ŽIVETI PO MAČJE

 

 Priročnikov za osebnostno rast sem se že kar malo naveličal, čeprav je res, da v vsakem najdeš kaj novega in drugačnega. A tokrat sem na ustreznem oddelku knjigarne MK v konzorciju brez pomišljanja segel po lično oblikovani knjižici z naslovom Živeti po mačje. Sklenil sem bil namreč, da bom samo malo pogledal in nič kupil, nobene nove knjige, nobene knjige ... nobene ... Ta moj nenadni nehotni, pravzaprav protivoljni gib ima svojo predzgodovino. 

Ana, najina vnukinja, je svojim staršem, s katerimi živimo v isti hiši, ob selitvi zapustila prekrasnega sivo-grahastega mladega mačka. Z rdečo ovratnico je pravi mali puhasti lepotec. Težko se je ločila od njega in najbrž tudi on od nje, saj sta se, dokler je bil pri njej, kar naprej muckala. Vsem nam je bilo težko, ko smo dojeli, da je ločitev neizogibna in da se bosta odslej videvala le še ob Aninih obiskih. A mali se je kmalu navadil novega okolja, obvladal higienske navade, in si izboril svoj prostor za dremež, tako da je iz njegovega najljubšega fotelja - vsaj za svoje urice - pregnal svojega gospodarja. Vztrajno je ob vsaki priliki, ko je gospodar dvignil zadnjico, zasedel njegovo ogreto mesto. Kmalu je  raziskal vse kotičke stanovanja in nekega dne si je upal po stopnicah gor k nama. Ko je pretaknil vse kote, ga je zanimalo še, kaj je za lamelami zastirala balkonskih vrat. Bala sva se ga spustiti na balkon, češnjeve veje segajo prav do njega in če pobegne na češnjo - kdo ga bo spravil dol. A vsakokrat ko je prišel k nama, se je smukal okrog balkonskih vrat, s tačko odrival zastiralo in hrepeneče zrl ven. Pa ne moreš, a da mu ne odpreš! Potem se je ženi stiskalo srce, ko je splezal čisto na rob balkona, stegoval vrat v globino, in je kazalo, da bo padel dol. Ma kaki, saj je maček!  Ob vsem tem je najbolj čudno to, da ne vem, kako mu je ime; jaz ga kličem Miki.

Ob njem sem se spomnil starega muca, ki nam ga je pred leti zapustila hčerka. Klicala ga je Liber, svobodnjak. Dogodek, ki mi je ostal v živem spominu. sem nekje že opisal, pa naj, starec, ponovim zgodbo. Nekoč se je na naši trati, tik ob vrtni ograji, znašel mačji mladič - od kod in čigav, ne vem. Naš stari mačon je imel poleti, ko smo se več zadrževali na vrtu, ob hišnem zidu skledico s hrano in vodo ali mlekom. Malček jo to opazil, mikalo ga je, da bi pil, a si ni upal premeriti nekaj metrov do skodelic, ker je tam na drugi strani vrta opazil velike človeške živali. Mucka je opazil tudi stari muc. Počasi in premišljeno, nonšalantno, kot da ni nič pomembnega in da se bo samo malo sprehodil, je odkorakal do ustreznega mesta in sedel med nas in skodelico. Zravnano je sedel na zadnjih tacah in s svojo držo dal malemu vedeti, da lahko pride in da ga bo zavaroval pred velikimi živalmi. Zares se je mali počasi in previdno približal skodelici s sladkim mlekom. Medtem ko je pil, ga je muc ves čas stražil.

Takrat sem spoznal, da je v mačku nekaj več - danes vem, da v vseh živalih - nekakšna empatija. Zrcalni nevroni ali karkoli pač, ni pomembno. Naukov starega muca pa s tem ni bilo konec. V neusmiljenih bojih z drugimi mački je dobil težke poškodbe. Nekoč se je priklatil domov z grozljivo rano: kot bi mu manjkal del lobanje in oko mu je bingljalo iz očesne votline na živcu. Rana se mu je zacelila, a odslej je bil brez enega očesa. S starostjo je izgubil tudi skoraj vse zobe. Sedela sva na vrhu naših stopnic in pital sem ga z mačjo pašteto. Do zadnjega se je skušal vzpeti k meni na kavč, a ni več mogel. Videl sem zadnji trzljaj njegovega telesa. S hčerjo sva ga spodobno pokopala za Savo. Liber je bil zame velika šola o preživetju in vitalnosti. Upam, da te bom lahko posnemal, Liber, ko bo prišel moj čas, sem si mislil.

Z mačjo knjigo na prtljažniku sem prikolesaril do doma. Na cesti pred hišo - Miki. Ko me je opazil, se je sredi ceste - enosmerne, po kateri na srečo vozijo avti počasi - prevalil na hrbet in dal vse štiri od sebe. Navadil se je, da ga počoham in ker mu paše, se prekobali na hrbet, da ga dosežem še po trebuhu; če ga požgečkam, me pa popraska z vsemi štirimi tačkami pa še ugrizne - samo tako za hec, to dobro razlikuje. Zaupa mi in to brez zadrege in rad pokaže. Miki, s tem me zelo počastiš. Sam sebi se zazdim dober človek; dobra, nenevarna človeška žival.

ČAS, PREŽIVET Z MAČKO, NI NIKOLI ZAPRAVLJEN.

SIGMUND FREUD

DODATEK S FEJSBUKA

Kakšna je razlika med mačjeljubci in pasjeljubci? Ker sem (bil) oboje, vem, da vsako od teh dveh bitij nagovarja druga naša nagnjenja, zato ne bi bilo prav ustvariti še eno ločnico med že tako razdeljenimi Slovenci. Mačka imam rad, ker je neodvisen, ker mi ne vzbuja slabe vesti, saj se znajde sam; ker odkrito zahteva, kar misli, da mu gre, pa se vseeno pusti pobožati in je lahko na moč prijazen in priliznjen. Pes pa izzove pri meni občutke krivde in dolžnosti, kadar me pogleda s tistimi pričakujočimi očmi in občutke oblastniške premoči, kadar ubogljivo sede in mi da taco; in seveda občutke "najboljšega prijatelja", kadar položi glavo v moje naročje. Oba sta dober pripomoček samodiagnostike, če si ob njiju prisluhneš.

