Zdi se, da se dogaja natanko to, kar se ne bi smelo, to je družbena pozaba komaj
pretekle epidemije, ki zanjo ne moremo reči, da se ne bo znova pojavila. Nanjo
opozarja poročilo ciljnega raziskovalnega projekta Inštituta za razvojne in strateške
analize v Ljubljani z naslovom Analiza učinkovitosti obvladovanja epidemije v
Sloveniji, Mednarodno primerjalni in interdisciplinarni pristop (urednik Frane Adam).
Poročilo, ki je izšlo v knjižni obliki, vsebuje študije šestih avtorjev o različnih vidikih
odziva na epidemijo. Raziskava je mednarodno-primerjalna študija na osnovi javno
dostopnih statističnih in drugih podatkov, sekundarnih dokumentov in neposrednih
intervjujev, izvajanih med potekom pandemije.
Izredno pustošenje epidemije v Sloveniji ob visoki stopnji nezaupanja v institucije in
razcepljenosti populacije se pokaže v nekoliko milejši obliki, ko to stanje primerjamo z
drugimi državami, ki se prav tako niso najbolje znašle, ne glede na njihov siceršnji
ugled. Analiza kaže, da je pravzaprav težko zaznati kakršno koli zakonitost v odnosu
med odzivom na epidemijo in značilnostmi družb. Politični sistemi, nacionalne kulture
in stopnje razvitosti niso neposredno povezane z epidemično prizadetostjo
posameznih držav. »V skupini držav, ki so dokaj uspešno prebrodile pandemsko krizo
(manj kot 1000 umrlih na milijon prebivalcev), so tako demokratične države kot tudi
tiste, ki se obravnavajo kot manj demokratične ali pol-avtoritarne (npr. Srbija,
Albanija)…«, piše F. Adam.
V Evropi lahko ločimo države, kjer so ključno svetovalno vlogo prevzele že
vzpostavljene strokovne institucije (pogosto inštituti za javno zdravje ), npr. Finska,
Danska, Švedska, ter države, kjer so vlade ustanovile nove svetovalne strokovne
skupine, npr. Francija, Italija, Irska in Slovenija. Oba pristopa imata prednosti in
slabosti, a noben ni bil imun na nesoglasja znotraj stroke ter med stroko in politiko.
Noben se ni izkazal kot nedvomno boljši od drugega.
Ključno vlogo v upravljanju epidemije ima krizno komuniciranje. Pregled načinov
komuniciranja v nekaterih drugih državah je pokazal, da ni univerzalno uspešnega
načina komuniciranja. Opraviti imamo z množico javnosti, ki niso homogene, in ne z
eno samo nediferencirano populacijo. Ni jih mogoče nagovoriti z enim samim
sporočilom z enega “komandnega mesta”, ampak je treba uporabljati več
komunikacijskih kanalov in prilagajati vsebino in način sporočanja posebnostim
določenega dela populacije.
Kot kažejo intervjuji s prizadetimi in pregled medijskih objav, družine niso bile
pripravljene na povečane obremenitve med pandemijo, kljub temu, da se v političnih
ideologijah izpostavlja pomen družine, ali morda prav zato, ker se idealizirajo njene
zmožnosti prenašanja obremenitev. Družina je zatočišče in vir, a je lahko tudi
zadušljivo omejujoča. Družine so bile v času pandemije (skoraj) brez podpore, brez
strokovnih znanj, informacij ter nujne zaščitne in zdravstvene opreme, ob tem pa še
dodatno obremenjene z varstvom otrok, pomočjo pri šolskem delu, z zdravljenjem ter
skrbjo za obolele člane, omogočanjem osamitve in/ali karantene ter dela na domu.
Mladi, naj bo v družini ali zunaj nje, so imeli med pandemijo zmanjšanje možnosti za
načina komuniciranja. Opraviti imamo z množico javnosti, ki niso homogene, in ne z
eno samo nediferencirano populacijo. Ni jih mogoče nagovoriti z enim samim
sporočilom z enega “komandnega mesta”, ampak je treba uporabljati več
komunikacijskih kanalov in prilagajati vsebino in način sporočanja posebnostim
določenega dela populacije.
Kot kažejo intervjuji s prizadetimi in pregled medijskih objav, družine niso bile
pripravljene na povečane obremenitve med pandemijo, kljub temu, da se v političnih
ideologijah izpostavlja pomen družine, ali morda prav zato, ker se idealizirajo njene
zmožnosti prenašanja obremenitev. Družina je zatočišče in vir, a je lahko tudi
zadušljivo omejujoča. Družine so bile v času pandemije (skoraj) brez podpore, brez
strokovnih znanj, informacij ter nujne zaščitne in zdravstvene opreme, ob tem pa še
dodatno obremenjene z varstvom otrok, pomočjo pri šolskem delu, z zdravljenjem ter
skrbjo za obolele člane, omogočanjem osamitve in/ali karantene ter dela na domu.
