MIROVNIKI

 Sem za mir in proti vojni. Vendar ni res, da je vsak mir boljši kot vojna. Mir lahko pomeni "sužne dnove". Vojna za pravičen mir, za osamosvojitev, je smiselna. Sam ne bi bil za mir v primeru, če bi tuja vojska okupirala Slovenijo in grozila z uničenjem slovenskega naroda in kulture. Takrat bi se uprl in ne bi preračunaval, kdo bo imel od mojega upora posredno korist. Nisem tam, sem tu. Če uspem, bo imel korist v prvi vrsti moj narod, ki se bo ohranil. Zato sem v duhu na strani partizanov v 2. svetovni vojni in teritorialne obrambe v osamosvojitveni. Zato razumem boj drugih narodov za obstoj, samostojnost in ohranitev narodne samobitnosti. Vsa čast učinkovitima mirovnikoma Drnovšku in Kučanu, ki sta odvrnila nasprotnike od nadaljevanja vojne proti narodu, ki je uresničil pravico do samoodločbe. Sedanji mirovniki ne naslavljajo pisma na napadalca, ampak pozivajo podpornike branilcev v svoji hiši, naj odnehajo.

 Oborožen upor v neenakem razmerju moči res lahko prav tako pomeni uničenje naroda, če bi se navidezna premoč nasprotnika izkazala za dejansko in uspešno. V takem primeru bi se sam pokoril premoči, ki grozi z uničenjem, če bi s tem odvrnil uničenje, in se zatekel k drugim oblikam ohranjanja samobitnosti naroda v podrejenem položaju v upanju na boljši mir.

 Na Planetu so se izoblikovale tri zveze držav pod vodstvom treh močnih kapitalističnih držav, ZDA (NATO), Rusije in Kitajske (BRICS in ŠOS). Samo ena med njimi je izrecno vojaška, a v drugih dveh je za "mirom" tudi orožje, atomsko. Vsaka od pobudnic teh zvez ima svoja interesna področja, ki jih vpleta v svojo politiko, kamor pošilja svetovalce, podjetnike, orožje in tudi vojake in podpihuje notranje spopade v svoj prid. Ne vem, zakaj se govori samo o "ameriškem imperializmu" in "imperialnih in kolonialnih težnjah ZDA", čeprav lomastenja ZDA po svetu s prozornimi izgovori ni mogoče zanikati. Imperializem je po Leninu zadnji stadij kapitalizma. Morda so res samo ZDA v zadnji fazi kapitalizma in zato drugi dve velesili še nista imperialistični, naj pikro pripomnim. »Vzhodnega imperializma« ni? Vse te velesile imajo vojaško industrijo. Morda je res ameriška bolj zahtevna, a drugih ne gre podcenjevati – imajo kupce. Atavistično govorjenje o "zahodnih imperialistih" me spomni na začeten odnos OF, ki se je kmalu zatem oprla na pomoč zahodnih imperialistov v zmagovitem NOB.

 Neodvisna država Ukrajina s samobitnim ukrajinskim narodom je bila napadena. Napadalci opravičujejo svoje dejanje z ogroženostjo zaradi približevanja Nata njihovim mejam, ki pa ga s svojim napadom spodbujajo. Opravičujejo ga z zaščito ruske manjšine, do neke mere upravičeno, in njeno težnjo po združitvi z »matjuško«. Obkladajo izvoljeno ukrajinsko vodstvo s »fašisti« in zanikajo obstoj ukrajinskega naroda in njegovo pravico do lastne države. Priznali bi jo morda samo kot podrejeno Rusiji. Če bi padel diktator Lukašenko, bi ista usoda doletela Belorusijo. V Čečeniji po ruskem uničenju dežele vlada ruska marioneta diktator Kadirov.

 Do sedaj je Rusija v vojni zasedla vsa sporna območja Ukrajine. Odreči pomoč Ukrajini v tem trenutku pomeni prepustiti Rusiji ta vitalna področja in morda celo vso državo, ki bi ponovno postala ruski satelit. Še naprej podpirati boj Ukrajine za neodvisnost morda pomeni izboljšati pogajalske pozicije Ukrajine, spričo tega, da se je tudi za napadalko »posebna vojna operacija«, s katero naj bi zamenjali vlado v Kijevu, sprevrgla v zahtevno vojno, ki stane. Pozivati k miru v tem trenutku pomeni priznati zmago ruskemu imperializmu, ki obnavlja sovjetski imperij.

 Postavili smo se na stran napadenih in pravice narodov do samoodločbe. Smo v severnoatlantskem paktu. Lahko bi bili v kakem drugem ali pa v nobenem. Za članstvo v tej zvezi sta na posvetovalnem referendumu glasovali dve tretjini volivcev; zakon o ratifikaciji pogodbe je sprejel parlament. Vlada mora izvajati tako izraženo voljo ljudstva. Dokler smo v paktu, moramo spoštovati dogovore, upam da tudi v lastno korist. S tem, ko se mirovniki obračajo na slovensko vlado z zahtevo, naj prelomi obveznosti, ki sledijo iz pridružitve atlantski zvezi, jo pozivajo, naj ravna proti volji večine ljudstva. Očitno ta v njihovih očeh ni dosti vredna.