DOPISANO 17. 3. 2025:

Miki ni več Miki. Tako lep je in tako lepo se obnaša in z gobčkom se dotakne mojega nosu, prav rad. Že pred časom sem mu dal drugo ime: Dorian Grey ali kratko Dori.

VIRUSNE

Statistika obiskov mojega bloga v zadnjem času je porazna. Ni čudno. Zadnje obiskovalce sem odgnal s traktati o Bogu, potem pa nisem nič več objavil. Naj vsaj malo nadoknadim z re-fejsi (to je neologizem, ki se zgleduje po retvitih), viralnimi, pardon, virusnimi, od zadnjega nazaj.

***
OB SVETOVNEM DNEVU POEZIJE
Nina, nana, nano
strl si Milano,
skočil v Ljubljano.
Bi igral se z mano
rad?

***
z Maribora poročajo, da nekateri okuženi v samoizolaciji hodijo naokrog in se hvalijo, da jim nič ni. Strokovnjaki so takim, ki so okuženi, pa "jim nič ni", nadeli imenitno ime "superprenašalci". Ob tem sem se spomnil na pripoved učiteljice, ob kateri so se zbirali učenci in se po otroško hvalili: "mi imamo pa novo hišo", "moj ata ima pa nov mercedes" in tako naprej. Zadnji revček pa: "Učiteljica, jaz pa v postlo lulam." Tako nekako, če nimaš nič drugega, da bi se pohvalil.

***
Trenutno je zame najpomembnejše vprašanje, ali se virus oprime regrata. Če se, potem je bil pravkar pokončan z želodčno kislino.
***
O čem razmišljam? Kako je, ko se zadnja možnost, možnost nemožnosti, zelo približa. Enkrat mi je že zastalo srce. Potem, ko je bilo najhujše za mano, sem vprašal zdravnico: Se je pa nitka že skoraj pretrgala, kajne? Ja, je rekla, se je že pretrgala, za trenutek, pa se je spet ujela. Bil sem v komi, nekaj dni. Ko sem to razlagal, me je nekdo vprašal: Si videl svetlobo na koncu tunela? Nič nisem videl. Potem pa nisi bil dovolj daleč, je razočarano odvrnil. Naj kar bo razočaran še naprej. Ko sem bil pred tem, ko se je vse začelo, začutil mravljinčenje v levi roki, me je oblil mrzel pot. Takrat sem se zavedel, da je konec. Se mi je odvil film življenja? Nič se mi ni odvilo. Rekel sem ženi: Pokliči rešilca! In potem se je odvijalo, kot je poznavalsko hotela stroka - in narava. Prijatelji so molili zame. Hvaležen sem jim za sočutje. Od tedaj sem vsak dan pripravljen. Ne tako, da bi imel napisan testament in vse pošlihtano. Nimam. Grem po cesti in pomislim: Kako bi bilo, če bi zdajle tukajle omahnil? Bi mi bilo na tleh ležečemu s temle regratom v očeh v redu? In si odgovorim, da bi mi bilo. Pač Pomirjen sem s svojim življenjem. Ni bilo nič posebnega, nič velikega in pomembnega, daleč od filma. Spomnim se srečanja s študentko, ki se je po več letih vrnila, da nadaljuje študij. Rekla je: A vi ste pa še zmeraj tukaj? Tak sem. Kaj hočem povedati? Zdajle si ne želim drugega, kot to, da bi še nekaj časa čutil sonce, veliko Življenje gor ali dol, sem zadovoljen z malo začetnico. Tako. Za prijatelje, z upanjem.

***
Lahko se šališ, lahko smejiš. Ne moreš je odgnati. Pride, ko najmanj pričakuješ. Po večerji sem začutil, kako mi žarijo lica. Menda ja nimam vročine? Jedel si vroče. Tud ušesa so vroča. Od slušalk. Kdaj sem bil nazadnje s študenti? V soboto bo 14 dni. To je znotraj obdobja. Al pa že skoraj zunaj. O hudiča, zobni rentgen. Pred enim tednom. Jbnti. Zakašljam. A vidiš? Pa ne kar naprej brskat po nosu. A misliš, da kapljice za nos, ki jih jemlješ, preprečijo; al ga not potisnejo? V trebuhu me nekaj tišči. Pravijo, da je tudi v blatu. Če je v blatu, je v trebuhu. Ne seri, to je od ričeta. Saj še ni prišel do dol. S kolesom si šel ven. Pretnar pravi, da so tudi v zraku. Aerosoli. V križišču si stal za onim. A je blo osem metrov? Je, ampak potem si ga prehitel in si bil tik ob njem. Pa ni kihal. Kaj veš. Hudi boji. A naj molim? Boli ga.

***
Omrtvičenje družbe in izolacija vplivata name blagodejno. Nikamor mi ni treba iti, nihče me ne nadleguje. Ni trgovine, ni šole, ni uradov, ni obrtnikov, še zobozdravnika sem upravičeno prestavil. Nobenih skrbi, nobenega pregovarjanja. Časopis mi dostavijo, smeti odpeljejo. Normalno sem nastopil svoj delovni dan pri fejsbuku. V ozadju slišim glas: Pejva kam ven. Nobena sreča ni popolna. Srečno!
***
Kdor ne ve, kam bi sam s sabo in svojim življenjem, se kar naprej trese in išče krivce in zarote, ki ogrožajo njegovo praznino. Živi, dokler si živ, dolgo itak ne boš. Naposlušal si se slabih novic, zdaj se pa loti česa prijetnega. A ne?
***
Sem vesel. Na priporočilo svojcev sem zjutraj izvedel test okuženosti. Globoko sem vdihnil, zadržal dih za 10 sekund (še več) in - nisem padel v depresijo.

