Preživetje naroda

Knjigo Tineta Hribarja Preživetje naroda sem prebral ravno pred mesecem dni, tako da so mi glavni poudarki že izpuhteli in moram ponovno listati. Knjiga je zbirka člankov o - ohlapno rečeno - politiki, člankov, ki so nastali po osamosvojitvi. Razdeljena je na tri dele: Ideologija in politika, Etika in kultura, Temeljni zakon slovenske suverenosti (o Ustavi). Zame so bili zanimivi opisi podrobnosti v zvezi z osamosvojitvenim dogajanjem in posameznimi akterji, po drugi strani pa vrednotna, etična izhodišča Hribarjevega delovanja in kritike, navsezadnje tudi politična stališča. Knjiga je obsežna (preko 400 strani) in niti približno ni mogoče povzeti vsega pomembnega. Zato samo nekaj 'ocvirkov'. Začnimo z etiko.


Svetovni etos (= 'religija človeka kot človeka'; projekt Hansa Kuenga) je minimalni etični temelj, skupen vsem etikam in religijam: 1. dostojanstvo človeka, 2. svetost življenja (= odprava smrtne kazni), 3. Posvečenost mrtvih (= dostojen pokop), 4. Zlato pravilo: 'ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi'. H. dosledno uporablja te kriterije pri vrednotenju dejanj političnih akterjev. Nasprotuje ZDA, ker imajo smrtno kazen; obsoja RKC, ker dopušča smrtno kazen in je dvolična: obsoja splav kot gnusen zločin, zdravnika izobči, ne izobči pa tistih, ki izrečejo, podpišejo in izvedejo legalno smrtno kazen. H. zatrjuje obstoj civilne religije (zavezanosti k skupnim nereligioznim vrednotam). 'Evropski ateizem... zavrača vero v Boga, verjame pa v brezpogojno veljavnost pravrednot svetovnega etosa...' To je tudi moj etični credo: verjamem v absolutnost teh vrednot, ne verjamem pa v Absoluta - Boga, ne v življenje po smrti.


Za Hribarjevo politično držo sta značilna kritična distanca do komunizma in klerikalizma (ne do kristjanov, katolikov) in pozitivno pojmovan nacionalizem. Komunizmu in klerikalizmu je po njegovem skupna sla po oblasti. Glede na to, da je komunizem v glavnem presežen, je aktualen predvsem klerikalizem, prizadevanje Cerkve in duhovščine najprej za duhovno, moralno oblast (= po njenem edina pristojna za razsojanje o moralnih in etičnih vprašanjih; evangelizacija) nato - ali hkrati s tem - pa za premoč v politiki, za posvetno vladanje, teokracijo. Tudi v tem se strinjam z njim, poudarjam pa, da je treba res skrbno razlikovati med težnjami cerkvene hierarhije, pokorne Vatikanu, in vernimi ljudmi, ki se distancirajo od klerikalizma. - H. nasprotuje temu, da bi se slovenski narod počasi stopil s kakim večjim narodom ali z neko nadnacionalno množico (včasih proletarcev, zdaj morda - tega H. ne omenja - Evropejcev, kozmopolitov, internacionalistov ipd.). Želi, da bi ta narod preživel; da bi preživel celo, če njegova država - ki ga je razočarala - propade. Preživel je brez svoje države tisoč let, najprej kot ljudstvo, kasneje kot samozavedajoči se narod in na koncu kot nacija, tj. kot narod s svojo državo.


H. natančno opisuje svojo vlogo v osamosvojitveni zgodovini in razvidno je, da je kot duhovna avtoriteta usmerjal te dogodke, dal pobudo za nekatere ključne odločitve in preprečil nespametne poteze drugih. Naletel pa je tudi na nasprotovanje v svojem lastnem taboru in nekaj ključnih njegovih zamisli se ni uresničilo - v preambuli k Ustavi ni omenjena svetost življenja (nasprotovali so povezani liberalci in klerikalci), na spomeniku žrtvam povojnih pomorov (nasprotuje temu, da bi temu rekli 'poboji', ker se pobije žival, ne človeka) ni napisa 'Žrtvam vojne in revolucije' (namesto 'Žrtvam vojne in povojnih usmrtitev'; 'usmrtitev' je izvršitev sodbe, oni pa so bili pomorjeni brez sodbe). Tudi tu ne najdem protiargumentov.


H. je občutljiv in brezkompromisen kritik. Zato ni čudno, da je tudi v ravnanju svojih somišljenikov opazil nedoslednosti in jih kritiziral. Tako so se mu zamerili eden za drugim (se jim je zameril). Na koncu bralec upa, da mu bo vendar ostal še kdo, ki nima madeža. In že se razveseliš: No, Bučar je ostal; z njim in Pahorjem je H. nasprotoval arbitraži. Potem pa prebereš, kako očita Bučarju, da je po tem požrl besedo in izjavil, da je bila tista Hribarjeva izjava, da nas je Hrvaška okupirala, res malo preostra. Tragično za dobrega človeka in velikega misleca. Nauk zame: Vsaj prijateljev ne sodi preostro; samo ljudje so v navzkrižju okoliščin.