50.000

Dragi obiskovalci mojega bloga,

danes smo prekoračili petdesettisoči obisk od začetka pisanja bloga, tj. od septembra 2010. To pomeni približno 3700 obiskov na leto, 300 obiskov na mesec, 70 na teden, 10 na dan. Moji obiski se v glavnem ne štejejo (razen če včasih pozabim klikniti v ustrezno okence). Nekaj teh obiskov je po pomoti, nekaj je oglednih klikov, upam pa, da večina takih, ki kaj preberejo. Žal je komentarjev malo, le približna tisočinka obiskov. Nekaj več komentarjev je na fejsbuku.

Najpogosteje obiskani:

ČLANKI

Križarjenje 2011: Katakolon-Olimpija (487)
Komunikacijski kvadrat (po Schulz von Thun, 1981) (467)
Zakaj nekateri ne upoštevajo epidemioloških priporočil (402)
Dolgoživost (323)
Milano in Boromejski otoki (303)
Kam s knjigami? (263)
Od Opčin do Miramara in nazaj (205)
Žrtvujoča se mati (191)
Sreča, srečnost, dušni mir, živost, 2 (183)

STRANI
Skrivnost skrivne zgodovine (247)
Zanos, razmišljanje ob knjigi (93)
Tvegati lastno kožo (69)
Ob intervjuju z Vesno Vuk Godina (61)
Ateistični kristjan (40)

Ker 50-tisočega obiskovalca ne poznam, ne bo dobil nagrade. 

V zadnjem času imajo največ obiskov potopisne beležke. Sem razočaran nad obiskovalci, ker jih ne zanimajo bolj globokoumni prispevki.

Hvala vam za pozornost! Ostajam z vami do nadaljnjega!

Blaž Mesec

Desetletnica bloga

... je minila že 19. septembra. Tega dne leta 2010 sem v okviru bloga Efemeride objavil prvi zapis isc. o Katarini Marinič, ki je takrat umrla, stara 111 let. Imel sem idejo, da bi pisal o starosti, nekako tako, kot to danes imenitno uspeva gospe dr. Metki Klevišar na Obrazniku (facebook). A ker sem drug človek, mi kaj takega seveda ne bi uspelo, zato sem malo paberkoval, hoteč predstaviti "izjemne starce". Drugi zapis je bil o Johnu Basingerju, možaku, ki si je pri svojih 58 letih zadal nalogo, da se bo naučil na pamet vso Miltonovo pesnitev Izgubljeni raj, ki šteje 10565 verzov. Možu je to uspelo, celo tako dobro, da si mu povedal številko strani, on pa je zrecitiral verze na tisti strani. Potem je pa prišlo obilno jesensko deževje in Ljubljanica je nenavadno narasla. Fotografiral sem vodostaj v Mostah in potem še vse ostale mostove tja do Prulskega mosta - in objavil fotografije. Krasno, ampak pri tem sem pozabil nadaljevati serijo o izjemnih starcih. Poleg tega sem ugotovil, da je takih ljudi, ki kaj izjemnega dosežejo v starosti, zelo veliko. Naj pišem o gospe Heleni, ki je pri osemdesetih tekla maraton? Takih je polno. Leta, ki so včasih pomenila starost, niso več starost. In tako sem odstopil od zamisli, da bi zapisi sledili nekaj stalnim vsebinskim smerem. Predal sem se trenutnemu navdihu. Tako je moj blog pel-mel (pele mele) vsebin. V njem od časa do časa sledim kaki temi, kot npr. ko sem komentiral poglavja knjige 12 pravil za življenje J. Petersona. Vseeno pridejo do izraza moja osnovna nagnjenja k temam s področja psihologije, sociologije, filozofije, literature; včasih kakšna glosa o kaki knjigi, filmu, gledališki predstavi. Pa, seveda, potopisi izletov in potovanj. Morda bom nekoč zmogel volje za sistematičen tematski pregled. Vmes sem naslov bloga Efemeride poslovenil v Begotnice, ki pomeni tudi "bežne vtise". Na Efemeridah sem imel najbrž precej klikov ljudi, ki so iskali astronomske efemeride. Ne maram navideznih klikov, navideznega zanimanja in navidezne branosti. Tokrat nekaj kvantitativnih podatkov.

