ESEJ O SZYMBORSKI

 ESEJ O SZYMBORSKI

Blaž Mesec

Wisława Szymborska, Radost pisanja, Zbrane pesmi

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019

Prevedla, opombe in spremno besedo napisala Jana Unuk

Esej je nastal v okviru tečaja književnosti na UTŽO Ljubljana

Pod vodstvom prof. dr. Leonore Flis

Za vsebino odgovarjam sam

 

Maria Wisława Anna Szymborska, 2. 7. 1923 – 1. 2. 2012

Njen življenjepis in druge stvarne podatke o njej najdemo na drugih mestih. Tu bi jo rad samo grobo umestil v čas. Rodila se je po 1. svet. vojni. Ko se je začela druga, je bila stara 17 let. Ob koncu vojne je bila stara okoli 22 let. Poljska je prišla v vplivno območje Sovjetske zveze, vzpostavljen je bil komunistični režim, nesvoboda ustvarjanja. Ob razpadu SZ se je že bližala sedemdesetim letom. Nobelovo nagrado je prejela leta 1996, 73-letna. Zadnje verze je napisala pred smrtjo v starosti 90 let. V "novi svobodi" je živela približno četrt stoletja, dovolj, da je objavila vse zadržano v sivih časih. Vseh zbranih pesmi je okoli štiristo. Podnaslov slovenskega prevoda je »zbrane pesmi« in to jemljem resno, to torej ni izbor. Izbor pač, objavljivih, izmed vsega, kar je napisala in vrgla v koš.

Njene pesmi je mogoče razdeliti na več tematskih sklopov: o položaju človeka v prostoru in času in o človečnosti ter življenju (ČLOVEK-ŽIVLJENJE); o ljubezni in odnosih človeka z drugimi ljudmi sploh (LJUBEZEN); o položaju in doživljanju človeka v drugih kulturnozgodovinskih obdobjih (KULTURA-ZGODOVINA); o družbi, politiki in vojni (DRUŽBA-VOJNA); o pesništvu in umetnosti sploh (PESNIŠTVO-UMETNOST). Prizadevnejša analiza bi tem kategorijam dodala še kakšno, npr. pesmi o sebi in svoji identiteti, česar pa v tem eseju nisem upošteval. Zelo širok razpon od banalnih vsakdanjih podrobnosti do najbolj abstraktnih filozofskih vprašanj.
(Številke v oklepajih pomenijo stran, kjer je pesem, iz katere je navedek.)

Obstoj-neobstoj, življenje in smrt. - Njeno razmišljanje o življenju obseže paleto vprašanj: od ontoloških o biti in niču, preko doživljanja in pomena minljivosti do vprašanj o smislu, pa tudi vprašanja o odpovedi življenju. V vsem tem ne moremo prezreti ujemanja z eksistencialistično in fenomenološko filozofijo. Ne razmišlja samo o življenju, ampak o obstoju sploh, o tem, da je Nekaj in ne raje Nič, kot bi rekel Parmenid. To imenuje "metafizika": so-pripadnost BITI in NIČA: "Bilo je, zato je minilo" (441).

Ob tem nakaže tisto, kar bi filozof imenoval ontološka diferenca, razlika med bitjo in bivajočim, med tem, da nekaj JE in tem KAR JE. To, kar je, je njej, ki tudi JE, nekako nadležno: preveč je bivajočega, "toliko sveta", "Kako naj se živ človek s takim igra, za tren sem le tu" (222 ). "Tukaj na Zemlji je vsega precej…" (415). Življenje je prekratko, da bi človek lahko pozorno raziskal odmev vsake reči v sebi. To je "napor tega stebla" (222), napor bivajočega med drugimi bivajočimi rečmi. Pestra množica bivajočega odvrne našo pozornost od dejstva, da vse to JE: množica bivajočega zakriva bit. "Tako veliko je vsega, da je Nič čisto solidno zakrit… Kjer je bila Hirošima, je spet Hirošima…" (324). Nadaljevanje življenja zakrije uničenje, dejanje uničevanja. To je človekov nihilizem, u-Nič-enje v imenu tega ali onega smotra. Pogosto smotra, ki je tistemu, ki uničuje, videti etično upravičen, že kar plemenit.

Spremenljivost vsega je dobrodošla. Ne mogla bi se sprijazniti z nespremenljivostjo: "… da bi vse, kar obstoji, moralo obstajati na en način … brez izhoda iz sebe, brez - spremembe?" (223). Tudi smrt ni privilegij človeka, je univerzalna; vsako bivajoče umre -

"mrtvi hrošč…
Zdi se, da se mu ni zgodilo nič važnega.
Vse važno je prihranjeno za nas…
Za našo smrt, ki se ponaša z izsiljenim
prvenstvom." (245)

To je kritika antropocentrizma; ta ne vidi, da je vse živo ali sploh vse bivajoče podvrženo istemu zakonu. In ne sočustvuje.

Bit je za S. predvsem bivanje ali pre-bivanje; biti v nasprotju z ne-biti; je Nekaj v nasprotju z Nič. Je naključno: "Torej si? Naravnost iz še odškrnjenega trenutka?" (201). Je z vidika kamna, ki traja, "spodletel poskus", ker ni trajno, kot ptica, ki se iz toplih dežel vrne prezgodaj in zmrznjena pade v sneg (186).

