Kohabitacija

Vemo, da je danes po nekaterih ocenah le še polovica parov, ki živijo v dolgoročnem partnerskem odnosu, poročenih; vsi drugi živijo 'na koruzi', kot bi rekli včasih, ali v kohabitaciji, kot se reče strokovno. Vprašanje je, ali je to njihova svobodna izbira, ali pa živijo tako, ker se iz tega ali onega razloga ne morejo poročiti. Ali še drugače: ali je sklenitev zakonske zveze zanje vrednota ali ne? Koliko je takih, ki bi se pod določenimi pogoji poročili, in koliko takih, za katere to nikakor ne pride v poštev. Tega vprašanja se loteva disertacija sociologa Ž. T.
Izhaja iz domneve, da se ljudje, ki živijo v kohabitaciji, kot posamezniki (mnenje dveh v paru se lahko razlikuje) delijo na tiste, ki jim je zakonska zveza vrednota, in na tiste, ki jim je vrednota partnerstvo, temelječe na ljubezni, in ki zavračajo zakonsko zvezo. Kategorija pristašev zakonske zveze med kohabitanti se deli na tiste, ki bi se radi poročili, a se zaradi določenih razlogov trajne narave ne morejo, in na tiste, ki se nameravajo poročiti, a se zaradi določenih razlogov prehodne narave še ne morejo. Kategorija pristašev partnerstva brez zakonske zveze pa se deli na tiste, ki bi pristali na formalno ureditev medsebojnih pravic in obveznosti v primeru ločitve (npr. o skrbi za otroke), in tiste, ki jim je tudi to odveč in menijo, da sta za partnerski odnos dovolj ljubezen in medsebojno spoštovanje, druge regulacije pa so odveč.
V raziskavi med 57 pari, ki živijo v kohabitaciji (114 oseb) na področju enega od naših centrov za socialno delo, so vprašanci izrazili svoje strinjanje ali nestrinjanje z vsako od 12 trditev, ki opisujejo prej omenjene kategorije; vsako kategorijo so opisovale tri trditve. Tisti, ki se na primer strinjajo s trditvijo 'Nameravam se poročiti takoj, ko bom uredil/a svoje materialne razmere (zaposlitev, stanovanje ipd.)', sodijo v prvo kategorijo. Tisti, ki se strinjajo s trditvijo 'Poročil/a bi se, če bi bila v zakonski zvezi zagotovljena približno enaka obremenitev obeh zakoncev v gospodinjstvu', sodijo v drugo kategorijo. Tisti, ki se strinjajo s trditvijo 'Ne bi se poročil/a, vendar bi bil/a pripravljen/a s partnerjem/partnerko skleniti formalni dogovor o skrbi za otroke v primeru ločitve' , sodijo v tretjo kategorijo; in tisti, ki se strinjajo s trditvijo 'Ne bi se poročil/a in tudi nobenega formalnega dogovora s partnerjem/partnerko o medsebojnih obveznostih ne bi sklenil/a' , sodijo v četrto kategorijo.
Predhodni podatki kažejo, da je med kohabitanti le slaba tretjina oseb, ki jim zakonska zveza predstavlja vrednoto, tj. ki bi se poročili, če ne bi bilo določenih ovir. Ostalima dobrima dvema tretjinama zakonska zveza ni vrednota; ne nameravajo se poročiti. Približno polovica teh (tretjina od vseh) bi pristala na to, da bi določene vidike partnerskega odnosa formalizirali. Druga polovica (tretja tretjina vseh) pa zavrača kakršno koli formaliziranje odnosa. Njihov odnos temelji na ljubezni; kaj bo, ko jo bo konec, jih ne zanima. Lepo je, da verjamejo, da bo trajala večno.
 (Razmnoževanje tega besedila ni dovoljeno.)