Uradna izjava v zvezi z družinskim zakonikom

Uradna izjava Zbornice kliničnih psihologov Slovenije, Združenja psihoterapevtov Slovenije in Katedre za razvojno psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani:

http://www.klinicna-psihologija.si/docs/uradna_izjava_druzinski_zakonik.pdf

Simbolni oče

Ne bi se spravil poslušat razprave o sveti družini, če ne bi iz dnevne sobe zaslišal glasu, ki se mi je zdel znan, pa nisem bil čisto gotov, čigav je. Pogledal sem - bil je "psihoanalitik" R. V. - in ostal sem pred ekranom nekaj minut. Dovolj, da sem videl zbrano druščino nasprotnikov definiranja družine kot "skupnosti dveh oseb", zagovornikov družine kot "skupnosti moškega in ženske", in ujel bistven argument proti porokam istospolnih parov.
Tudi sam sem se pred časom čudil, da se heteroseksualnim parom zdi kul, če se ne poročijo in živijo - ne v konkubinatu, ne v koeksistenci - aha, v kohabitaciji, tako se reče, medtem ko si homoseksualni pari tako silno prizadevajo prav za poroko. To, kar se heteroseksualnim parom zdi zastarela in omejujoča institucija, vidijo kot odrešitev za istospolne pare. Od kod ta razlika med mladimi iste generacije? Seveda mi je kapnilo, da gre za otroke. Homoseksualni par ne more otroka dobiti drugače kot s posvojitvijo, pogoj za to pa je, da je par poročen. Homoseksualni pari so pripravljeni žrtvovati imidž modernosti in se ukloniti zastareli instituciji sklenitve zakona, da bi lahko posvojili otroke. To omenjam samo mimogrede, saj ni bistveno, je zgolj zanimiv paradoks.
Poglavitni argument proti predlagani novi definiciji družine - razpravljalci so se sklicevali na pravnico Barbaro Brezigar - je ta, da zagovorniki nove definicije družine izhajajo iz želje in "pravice" zakoncev, da bi imeli otroka, medtem ko nasprotniki nove definicije izhajajo iz prednostne pravice otroka, da ima starše, ki mu zagotavljajo najboljši možni razvoj. In, po njihovem, istospolni starši tega ne zagotavljajo. Za vzgojo otroka sta potrebna otrokova biološka oče in mati ali vsaj moški in ženska.
V. je ognjevito jezno razlagal svoje razumevanje psihoanalitične teorije, po kateri je za dečkovo prevladanje ojdipskega kompleksa bistvena identifikacija z očetom (do katere se, po V. pride, če mu da oče vsake toliko dve, tri po riti; da matere tega ne delajo, se zdi samoumevno, pa ni). Potem so molilni mlinčki v bolj ali manj vzvišenem in zgroženem tonu mleli dalje. Tudi profesor Musek se ob V-jevi interpretaciji psihoanalize ni oglasil. Je pač zavezan drugi politiki.
Zadeva pa je takale: otrok res potrebuje za zdrav psihološki razvoj očeta in mater, vendar ne biološkega moškega in biološko mater ampak očetovski in materinski lik, to je, simbolnega očeta in simbolno mater. V. je filozofiral, da otrok, ki nima (biološkega) očeta, ne razvije vesti, etičnih norm, in postane psihopat. Ne drži. Povsem "normalni" so lahko otroci, ki so zrasli v naslednjih konstelacijah, ki niso heteroseksualna zakonska zveza: otroci, ki so zrasli v skrbništvu sorodnikov (stric in teta, dedek in babica, starejši bratje in sestre ipd.); otroci, ki so po ločitvi bioloških staršev odrasli z ne-biološkim očimom; otroci, ki so odrasli ob materi-samohranilki, pa so očetovski lik dobili v svojem okolju; otroci, ki sta jih vzgajali npr. mati in njena sestra ali druga sorodnica pa tudi otroci, ki so zrasli samo ob očetu brez matere. Celo sirote, ki so odrasle v zavodih ob razumnih vzgojiteljih/cah so lahko povsem "normalni". Po drugi strani se v psihopata lahko razvije otrok, ki je zrasel v disfunkcionalni heteroseksualni zakonski zvezi bioloških staršev alkoholikov, ob nasilnem očetu, ob bioloških, beri "naravnih" starših, ki sta ga zanemarjala ali zlorabljala ipd. Naj omenim še, da sta očetovska in materinska vloga v heteroseksualnih zakonih lahko zamenjani, saj pri nas pogosto ženska nosi hlače (in daljinec) in je moški copata kot identifikacijski vzor. Te možnosti nasprotniki nove opredelitve družine spregledajo, ker ni v skladu z njihovo predpostavko, da je za otroka najbolje, če se razvija v "naravni" zakonski zvezi (biološkega) moškega in ženske. Če bi biološki oče v odnosu do svojih otrok nastopal kot biološki moški, bi bil to incest; tudi biološki oče nastopa v odnosu do svojih otrok kot simbolni oče. Vlogo simbolnega očeta pa lahko prevzame tudi kdo drug.
Predpostavka, da sta za zdrav otrokov razvoj nujna biološka oče in mati, ne velja ne empirično ne teoretično. Naj ponovim: otroci se povsem dobro razvijejo v vseh vrstah zvez, ki niso zveze moškega in ženske, se pa lahko ne razvijejo dobro v zvezah moškega in ženske. In drugič: pomebno je, da sta v otrokovem življenju "simbolni oče" in "simbolna mati" ne le moški in ženska kot starša.