Na Volnik

Burja je kar pošteno vlekla, ko sva v soboto (17. 11.) okoli desetih pripeljala na Opčine. A burja ni ovirala tržaških kolesarjev, ki so ji, primerno oblečeni, pridno kljubovali. Na parkirišču pod obeliskom sva se dobila z najinima prijateljicama, sestrama Lauro in Marijo, ki sta nama razkrili svojo namero: na Volnik. Prvič slišim, sem zinil. Nič hudega, vsaka reč je enkrat prvič, sta odvrnili. Zapeljali smo se nazaj skozi Opčine in sredi naselja zavili na levo proti vasi Repen. Čeprav smo videli skalo in na njej nekakšno trdnjavo, nismo imeli časa, da bi se ustavili in razgledali. Pa bi bilo vredno.

KLIKNI NA SLIKO ZA POVEČAVO

Vas Repen (Rupino) je del občine  Repentabor (Monrupino) v tržaškem zaledju. Meji na občino Sežana. Občina Repentabor ali Veliki Repen (Rupingrande) je primer razpršene občine (comune sparso), v kateri je več naselij, njeno ime pa ni povzeto po imenu nobenega naselja v njej in figurira samo kot ime celotne občine. V tej občini so naselja (po velikosti) Repen, Fernetiči in Col, zaman pa bi iskali naselje, ki bi se imenovalo Repentabor (Veliki Repen) ali Monrupino. Sedež občine je v naselju Col. V občini je skoraj 80% prebivalcev Slovencev. Kasneje smo na poti srečevali skoraj same Slovence.

Vir: wikipedia.it - Monrupino, Veduta

Nessun autore leggibile automaticamente.

Zanimivost občine je repentaborska skala s cerkvijo na njej, vidna od daleč s slovenske in italijanske strani. Na ruševinah rimske utrdbe na griču nad Colom, ki je služila v bojih proti Histrom, je bila že ok. leta 1000 zgrajena cerkvica. Na njenih ruševinah pa so v 16. stol. postavili novo cerkev Marijinega Vnebovzetja, ki jo je l. 1513 posvetil tržaški škof Peter Bonomo, Trubarjev učitelj. On je zaslužen, da je naš veliki "oče slovenščine" sklenil pisati slovensko. Kasneje so cerkev obdali z obzidjem, saj je bil ob njej protiturški tabor. Ob cerkvi je skala, na kateri je po legendi odtis stopala Device Marije. Priprošnja Mariji z dotikom te skale pomaga k plodnosti. Pravzaprav so se ženske kar  ulegle na skalo in s trebuhom podrsale po njej, da je pomagalo.

V Repnu si je možno ogledati kraško hišo. Zadnjo nedeljo v avgustu pa se vsako leto tam odvija kraška ohcet. V občini je tudi fojba, v katero naj bi - po italijanski wikipediji -  ob koncu 2. svetovne vojne po bitki za Občine v maju 1945 med jugoslovansko in nemško vojsko zmetali nekaj trupel nemških vojakov in tudi tri italijanske železničarje.

Poleg cerkve na skali je Repen znan po nogometnem moštvu Kras Repen, ki je znano po svoji borbenosti in za katerega igra (je igralo) tudi več Slovencev (Jan Pahor, Erik Salkić, Jaka Štromajer, Anton Žlogar, Dalibor Radujko).

Na tem območju sta od leta 1996 dalje dve zavarovani naravni območji (riserva naturale) in sicer Veliki Medvedjak (Monte Orsario) v občini Repentabor in Volnik (Monte Lanaro, 544 m; volna = lana, it.) v občini Zgonik, ki je tudi pretežno slovenska. V tej občini je Briška jama (Grotta gigante), ki se ponaša z dvorano, največjo na svetu (po Guinessovi knjigi rekordov). Tudi te si nismo ogledali.

 

Tabla je poškodovana

Krenili smo mimo Repna do konca naselja, kjer je parkirišče s pregledno usmerjevalno tablo. Potem pa smo se po zložno vzpenjajoči se poti mimo bivšega vojaškega poligona začeli vzpenjati v hrib po tipično kraškem gozdnatem ozemlju. Gozd sestavljajo graden (hrast), cer (hrast z zelo hrapavo skorjo in bodičasto želodovo skledico) in črni bor.

Na živali nismo naleteli, če pa bi, bi najbrž srečali kaj kozjega, kakšno družino divjih svinj ali pa risa. Rjavi medved se priklati s slovenske strani.

Pot  vodi mimo starih oznak, da se bližamo italijansko-slovenski meji in da smo na meji. Table so stare, najbrž še iz časa Jugoslavije.  Okrog poldne je posijalo sonce in sedli smo na deblo na odprti jasi in pomalicali.

Vso pot smo odkrivali rastišča dežnikaric (marel) in nismo se mogli vzdržati, da jih ne bi nabrali vsak svojo boršo. Ne poznam italijanskih zakonov, a lahko si mislim, da je tako početje na naravovarstvenem območju, če že ne prepovedano pa vsaj zelo omejeno. Marija je nekaj omenjala gozdarsko stražo, guardio forestiero - mogoče je bilo gob toliko prav zato, ker jih domačini in "normalni" izletniki ne nabirajo. Saj tudi mi nismo ne vem kakšni gobarji, a tokrat se nismo mogli upreti zapeljivim lepoticam. Kakorkoli, prinesli smo jih domov, ne da bi nas kdo oštel.