Smrt je stvarno dejstvo, ne morda kakšna grozna gospa ("O smrti brez pretiravanja"). Kot bomo videli, je še več, je temelj živega življenja. Je stvarna, nepredvidljiva, tudi nerodna gospa, ki se "ne spozna na šale", ki v naše načrte "vrine zadnjo besedo", ki je pri ubijanju "nerodna" in ki vendar ne uniči vsega življenja:

"Ni takšnega življenja,
ki vsaj za hip ne bi
bilo nesmrtno.
Kolikor je kdo utegnil,
tega mu vzeti ne more." (vse 282)

Je pa nedvomno Atropos, boginja, ki prereže nit življenja, "deloholičarka", ki pa ji pomagajo ljudje; "sami se pehajo k dejanjem" (401).

Trajanja življenja ni mogoče napovedati. Včasih je bilo krajše kot danes. "Življenje, pa najsi je dolgo, je vedno kratko" (288); tako ga doživljamo. Tudi ni mogoče predvideti njegove vsebine in poteka. Fotografija kaže "dojenčka v srajčki", ki je postal Hitler (290).

Med najabstraktnejšimi vprašanji se dotakne tudi vprašanja zakonitosti in naključja in usodnosti naključja. Antilopa, ki jo lovi levinja, se spotakne… (391). Darwin si po preučevanju zakonitosti evolucije in izumrlih vrst želi vsaj romane s srečnim koncem (392). Naključna je tudi individualna identiteta: "Ni veliko manjkalo, pa bi se moja mati poročila z gospodom Z." (385).

Človek in človečnost. - Znotraj teh "kozmičnih" determinant lahko govorimo o človeku, o človeškosti in človečnosti. Človeškost je opisni pojem, nanaša se na človekovo naravo, na razmerje do ne-človeškega sveta in do sebe. Ob tem S. ne najde komplimentov za človeka. "Iztrgali smo se živali, kdo se bo iztrgal nam?" (16 ). Smo kot kuščar, ki ima "premajhne možgane in prevelik apetit" (216). Zlorabljamo živali, na primer za zabavo v cirkusu: "Zelo me je sram mene – človeka" (57 ). Porajanje življenja je samo sebi namen. Velike matere iz paleolitika v muzeju starih kultur ne briga svet kot tak, briga jo samo kot prostor, prebivališče, "za otročiče": "Svet je? Tudi prav. Se imajo kam porazbežati otročiči" (192). Nastanek iz Niča je stvar čudenja, povratek v Nič stvar obžalovanja in - priznanje temelja doživetega življenja. Ta Nič je tisti, ki sledi življenju: "Nič - toda za bizonom", kot "nedoplesani ples" "… torej lep Nič" (193). Minljivost namreč ni samo obžalovanja vredna, je temelj živosti življenja. "Da boš minila, je lepo."

Seveda pa se človek tega, da bo preminil, ne veseli. Sanjari o nesmrtnosti. A preprost miselni preizkus bi pokazal, kako zelo dolgočasna bi ta bila in kako bi zatrla živost življenja. Včasih želi človek pozabiti na to, da se bo njegov vek iztekel.

"Lepo si, življenju pravim,
Bolj bogato ni mogoče….
Je vsaj tokrat,
kam gre - pozabilo?" (225)

Minljivost je po eni strani tragična tudi po pojmovanju Szymborske. O tem pričajo številni izrazi obžalovanja in objokovanja smrti otrok, mater, odraslih, vojakov. Toda minljivost je nepreklicno dejstvo. S. ne govori o drugačnem nadaljevanju življenja kot samo v sanjah, spominu preživelih, predmetih pokojnih, umetniških obuditvah (rekonstrukcijah). Zanjo ni drugačnega posmrtnega življenja. Tako je prav in dobro. Kajti prav to, da smo minljivi, daje našemu življenju živost in prizadevanje. "Da boš minila, je lepo". Minljivost pomeni neponovljivost vsega, kar se dogaja. "Nič se dvakrat ne dogaja". Vse je enkratno. To pomeni, da je tudi vsaka oseba enkratna, neponovljiva, edinstvena.

Človek "do solz te nasmeji" (196). Je evolucijsko "zanikrn izrodek kristala", ki pa se nenavadno vede: "Sreče se mu je zahotelo, resnice … večnosti". Odneha pa ne, ubožec" (179). Zakaj ne odneha? V razmerju do sebe in svojega življenja je človek "popotnik k omegi", izpostavljen "svoji odsotnosti" (169). Osnovna značilnost človekovega položaja v prostoru in času ni zgolj minljivost, umrljivost, ampak zavedanje svoje končnosti. Človek je bitje, izpostavljeno smrti. Zavedanje te smrtne izpostavljenosti je DUŠA, je zavedanje eksistence (ek-sistere = izpostavljen biti). Življenje je izposojeno. Duša je protest proti temu, da moramo za življenje plačati z življenjem. "Za življenje vrnem življenje … Protest proti / temu / imenujemo duša" (344). Če hočeš res živeti, moraš umreti. Zavest o izposojenosti življenja nas žene v polno življenje. Življenja ne smemo zapraviti, ker ga moramo "vrniti". Duša ni nekaj mističnega; duša je refleksija, je zrcaljenje človekovega položaja v svetu, je vzgib misli in čustva. Je pa nestalna in nepredvidljiva. "Telo čuti bolečino … drgeta … dušica … enkrat ve, drugič ne ve, da biva, medtem ko telo je in je in je…" (296). Ta zavest ni stalna, niha, človek se svoje umrljivosti zaveda včasih bolj včasih manj. "Dušo imaš včasih…" (367). "V tragediji je zame najpomembnejše šesto dejanje: /vstajanje od mrtvih z bojišč odra /… stisne me za grlo" (204). Ponazoritev nemogočega.