Kaj je znanost

V Sobotni prilogi Dela v sestavku z naslovom Nihče še ni pojasnil, kaj naj bi bila alternativna znanost, dr. Gregor Majdič, redni profesor na ljubljanski veterinarski fakulteti in na mariborski medicinski fakulteti, obravnava vprašanje politike do znanosti in se med drugim dotakne tudi vprašanja psevdoznanosti, ki ji je v medijih namenjene vse več naklonjene pozornosti, posebej s prikazovanjem lažnih podatkov v zvezi z domnevnim negativnim vplivom cepljenj in domnevno povezavo avtizma in s pomočjo kemije pridelane in obdelane hrane. Takole pravi: "Kot rečeno, je osnova evropske znanosti, ki nam je omogočila izjemen napredek v zadnjih stoletjih, znanstvena metoda Francisa Bacona. Osnova tega je, da je treba vse trditve preveriti s strogo nadzorovanimi in ponovljivimi poskusi, in šele ko takšni poskusi potrdijo neko trditev, lahko o njej govorimo kot o znanstvenem dejstvu." In doda: "Nihče še ni pojasnil, kaj naj bi bila alternativna znanost."

Strinjam se s splošno težnjo njegovega sestavka kot tudi z zavračanjem psevdoznanosti sploh in konkretnih lažnih ali vsaj pretiranih ugotovitev v zvezi s cepljenjem in avtizmom posebej. Z njim delim tudi mnenje, da ni alternativne znanosti. Menim pa, da je njegova definicija znanosti v skladu z Baconovim kanonom preozka, prevzeta verjetno po pojmovanju, ki velja na primer v deželah z angleško izobraževalno tradicijo, kjer termin "znanost" (science) označuje le naravoslovne znanosti. Pri nas tradicionalno pojmujemo znanost širše. Baconova definicija ne velja niti za vse naravoslovne vede, sploh pa ne za družboslovne in humanistične. Astronomija, na primer, je le v omejenem obsegu eksperimentalna znanost. V glavnem temelji na opazovanju zvezdnega neba, na ponovljenih opazovanjih in na matematično izračunanih napovedih, ki se preverjajo z opazovanjem. Podobno velja za geologijo. Tudi geolog predvsem opazuje, v omejenem obsegu eksperimentira, v glavnem mora čakati na "eksperimente", ki jih proizvede narava sama in pri katerih sam ne manipulira neodvisnih spremenljivk. Med družbenimi vedami je gotovo zgodovinska veda jasen primer neeksperimentalne znanosti - saj ne dvomimo, da je znanost, kajne? Druga taka veda je, na primer, etnologija, katere spoznanja ne temeljijo na eksperimentu, pa so vseeno znanstvena. Umetnostna zgodovina, literarna veda, jezikoslovje, druge humanistične vede tudi niso eksperimentalne, so pa znanosti. 

Vsaka znanost je dejavnost, ki si prizadeva odkriti novo znanje o pojavih (o človeku in svetu) na osnovi izkustvenega gradiva, ki ga analizira v skladu s pravili logičnega mišljenja (pri čemer je eksperiment eno od orodij take analize), da bi pojasnila splošne zakonitosti na danem področju, ali razumela posamezne pojave; svoja spoznanja objavi v obliki teorij. Izkustvenost, logika in oblikovanje teorij so temeljne sestavine znanosti (eksperiment je eden njenih nenujnih postopkov). 

