Kar naprej se pojavlja stereotipna trditev, da naša - ali sploh današnja - šola samo izobražuje in ne vzgaja. Nazadnje sem to trditev prebral danes v Sobotni prilogi Dela (z dne 6. 2. 21) v intervjuju z znanim italijanskim filozofom Umbertom Galimbertijem. Vprašanje, ki mu je bilo zastavljeno (Jernej Šček), se glasi: "Šola svoje vzgojno poslanstvo opušča na račun izobraževanja, kar je kratkovidna pedagoška in dadaktična, če že ne filozofska zmota. Platon je v simpoziju pojasnil, da je izobraževanje v smislu prenašanja vednosti nemogoče brez čustvene, erotične, torej vzgojne investicije. Edina možna šola življenja je filozofska šola, vrtec in igrišče radovednosti, ki hkrati izobražuje in vzgaja, z ljubeznijo do vedenja in obratno." Galimberti nasede sugestiji in odgovori: "... Italijanska šola ... v najboljšem primeru izobražuje in še to poredkoma, nikakor pa ne vzgaja. ... Vzgajati pomeni slediti odraščanju osebe z vidika čustvene rasti, čustvenih kompetenc." Itd. Spraševalec ni opazil, da je sam s seboj v protislovju. Platon ravno pravi, da je izobraževanje nemogoče brez vzgojne investicije. Ni izobraževanja brez vzgoje. Torej, če naša šola ne vzgaja, tudi izobražuje ne. Kaj torej počne? Ker naša šola vsekakor izobražuje, hkrati, če sledimo Platonu, tudi vzgaja. Vprašanje je le, kakšna je ta vzgoja, ali, če hočete, kolikšen je njen delež v odnosu do racionalnih izobraževalnih vsebin.
Naj za zgled opišem ta odnos v šoli, ki sem jo doživel sam. Čeprav je bilo to pred davnim časom, je gimnazija v načelu danes prav taka kot nekoč; morda je kljub širjenju izobraževalnih vsebin in tlačenju nepotrebnih vsebin v učne načrte, danes v njej celo precej več prostora za vzgojo kot nekoč. Tudi pritoževanje nad tem, da ni prostora za vzgojo, ni nič novega. V drugem letniku osemletne gimnazije, to bi bil danes sedmi razred osnovne šole, so morali razredniki imeti vsak teden eno uro "moralne vzgoje". Kaj naj bi to bilo, mislim, da ni bilo jasno nikomur. Naš razrednik, strogi in asketski profesor nemščine, se je prve ure "moralne vzgoje" lotil takole: "Morala - to ni ženski spol preteklega deležnika glagola "morati", saj je ne naglašamo na prvem zlogu ampak na drugem. Vendar ta beseda kljub temu ni brez vsake zveze z glagolom "morati". Itd. Potem naj bi, tako si mislim danes, kajti, kaj je bilo res, sem pozabil, sledilo navajanje svetlih zgledov moralnega vedenja v zgodovini, predvsem v narodnoosvobodilnem boju. Lahko si mislim, da so se učitelji "moralne vzgoje" razlikovali med seboj predvsem po tem, ali so segli po primere bolj daleč v preteklost, recimo v antiko, kar bi pričakovali na klasični gimnaziji, ali pa bolj v še sveže spomine na NOB. V resnici se je pri nas ta ura s časom izrodila v "razrednikovo uro", tj. v obravnavanje disciplinskih prekrškov ali učnih težav. To se je zgodilo s poskusom vnesti vzgojo kot poseben predmet v predmetnik. V zaključnem letniku gimnazije smo se moralne vzgoje dotaknili pri filozofiji, ko smo govorili o etiki. To je bilo še najbližje razumnemu vnašanju vzgojne tematike v učni proces, na teoretični ravni.
Dejansko, v praksi, smo se vgajali ob zgledih in zahtevah profesorjev, če pustim ob strani vzgojo, ki se dogaja med vrstniki ves čas.
Pri profesorju latinščine je bilo od prvega dne jasno: če se ne boš naučil lekcije, novih besed, sklanjatve ali spregatve, boš dobil cvek. S trudom in dudlanjem si boš pridobil dobro oceno. To je bila vzgoja k delavnosti in odgovornosti. Ko je profesor spraševal in ocenjeval, smo ga tudi mi, sami pri sebi ocenjevali. Je ocena pravična ali ne? V splošnem bi rekel, da je ocenjeval pravično; do tega ali onega pa je bil preblag ali prestrog. To je vzgoja k pravičnosti in nepristranskosti.