Ker živimo samo enkrat, se sprašujemo kako živeti? "Življenje je predstava brez vaje" (266). Vendar so mogoče kakšne smernice. Ob tem se S. zave najpomembnejšega vprašanja, to je smrti pred smrtjo, "zapadlega življenja", kot bi rekel filozof. V pesmi Avtotomija (227) pravi: "V nevarnosti se morska kumara deli na dvoje: eno sebe prepusti svetu v plen, z drugo sabo beži … Umreti, kolikor je nujno…" To je temeljna dvojnost življenja. Vsakdo od nas je v svet na-rojen, prevzame šege sveta, je po-sveten. Hkrati s tem pa išče v sebi tisto, kar je samo njegovo, kar "ni od tega sveta", kot bi dejal Kristus. "Sem, toda ni mi treba biti otrok svojega časa" (221). V svetu igramo vloge, ob tem, ko smo osebe. Smo kot "Miss Duncan, plesalka, v fotografskem ateljeju", ki izdela fotografijo za potni list, fotografijo, ki je "lažno pričanje". Na njej ni plesa, ki je bistvo plesalke. Zdi se, da nekateri te dvojnosti sploh ne opazijo: "So takšni, ki spretneje izvajajo življenje… imajo red… Ko pa so odpuščeni iz biti, službo zapustijo skozi pokazana vrata. Včasih jim zavidam – toda na srečo to mine" (449). Gladko življenje.

Kakšen je tedaj SMISEL ŽIVLJENJA? Ali sploh lahko govorimo o namenu življenja, o telosu? Najprej osnovna razlika: žuželke se o tem ne sprašujejo; celo nobenega namena nimajo: "nobenega poslanstva, samo bivanje. Vsiljena jim vloga se v njih igra sama. Primerilo se je življenje" (461). To je stališče, ki se razlikuje od mnogih v vsej zgodovini, ki so trdili (in trdijo), da ima ne samo vse živo, ampak vse, ker je, namen, da služi, na primer, božji slavi. To je zadnja pesem med Zbranimi pesmimi, pozni sad pesnice. Ni namena. "Kaj delam v tem plesu" (221), se sprašuje. Ima človek od zunaj določeno poslanstvo, namen? Ljudje niso verjeli prerokbam Kasandre, prerokbam, ki so se izkazale za resnične. Rekla je: "Poglejte nase z zvezd". "Slišali so in povesili pogled." Če pogledaš z zvezd, je človeško življenje samo hip. Že, že, a morda hip z namenom?

"Živeli so v življenju…
Vedeli so, kaj je hip.
Prav sem imela jaz.
Samo da nič ne sledi iz tega."

To je presenetljiv sklep. Kar presenečeni smo ob prozaičnosti te ugotovitve, ki je vrhunec usodnosti, najvišji dosežek prerokinje usode, Kasandre. Nič ne sledi iz tega. Noben smisel. Noben višji smisel. Noben človekov namen in pomen v kozmosu, nobena teleologija. Ni zunanjega smisla človeka in njegovega življenja, nečesa ali nekoga zunaj njega samega, ki naj bi mu služil.

Naj si ob tem dovolim avtobiografski vstavek. Kot katoliško vzgojen deček sem približno ob koncu nižje gimnazije zdvomil o vsem, kar so me učili pri verouku. Kje so nebesa, kje pekel, kje Bog? Na katerem oblaku, na katerem planetu? Posmrtno življenje se mi ob truplih starih, ki sem jih kropil, ni zdelo verjetno, preveč so bila resnično mrtva. Morda se je v meni kot v Szymborski vzbudilo sočutje z Izakom in sovraštvo do neusmiljenega Boga (katerega ukaz se konec koncev izkaže za finto; za dokazovanje brezpogojne vere):

"… Jutri ob rani zori
Pa me bo oče vzel na pot.
Šla bom, šla bom,
Potemnela od sovraštva…
Od te noči se je začel Bog…
po malem
iz dobesednosti
v metaforo seliti" (79).