Prva slika kaže krivuljo klikov v razdobju desetih let. V splošnem bi lahko rekel, da se krivulja dviga, torej, da je vse več zanimanja za ta blog.

Druga slika kaže število ogledov. Slupno število ogledov v desetih letih je 25.538., to je, nekako 2500 ogledov na leto. Ne dva miljona na dan kot kakšna pop-zvezda. 

Gornja tabela prikazuje najpopularnejše objave. Vodi opis izleta v Katakolon in Olimpijo v okviru križarjenja po vzhodnem Sredozemlju. Kaj je v tem opisu tako privlačnega, ne vem, morda so to fotografije Olimpije, kajti športnih navdušencev je najbrž med bralci, ki brskajo po spletu, veliko. Ni izključena možnost, da so na ta naslov kliknili tisti, ki bi se radi prijavili na kakšno križarjenje. Skratka, teh številk ne gre jemati enoznačno. Zapis "Kam s knjigami" si je ogledalo skoraj 200 oseb. Zasluga gre knjižničarki FSD gospe Martini Kerec, ki je moj zapis razposlala svojim bibliotekarskim kolegicam in kolegom. O sreči sem govoril ob našem rednem letnem srečanju svojim gimnazijskim sošolcem - mogoče so si besedilo delili. Sicer pa potegnejo potopisi in naslov "presenečenje". 

No, ne gre mi za popularnost, drugače bi uporabil kakšne trike. Moji zapisi so še vedno moja razmišljanja pro domo sua. Seveda sem pa vesel, če še kdo prebere.

Čudoviti svet dnevnikov

Že dolgo časa si prizadevam, da bi pisal dnevnik. To mi ne uspeva najbolje; dnevnik se rad spremeni v tednik ali pa so v njem dolga obdobja praznine. Pa vendar, ko se oziram nazaj, se je nabralo kar nekaj zvezkov. Pišem tudi blog, pravzaprav sem pisal več blogov z različnimi naslovi v različnih omrežjih. Ob tem sem se razgledoval tudi po "teoriji" pisanja dnevnikov. Ja, o tem obstaja obširna literatura. V roki imam knjigo, ki sem jo kupil pred dvajsetimi leti, The Journal Book (ed. Toby Fulwiler). Obsega 400 strani - o dnevnikih in njihovem pomenu in rabi na različnih področjih. Kljub temu, da sem se zavedal pomena pisanja dnevnika v posameznih strokah, sem svoje zanimanje za to področje imel za čudaško, za nekakšno obsedenost z načini pisanja in oblikami dnevnikov. Potem pa sem malo raziskoval in odkril, da se veliko ljudi ukvarja s tem in da obstaja razvejan in pester čudoviti svet dnevnikov. 

Za prvo silo sem si sestavil takle pregled osnovnih vrst dnevnikov:

Naj pojasnim ta miselni vzorec.

Dnevnike oziroma zapise, ki imajo dnevniški značaj, delimo najprej na dve veliki skupini, pisne dnevnike in likovne, risane in/ali slikane dnevnike. Poleg tega pa obstja še tretja skupina brez kake skupne značilnosti; to so: različni planerji ali organizatorji, spominske knjige in preglednice, npr. preglednica ASLDCS. Opravimo najprej s temi, ne da bi se poglabljali vanje - za to bo še čas.

Spominsko knjigo smo včasih imeli skoraj vsi. Vanjo so nam sorodniki, sošolci in znanci kaj narisali in napisali kakšne modre nasvete in lepe želje. Če jo danes vzamete v roke, se spomnite na ljudi, ki so se ovekovečili na njenih straneh.

