact, there is not much wrong: first, let me room up under my roof, then let me try to improve the world. Making the world better is understood as the repayment of debt, "for the incredible miracle of my existence" (right there). Tine Hribar, a Slovenian philosopher writes about "the gift of being". If I donate anything, I do not expect reimbursement. If I receive a gift, I do not feel obligated to reciprocate. Otherwise, the gift is not a gift but a form of trade (as, according to P., friendship is).  It can be this in the Trobriand Islands, but not in my ethical conception. As long as I'm rooming up under my roof, my mission to change the world is not at the top of my moral hierarchy. Or maybe, I am trying to correct the world by first fixing myself. This can take a long time. Maybe it happens both at the same time, I am changing the world in the "Ecologists Without Borders" in the morning, and in the afternoon, am I correcting myself in the psychotherapist's office?