Poslavljal sem se od Boga. Ujel sem se na drug zunanji smisel. Začel sem verjeti, da moje življenje služi izgradnji idealne družbe, socializma. Ob koncu študija sem opustil to vero. Znašel sem se v nimbu, v vicah negotovosti in nesmisla. Potem sem prebral Camusov Mit o Sizifu, ki se začne s stavkom: "Najpomembnejši filozofski problem je samomor". Počasi se je oblikovala predstava, da moje življenje ni točka na k cilju kažoči premici nekoga drugega, cerkve ali partije, ampak samostojen velik krog ali krogla, na katero sicer vplivajo zunanje silnice in jo premikajo po svoje, v njej pa imam krmilo v roki tudi jaz. Živim samo enkrat, nepreklicno brez popravka in brez nadaljevanja. Sam moram najti svoj svojski smisel, svojo živost (ki je lahko tudi pridiganje Boga). - Navedel sem to, ker se tu misel S. ujema z mojo v bistveni točki.

Ko iščemo smisel življenja, je videti, da ga najprej iščemo zunaj sebe in šele kasneje v sebi. Iščemo vzore, toda izkažejo se za varljive. "Nekaj boginj sem izgubila, pa tudi veliko bogov" (220). Prehod k odkritju smisla v sebi je iskanje sreče. "Stari profesor" na vprašanje, "ali je kdaj pa kdaj srečen" odgovori: "Delam" (394). Tako stvarno zavrne iskanje sreče kot varljiv smisel. Ni pa tako varljivo samopreseganje "akrobata", "hitrejšega od teže telesa…, ki spet ni utegnila pasti. … Snuje zaroto… / proti takšnemu, kakršen je" (191). Szymborska ga občuduje. Samopreseganje je smiselno.

Življenje ni popolno, sicer razločiš bolečino od ne-bolečine, si kaj zapomniš, a "neprestano česa važnega ne veš" (379); ostane ti kup vprašanj, na katera "ne bom dočakala odgovorov" (380). Življenje je "labirint": "Pot za potjo, /toda brez umika… /jadrno, ker v času /nimaš veliko časa" (405).

Je pa, pod črto, življenje "najsijajnejši gala ples", vsaj dokler nas v našem "skromnem zakotju" vesolja ne dosežejo signali kakega drugega življenja in "dokler naše glave, polne iluzij, veljajo za edine glave polne iluzij … meni to čisto zadošča" (377). "Naš delež je upanje, dar pozabljenja" (103). Morda najbolj preprosto, ponižno in hvaležno za življenje zveni sporočilo "srcu v nedeljo" (z odmevom v bralcu, ki je preživel zastoj srca):

"Hvala ti, moje srce,
da ne sitnariš, da se obneseš…
da sem se znova zbudila,
in čeprav je nedelja
dan počitka…" (190).

Ljubezen. - Ljubezensko doživetje je tista človekova možnost, ki združuje človeškost kot človekovo naravno danost s človečnostjo kot doživljanjem drugega v sebi in skrbjo za drugega. Ljubezen je slej ko prej poglavitno lepo čustvo, ki prevzame tudi Szymborsko, ki ji je sicer čudenje nad bitjo in svetom osnovni motiv pesništva in je v tem podobna filozofom. Ljubezen opiše z najbolj izbranimi besedami in prispodobami, najbolj nežno in tudi pronicljivo rahločutno. A tudi s čudnim oklevanjem: "Čemu redko napišem o ljubezni kaj … Navadni strah mi jezik hromi. Kako drzne besede dolbsti v kamnu…" (66). Je to bojazen pred tem, da ne bi v poplavi ustaljenih našla sveže besede? Da bi bila preveč drzna in bi to ostalo zapisano na veke vekov?

Ljubezni je več vrst in tista, ki jo imamo pri tem najpogosteje v mislih, erotično čustvo med dvema človekoma, ima več obdobij in različne poteke. Začne se s plaho željo deklice: "kako se je zaljubila v študenta - se pravi, rada bi, da bi jo pogledal…" (165). Začetki so navadno negotovi: "Nekaj je med nama bilo in ni bilo. Vzniknilo je in poniknilo" (366). Poskusi propadejo: "Toliko je različnosti med nama… / Za slovo nič… / In nobenega ganotja" (421). Spomnim se ljubke tabornice, ki mi je - pri mojih šestnajstih - po prijateljih sporočila, da glede mene pri njej prevladujejo minusi nad plusi. Čeprav matematike nisem maral, sem to sporočilo razumel, a se nisem pretirano sekiral. Tako ali tako je bila preveč imenitna zame. Poskusi se končajo brez obžalovanja. S. izrazi staro psihološko resnico, da zaljubljenosti ni brez iluzije, brez sija, brez avre, v kateri bitji vidita drug drugega: "Pogledal me je, mi pridal lepote". Pri tem včasih pomaga tudi vino (Pri vinu, 134 ). Včasih pa velja: "Preblizu sem, da bi se mu sanjalo o meni" (141), na primer med dobrimi sodelavci, pa tudi zakonska žena utegne kdaj imeti ta občutek.

Ne zapiše, da sta zaljubljenca srečna, ampak najde čudovit izraz: "Tako sva nad sabo začudena" (68). V ljubezni izgine jaz: "Ni me same po sebi. Funkcija sem prvine" (43). To čustvo je tako močno, da izžareva iz obeh bitij navzven; da se opazi. Srca zaljubljenih izžarevajo: "sijanje src v temi". Ljubezen je najizrazitejša potrditev biti. Ob njej

"se je ničnost navznoter zasukala…
Koliko praznine nama onkraj pripada…
Meni pa se je zgodilo, da sem ob tebi.
In res ne vidim v tem nič
običajnega" (235).