Preglednica AGENDA-SCRIBENDA ali ASLDCS je list papirja, razdeljen na šest okenc z latinskimi nazivi in služi načrtovanju in pregledovanju opravljenega v nekem obdobju. Sestavil sem jo, da bi načrtoval in sledil naslednjim področjem:

AGENDA - kar je treba storiti (seznam opravkov)

SCRIBENDA - kar je treba napisati

LEGENDA - kar je treba prebrati

DESIDERATA - kar si želim (predvsem nove knjige)

CONTINGENTIA - kar se je nepredvidenega zgodilo, se pripetilo

SOMNIA - sanjske želje.

Planerji ali organizatorji: koledarji, rokovniki, agenda, urniki, seznami opravil.

Opravimo še z likovnimi dnevniki, ki jih bomo obravnavali kdaj kasneje.

Skicirka je namenjena študiju risanja in slikanja, navadno po stvarnih področjih (risanje predmetov, krajine, portreta, figure itd.).

Likovni dnevnik sledi likovni produkciji kronološko. V svoj likovni dnevnik nalepim majhno fotografijo vsake slike, ki jo napacam.

Ilustrirani dnevnik, pa kot pove ime, prikaže dnevne dogodke z risbo ali sliko.

In zdaj smo pri pisnih dnevnikih, pa oznake "pisni" ne jemljemo prestrogo, lahko vsebujejo tudi risbe, fotografije ipd. Delijo se na splošne in posebne.

Splošni dnevniki vsebujejo zelo raznolike opise in razmišljanja, refleksije, mešano z različnih področij, kot jih pač dan prinese. Med njimi so najbolj znani osebni dnevniški zapisi. Lahko razumemo tudi, da kdo piše skrivni intimni, ljubezenski ali erotični dnevnik. Prav priročen je hitri dnevnik, v katerega pod datum zapišemo le gesla ali stavek o tistem dnevu. Posebna oblika dnevnika, na meji med pisnim in likovnim je dnevnik izrezkov ali lepljenka, trganka (scrapbook), v katerega vlagamo ali lepimo izrezke iz časopisov, fotografije, vstopnice, račune in kar je še takih papirnatih dokumentov - iz dneva v dan. Posebna vrsta splošnega ali mešanega dnevnika je dnevnik izpiskov iz literature (commonplace book). Njegov poglavitni namen je zbiranje podatkov, ki jih uporabimo pri učenju, raziskovanju, pisanju besedil. Z njegovo pomočjo lahko sledimo spreminjanju svojih zanimanj in vseživljenjskemu učenju. Svoj dnevnik te vrste sem naslovil MISCELANEA, mešanica strokovnih zanimivosti z vseh vetrov. Dnevnik izpiskov je seveda lahko bolj ali manj mešan (ali "svaštarski") ali pa bolj ozko usmerjen na določeno področje, npr. psihologijo. Takih usmerjenih dnevnikov ima lahko človek več, npr. za družboslovje in za naravoslovje, za zgodovino in filozofijo.

Posebne dnevnike vodimo za vsako od različnih področij svojih zanimanj in hobijev: dnevnik branja, potovalni dnevnik, terapevtski dnevnik, dnevnik sanj, dnevnik opazovanja narave, vrtnarjenja, dnevnik pisateljskega gradiva. Posebne vrste je družinski dnevnik, dnevnik najine zveze, dnevnik vzgoje. Tak dnevnik lahko vodimo le določeno obdobje, ko spremljamo kak poseben proces: dnevnik nosečnosti, dnevnik otroka, dnevnik šolarja. Vsak od teh dnevnikov se lahko deli na podvrste, npr. terapevtski dnevnik po vrstah bolezni.

V ta pregled nismo vključili službenih dnevnikov, razen v kolikor ni mogoče jasno ločiti službenega od zunajslužbenega, kot npr. pri raziskovalcih, ki vodijo svoj osebni in hkrati službeni raziskovalni dnevnik.

