Navdušijo me preproste zamisli, posebno tiste, ki prispevajo k sonaravnemu, trajnostnemu razvoju. Tako sem zadnjič v Nat.Geo. prebral o domislici dveh nemških ekologov v neki sušni perujski vasi, kamor so morali vodo dovažati iz mesta, čeprav leži na pobočju, obrnjenem k morju, in je velik del leta zavita v vlažno meglo. Na grebenu nad vasjo sta pokonci postavila velike večslojne plastične mreže, na katerih kondenzira vlaga iz megle. Voda se steka v rezervoarje, iz njih pa teče po ceveh v vas in na njive. Dobre vode je dovolj za vse potrebe vaščanov in njihovo gospodarstvo.
Tokrat pa sem v NYT (prilogi Dela) prebral o mestu, ki ga gradijo v bližini Abu Dabija v Združenih arabskih emiratih, tam, kjer so sloviti hotel-jadro in umetni otoki v obliki palminih vej. Načrt mesta združuje elemente tradicionalne arhitekture, ki so jih načrtovalci preučevali v Jemnu, z najmodernejšimi izumi in gradivi. Mesto nastaja v puščavi, nedaleč od morja. Težava je v tem, da se tam temperature povzpnejo tudi do 65 stopinj Celzija . Hkrati pa je na voljo obilo sončne energije.
Masdar, kot se mesto imenuje, je v tlorisu kvadrat s stranico 1,6 km, grajeno za 45.000 prebivalcev in 45.000 vozačev. Gradijo ga na 7 m visokem 'podestu', ki ima funkcijo 'kleti', v kateri so poleg garaž in servisnih naprav glavne prometnice, po katerih vozijo po tirih avtomatski električni avtomobilčki za 4 osebe in prav tako električni dostavni avtomobili. Z gradnjo na 'podestu' posnemajo načelo tradicionalne gradnje v Jemnu, kjer so naselja zgrajena na višini zaradi boljšega pretoka zraka. Pravokotno sekajoče se ulice samo za pešce sekata povprek dve nepravilni, krivuljasti liniji drevoredov oziroma parkov, ki vnašata potrebno razgibanost v tlorisno mrežo in ozelenjujeta mesto. Ulice so ozke, ob njih pa so previsno grajene zgradbe z arkadami, tako da je povsod senčno. Največja zanimivost so prezračevalni stolpi, povzeti po podobnih tradicionalnih stolpih v Jemnu. Ti segajo visoko nad hiše in prestrezajo hladnejše zračne tokove, ter jih usmerjajo navzdol na ulice in terase. Hkrati pa ti stolpi prepuščajo svetlobo in delujejo kot svetlobni jaški. Z vsem tem naj bi se temperatura zraka v mestu znižala za polovico. Glede na to, da je tam relativna vlaga nizka, dodatno ohlajanje zraka v glavnem ni potrebno. Na strehah so po vsem mestu fotovoltaične plošče, poleg tega pa polja sončnih celic obkrožajo mesto, tako da se bo proizvedlo dovolj sončne elektrike za delovanje mesta. Na osrednjem trgu bo 54 različno visokih 'dežnikov' premera 30 m iz fotovoltaičnih celic, ki se bodo odpirali ob zori in zapirali ob mraku, čez dan pa bo pod njimi senca. Vodo naj bi pridobivali manj s klasičnim razsoljevanjem morske vode, ki zahteva preveč energije, in bolj s prestrezanjem zračne vlage (rosa), izhlapevanjem v morskih 'toplih gredah' in recikliranjem. Mesto bo obdano z drevesi, ki bodo prestrezala puščavski prah.
Seveda vsa ta čudesa, ki nastajajo pod geslom 'ničelni CO2 in ničelni odpadki', temeljijo na naftnem denarju. Vendar to, kar človeka navduši, ni samo zahtevna in draga tehnologija ampak urbanistična in arhitektonska zamisel, ideja, koncept. In boleče se zaveš odsotnosti urbanističnega koncepta in upravljanja pri urejanju naše male deželice, ki jo neustavljivo kvarimo.
Nat.Geo., 8, 2010.
Nat.Geo., 8, 2010.
Nicolai Ouroussoff, Seeking a Desert Utopia, NYT (Delo), 1.10.10.
Ni komentarjev:
Objavite komentar