Kar imamo za običajno, biti ob drugem, živeti z drugim, v resnici ni nekaj običajnega spričo neskončne praznine prostora in časa, spričo možnosti ne-biti, niča. Ob tem zavest, da lahko srečni trenutki ob drugem hitro minejo, tako kot lastovka prileti in odleti:

"Pod lesko, sonci rose,
ljubila sta se…
Usmili se ju, lastovičino srce. …
Lastovica stori,
da ne bi pozabila. …" (87)

In dalje v ljubezenski začaranosti – na letališču:

"Tečeta si nasproti z razširjenimi rokami …
v težkih oblačilih…
drug za drugega - že naga" (451).

Žal je to srečno stanje minljivo. Samo v snovanju izmišljenega sveta (Snujem svet, 110) "čas nima nobene oblasti nad ljubimcema. S privlačno ironijo pove, da tudi družba ne sprejema sreče para z odprtimi rokami: "Srečna ljubezen. Je to normalno… Kaj pa bosta svetu dva, ki ne vidita sveta?" (233). Vendar srečna ljubezen je, a prepričanje tistih, ki je ne doživijo, prepričanje, da ni mogoča, morda pomaga ljudem preživeti. "Naj ljudje … trdijo, da nikjer ni srečne ljubezni. V tej veri jim bo lažje živeti in umreti" (233). Ljubezen spremljata ljubosumnost in zavist: "Na teraso je stopilo dekle, / ah lepo/ prelepo. Samo vdova je lepotico pozdravila z nasmehom" (364). Včasih se konča z nenadnim, a vendar ne nepričakovanim odkritjem in flagranti, a brez hujših ran: "… saj vendar nisi bil sam… zakaj me kličeš z njenim imenom… ne skrbi, odšla bom… Rezilo je zdrsnilo skozi, ne da bi zadelo kost" (143).

Različic nesrečne ljubezni in ljubezenskih razočaranj je veliko. Lahko se zgodi, da zaman na železniški postaji čakaš na obet ljubezni, ki se izkaže za "neprihod"; ali da v roki obdržiš "neodposlano pismo" (166). "… ko pa te moj pogled ujame, / se nočeš več zazreti vame" (64). "Ključ je bil, zdaj pa ga ni, kako naj v hišo prideva?" (69). Ljubezen se konča, sledi osamljenost: "Tako zelo sama sta ostala / s tolikšno neljubeznijo" (127). Ljubezen se lahko konča nesrečno, tako da eden ali drugi zapusti ljubimko/ca. To drugi doživi kot čustveno smrt. "Mrtva" potem "na lepem s stola vstane" in samodejno "hodi, kot se hodi" (132), čustveno "mrtva" nadaljuje vsakdanje življenje. Vselej to vendarle ni tako usodno : "ne bom umrla od ljubezni, nihče v družini ni umrl od ljubezni" ( ). Ali pa se bo odpovedala sanjam: "Umrla bom s krili, s praktičnimi krempeljci preživela" (122). Morda je sprijaznjenje s tem boljše od dolgotrajnega vzajemnega brušenja, prilagajanja, polaščanja in zatiranja: "Nekoč sta si morala biti različna, / ogenj in voda, se silovito razhajati / se ograbljati in obdarjati /… objeta sta se prilaščala in razlaščala… " (Zlata poroka, 129). Prihaja do ločitev zakona, ki "je za otroke prvi konec sveta v življenju" (428). Srečanja z nekdanjo ljubeznijo so čudna. "Šla sta mimo kot tujca… Ušlo iz spomina, / da sta se za kratek čas/ ljubila za vedno" (396). Nekdanja ljubimca se nepričakovano srečata: "Tako zelo vljudna sva drug z drugim … Najina človeka ne znata govoriti drug z drugim" (128).

Družba, politika, vojna. - Največ pesmi o vojni in povojnih razmerah je v prvi povojni zbirki. Vojna ne le, da ni potrebna, tudi za revolucionarno prerojenje sveta ne, pomeni le grozo in uničenje: "brez vojnih mor se bo prerodil svet" … "čemu - trupla padlih otrok" (8). Za obsodbo grozovitih dejanj, množičnih pomorov (ne le Judov v nacističnem uničevalnem stroju ampak tudi poljske "vojaške elite" po "zavezniških" Sovjetih), išče besedo, ki bi bila "kot vulkan", "kot strašni srd Boga", a je ne najde. Ni besede, ki bi mogla dovolj "vulkansko" obsoditi te zločine. A tudi da bi izrazile nasprotno čustvo radosti, bodo "odpovedale besede" (10): "da so ljudje prinesli svetu mir - ne meč" (10). Kajti oboje so svetu prinesli ljudje, vojno in mir.