Ne da bi poznal to delitev (saj sem jo sestavil šele zdaj), sem do zdaj vodil tele dnevnike: hitri dnevnik vodim približno deset let; običajni osebni dnevnik precej dalj a zelo neredno. Imam nekaj zvezkov oz. map dnevnika izpiskov (commonplace book). Odkar hodim na slikarski tečaj, imam nekaj skicirk, vodim pa tudi likovni dnevnik. Dnevnik branja se mi ne posreči; kaj sem prebral, je razvidno iz drugih dnevnikov (hitri, navadni) in blogov. 

Iz Efemerid v Begotnice

Ja, spremenil sem naslov svojega bloga iz Efemeride v Begotnice.
Osnovni razlog je, da je bil naslov Efemeride zavajajoč. Efemeride so astronomski pojem. Beseda izvira iz grške besede ephemerios, ki pomeni "enodneven". V astronomiji so efemeride "preglednica z izračunanimi prihodnjimi legami Sonca, Meseca in planetov z astronomskimi in navigatorskimi podatki" (Veliki slovar tujk). Dosedanji naslov bloga je bil sicer kar primerna metafora za dnevniško pisanje, navsezadnje so moje Efemeride beležile gibanje Meseca po svetnih in duhovnih pokrajinah.
Vendar je težava v tem, da so na ta naslov klikali tudi vsi, ki jih zanimajo astronomske efemeride in ne moji doživljaji. Domišljam si, da so "begotnice" več kot ustrezen prevod in nadomestek grške besede in pojma in njegova razširitev oziroma prenos iz astronomije na življenje v celoti in obogatitev slovenščine v času, ko se vsi trudijo, da bi jo razvrednotili. Hura!

... just fucking do it.

Pregledal sem statistiko svojega bloga, tisto stran, ki jo vidim samo jaz, bralci pa ne. Od leta 2010, ko sem začel ta blog, do danes, je imela ta stran 13924 obiskov; pretekli mesec 138, danes 22. Seveda si ne domišljam, da so vsi, ki so obiskali mojo stran, tudi kaj prebrali. Veliko je najbrž povsem naključnih klikov, recimo tistega Kitajca ali Indijca, za katerim se morda skriva Slovenec, ki se je znašel tam. Imam celo 2 (dva) stalna spremljevalca. Eden od razlogov, da se vračam k pisanju, je tudi ta, da ju nočem popolnoma razočarati.
So pa še drugi dobri razlogi, da nadaljujem pisanje.
Seveda pisanje zahteva zbranost. Projekt je treba pripeljati do konca. Pozoren moraš biti na ideje, se spomniti tem, se organizirati, brati, raziskovati in zapis ("post") dokončati. S tem ohranjaš svojo sposobnost zbranosti in organizirane izpeljave dela.
Res je. Človek se v takemle blogu "razkazuje", kot se sleherni javni govorec ali pisec, sleherni novinar, četudi ne piše o sebi in svojih dogodivščinah. Pisanje o sebi je danes "v trendu". Nedavno tega sem prebral debel "roman", ki je v bistvu zelo veristična avtobiografija. Kovačič, Kavčič, samo ta dva omenim, eno samo "samorazkazovanje". Dobro, posebne vrste pretanjeno samorazkazovanje. A pri meni sploh ne gre za razkazovanje. Zakaj ne bi temu rekli "skrb zase"; skrb, da se ohranjam živega, čutečega, razmišljujočega? Če imajo še drugi kaj od tega, toliko bolje.
Ko pripravljam zapis na kako temo, raziskujem. Preberem kak članek, pogledam v enciklopedijo, pobrskam po spletu. Odkrivam reči, spoznavam, se učim.
Da bi bili moji zapisi kolikor toliko užitni, se moram potruditi, da se jazno izrazim; zato moram jasno misliti. Pisanje samo mi pomaga, da jasneje mislim, da izpeljem logična zaporedja.
Navsezadnje si domišljam, da imajo tudi bralci mojih zapisov nekaj od tega. Karkoli. Važno je, da obiščejo moj blog in preberejo (vsaj) kak zapis. Domišljam si tudi, da je morda moj blog spodbuda drugim, Za karkoli, morda da se odločijo, da bojo tudi oni pisali javni ali zasebni dnevnik. Je koristno, zanje in za bralce.
Zadnji sunek v nov zagon pa je bil post, ki sem ga prebral danes zjutraj. To je članek dizajnerja
Tobiasa van Schneiderja, One video, article or side project can change your life. Piše prav o pisanju bloga in svoje razmišljanje zaključi s pozivom "... don't think to much, just fuckin' do it." Ne premišljaj preveč, kar naredi, krščenmatiček!"