 

 

Vrh Volnika je odprta, neporaščena ploščad, kjer danes stoji dvignjena lesena konstrukcija razgledne ploščadi, včasih pa je bilo tu poslopje italijanske karavle, ki so jo podrli, kar je trdno znamenje novega časa v medsebojnih odnosih. Na tistem mestu je samo nekakšno znamenje. Na vrhu lesene konstrukcije je informativna tabla, na kateri je slika beloglavega jastreba, ki ga poznamo z izleta na Cres. Tu je ena njegovih postojank. Iz zemljevida je razvidno, da je vrh Volnika na jastrebovi običajni poti s Cresa in nazaj. Precej je pihalo, zato smo tako odeti, čeprav ni bilo mraza. Z vrha je razgled daleč okoli; pod nami so bile slovenske kraške vasi, Komen, Tomaj, Dutovlje in druge; v ozadju Nanos. Na drugo stran pa Nabrežina, Tržič (Monfalcone), vse tam okoli in morje.

Nazajgrede bi lahko šli po makadamski cesti, ki so jo za vojaške namene zgradili anglo-američani v času STO, Svobodnega tržaškega ozemlja. A vzelo bi nam preveč časa, zato smo se po isti poti, po kateri smo se vzpeli, tudi spustili. S počitki in malico vred smo upokojenci zložno pohajkovali kake 4 ure. Kak tekač bi vse skupaj zmogel prej kot v eni uri.

Za slovo smo skupaj popili kavo na bloku na Fernetičih. Prijateljicama sva se zahvalila za zanesljivo vodstvo in odkritje novih-starih slovenskih pokrajin.

Presenečenja na Cresu (4. dan): Tu nej neč

Zadnji dan smo po zajtrku naložili kufre in se odpeljali - ne proti Porozini in na trajekt - ampak v nasprotno smer proti Pogani; tam spodaj naj bi bil zaliv s tem imenom. Mi smo se ustavili ob ruševinah starodavne gotske cerkvice sv. Vida. Stojijo še vsi štirje zidovi in apsida, strehe pa ni več. Zid v apsidi je ves zglajen, da se kar sveti, ker se tam ob dežju stiskajo ovce. Zdaj je bila še bolj privlačen motiv za fotografijo, kot spomladi, saj so povsod okrog nje oranžno-rumenkaste zvezdice osatov.

 

To je prva obiska vredna znamenitost. Druga je kal, ob katerem so se napajale ovce petero različnih lastnikov. Da se ne bi ovce mešale med sabo in da bi ovce vsakega lastnika imele dostop do svojega dela obrežja, so med posameznimi odseki zgradili suhe kamnite zidove. Vse to smo si ogledali in se malo sprehodili okoli.

 

Nazaj proti avtobusu sem se vračal skupaj z možakom, s katerim sva modrovala že tudi spomladi. Tam mimo teče po površju črna, plastična vodovodna cev. O tem sva se bila pomenkovala. Zdelo se je, kot da gre za deja vu, občutek, da sem to že enkrat doživel: na istem mestu, z istim človekom sva se pogovarjala o isti reči, skoraj da z istimi besedami. Ni bil deja vu; bil je pravi spomin na povsem resničen, skoraj enak pogovor na spomladanskem izletu. Vodovodna cev je speljana kar po površju, ker tu voda pozimi ne zmrzne. S tem se prihrani tričetrt sredstev za izgradnjo vodovoda, je dejal moj sogovornik, saj je kopanje jarka najdražje opravilo pri napeljavi vode.

Ja, sem dejal, kar dobro so uredili ta otok. Zastavili so si jasen cilj razviti turizem in temu so podredili vse ostalo.

Tu nej neč, je pribil moj Notranjec.

Osupnil sem, a nisem nič rekel, sam pri sebi sem si pa mislil: Lej ga Krajnca fovšljivega, ki ne bi priznal Hrovatu, da je kaj dobro naredil. Povsod po otoku so napeljali elektriko in vodo. Vse količkaj pomembne ceste so asfaltirali; do vsake vukozbičine je asfalt. Vse znamenitosti so zaznamovali, uredili muzeje. Povsod dobiš sobo, apartman. Vse živi za turizem. A to ni nič?

Nazajgrede smo se ustavili ob kažipotu do vasi s skrivnostnim imenom Filozići, simpatičnim imenom, ki ga v duhu takoj spremenim v Filozofići. Po asfaltirani cesti se sprehodimo skozi starodavni hrastov gozd. Ob poti so trhla debla starih hrastov z umetnikovo roko spremenjena v pravljična bitja, škrate in druge gozdne prikazni. Tam spodaj zagledamo precej široko in dolgo povsem zeleno trato brez kamenja, nenavadno za ta otok; na njenem delu opazimo gole za mali nogomet. Srečamo mlado mamico, ki v vozičku sprehaja svoj naraščaj. "Koliko je još do sela", jo vprašamo. "Sorry, don't understand." Kasneje preberem, da je v vasi umetniška kolonija. To je zadnja vas pred gozdnato, naravi prepuščeno Tramuntano. Kako lepo bi bilo tu, v tem miru sredi narave, prebiti dalj časa.

 

 

Na vožnji domov sem se spomnil domačina, ki nas je prestregel v Belem. Pozdravil sem ga in priznavajoče pokimal: Dobro ste to uredili. On je pa odvrnil: Da, lake pare, laže se živi, ali koliko dugo će. In mlelo mi je naprej. Ljudje se odseljujejo. Preostali se ukvarjajo s turizmom. Obdelovalne zemlje tako ali tako ni dosti, a še ta ni povsod obdelana. Število ovac upada. Stare poljedelske in ovčjerejske veščine se ne prenašajo več iz roda v rod. Vse manj je ljudi, ki znajo kaj narediti. Če ne bo ovac, bodo izginili jastrebi; ne bo volne za prejo in polst. Muzeji bojo ostali. Lepo urejeni, najsodobneje opremljeni z avdiovizualnimi pripomočki. Tisto volno bojo prinesli iz Zagreba.

Ostali bojo krš, morje in sonce.

Obiskovalcu bojo kar v hotelu ponudili očala za virtualno resničnost, da si bo lahko vse to ogledal kar v hotelskem naslanjaču.

Tu rejs nej neč.