Pri slovenščini se je ob branju in obravnavanju literarnih besedil dogajala "vzgoja srca". Ni mogoče, da se ob branju literature ne bi identificiral; ni mogoče, da se ne bi ob pogovoru o značajih literarnih junakov in njihovih usodah razvijala empatija in etično presojanje. Podobno velja za zgodovino. Profesor bi moral biti res zelo suhoparen pozitivist, da v razlaganje zgodovinskih dogodkov in osebnosti ne bi vnašal etičnih sodb in opredelitev. Res je bilo to v tistih časih za učitelje tvegano, saj bi se jim pri tem hitro zgodil kak lapsus, ki ne bi bil všeč oblastem.
Že omenjeni profesor nemščine je bil v mladosti vojak v rajnkem avstro-ogrskem cesarstvu. Naučil nas je spoštovanja avtoritete, strumne discipline in samoobvladovanja: strumno vstati ob njegovem vstopu v razred; stati v ravnih vrstah s pogledom v tilnik predstoječega; molčati, če nisi vprašan; dvigniti roko, če hočeš besedo; vstati, če si vprašan; jasno odgovoriti na vprašanje ali izjaviti, da se nisi učil; na namig odpreti ali zapreti okno ipd. Smejete se, češ: to ni vzgoja. Kaj pa je? Ta trening mi je koristil, ko sem kot mlad psiholog izvajal skupinske ankete. Ponovil sem navodilo profesorja nemščine, enako jasno, brezprizivno in zahteval red. Nekaj obsesivne discipline mi je ves čas koristilo pri študiju in delu.
Nekoč je med razlago ali spraševanjem fant v zadnji klopi na svoj način zabaval bližnje sošolce in se nekaj pačil, da so se režali. Profesor ga je poklical po imenu, se pravi priimku, ga pozval, naj vstane in mu rekel: Ponovi to, kar si predvajal nekaterim, da bodo videli vsi. Fant, bil je naravni vodja, je odločno odvrnil: Nisem cirkuški pajac, da bi to ponavljal. Strogi profesor je osupnil. Z njim mi vsi. To je bil upor proti avtoriteti. Po nekaj trenutkih mučnega molka, ko smo vsi z zadržanim dihom čakali, kaj bo, je profesor mirno in jasno dejal: No, pa mi je tvoj odgovor všeč. Sedi. - Do konca življenja si bom zapomnil, kaj je pravičnost, pedagoška zadržanost in zrelo ravnanje. Profesor se je zadržal v osebni izzvanosti in je nagradil vrlino pokončnosti, dostojanstva. Vzgoja? Kaj je vzgoja, če ne tako ravnanje dijaka in profesorja.
Še enkrat: ni izobraževanja brez vzgoje; tega dvojega ni mogoče ločiti. Vprašanje je le, kakšna je vzgoja, ki spremlja izobraževanje, in koliko je je. To kar omenja Galimberti, je ideal. On pravi, da bi pedagog moral spremljati odraščanje mladega človeka, ga čustveno vzgajati, mu pri tem stati ob strani in ga usmerjati. Tega je res premalo. Sam sem pogrešal bolj oseben odnos in bolj določno usmerjanje. A če prav pomislim, sem ga bil kar nekaj deležen, le da sem bil preveč svojeglav, da bi ga jemal resno.
Naj dodam še mnenje o današnji šoli, navsezadnje sem skozi vse stopnje spremljal svoja otroka in vnukinje. V šolah je danes mlajšim in malo starejšim na voljo toliko različnih "vzgoj", od likovne do prometne, različnih dejavnosti in mentorjev, da ni mogoče reči, da je vzgoja zanemarjena. Odnosi so mnogo bolj neposredni, sproščeni, odkriti, empatični in vzgojno učinkoviti, kot so bili včasih.
Kadar kdo zažene klic "vzgojo, ne le izobraževanja", ga sumim, da ima namen indoktrinirati s svojo ideologijo. Tudi te vzgoje sem bil deležen, zato te parole zavračam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar