ŽIVETI PO MAČJE

 

 Priročnikov za osebnostno rast sem se že kar malo naveličal, čeprav je res, da v vsakem najdeš kaj novega in drugačnega. A tokrat sem na ustreznem oddelku knjigarne MK v konzorciju brez pomišljanja segel po lično oblikovani knjižici z naslovom Živeti po mačje. Sklenil sem bil namreč, da bom samo malo pogledal in nič kupil, nobene nove knjige, nobene knjige ... nobene ... Ta moj nenadni nehotni, pravzaprav protivoljni gib ima svojo predzgodovino. 

Ana, najina vnukinja, je svojim staršem, s katerimi živimo v isti hiši, ob selitvi zapustila prekrasnega sivo-grahastega mladega mačka. Z rdečo ovratnico je pravi mali puhasti lepotec. Težko se je ločila od njega in najbrž tudi on od nje, saj sta se, dokler je bil pri njej, kar naprej muckala. Vsem nam je bilo težko, ko smo dojeli, da je ločitev neizogibna in da se bosta odslej videvala le še ob Aninih obiskih. A mali se je kmalu navadil novega okolja, obvladal higienske navade, in si izboril svoj prostor za dremež, tako da je iz njegovega najljubšega fotelja - vsaj za svoje urice - pregnal svojega gospodarja. Vztrajno je ob vsaki priliki, ko je gospodar dvignil zadnjico, zasedel njegovo ogreto mesto. Kmalu je  raziskal vse kotičke stanovanja in nekega dne si je upal po stopnicah gor k nama. Ko je pretaknil vse kote, ga je zanimalo še, kaj je za lamelami zastirala balkonskih vrat. Bala sva se ga spustiti na balkon, češnjeve veje segajo prav do njega in če pobegne na češnjo - kdo ga bo spravil dol. A vsakokrat ko je prišel k nama, se je smukal okrog balkonskih vrat, s tačko odrival zastiralo in hrepeneče zrl ven. Pa ne moreš, a da mu ne odpreš! Potem se je ženi stiskalo srce, ko je splezal čisto na rob balkona, stegoval vrat v globino, in je kazalo, da bo padel dol. Ma kaki, saj je maček!  Ob vsem tem je najbolj čudno to, da ne vem, kako mu je ime; jaz ga kličem Miki.

Ob njem sem se spomnil starega muca, ki nam ga je pred leti zapustila hčerka. Klicala ga je Liber, svobodnjak. Dogodek, ki mi je ostal v živem spominu. sem nekje že opisal, pa naj, starec, ponovim zgodbo. Nekoč se je na naši trati, tik ob vrtni ograji, znašel mačji mladič - od kod in čigav, ne vem. Naš stari mačon je imel poleti, ko smo se več zadrževali na vrtu, ob hišnem zidu skledico s hrano in vodo ali mlekom. Malček jo to opazil, mikalo ga je, da bi pil, a si ni upal premeriti nekaj metrov do skodelic, ker je tam na drugi strani vrta opazil velike človeške živali. Mucka je opazil tudi stari muc. Počasi in premišljeno, nonšalantno, kot da ni nič pomembnega in da se bo samo malo sprehodil, je odkorakal do ustreznega mesta in sedel med nas in skodelico. Zravnano je sedel na zadnjih tacah in s svojo držo dal malemu vedeti, da lahko pride in da ga bo zavaroval pred velikimi živalmi. Zares se je mali počasi in previdno približal skodelici s sladkim mlekom. Medtem ko je pil, ga je muc ves čas stražil.

Takrat sem spoznal, da je v mačku nekaj več - danes vem, da v vseh živalih - nekakšna empatija. Zrcalni nevroni ali karkoli pač, ni pomembno. Naukov starega muca pa s tem ni bilo konec. V neusmiljenih bojih z drugimi mački je dobil težke poškodbe. Nekoč se je priklatil domov z grozljivo rano: kot bi mu manjkal del lobanje in oko mu je bingljalo iz očesne votline na živcu. Rana se mu je zacelila, a odslej je bil brez enega očesa. S starostjo je izgubil tudi skoraj vse zobe. Sedela sva na vrhu naših stopnic in pital sem ga z mačjo pašteto. Do zadnjega se je skušal vzpeti k meni na kavč, a ni več mogel. Videl sem zadnji trzljaj njegovega telesa. S hčerjo sva ga spodobno pokopala za Savo. Liber je bil zame velika šola o preživetju in vitalnosti. Upam, da te bom lahko posnemal, Liber, ko bo prišel moj čas, sem si mislil.

Z mačjo knjigo na prtljažniku sem prikolesaril do doma. Na cesti pred hišo - Miki. Ko me je opazil, se je sredi ceste - enosmerne, po kateri na srečo vozijo avti počasi - prevalil na hrbet in dal vse štiri od sebe. Navadil se je, da ga počoham in ker mu paše, se prekobali na hrbet, da ga dosežem še po trebuhu; če ga požgečkam, me pa popraska z vsemi štirimi tačkami pa še ugrizne - samo tako za hec, to dobro razlikuje. Zaupa mi in to brez zadrege in rad pokaže. Miki, s tem me zelo počastiš. Sam sebi se zazdim dober človek; dobra, nenevarna človeška žival.

ČAS, PREŽIVET Z MAČKO, NI NIKOLI ZAPRAVLJEN.

SIGMUND FREUD

DODATEK S FEJSBUKA

Kakšna je razlika med mačjeljubci in pasjeljubci? Ker sem (bil) oboje, vem, da vsako od teh dveh bitij nagovarja druga naša nagnjenja, zato ne bi bilo prav ustvariti še eno ločnico med že tako razdeljenimi Slovenci. Mačka imam rad, ker je neodvisen, ker mi ne vzbuja slabe vesti, saj se znajde sam; ker odkrito zahteva, kar misli, da mu gre, pa se vseeno pusti pobožati in je lahko na moč prijazen in priliznjen. Pes pa izzove pri meni občutke krivde in dolžnosti, kadar me pogleda s tistimi pričakujočimi očmi in občutke oblastniške premoči, kadar ubogljivo sede in mi da taco; in seveda občutke "najboljšega prijatelja", kadar položi glavo v moje naročje. Oba sta dober pripomoček samodiagnostike, če si ob njiju prisluhneš.