https://medium.com/desk-of-van-schneider/one-video-article-or-side-project-can-change-your-life-361b953059f5#.r6dcwy9qb

Naj še pišem?

Od marca 2016 se nisem oglasil. Samo stran o risanju in slikanju sem dodal kasneje. Zgodil se mi je premor, ki ga nisem ne hotel ne načrtoval. Premor je bil tako dolg, da sem začel razmišljati, da bi blog popolnoma opustil. Za to bi bilo več dobrih razlogov.
Staram se. Vse težje mobiliziram toliko zbranosti, da pripeljem kak projekt do konca. Upokojenčevi dnevi so vse krajši. Vsaka nova dejavnost mi pobere preveč moči in časa. Begam od dejavnosti do dejavnosti. Ob bralnem fotelju se mi kopičijo odprte knjige; knjige, ki sem jih začel brati, pa mi je medtem pozornost pritegnila druga knjiga. In tako dalje.
Mar ni takle blog javno samoljubno (zdaj se reče "narcistično") samorazkazovanje? Navsezadnje nima ne umetniške ne znanstvene vrednosti, ki bi ga opravičevala.
Tem pomislekom se pridruži pomislek glede varnosti. Vse, kar je na spletu, je lahko plen hudobnežev vseh vrst. Vohljajo, začnejo zalezovati, psovati, ukradejo ti identiteto, zasujejo te s spletnimi smetmi, pošljejo ti uničevalni virus.
Nisem pisatelj, ne znam s čudežnim talentom ubesedovanja pritegniti pozornosti bralcev. Moji zapisi so najbrž precej nezanimivi. Čemu torej? Čim slabše bom pisal, čim manj pristno in prepričljivo, tem večja je verjetnost, da me bojo kritizirali, se norčevali iz mene ali me popolnoma ignorirali. Čemu torej?
Že do sedaj lahko sam sebi očitam pomanjkanje koncepta. Pišem o vsem mogočem. V mojem pisanju ni rdeče niti, ni moralnega nauka. Le zelo pozoren ali vztrajen bralec morda lahko izlušči obrise določenega značaja, smeri. Na kaj naj se omejim, kam usmerim, ko me pa zdaj vznemiri ta, zdaj ona reč, od knjige do novega kraja ali jedi.
Navsezadnje pisanje zahteva trud in jemlje čas. Čemu?
Ejej, pa nehaj!
Čemu? Saj si v spremni besedi ob naslovu bloga napisal, da pišeš zase, da se bolje razumeš, da si bolje zapomniš in ohranjaš radovednega. Niso to dovolj dobri razlogi? Se odpoveduješ temu, da bi sebe in dogajanja okrog sebe bolje razumel; si dejstva in razlage bolje zapomnil in se ohranjal radovednega in s tem živega?
Ne, ne bom še vrgel puške v koruzo. Za pisanje je poleg navedenih še veliko drugih dobrih razlogov. O njih takoj zatem.

Pregled 2014

Ko lagodnost postane filozofija, so zadeve take kot na tem blogu: nič - velik zaostanek.
Niti toliko delovnega zaleta nisem zmogel, da bi kot običajno naredil pregled preteklega leta. Poleg tega je tako: ko bi moral pisati, me vleče risanje; ko bi moral risati, bi pa raje pisal. Potem kot osel med kopicama sena ležem na kavč. Zdaj je staro leto že tako daleč za nami, da se bom odpovedal natančnemu preštevanju prebranih knjig, obiskanih gledaliških predstav in koncertov - vsega tega je bilo toliko, kolikor pač abonentu gre. Naj povzamem samo najpomembnejše, nominirance za mesečka leta.