Presenečenja na Cresu (3. dan): Slovenec tak in drugačen

V nedeljo smo malo poležali, za tolažbo, ker smo morali v soboto vstati zgodaj (ja, zato sva zamudila!). Potem sva se pridružila skupini, ki se je brezkompromisno zavzela za to, da upraviči namen izleta, ki naj bi bil pohod. Naprej na Lubenice! Lube-niiii-ce! Tudi te se potegujejo za lube-zenski izvor. Love-nice. So jim pa Rimljani rekli Hibernicia, temu imenu pa bi bolj pristajale Zimovice. Naj bo kakor koli, to je najvišje naselje na otoku (378 m) in pozimi gotovo najhladnejše, saj, kadar piha burja, pade temperatura tudi do minus 30, če sem prav slišal. Tudi ni zime brez snega. A? Na lipom Jadranu! To ni oviralo ljudi, da ne bi tam prebivali že nepretrgoma štiri tisoč let in da ne bi bilo to naselje za časa Rimljanov in v srednjem veku pomembno, z zidom ograjeno, utrjeno mestno središče. Zdaj čez zimo živita tam dva homo sapiensa, samec in samica, a ne skupaj. To je za Kranjca, ki gre na toplo morje, kar presenetljiv podatek.

Počasi, presenečenj je še več. Mimo razgledne točke, ob kateri je kamen, v katerega so Rimljani vklesali spodbudni napis CARPE DIEM, smo se z avtobusom zategnili do vasice Zbičina, kjer smo se ustavili ob kapeli (svetnika si nisem zapomnil), na kateri je spominska plošča, na kateri piše, da so jo zgradili vaščani leta 1912 za časa papeža Pija X, cesarja Franca Jožefa in škofa Antona Mahniča. Ja, tistega Antona Mahniča, ki je zatrl Simona Gregorčiča. Mahnič je bil namreč škof na Krku, predstojnik krške škofije, in je tam tudi pokopan. Literarni zgodovinar dr. Anton Slodnjak, ki je bil iz ideoloških razlogov v prejšnjem režimu predčasno upokojen, sicer pa tudi nagrajevan z državnimi nagradami, takole povzame Mahničevo zavrnitev Gregorčiča: "Mahnič je v smislu prenapete sholastične estetike in skrajno racionalistične razlage, ki ni upoštevala pravic domišljije in umetnosti, z ledeno logiko "dokazoval", da je pesnikova prošnja v pesnitvi Človeka nikar! bogokletna, pesimistična in panteistična." Kasneje je svojo sodbo o pesniku nekoliko omilil, a ubogi duhovnik Gregorčič, strt od zunanjih pritiskov in notranjih bojev, ni več upal svobodno izraziti svojih čustev in misli. Sam Mahnič je o kasnejših Gregorčičevih pesmih s čudno protislovnim obžalovanjem zapisal, da "niso več tako zanimive in izvirne, kot so bile v prvi knjigi" (nav. po Slodnjak, Obrazi in dela...1975, str. 168, 170). Bolj kot pri Slovencih je Mahnič v časteh pri Hrvatih, ki se celo zavzemajo za njegovo beatifikacijo. Tik ob kapeli je lepo prenovljena hiša; občudoval sem urejenost dvorišča in oljčnega nasada. Sopotniki so zvedeli, da je lastnik hiše Slovenec. Res je na vrtnih vratih povsem slovenski priimek. Sicer je bilo v kraju leta 2001 (zadnji podatek) 13 prebivalcev. Bi rekel, da jih je zdaj raje manj kot več.

 

Že v vasi se vzpne pot proti Lubenicam (378 m). Presenečenje: kakih 2 m široka pot navzgor je betonirana v dolžini kakih 500 m, če ne več, in lepo rebrasto profilirana, da se voda odteka. Svoj čas je bila to vozna pot. Po nepotrebnem sem vzel s seboj gojzarje, a na srečo sem obul superge; so le lažje. Višje gori se nadaljuje kamnita pot. Kmalu smo prišli do lokve, pravzaprav dveh kalov. Spomladi sta bila polna vode in regljajočih se zaljubljenih žab, zdaj pa je bilo vode prav malo, žaba pa komaj kje kakšna; dovolj da so fotografi navalili, da bi posneli to čudno žival.

 

Še malo smo se spotikali ob kamenju in že smo bili ob prvih hišah Lubenic. Hodili smo slabo uro, kar je zelo dober rezultat. Po postanku ob kavi v bifeju (kako se že imenuje? če si ne zapišem, pozabim!) smo si ogledali dva muzeja. V bivši duhovnikovi hiši (tudi ta se je odselil, ker ni več duš) je muzej volne in ovčarstva. Upravlja ga neka gospa, Zagrebčanka, ki se je poklicno ukvarjala z lutkarstvom, z izdelovanjem lutk. Tu izdeluje lutke iz volne in vodi ogled razstavne zbirke. Za to delo jo je pridobilo združenje (udruga) za ohranitev kulturne dediščine iz Rijeke. Mali muzej je sodobno urejen, prikazuje ovčerejo, pridobivanje in predelavo volne. Ogledali smo si celo na velikem platnu video o striženju ovac. Vse skupaj popestrijo razstavljene lutke od miniaturnih meduz do velike ovčje ali volčje glave.

                          

 

V nekdanji osnovni šoli, kajti tudi tu ni več otrok, deluje fant, ki se je sem, kot pravijo, zatekel, da bi se odvadil droge, verjetno po zdravljenju. Izdeluje polst (klobučevina, filc) in različne izdelke iz polsta, bodisi uporabne, kot so copate, ali pa okrasne, kot so različne figurice. Volno namaka in suši po postopku "banjašuga" (bagna-suga = zmoči-suši) in dobljeni polst barva z naravnimi barvili, ki jih pridobi iz različnih rastlin. Tu herojsko ostaja čez zimo.

V kraju je zadnji dan sezone še polno obratovala gostilna z jedačo in pijačo. Birtu se je videlo, da je že malo nataknjen in da mu mrzla burja, znanilka zime, prav pride. Spraševal sem ga namreč po nekem našem sopotniku, ki se je bil tam zasedel in smo ga čakali, pa je bil prav zadirčen.