Ljubezen (pri Nemcih)

Prebiram podatke o spolnem in partnerskem življenju Nemcev v okviru raziskave LiebesTrendMonitor 2008, objavljene v Spiegel Wissen (2, 2012). Po pogostosti spolnih odnosov so Nemci na 10. mestu med 15 državami z vsega sveta, ki so jih primerjali. Vodijo Grki s povprečno tremi koitusi na teden; Nemci se potrudijo dvakrat (2,2), na repu so Japonci, 1 krat na teden. Pri vrhu so poleg Grkov še Brazilci, Rusi, Indijci (povzeto iz Durex Global Survey 2008). Toliko za napotek in usmeritev. Ta tedenska prizadevanja Nemcev so presenetljivo vztrajna. Še po 20 ali 30 letih partnerstva se je temu posvetiti vsaj enkrat na teden zakon. Porokam tudi v Nemčiji slabo kaže. Ljudje se poročajo vse starejši: moški s 33 leti, ženske s 30; pred desetimi leti so se poročali 4 leta mlajši: moški z 29 in ženske s 26 leti. Število porok pa je v desetih letih upadlo za 16 odstotkov, kar je veliko. Poročeni ali neporočeni, ki živijo v partnerskih zvezah, kjer se pričakuje zvestoba, so v povprečju 'skočili čez plot' 3,6-krat (moški), ženske pa 2,1-krat. V povprečju so imeli Nemci ne glede na spol v svojem življenju 6 spolnih partnerjev (v velikih mestih več kot 7). Ampak raje ne poskušajte flirtati z drugim ali drugo. Dve tretjini žensk bi s tem spravili v slabo voljo; moški so navidez za nekaj odstotkov bolj strpni do te nelepe navade. Število ločitev se je v 50 letih povečalo z 1/9 na 1/3. Vendar pa 3/4 anketiranih meni, da institucija 'zakon' ni preživeta; 16 odstotkov jih misli, da je. Število samskih gospodinjstev je od leta 1970 do 2010 naraslo od 25 na 40 odstotkov. Precej tega gre verjetno na račun povečanja števila samskih gospodinjstev starih (vdov). Še vedno pa dve tretjini vprašanih zaupata v možnost 'ljubezni do groba'; ženske kar v 71 odstotkih verjamejo, da lahko človek najde partnerja, s katerim nato srečno živi do konca življenja; pri moških je ta odstotek 62.
Ljubezen v partnerski zvezi pojmujejo Nemci precej realno. Dve tretjini menita, da je zveza lahko uspešna, če se partnerja v vsakdanjem življenju ujemata in podpirata, čeprav odnos ni posebno strasten. Samo 21 odstotkov jih meni, da je za zvezo bistvena strastna ljubezen. Prepričanje, da je ljubezen najpomembnejša, ima z naraščajočo starostjo vse manj pristašev in se ustali pri približno 38 odstotkih. Prepričanje, da je pomembna usklajenost v vsakdanjem življenju, pa s starostjo deli vse več ljudi, v najstarejši skupini (60+) jih tako misli 48 odstotkov.
"Kaj je po vašem zelo pomembno za dobro zvezo?" Odgovori so se takole razvrstili: 1. da se lahko zaneseta drug na drugega (92%); 2. da sta si zvesta (88%); 3. da se imata rada (86%); 4. da se spoštujeta (79%); 5. da se vzajemno podpirata in si pomagata; 6. da priznata in cenita uspehe drug drugega; 7. da se odkrito pogovorita o problemih; 8. da ju ne moti, če imata različna mnenja, o njih razpravljata in se tudi kregata; 9. da sta usklajena pri vzgoji; 10. da se strinjata glede tega, ali bosta imela otroke in koliko.
"Pri partnerju je zelo pomembno, da je: pošten (ž 90, m 84), zvest (ž 87, m 83), topel, prisrčen (ž 80, m 67), dobra mati/dober oče (ž 69, m 61), naraven (ž 61, m 61), humoren (ž 56, m 47), občutljiv, da se zna vživeti (ž 57, m 40), pripravljen na kompromis (ž 48, m 44), samostojen, ve kaj hoče v življenju (ž 50, m 39), spolno privlačen, atraktiven (ž 32, m 51). No, mačoti? Zahtevnost žensk se je v desetih letih povečala za nekaj odstotkov. Še bolj kot prej cenijo poštenost, naravnost, smisel za humor, točnost in približno sedmina jih pričakuje, da bo znal partner tudi kuhati. Zakaj pa ne? Ali naj bi si partnerja vse zaupala? Da ja, meni 32 odstotkov vprašanih (čim višja izobrazba, tem manjši odstotek); da ni treba vsega zaupati, jih meni 31 odstotkov; da je za zvezo dobro, če kaj zadržimo zase, meni 11 odstotkov; da je nekaj na popolni zaupnosti, jih meni 24 odstotkov. Zagovorniki malih skrivnosti torej niso v večini. Koliko bližine bi si sicer dovolili? Ali lahko greste v sobo ali stanovanje vaše/ga partnerja/ice, kadar je odsoten? Pritrdilno je odgovorilo 39 odstotkov vprašanih. Imata lahko različne konjičke? 25 %. Gresta lahko večkrat ven brez nje/ga? 23%. Lahko odpirate nje/no/govo pošto? 18 %. Vam dovoli, da berete nje/ne/gove sms-e? 12%. Bi imela ločeni spalnici? Da: 5%. Si dopuščata flirtanje z drugo osebo? Da: 3%. Očitno mislijo, da ni lepo, če imamo skrivnosti, pa vseeno večina ne bere pisem in sms-ov drug drugega.
"Zakaj je propadla vaša zadnja zveza?" 1. Imela sva v osnovi različne predstave o življenju in prihodnosti: 35 %; 2. Nisva se več razumela, preveč sva se prepirala: 33; 3. Eden od naju drugega ni imel več rad: 28; 4. Eden je bil drugemu nezvest: 27; 5. Živela sva drug mimo drugega: 27; 6. Eden od naju se je zaljubil v drugo osebo: 25; 7. Nisva se dovolj trudila, da bi rešila zvezo: 20; 8. Eden od naju se je v zvezi počutil preveč omejevanega: 20; 9. Eden od naju je bil preveč ljubosumen: 12; 10. Razhajala sva se glede tega, ali imeti otroka ali ne in koliko: 10.