Nič od svojega lanskega  kulturnega udejstvovanja nisem nominiral za mesečka. Štiri ali pet dram, prav toliko filmov v kinu, nekaj več koncertov, nekaj manj kot 15 prebranih knjig, redno spremljanje dnevnika Delo in mesečnika Pogledi, ena sama likovna razstava - vse to je pod črto za nominacijo. Ni me pretreslo. Bom ilustriral. Na seznamu prebranih knjig sta med drugimi Flaubertova Gospa Bovary in Hamsunovi Potepuhi, oboje še iz zbirke 100 romanov. Sem si zadal, da jih bom počasi prežvečil še tiste, ki jih še nisem (jih ni tako malo). Potem sem se pa nedavno tega vprašal, o čem že gre tisto o gospe Bovary, in sem se znašel v popolni temi. V tistem trenutku nisem vedel, o čem govori ta roman. Potem sem vzel knjigo v roke in pogledal prvo stran - in se spomnil, ampak, ljubi moji: kakšen smisel ima spravljati te knjige v slamoreznico? Podobno se mi je zgodilo s Potepuhi: najprej tema, potem, ko sem pogledal naključno stran pa: aja, tista dva, ki se klatita po Norveškem. Izjemi sta tisti, ki sem ju prebral nazadnje: Kako živeti, življenjepis Montaigna od Sare Backwell, in Tihi, Susan Caine. Obe priporočam in bo, upam, o njiju še beseda. Zanimivo, lepo branje, a ne tako, ki te prevzame in pretrese. Tu nismo pri knjigah, smo pri bralcu, ki se počasi pogreza v blaženo otopelost.

Bili so žuri in žurfiksi - celo eno jadranje - z družino, sorodniki, prijatelji, sošolci, sodelavkami-upokojenkami. Preprosta družabnost, človek rabi. Lepo, prijazno, prijetno, a ni da bi te dogodke nominiral. Izdvojil pa bi dva: prav prijetno skupno družinsko kosilo v novi gostilnici na Orlah za najinih 50 skupnih let in srečanje z eno prvih generacij študentov na izletu v Prekmurju. Obudile so se prav stare simpatije, dogajanje pa kot v kakem počasnem razpoloženjskem filmu.

Nominiram izlet na Boromejske otoke in v Milano. Kdor je že bil tam, bo vedel zakaj, drugi si lahko ogledate fotografije na blogu. Raznoliko, prelestno, veličastno, vrvež metropole, aristokratsko in buržujsko razkošje, narava, arhitektura.

Nominiram kratke počitnice v Caorle. Hotel tik ob plaži, izpraznjena poznopoletna plaža, nadvse zanimivi kolesarski izleti.

Nominiram izlet v dolino Glinščice. Odkritje. Pa še Napoleonovo pot in ogled cerkve na Vejni. Tudi odkritje. Stare slovenske poti. Prijeten občutek ob mešanju z italijanskimi izletniki - ljudje smo, eni in drugi.

Nominiram izlet na Javorco in Čedad. Obisk cerkvice na Javorci - doživetje, ki me je ganilo, tudi po zaslugi kolegic z uni-3, ki so pripravile in vodile izlet. Idilični Čedad.

Nominiram najino prijateljstvo z našimi zamejci. Lepo smo se ujeli, kar nekaj skupnega že podvzeli.

Meseček za leto 2014 podeljujem Mesecu za njegovo likovno ustvarjanje v tem letu. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj, v tako poznih letih pa sploh, začetnik diletant napraskal in napacal toliko risb in slik, in med njimi take, ki so mi všeč - ob vsem zavedanju, da sem amater. Meseček za trud.