Končno smo jo v polni sestavi ucvrli navzdol proti vasi Pernat, a smo se ji ognili in spet pristali v Zbičini na avtobusu. Odbrzeli smo - kolikor se po ozkih cestah da brzeti - proti vasi Orlec. Že takoj ko smo zapeljali vanjo, se mi je zdelo, da je drugačna od creskih naselij, ki smo jih obiskali doslej. Nekako bolj odprta, bolj domača se mi je zdela. Čakalo pa nas je še eno presenečenje. V vasi je precej velika cerkev sv. Antona Puščavnika iz 16. stol., kasneje povečana. V cerkvi pa freske Toneta Kralja. Nedavno tega je izšla monografija o freskah, ki jih je Tone Kralj naslikal na slovenskem Primorskem za rapalsko mejo (E. Pelikan, Tone Kralj, Prostor meje, 2017). Sistematično je v nevarnih časih za tako početje poslikal 50 cerkva in s freskami zaznamoval slovenskost tega ozemlja. Na freskah je z likovnimi sredstvi prikazal zatiralsko naravo fašizma tako, da je negativne like, na primer biriče, ki so tepli Kristusa, upodobil v barvah italijanske trobojnice in jim dal prepoznavne obraze fašističnih vodij (dučeja, d'Anunzija), pozitivne like pa je odel v barve slovenske trobojnice. Herojsko dejanje. Na freskah v tej cekrvi pa so bolj umirjeni prizori etnografske narave. Po ogledu cerkve smo se sprehodili skozi vas. Hiše so zgrajene okoli velike vrtače, kar daje vasi slikovito razgibanost.

 

 

V avtobus smo sedli prijetno utrujeni od hoje in tudi duhovno potešeni od vseh lepot in presenečenj.

Presenečenja na Cresu (2. dan): Strgalec in beloglavi jastreb

Drugo jutro se obirava in si dovoliva, da naju "cel avtobus" čaka več kot še vljudnih pet minut. Prisluživa si nujni telefonski klic vodnice in privoščljiv posmeh redoljubnih Notranjcev. Svoj prekršek sva skesano v notrini premlevala vso pot do Malega Lošinja, kamor smo se namenili, da bi si ogledali Muzej Apoksiomena. "Leta 1996 je", kot piše slovenska wikipedia, "belgijski turist ... pri potapljanju ob otočku Vele Orjule na peščenem dnu med dvema skalama, na globini 45 m, opazil nenavaden predmet človeških oblik. Izkazalo se je, da gre za kip..." - za bronasti grški kip mladeniča, atleta, verjetno rokoborca, ki si po tekmi s strgalom čisti s kože s peskom in oljem pomešan znoj (apokseo, ostrgam). To je kip Strgalca ali grško Apoksiomena, eden od menda osmih podobnih kipov na svetu, nekoliko višji od naravne velikosti. Ostrgano mešanico olja, znoja in peska (gr. gloios) so filtrirali in prodajali kot dragoceno zdravilo. Pomenu te najdbe primerno so o prezentaciji najdbe odločali najvišji hrvaški državni organi in sklenili, naj bo kip razstavljen v Malem Lošinju v nekdanji palači Kvarner. Ko sem si spomladi ogledal ta muzej, kjer je dogajanje okrog enega samega kipa predstavljeno v treh etažah palače, se mi je zdelo, da gre za pretiravanje z marketinškim motivom. Po premisleku sem ugotovil, da sem s to oceno razkril svojo lastno slovensko pretirano skromnost in nagnjenje k samozatajevanju. V resnici gre za veličastno in znamenito najdbo svetovnega pomena. Edino prav je, da so Hrvatje ravnali po načelu "nek se vidi raskoš" in dali tej najdbi ustrezen poudarek. Odličen članek o tem kipu je v slovenski wikipediji pod geslom "hrvaški Apoksiomen". (https://sl.wikipedia.org/wiki/Hrva%C5%A1ki_Apoksiomen).

  

Ker sva si bila kip že ogledala spomladi, sva se sklenila pridružiti skupini, ki se je podala navkreber do cerkve Marijinega rojstva. Ker pa sva se zadržala v lokalu, kjer sva poskrbela za nujne potrebe, sva zamudila odhod skupine. Prepuščena sama sebi sva se podala navkreber po ulici, ki vodi mimo Marketa. Tam naj bi potem na levi ali na desni zavila po stopnicah navzgor in še malo levo ali desno in bi prišla do cerkve. Seveda, če dva trmoglavca hkrati šofirata, gre ciza cik-cak. Ko zagledava prve stopnice, vprašava ženski, ki sta prišli naproti, če greva prav. "Nismo odavde". Potem nama neka gospa razloži, da tri stopnice niso dovolj in da "ima mnogo stepenica". Prideva do "mnogo stepenica". Potem zagledam cerkveni zvonik - na nasprotni strani. Pravim: "Lej, tamle je cerkev, tja morava." "Ne, tja že ne, to je druga cerkev." Aha, torej morava k tisti cerkvi, ki je ne vidiva. Že mogoče. Tudi Boga ne vidiva, ampak obstaja. Hoja navkreber mi prija, zato ne protestiram preveč. Prideva do obetavnega napisa na ulični tablici: KALVARIJA. Hm, pa naj bo kalvarija. Itak. Po kratkem vzponu prideva do gozda in do zidane kapelice, ene od postaj križevega pota. Od ene do druge se vzpneva do zadnje - in za zadnjo, glej jo, res, majhna cerkvica. "Vidiš, sem rekla." Ni cerkev Marijinega rojstva, ampak kapela sv. Blaža ali Jožefa, recimo. Od nje greva navzdol proti tisti  

 

cerkvi, ki se sedaj kaže v vsem veličastju na nasprotnem bregu. Moja družica ima čudovito lastnost, da zmote nima za zmoto ampak za odkritje, v tem primeru za odkritje grma lovora, ki se mu posveti z vso pozornostjo. Medtem ko mene žene k cilju, ki ga vidim pred sabo, se ona mirno posveča nabiranju nekega zelenja. Čutim, kaj ima za bregom: Ne boš, ne boš k tisti tvoji Mariji! Po strani ošine kažipot, zadnji jasni dokaz pravilnosti moje poti: ŽUPNA CRKVA SV. MARIJE. Brez besed. Ko po ulici Svete Marije prideva do velike crkve Svete Marije, se dela, kot da je ne vidi. Zatopljena v svoj opravek ureja zelene vejice in jih tlači v nahrbtnik. V cerkvi neka nuna vodi verouk, zato ne vstopiva.