Ko nam je vojna vsiljena, se borimo - čemu, za kaj? Ne za "mej razmah, zastav lopot" (7) ampak "za nekaj več": "za Njeno zmago" … "za Njeno maščevanje" … "za Njen vsakdanji dan", za gospodarstvo, ki omogoča preživetje, za "knjigo, brez strahu s police vzeto". Ta zadnji verz je kot želja ali zahteva tudi izraz bojazni in kritika preživete in pričakovane nesvobode izražanja v nesvobodni družbi. Pesnica ne priteguje domovinski patetiki zmagoslavja, gre ji za "več", za preprosto vsakdanje življenje. Upor po eni strani razume: "Fant, ki je iskal resnico, ni bil zaveznik nikomur… ji je sam prišepetaval upor" (32). Vendar ji ni do upora: "Nisem prišla po upor" (30), ampak "da bi … živela (30). Ta preprosta zamenjava ideoloških gesel s preprostim vsakdanjim motivom preživetja, če že ne sproščenega življenja, je glede na družbeno vzdušje v času, ko so pesmi nastajale, pogumno prevratniška.

Naj bodo motivi za boj še tako plemeniti, je vojna z vso svojo pojavnostjo strašna: zareže v intimo. Fantje in možje odhajajo. "Vem, da boš šel" (12), upa, da "se boš vrnil" in on svečano "salutira: vrnil se bom" (12). "Da bi se vrnil, bom molila", in čakala (14). Nato "samo še z žalostjo iščem" (15), "samo eden od vseh se vrača" (16). Ne ta, ki se vrača, ne oni, ki je ostal, "ni hotel biti junak" (25). Fanta, ki se je morda vrnil, "muči misel o tako trajni tesnobi, da ji je reči mladost - tesno" (36). Bile so salve, množične eksekucije. Ona pa je preživela: "Dvojna praznina: ti - tvoj sin, ki ga ne bom nikoli rodila" (39). Ob spomeniku vojaku, bo njena "govorica vedno kot patos - premajhna" (35).

Zavrača vojno v imenu preroditve sveta, zavrača običajno slavljenje junakov in domovinsko patetiko. Zanjo je dilema samo vojna ali mir, biti ali ne biti, samo želja preživeti in biti svoboden. Po izkušnji vojne se vrne upanje: "…Ob navadnih dneh verjamem v trajnost, v perspektive zgodovine… Ne morem gristi jabolk v neprestani grozi… (181). Na drugi strani zanikanje in pozaba v sveti nedolžnosti. Nemška dekleta, spočeta na "žimnici iz človeških las", ne vejo ali nočejo vedeti o tem nič. Le dolgih plavih las si ni dobro ostriči, ker potem nikoli ne zrastejo tako gosti, kar je preverjeno "tausend und tausend mal" (179).

Svoboda se je Poljski po letu 1945 izmaknila. Izrazi razočaranja in nasprotovanja so previdni, komaj zaznavni. Vendar S. opiše dogodek v plesni dvorani. Ob tem, ko saksofonist s "priprto mislijo" igra "črno popevko", "saksofon je po pasje zavijal", drugi pa plešejo, se nekdo sredi plesa zgrudi. Drugi se ga "v ritmu" ognejo in nadaljujejo plešoč: "ne delajmo drame, saj živ je", "saj je kri na sencih le šminka" (Črna popevka, 45). Tiha likvidacija. Reakcija prisotnih kaže, da je ni priporočljivo sploh zaznati; da ni edina in da se ve, da jo je izvedla oblast. Pesnica govori "o tako trajni tesnobi, podjarmljenosti…" (36), o industrializaciji, vabljenju žensk v "fabrike" ("nam ženskam največ so vzeli", 54), o ostrostrelcih na meji (38), o tlečem uporu ("ampak na ognju je stalo mesto", 38), o novi vojni - korejski - in zločinih Američanov ("Izdrli so fantu oči, ker so jezne in poševne bile" (53); obsodba, ki je bolj v skladu s "prav-mislijo" (Orwell), a izvira iz človečnosti ne pokorščine režimski ideologiji. Rehabilitacije, prekopi prej obsojenih: "Kdor se enkrat rodi, lahko dva groba dobi" (95) zapiše ob prekopu rehabilitiranega "izdajalca".

Kljub temu, da zavrača patetiko, vseeno izrazi svojo ljubezen do rodne grude (73):

"Brez te ljubezni že prebiješ,
Kot suh orešček imaš srce…
Vsak dan močneje se vate vraščam…
Niti splašena ptica ne bom,
Niti kot pusto gnezdo za njo".

Kljub režimski represiji ne namerava pobegniti drugam in zapustiti svojo deželo. Tudi v odnosu do ravnanja v družbi se pojavi temeljno razlikovanje med možnostjo, da slediš čredi, in možnostjo samostojnega mišljenja in ravnanja. "Nekdo, kogar že nekaj časa opazujem, … ne spušča iz sebe zborskega glasu … kdo je za in kdo je proti… (445).