Mladi, naj bo v družini ali zunaj nje, so imeli med pandemijo zmanjšanje možnosti za
zaposlovanje, kot dokazuje analiza podatkov iz mednarodnih baz.
Uspešnost upravljanja epidemije je odvisna od številnih, prepletajočih se dejavnikov,
med njimi politike in ideologije z morda prikritim starizmom pri lovljenju ravnotežja
med koristmi gospodarstva in zdravstvene zaščite prebivalstva. Odvisna je od
razvitosti in avtonomije zdravstvene in drugih strok, od razvitosti zdravstvenega in
drugih sistemov varnosti.
V odzivu na epidemijo se je najbolje izkazala kombinacija ukrepov. Ne gre se
zanašati na en ukrep, tudi ne izključno na cepljenje. Smiselno je prilagajanje ukrepov
različnim stopnjam okuženosti celotne populacije, posebej pa v izpostavljenih
skupinah. Pri odpravljanju ukrepov bi bilo treba paziti, da to ne bi pomenilo, da je
nevarnost minila. Zaradi takih sporočil prehitro popusti varovalno ravnanje tako pri
ljudeh kot pri odločevalcih, poveča pa se vpliv covid-skeptikov in anticepilcev.
Vrednotno izhodišče raziskave je koncept refleksivne družbe tveganja, učeče se
družbe, kot zaželenega modela družbe, to je, družbe, ki se zaveda neprestane
nevarnosti entropije ali drsenja v anomijo na eni strani, na drugi pa nevarnosti
pretiranega reda, ki duši družbeno dinamiko in razvoj in človečnost njenih članov. V
ozadju tega raziskovalnega prizadevanja je pojmovanje družbenih akterjev,
posameznikov, skupin, skupnosti, organizacij kot avtonomnih, samorefleksivnih
akterjev in ne le objektov različnih determinizmov in »upravljanja«.
Pandemija je grožnja in priložnost, da se “izmeri daljo in nebeško stran” delovanja
družb. Slovenska družba se v zagatnem času v primerjavi z drugimi državami ni
izkazala. Če se epidemija ponovno pojavi - smo bolje pripravljeni ali se veselo
vdajamo prepričanju, da je vse minilo in se ne bo vrnilo?
Uspešnost upravljanja epidemije je odvisna od številnih, prepletajočih se dejavnikov,
med njimi politike in ideologije z morda prikritim starizmom pri lovljenju ravnotežja
med koristmi gospodarstva in zdravstvene zaščite prebivalstva. Odvisna je od
razvitosti in avtonomije zdravstvene in drugih strok, od razvitosti zdravstvenega in
drugih sistemov varnosti.
V odzivu na epidemijo se je najbolje izkazala kombinacija ukrepov. Ne gre se
zanašati na en ukrep, tudi ne izključno na cepljenje. Smiselno je prilagajanje ukrepov
različnim stopnjam okuženosti celotne populacije, posebej pa v izpostavljenih
skupinah. Pri odpravljanju ukrepov bi bilo treba paziti, da to ne bi pomenilo, da je
nevarnost minila. Zaradi takih sporočil prehitro popusti varovalno ravnanje tako pri
ljudeh kot pri odločevalcih, poveča pa se vpliv covid-skeptikov in anticepilcev.
Vrednotno izhodišče raziskave je koncept refleksivne družbe tveganja, učeče se
družbe, kot zaželenega modela družbe, to je, družbe, ki se zaveda neprestane
nevarnosti entropije ali drsenja v anomijo na eni strani, na drugi pa nevarnosti
pretiranega reda, ki duši družbeno dinamiko in razvoj in človečnost njenih članov. V
ozadju tega raziskovalnega prizadevanja je pojmovanje družbenih akterjev,
posameznikov, skupin, skupnosti, organizacij kot avtonomnih, samorefleksivnih
akterjev in ne le objektov različnih determinizmov in »upravljanja«.
Pandemija je grožnja in priložnost, da se “izmeri daljo in nebeško stran” delovanja
družb. Slovenska družba se v zagatnem času v primerjavi z drugimi državami ni
izkazala. Če se epidemija ponovno pojavi - smo bolje pripravljeni ali se veselo
vdajamo prepričanju, da je vse minilo in se ne bo vrnilo?
Ni komentarjev:
Objavite komentar