 

Pot nazaj je kratka. Do avtobusa prideva četrt ure prezgodaj. Tako sva obilno "not prinesla" jutranjo zamudo. Brez haska in neopaženo. Izkazalo se je, da avtobus ne more odpeljati: promet je ustavljen zaradi malega maratona. Vsi bojo legalno zamudili. Stali smo ob ulici in spremljali tekmo. Za policijskim motoristom je prvi pritekel neki črno črni fant, gotovo kak Kenijec. Daleč za njim še trije njegovi rojaki. Šele nato nekaj svetlejših postav in za njimi dve črno črni dekleti. Potem ostala bela vojska. Prvi kenijski tekač je bil ne prav visok mladenič zelo skladne postave, slokih mišic, pravzaprav droben. Idealen gibalni stroj. Vsega občudovanja vreden. Tekel je tako hitro kot jaz na sto metrov v najboljših časih.

 

Nazajgrede smo se ustavili v Osorju, starodavnem rimskem Apsorusu (rimska naselbina ustanovljena leta 167 p.n.š. na temelju prazgodovinske naselbine), ki sem ga tako ali drugače obiskal že velikokrat, pa še nikoli vsega pregledal in ob vsakem obisku se mi odkrije kaj novega. Tokrat je bila odprta cerkev Marijinega vnebovzetja iz 15. stol., tako da smo lahko pokukali noter. Ogledali smo si še ostanke frančiškanskega samostana. Prebivalstvo včasih pomembnega mesteca se je zmanjšalo na manj kot 50 oseb. Samo v poletni sezoni oživlja kraj glasbeni festival Osorski večeri. Poseben značaj dajejo kraju kiparske upodobitve znamenitih hrvaških glasbenikov in skulpture, ki so tako ali drugače povezane z glasbo. Na eni od skulptur pa je upodobljena kuna. Kunino krzno je bilo v srednjem veku plačilno sredstvo tako v hrvaškem Primorju kot v Slavoniji. Posebna znamenitost je osorski most, ki je bil včasih dvižni, zdaj je pa vrtljivi. Preliv med Cresom in Lošinjem odprejo dvakrat na dan. Ob spomladanskem obisku smo lahko počakali, da so zavrteli most in sprostili plovno pot, tokrat pa smo se tam znašli ob neprimernem času.

 

Po opoldanskem odmoru smo se napotili v naselje Beli na severovzhodu otoka. Rimljani so ta predel imenovali Caput Insulae - glava otoka. Po vratolomni vožnji po ozki cesti nad strmim pobočjem, po katerem bi se, če naš voznik ne bi bil prav spreten, zvalili v morje, pred tem pa večkrat prekobalili, smo pred seboj uzrli slikovito piramidasto gručo hiš s cerkvenim zvonikom na sredi. A preden se napotimo tja, se ustavimo pred poglavitnim ciljem naše poti - pred Centrom za reševanje beloglavih jastrebov (Eko-centar Caput Insulae, Beli). Po hrvaško so to "bjeloglavi supovi". Ugibali smo, kako prevesti te "supove". So jastrebi ali orli? Angleški prevod v naslovu Centra je "griffon vultures", kar je ornitološko pravilno, vendar slovensko težko dobesedno prevedljivo. Angleško-slovenski slovar prevaja "griffon" s "krilati lev" (mitološko bitje; prav tako pojasnjuje Oxford Advanced Dictionary of Current English). No, ta bi bila malo huda. Moje namizno raziskovanje je privedlo do naslednjega izida. Ta ptica (Gyps fulvus) spada v vrsto mrhovinarjev, družino mrhovinarjev Starega sveta (Aegypiinae), poddružino jastrebov mrhovinarjev; domuje ob sredozemskih obalah. Torej bi njeno ime najbolje slovenili z "beloglavi jastreb". Beloglavi orel (Haliaeetus leucocephalus; angl. bald eagle, slov. plešasti o.) pa je doma v Ameriki, zato tudi nacionalni simbol ZDA. Sta si pa ptici na videz precej podobni, čeprav imata tako zelo različni latinski imeni. V Centru, ki domuje v nekdanji osnovni šoli (otrok ni več!), so nam povedali, da je populacija beloglavih jastrebov ogrožena, delno zaradi pomanjkanja mrhovine, ker je vse manj ovac, delno zaradi velike občutljivosti naraščaja mladih ptic, ki padajo v morje, ko se učijo leteti. Sodelavci Centra jih rešujejo in v veliki zastekleni kletki za šolskim poslopjem, do katere nismo mogli, dogojijo. Poleg tega nastavljajo jastrebom ovčja trupla. Nismo imeli vtisa, da je teh ptic malo, saj so nas ves čas preletavale. Mogoče starši iščejo svoje otroke. Ker je zunaj vabilo popoldansko sonce, sem se znanosti v Centru naveličal, čeprav je vse urejeno in prikazano z vsemi sodobnimi pripomočki. Na koncu sveta torej - znanstveni inštitut!

