Slovenija 1945

Knjigo z gornjim naslovom in podnaslovom 'Smrt in preživetje po drugi svetovni vojni' sem kljub temu, da je kar zajetna (345 strani), hitro požrl. Opisuje usodo domobrancev in protikomunističnih katoliških družin, ki so se ob koncu vojne pred zmagovitimi partizani zatekli na avstrijsko Koroško, na Vetrinjsko polje, kjer so si postavili taborišče. 12.000 so jih Angleži z zvijačo poslali nazaj v domovino, kjer so jih pripadniki Titove armade ob asistenci slovenske partizanske tajne policije brez sodbe pomorili v kočevskih gozdovih in zmetali v jame, 6000 pa jih je ostalo v Avstriji in se kasneje razselilo po svetu, največ v Argentino. To najbolj grozno in zavrženo dejanje slovenske zgodovine so nam dolgo prikrivali, tako da vse do konca starega režima nismo poznali konkretnih dejstev. Trije vidiki so mi vzbudili pozornost.
Knjigo sta napisala dva Angleža. Prvi avtor, kveker in pacifist, je kot humanitarni delavec delal v taborišču v Vetrinju in spremljal Slovence tudi v druga taborišča, kamor so jih selili, ter bil priča repatriacijam. Drugi, njegov pomočnik, je kot dopisnik Reutersa po vojni poročal iz Vzhodne Evrope, je pa poročen s Slovenko. Občudujem visoko etičnost človeka, ki je brez kake posebne osebne koristi ali ozkega političnega interesa zbral gradivo in popisal zgodbo pripadnikov drugega naroda, kar je naporno in odgovorno delo, samo zato, da bi pokazal na podlo prevaro, ki so jo zagrešili pripadniki njegovega lastnega naroda, za katero se še niso opravičili, na zločin velikih razsežnosti in na v nebo vpijočo krivico, ki je bila s tem prizadejana ljudem, ki so bili potisnjeni v kolaboracijo, ali pa niso zagrešili drugega, kot da so bili goreči katoliki in nasprotniki komunizma.
Drugo, kar me je presenetilo, niso toliko opisi repatriacije (vrnitev v domovino - kakšen evfemizem) in morije, ki so zdaj že dokaj dobro znani, kolikor neverjetna organizacija, kakršno so vzpostavili begunci v taboriščih, če jim le niso tega preprečevali angleški komandanti. Kljub pomanjkanju materiala in sredstev sploh, so poleg tega, da so zgradili bivališča, vzpostavili najnujnejše institucije skupnosti: kuhinjo, šolo, cerkev, ambulanto in omogočili mladim dokončanje osnovne šole in gimnazije (priznane od oblasti), preden so jih razselili. Imeli so svoje vodstvo skupnosti, svojo cerkev in duhovnike, svoj profesorski zbor, svoj pevski zbor in glasbeno skupino. Naj nam je njihova zagrizena klerikalna ideologija všeč ali ne, lahko njihovo organizacijo, delavnost in skrb za skupnost samo občudujemo. Občudovanja vredno je tudi, kako so se znašli v deželah, kamor so se razselili (v Argentini so ohranili popolno slovensko skupnost), čeprav se večina ni povzpela visoko, so pa pridno delali tudi najnižja dela, da so preživeli družine.
Občudovanja vreden je slog tega dela. V njej se stvarni opisi in komentarji prepletajo z navedbami iz dokumentov (dnevnikov) iz tedanjega časa in intervjujev, ki sta jih avtorja izvedla sedaj. K vtisu avtentičnosti prispevajo fotografije, posnete v taborišču.  Vse to je smiselno urejeno, tako da se knjiga bere kot roman. Kot kvalitativni metodolog jo lahko priporočim kot zgled strukture poročila o kvalitativni raziskavi. Times Literary Supplement jo je izbral za knjigo leta 2005.