Čast in poštenje

Z naklonjenostjo in odobravanjem sem prebral članek Mira Cerarja (ml.), Kako iz krize (Pogledi, 20.10.10); še posebej zato, ker se ujema z mojim osnovnim nagnjenjem glede osebnega angažmaja v družbenih zadevah. Cerar ugotavlja, da so v kriznih časih kratkoročni ukrepi pretežno ekonomske narave neuspešni; elitni krogi so zapleteni v korupcijske zanke po načelu 'roka roko umije'; pravna država je odpovedala, v ljudi sta se naselili ravnodušnost in občutek nemoči. V jedru te dekadence je razkroj vrednot. Eden od korakov za izhod iz tega položaja je po Cerarju 'revitalizacija občutka osebne časti'. 


Čast in dostojanstvo sta se mi zdeli zastareli vrednoti in v določeni meri se mi zdita taki še zdaj. Čast povezujem s 'čaščenjem', s 'počastitvijo', 'častnim nazivom' in drugim povzdigovanjem človekovega formalnega družbenega statusa. Podobno mi gre v nos 'dostojanstvo', z 'dostojnostjo' in 'dostojanstveniki' vred. Tam nekje v ozadju mojega uma se vse to povezuje s pozivom na dvoboj zaradi 'razžalitve časti' in 'nespoštovanja dostojanstva'. Spomnim se intervjuja z nekim ameriškim komikom nemega filma, ki je dejal, da mu je bila - medtem ko so mu metali torte v obraz in ga suvali v zadnjico - pred očmi ena sama maksima: 'Dignity, dignity for ever'.


Tudi Cerar je začutil, da ima čast 'negativni vidik, ki pomeni pretirano napihovanje človeškega ega ... ali pa (da gre) za človekovo samopomilovanje.' Ko pa definira 'čast' in ob tem našteje vrline, ki naj bi jih imel 'časten človek', se moram seveda z njim strinjati. To je človek, 'ki se iskreno trudi biti pošten, odgovoren, skromen(!), človečen', ki drži besedo, je nepodkupljiv, pogumen, ko se poteguje za pravice, svoje in drugih; ki prizna napako in jo obžaluje; ki je v vsem tem zgled drugim. To je človek, ki zavrača očitek, da je neumen, ker je pošten, in ne sprejema opravičevanja nepoštenosti, češ da 'vsi to počnejo'.


Stari bi rekli, da je tak človek vrl, meni je blizu kar stara beseda 'pošten'. Profesor Anton Trstenjak je poštenost proglasil celo za posebno lastnost Slovencev, precej v nasprotju z izkušnjo svojega časa (bratomorna vojna) in seveda tudi naše poosamosvojitvene sodobnosti. Le kam se je izgubila slovenska poštenost in zakaj? 


Al' prav se piše 'čast' ali 'poštenost', je manj pomembno. Kar je vzbudilo mojo pozornost in kar imam skupnega s Cerarjem, je dejstvo, da vidiva pot iz krize v prizadevanju za osebno poštenost slehernega posameznika samega pri sebi, čeprav se nama zdi skoraj neverjetno, da bi to moglo biti uspešno. 'Čeprav je morebiti težko verjeti, da bi to lahko delovalo, nas nič ne stane, če poskusimo.' (Cerar) Preko tega 'vsak pred svojim pragom' segamo le, kolikor častne ali poštene ali vrle ljudi pohvalimo, jim damo priznanje, izrazimo spoštovanje. Vsak naj svoje delo in druge dolžnosti opravlja po najboljših močeh, v skladu s svojo vestjo, zakoni in poštenostjo - temeljnimi zapovedmi medčloveških odnosov. Vsak sam naj bo s svojim vedenjem zgled vrline, luč v temi. Ob tem verujem, da bo luči vse več, da se bo z zgledi svetloba širila... 


Vendarle ostane vprašanje, kaj je s povezovanjem 'vseh, ki dobro mislimo', kaj je s skupnim delovanjem. To vprašanje presega meje tega prispevka. Vendar je treba omeniti, da je Cerar izrazito kritičen do 'voditeljev in glavnih akterjev' obstoječih organizacij in institucij. Neko možnost konstruktivnega povezovanja 'dobro mislečih' in 'častivrednih' pa vidim v načinih družbenega delovanja, kot so se pokazali pri akciji čiščenja odpadkov in pri Pezdirjevih akcijah odvzemanja oziroma vračanja nezakonito pridobljenega premoženja.