 

Še sprehod do vasi Beli, ki leži 100 m nad morjem. Pod njo je majhno pristanišče, ki pa je precej izpostavljeno vetrovom. Posebna znamenitost kraja je rimski most čez ozko skalnato sotesko. Kaže, da so v časih, ko ni bilo trajekta tam, kjer se istrska obala najbolj približa otoku, pripluli na otok iz smeri Reke v pristan Beli, od tod pa je pot vodila dalje preko mostu in vzdolž otoka do Osorja. Malo smo se zadržali na osrednjem trgu ob cerkvi in se nato napotili nazaj proti Eko-centru do avtobusa. Nedaleč od Eko-centra je za to okolje (pre)velik penzion ali hotel, vsekakor se zdi predimenzioniran.
Nazajgrede je avtobus ustavil še enkrat, da smo se sprehodili do zaselka Predoščica z nekaj starimi hišami in nekaj obnovljenimi in sodobno preurejenimi poletnimi rezidencami. Nazaj na toplo nas je pregnala prav mrzla burja.

 

Presenečenja na Cresu (1. dan): Tudi podgane se sončijo in kopajo

Pred mnogimi leti, ko sem prvič prevozil Cres od Porozine do Punta Križe, se mi je zdel pust in negostoljuben otok. K temu vtisu so prispevala skoraj gola skalnata pobočja, porasla le z redkimi grmiči in šopi bodičevja in takrat še slabe, večinoma makadamske ceste, s koničastim kamenjem.
Letos sem ta  otok s skupino Alenke Veber (Zavod Rihtarjeva domačija) obiskal kar dvakrat: spomladi in jeseni. Obakrat sem odkrival izredno pestrost tega na videz dolgočasnega otoka. Spomladanskega izleta nisem opisal, ker me je prehitelo poletje, zato bom v ta, jesenski, opis sem in tja dodal spomladanske vtise.

Tokrat smo se odpravili na pot zadnje dni septembra s skupino, ki so jo do polovice sestavljali domačini in domačinke iz Babnega polja, Alenkinega rojstnega kraja in zdaj stalnega bivališča, in Cerknice, drugo polovico pa smo nabrali v Ljubljani. Med tridesetimi nas je bilo pet moških s šoferjem (podjetje zaitex) vred.

V petek, 28. septembra opoldne, smo se v čudovitem sončnem dnevu pripeljali do trajektne luke Brestova. Ker je bilo do odhoda trajekta še nekaj časa, sem v lovu za fotografskimi motivi sklenil malo raziskati plažico pod cesto ob pristaniškem pomolu za trajekt. Domačini imajo tam na obali spravljenih nekaj čolnov, ki so v vseh položajih moja hvaležna motivika ob prepletih zarjavelih pristaniških naprav, vrvja in lesa.

(Za povečanje slike klikni nanjo)

 

Ko sem se sprehajal po produ, sem skoraj pohodil neko živalco. Sklonil sem se, da bi si jo bolje ogledal, in v nekakšnem priročnem gnezdecu iz odpadlega listja zagledal mlado podgano z dolgim in gnusnim, nedvomno podganjim repom, ki je nepremično ležala. Je živa? Je morda bolna? Slišala je moje stopinje in se zganila in malo premestila. Stegnila se je in trebušček nastavila soncu. Prav zares. Podganica se je sončila. Medtem ko sem jo opazoval, se je še malo obračala in nastavljala soncu, potem pa je zadrobencljala k vodi. Bo zaplavala? Ne. Nastavila se je valčku, ki jo je vso obpljusknil, tako da se je morala zravnati in s tačkami zavarovati oči. Potem se je spet ulegla malo više, se razprostrla na soncu in sušila. Čisto nič se ni bala. Začutil sem simpatijo do tega bitja in globoko sorodnost z njim, toliko bolj, ker si je nekaj korakov stran na skali sedeč namakala noge v morju in nastavljala obraz soncu moja žena. To je bil obetaven začetek našega izleta.

 

Na poti iz Porozine do mesta Cres smo se ustavili ob cesti na najožjem mestu otoka pod najvišjim vrhom, 648 m visokimi Goricami in le malo nižjim Sisom (638 m). Od tod je lep razgled na obe strani tega, po novih meritvah, največjega po površini in najdaljšega jadranskega otoka.

 

Tudi tokrat smo se nato ustavili pri hotelu Kimen, na začetku širnega avtokampa Kovačine. Že pri prvem obisku mi je bil ta hotel všeč z vsem, kar ponuja. Po moji laični sodbi je lepo umeščen v okolje, z obale skoraj neviden, z lepo urejeno okolico, z lepim pretokom med notranjimi in zunanjimi površinami jedilnic in lož. Sobe so modernistično minimalistične, a dovolj udobne za ljudi, ki večino časa prebijejo zunaj njih. Osebje prijazno in ustrežljivo, bolj prisrčno domačno kot svetovljansko uglajeno.

 

Alenka je bila prvi dan do nas prizanesljiva. Do večerje smo bili prosti. Kaj bi v tem čudovitem, skoraj še poletnem sončnem popoldnevu drugega, kot da sva se odoločila za kopanje. Do najinega konca plaže vodi betonirana pot mimo cvetličnih nasadov in cvetočih grmovnic. Zdaj visijo z vej različni plodovi in semenje, ki ga prvič vidim. Srečujeva druge kopalce, sprehajalce, kolesarje: živahno a hkrati mirno brez vsiljeve hrupne muzike in sejmarjev.

 

Temperatura vode je bila ravno na meji znosnega. Ko zabredeš v vodo, bi šel raje ven, a ko se premagaš in počasi potopiš vanjo, je čudovito. Po dveurnem kopanju sem se počutil tako lahkega, da sem bil takoj pripravljen na pohod v mesto. Ob creskem mandraču in okoli središča mesta sem se sprehodil že večkrat, tako da nisem odkril ničesar novega. Začutil pa sem prijetno mirno posezonsko vzdušje ob zahajajočem soncu. Nisva se dolgo zadržala. Čeprav ni bilo več dolgo do večerje in tudi nobene vročine in žeje ni bilo, sva si privoščila sladoled. Prav tam kot spomladi.