 ZDA podpirajo vojno, dokler so se Ukrajinci pripravljeni boriti (zanje). Tako mirovniki navajajo neki vir. Dodajam: Mirovniki pa podpirajo mir, ki ga bojo morali požreti Ukrajinci (za nas). Pri vsej stvari je še najbolj spodbudno to, da je naša civilna družba živa in ni enoumna, do česar pri nas nikoli ni daleč.

(Objavljeno v pismih bralcev v SP Dela 23. 8. 2024)

xxx

Na moj prispevek v rubriki Prejeli smo v Sobotni prilogi 23. avgusta 2024 z uredniškim naslovom Kdo odloča o vojni in miru, se je odzval gospod Aurelio Juri. Hvala za odziv, najhuje je, če te spregledajo. Očita mi, da primerjam neprimerljivo. Primerjam slovenski boj za neodvisnost z bojem Ukrajincev za neodvisno državo v mednarodno priznanih mejah. V obeh primerih gre za pravico narodov do obstoja, do neodvisnosti in samoodločbe; do tega, da se znebijo okupatorja. V obeh primerih se (je) narod bori(l) proti močnejšemu okupatorju. V obeh primerih so ta boj podprle zahodne države, med NOB zavezniki na bojnem polju, v osamosvojitveni vojni evropske države z diplomacijo. Ukrajino podpirajo z orožjem, ker napadalca ni bilo mogoče spraviti z ukrajinske zemlje po mirni poti. Kot sem se postavil na stran našega boja v dveh vojnah, tako sem na strani Ukrajine v sedanji pravični, obrambni vojni. Ne brezpogojno, ne »do izginotja sveta«, ampak do koder gre; do pogajanj.

Gospod A. J. obžaluje, da ni prišlo do »močne diplomatske ofenzive« takrat, ko se je že napovedoval oborožen spopad. Vrsta evropskih državnikov je tik pred invazijo in takoj po njej obiskala Putina. Znašli so se eden za drugim njemu nasproti na drugem koncu carsko-bele, petmetrske mize, predaleč, da bi ga omehčali: francoski predsednik Macron, nemški kancler Scholz, avstrijski kancler Nehammer, avstrijski predsednik Van der Bellen, madžarski premier Orban in nekdanji nemški kancler Schroeder. Res sta manjkala de Michelis in Van den Broek. Bi morali Evropejci okrcati Zelenskega, da je šel predaleč v zatiranju ruske manjšine, in mu svetovati, naj se ne upira močnejšemu, da ne poruši »geostrateškega ravnovesja«?

Zastaviti si moramo druga vprašanja. Od kod pravica Rusiji, da obnavlja sovjetski imperij? Zaradi zgodovine? Ker ima jedrsko orožje in si jemlje pravico močnejšega? Zaradi samoobrambe? Kdo ogroža Rusijo – Rusijo, ne Sovjetske zveze, ki je ni več? Katero bivšo sovjetsko republiko ali satelitsko državo je že napadel Nato in jo proti njeni volji zasedel? Zakaj Finska in Švedska nista bili v Natu do Putinove eskapade? ZDA, EU in Nato so še vedno zadržani v podpori Ukrajini. Zelenski ni zadovoljen s to podporo, rad bi več; rad bi pregnal okupatorja z ukrajinske zemlje. Ogroženost Rusije je Putinov ideološki konstrukt: odpor proti kulturnemu »pozahodenju«. Kot da niso bili najboljši Rusi hkrati izvrstni predstavniki evropskega duha, zahodnega in vzhodnega. V resnici gre Putinu za obnovitev imperija, še prej pa za Donbas in Krim, za gospodarstvo, vojsko in pristanišča. In zasedel je, kar misli, da mu pripada. Zakaj naj bi se Rusija upravičeno čutila ogroženo od Nata, njene sosednje države pa kot da niso ogrožene od Rusije ali že podrejene? Zakaj naj bi bili ruski apetiti legitimni, težnje po osvoboditvi izpod ruskega jarma pa ne?

Kakšna je perspektiva podpiranja rusko-sovjetskega imperija in nasprotovanja »redimenzioniranju vloge Ruske federacije kot mednarodnega soodločevalca«, kot piše A. J.? Vrnitev v preteklo ravnovesje moči na meji varšavskega pakta namesto približevanja Rusije evropski družbi, približevanja, ki se je začelo z razpadom SZ in nemško (in našo) zaupljivo in neprevidno odprtostjo; vrnitev v preteklost namesto ustvarjanja širnega, svobodnega območja miru od Atlantika do Pacifika? Morda je po Schroederju tudi Merklova z izkušnjo sovjetskega režima naivno gledala dalj v prihodnost povezovanja vzhoda in zahoda. Žal je na škodo svoje države slabo ocenila apetite svojega nekdanjega sodeželana v DDR, sovjetskega vohuna, ki je iz osvobojene a utrujene Rusije ustvaril režim vohunov, ki se sprehajajo po rdeči preprogi v njegovem spremstvu. Putin je cokla svetovnemu ravnovesju moči.

Realistično mirovništvo naj ne bi podpiralo preteklih paktov ampak osvobodilne težnje in preudarno ustvarjanje prihodnjega.

Dr. Blaž Mesec, Ljubljana