Postopoma se odzivi na aktualne dogodke kristalizirajo v splošnejšo temo zla v človeku. Knjiga Hannah Arendt o Eichmannovem procesu v Jeruzalemu leta 1961 in banalnosti zla je izšla leta 1963. V zbirki Sol Szymborske iz leta 1962 pa je pesem Taborišče lakote pri Jaslu (130), ki vsebuje isto misel o navadnosti zločina:

"Zapiši to. Zapiši. Z navadnim črnilom

na navadni papir: niso jim dali jesti,

Vsi so pomrli od lakote. Vsi." (130)

Ne gre za prvenstvo. Zadnja vojna z industrijskim uničevanjem, ki ga izvajajo poslušni uradniki, neškodljivi malomeščani v skrbi za vsakdanji kruh in kariero, je prinesla spoznanje, da zla ne povzročajo "pošasti", psihopati in blazneži, ampak, da je vsakdanje početje navadnih ljudi. Tako navadno je, da ne moreš reči, da so ljudje zli po naravi. Le to, kar počnejo, je satansko uničenje. Danes morda mladi računalničarji za zasloni. Sistem nedolžnih izvajalcev uničevalnih ukazov hladnokrvnih državnikov z obrambnimi ali kakimi drugimi vzvišenimi nameni, kot je, na primer, namen zagotoviti red, mir in srečo na čim širšem ozemlju imperija. Obdariti ljudi! (Szymborska se je na srečo poslovila, preden bi doživela to novo, ponovljeno, obdarovanje slovanskega brata.)

Nekaj zla nam je vsiljenega po naravi. "Jemo tuje življenje, da bi živeli… celo pesniki… (452). Razdvojeni smo, protislovni. V nas je "interni inferno". Velja: "Dobri in močni sta še vedno dva človeka" (291). Človekova dlan je zapletena struktura številnih koščic, "čisto zadosti, da z njo napišeš Mein Kampf ali Medvedka Puja" (454).

Kultura. - Med pesmimi je nekaj pronicljivih tudi humornih odzivov na dela starih slikarjev. Na primer tale čudoviti poklon Vermeerjevi sliki Mlekarica: "Dokler ta ženska… mleko… preliva, si ne zasluži Svet še konca sveta" (440). Ali pa opis Rubensovih žensk: "Brdavsinje, ženska favna… tolste ljubezenske jedi… hčere baroka… prašički oblakov…" Lepo ubeseden barok. Potopitev v doživljanje ženske pod jesenom "v krajini starega mojstra" v obdobju gotike pred razčustvovano romantiko:

"Bog me še gleda od zgoraj dol…
Nesramežljive sanje pridejo od hudiča…
Ne znam se iti srca.
Ne poznam golote očeta svojih otrok…
Ne uporabljam obupa…" (159).

To je upesnjeno spoznanje o kulturno-zgodovinski in družbeni določenosti in relativnosti čustev in doživljanja sploh; spoznanje, ki bi moralo tolažilno delovati na čustveno razrvane in obupane. Tega ženska pod jesenom ni poznala, ni naravno dano ampak družbeno proizvedeno. Ljubek ironičen opis idealizirane, pocukrane "srednjeveške miniature": "Po najzelenejšem griču… /jaše knez, najsvitleje netrebušast… / V tem realizmu najfevdalnejšem… / in najnobenejše motnje / ne meščanske ne kmetiške… /Visličk niti drobčkanih… / Ta pak je poskrbel za ravnovesje. / Pekel jim je kuhal na drugi sličici…" (252).

In še priznanje koloraturni sopranistki: "V večnost laške zloge stresa / po lasku srebrnem / in tenkem kot pajčja izločina…/ In zveni kot, kot bi slišal rasti luč" (136). Thomas Mann je bitje, pri katerem je "evolucija spregledala, kdaj se je pojavil sesalec / s čudežno, s pelikanom operjeno roko" (187). ("Pelikan" je Pelikanov nalivnik.)

Ponorčuje se iz znanosti, ki je nagnjena k pretiranim sklepom, tako kot arheologija: "Pokaži mi svoje karkoli že, / in ti pokažem, kdo si bil… Pokaži mi svoj nič… / in sestavila bom iz tega gozd in avtocesto…" (277).

Kritika aktualne kulture. - "K Proustovim knjigam / v knjigarni / ne dodajo daljinca, / ni mogoče preklopiti… / Namesto spominov prinašamo diapozitive…" (432). Proustove spise, ki zahtevajo mirno osredotočeno branje, je sodobnemu raztresenemu človeku težko brati in bi rad "preklopil" na kaj lahkotnejšega. V nasprotju s tem, da "po naravi človek k žalosti teži", velja danes zapoved srečnega smehljaja. Živimo s pomočjo dentistov, ki nam pričarajo nasmehe, v "deželi smehljajev" (248). Ko zapustimo deželo smehljajev, pridemo do podzemne reke. Kako bi bila videti Styks, Haronova reka umrlih, v sodobni preobleki: "Zaslišala boš Haronov glas v zvočnikih… opazila vsak detajl železobetonskih sten bregov…" (268). Na nagrobniku je napis: "Mimoidoči, potegni iz aktovke elektronske možgane…" (139) in se pouči, kdo leži tukaj. Kot pesnica prosi muzo, naj nam na pesniškem večeru ne privošči "rjovečega občinstva" in "žensk, pripravljenih medleti…" (138). Dogodi se tudi "tekmovanje v moški lepoti", kjer se primerjajo bicepsi in "sikspeki": "cel vnebohod… kakor biga zavozlan…/ trebuh pa mu sto frisov poka…" (137). Poznamo tudi vsakdanja tekmovanja v majhnih narcističnih razlikah, ki niso prave razlike v značajih: "Stari pevec" se pritožuje nad novincem, ki ga posnema, a razlika ni vidna: "On danes poje trala tra la. Jaz pa sem pel tako: trala tra la…" (254). Najnovejša je "fejk-kultura", kultura lažnih posnetkov, lažne resničnosti, ki pa jo je poznala že tudi S. in tak primer opisala v "Eremitaži": "… puščavnik … 10 minut od ceste, / po označeni stezi… razlaga izletnikom, zakaj je izbral strogo samoto…" (256). Pesnica sarkastično vzklikne: "Bogu bodi hvala, / da mi je dal / v življenju videti pravega puščavnika" (256). Sledi kritika težnje po "srečnem življenju" brez tegob, kot ga propagira "reklamni letak" (210):

