... just fucking do it.

Pregledal sem statistiko svojega bloga, tisto stran, ki jo vidim samo jaz, bralci pa ne. Od leta 2010, ko sem začel ta blog, do danes, je imela ta stran 13924 obiskov; pretekli mesec 138, danes 22. Seveda si ne domišljam, da so vsi, ki so obiskali mojo stran, tudi kaj prebrali. Veliko je najbrž povsem naključnih klikov, recimo tistega Kitajca ali Indijca, za katerim se morda skriva Slovenec, ki se je znašel tam. Imam celo 2 (dva) stalna spremljevalca. Eden od razlogov, da se vračam k pisanju, je tudi ta, da ju nočem popolnoma razočarati.
So pa še drugi dobri razlogi, da nadaljujem pisanje.
Seveda pisanje zahteva zbranost. Projekt je treba pripeljati do konca. Pozoren moraš biti na ideje, se spomniti tem, se organizirati, brati, raziskovati in zapis ("post") dokončati. S tem ohranjaš svojo sposobnost zbranosti in organizirane izpeljave dela.
Res je. Človek se v takemle blogu "razkazuje", kot se sleherni javni govorec ali pisec, sleherni novinar, četudi ne piše o sebi in svojih dogodivščinah. Pisanje o sebi je danes "v trendu". Nedavno tega sem prebral debel "roman", ki je v bistvu zelo veristična avtobiografija. Kovačič, Kavčič, samo ta dva omenim, eno samo "samorazkazovanje". Dobro, posebne vrste pretanjeno samorazkazovanje. A pri meni sploh ne gre za razkazovanje. Zakaj ne bi temu rekli "skrb zase"; skrb, da se ohranjam živega, čutečega, razmišljujočega? Če imajo še drugi kaj od tega, toliko bolje.
Ko pripravljam zapis na kako temo, raziskujem. Preberem kak članek, pogledam v enciklopedijo, pobrskam po spletu. Odkrivam reči, spoznavam, se učim.
Da bi bili moji zapisi kolikor toliko užitni, se moram potruditi, da se jazno izrazim; zato moram jasno misliti. Pisanje samo mi pomaga, da jasneje mislim, da izpeljem logična zaporedja.
Navsezadnje si domišljam, da imajo tudi bralci mojih zapisov nekaj od tega. Karkoli. Važno je, da obiščejo moj blog in preberejo (vsaj) kak zapis. Domišljam si tudi, da je morda moj blog spodbuda drugim, Za karkoli, morda da se odločijo, da bojo tudi oni pisali javni ali zasebni dnevnik. Je koristno, zanje in za bralce.
Zadnji sunek v nov zagon pa je bil post, ki sem ga prebral danes zjutraj. To je članek dizajnerja
Tobiasa van Schneiderja, One video, article or side project can change your life. Piše prav o pisanju bloga in svoje razmišljanje zaključi s pozivom "... don't think to much, just fuckin' do it." Ne premišljaj preveč, kar naredi, krščenmatiček!"

https://medium.com/desk-of-van-schneider/one-video-article-or-side-project-can-change-your-life-361b953059f5#.r6dcwy9qb