Kohabitacija

Vemo, da je danes po nekaterih ocenah le še polovica parov, ki živijo v dolgoročnem partnerskem odnosu, poročenih; vsi drugi živijo 'na koruzi', kot bi rekli včasih, ali v kohabitaciji, kot se reče strokovno. Vprašanje je, ali je to njihova svobodna izbira, ali pa živijo tako, ker se iz tega ali onega razloga ne morejo poročiti. Ali še drugače: ali je sklenitev zakonske zveze zanje vrednota ali ne? Koliko je takih, ki bi se pod določenimi pogoji poročili, in koliko takih, za katere to nikakor ne pride v poštev. Tega vprašanja se loteva disertacija sociologa Ž. T.
Izhaja iz domneve, da se ljudje, ki živijo v kohabitaciji, kot posamezniki (mnenje dveh v paru se lahko razlikuje) delijo na tiste, ki jim je zakonska zveza vrednota, in na tiste, ki jim je vrednota partnerstvo, temelječe na ljubezni, in ki zavračajo zakonsko zvezo. Kategorija pristašev zakonske zveze med kohabitanti se deli na tiste, ki bi se radi poročili, a se zaradi določenih razlogov trajne narave ne morejo, in na tiste, ki se nameravajo poročiti, a se zaradi določenih razlogov prehodne narave še ne morejo. Kategorija pristašev partnerstva brez zakonske zveze pa se deli na tiste, ki bi pristali na formalno ureditev medsebojnih pravic in obveznosti v primeru ločitve (npr. o skrbi za otroke), in tiste, ki jim je tudi to odveč in menijo, da sta za partnerski odnos dovolj ljubezen in medsebojno spoštovanje, druge regulacije pa so odveč.
V raziskavi med 57 pari, ki živijo v kohabitaciji (114 oseb) na področju enega od naših centrov za socialno delo, so vprašanci izrazili svoje strinjanje ali nestrinjanje z vsako od 12 trditev, ki opisujejo prej omenjene kategorije; vsako kategorijo so opisovale tri trditve. Tisti, ki se na primer strinjajo s trditvijo 'Nameravam se poročiti takoj, ko bom uredil/a svoje materialne razmere (zaposlitev, stanovanje ipd.)', sodijo v prvo kategorijo. Tisti, ki se strinjajo s trditvijo 'Poročil/a bi se, če bi bila v zakonski zvezi zagotovljena približno enaka obremenitev obeh zakoncev v gospodinjstvu', sodijo v drugo kategorijo. Tisti, ki se strinjajo s trditvijo 'Ne bi se poročil/a, vendar bi bil/a pripravljen/a s partnerjem/partnerko skleniti formalni dogovor o skrbi za otroke v primeru ločitve' , sodijo v tretjo kategorijo; in tisti, ki se strinjajo s trditvijo 'Ne bi se poročil/a in tudi nobenega formalnega dogovora s partnerjem/partnerko o medsebojnih obveznostih ne bi sklenil/a' , sodijo v četrto kategorijo.
Predhodni podatki kažejo, da je med kohabitanti le slaba tretjina oseb, ki jim zakonska zveza predstavlja vrednoto, tj. ki bi se poročili, če ne bi bilo določenih ovir. Ostalima dobrima dvema tretjinama zakonska zveza ni vrednota; ne nameravajo se poročiti. Približno polovica teh (tretjina od vseh) bi pristala na to, da bi določene vidike partnerskega odnosa formalizirali. Druga polovica (tretja tretjina vseh) pa zavrača kakršno koli formaliziranje odnosa. Njihov odnos temelji na ljubezni; kaj bo, ko jo bo konec, jih ne zanima. Lepo je, da verjamejo, da bo trajala večno.
 (Razmnoževanje tega besedila ni dovoljeno.)