"Sem pomirjevalna tableta…
Vem, kako opraviti z nesrečo,
Kako prenesti slabo novico…
Zaupaj kemičnemu usmiljenju…
Prodaj mi svojo dušo.
Drugega hudiča ne bo več" (210).

"Sprehod obujenega od mrtvih" je ironična kritika zdravniškega paternalizma in nasilnega ohranjanja življenja, aktualna v razpravah o evtanaziji): "Gospod profesor je že trikrat umrl… Spet se nam hoče iztrgati" (211).

Pesništvo, umetnost. - Szymborska iz dneva v dan zapisuje pesmi. Veliko jih konča v košu. "Obiskala me je neka zamisel / za pesmico… Napisala bom, strgala, vrgla v koš… Saj so še drugi pesniki…" (419). Pesnjenje je odgovorna dejavnost, kot bi besede klesal v kamen: "Kako drzne besede dolbsti v kamnu… Erato, vrni se!" (66), kliče na pomoč muzo. V sebi kot pesnici je skromna in začudena: "Na gromko poklicanost odgovarjam s šepetom… Od kod se še jemlje ta prostor v meni…" (239). "Ne štej mi v zlo, jezik, da si izposojam patetične besede, potem pa napnem vse moči, da bi se zdele lahkotne" (239). Ozira se na svoje početje in sprašuje:

"Toda kaj sploh je poezija?
Ampak jaz ne vem, ne vem in se tega oklepam." (319)

Na vprašanje, kaj je poezija, je seveda možno odgovoriti; literarna teorija ima odgovor, definicijo. A definirati pomeni "določiti mejo", omejiti. Tega S. noče. Poezija je nekaj odprtega, brez meja. Brez meja v vsebinskem pomenu: pesniš lahko o vsem; a brez meja tudi v formalnem pomenu: poezija se prepleta s prozo, proza s poezijo. Ta preplet S. praktično uveljavlja. Njene pesmi so proza v verzih; njena proza pa zveni kot poezija.

Pesnjenje povezuje z vzgibi duše. Če ni kakega vzgiba, ni pesmi. Pesnjenje je izražanje duše, notranjih vzgibov, hkrati pa vzgajanje in razvijanje duše, občutljivosti, refleksije. Pesnjenje jemlje tudi sanje resno: "Sanje nam oživijo pokojnega, budnost dostavi truplo" (326).

Pesnik je nekoristen idealist. "Potegnil je čoln na vrh gore in čakal, da bo morje priteklo k njemu. … Napisal je pesem za rast las in še eno za isto… Povedali so mu, da ga sploh ni" (140). "Mašini" bo za razvedrilo prav prišel komedijant in dvorni norec. Za Platona so "pesniki… odpadki Tišine" (362) večnih Idej.

Naj bo, kar koli že, pesnjenje je veselje, radost pisanja, radost ustvarjanja podob iz besed, ustvarjanja misli in izražanja čustev. "Kam teče ta napisana srna skozi napisani gozd?" Pesnica je ustvarjalka, kreatorka, demiurginja:

"Bivanje na moj ukaz neminljivo. …
Možnost ohranjanja.
Maščevanje umrljive roke" (157).

To je smisel poezije: radost pisanja, ustvarjanje novega, možnost ohranjanja, upor proti minljivosti. Usoda pesmi pa ni rožnata. Veliko možnosti je, kaj se bo zgodilo s pesmijo:

"V najboljšem primeru
Boš… pozorno brana,
Komentirana in zapomnjena.
V slabšem primeru
samo prebrana …
Tretja možnost -
… napisana, vržena v koš
… četrti izhod…
Izginila boš nenapisana
In si na tihem kaj zadovoljno brundala" (459).


***

Ostalo je veliko neupoštevanega. Njeno delo je tako polno misli in občutij, da bi moral prepisati vse pesmi, da ji ne bi storil krivice. Najbolje, da jih sami preberete neokrnjene.

Je zaslužila Nobelovo nagrado? Pauper amator sum, ne morem soditi o merilih Nobelovega odbora. Sam sem v njej našel sorodno dušo - ne pesniško, človeško.