Se sme v šoli govoriti o več spolnih usmeritvah?

Pred dobrim mesecem se je na čivkaču (twitter) spet razvnela debata o tem, ali se sme v osnovni šoli govoriti o več spolnih usmeritvah. Vanjo se je vmešal predsednik vlade Janez Janša. Pred kratkim je svojo tezo ponovil v drugem kontekstu.

Razprava o tem se je začela že konec avgusta preteklega leta. Neka uporabnica čivkača je prizadeto čivknila: "Pa kakšna transspolnost, pa kakšna legebitra za otroke!? Kaj delate!? Kdo je tu nor?" Na to se je odzval predsednik Janša: "Če ta objava /nanaša se na neko prejšnjo objavo/ ni fake, potem gre za ustavno sporno prakso, ki se jo nikakor ne sme dovoliti. Ustava RS, člen 41. daje staršem izrecno pravico, da vzgajajo otroke v skladu s svojim prepričanjem. Poleg tega ustava izrecno določa, da mora biti vzgoja primerna starosti otroka." Druga uporabnica pojasni: "Jaz razumem, da gre za izobraževanje učiteljev in profesorjev. Cilj pa je, tako razumem, njihovo večje razumevanje otrok in mladostnikov, ki niso heteroseksualno usmerjeni. To pa verjetno ni kršitev 41. člena." Z apelom na predsednika se oglasi še tretja uporabnica: "Prosim, da se vlada res zavzame, da se ne predava takih stvari mladim otrokom. Šola ni prostor za to. Odgovornost naj prevzamejo starši v intimnem krogu, ne pa učitelji." Konec letošnjega januarja Janez Janša pribije (29.1.22): "Oče je moški in mama je ženska! Po ustavi RS ter Evropski konvenciji o človekovih pravicah samo starši lahko odločajo o moralni, vrednotni vzgoji svojih otrok."

Kako je torej s to rečjo? Ima Janez Janša prav? Imajo njegove podpornice prav?

2. člen Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa, da mora država pri izvajanju nalog, ki so v zvezi z vzgojo in izobraževanjem spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim verskim in filozofskim prepričanjem.

Ustava RS v 54. členu določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. ...

To ne pomeni, da imajo samo starši to pravico, ne pa tudi drugi ljudje (skrbniki, sorodniki, sosedje, znanci), vrtec (vzgojno-varstveni zavod), šola, cerkev in druge institucije, recimo vzgojni zavodi. To pravico ima tudi šola, sicer osnovna šola ne bi bila obvezna. V šoli sta vzgojna in izobraževalna funkcija neločljivi. Ni si mogoče zamisliti izobraževanja, ki ne bi bilo hkrati vzgoja. Verouk je prav tako neločljiv od moralne vzgoje, a verouka ne izvajajo starši, čeprav bi ga morda lahko, "v intimnem krogu". Starši, ki želijo za svojega otroka drugačno vzgojo, kot so je deležni v javnih šolah po javnem programu, lahko otroka vpišejo v druge šole (Montessori, waldorfska šola, škofijska gimnazija). To jim zagotavlja država in s tem izpolnijo dolžnost obveznega šolanja svojih otrok. Lahko ustanovijo ali si prizadevajo za ustanovitev ne samo Steinerjeve (waldorfske), ampak tudi platonske, Avguštinove ali marksistične šole, ki pa mora izvajati javni šolski program poleg posebnega avguštinskega. 

Predsednik Janša torej nima prav, če meni, da samo starši lahko odločajo o moralni, vrednotni vzgoji svojih otrok. "Izrecna pravica" staršev, kot navaja Janša ustavo, ni izključna pravica. Omenjeni tviti in razprava, ki se je ob tem razvila, se nanašajo na informiranje otrok o nebinarnih spolnih usmerjenostih (legebitra). To je informacija o razlikah med ljudmi, informacija, ki je bolj pomembna od informacije o botanični ali zoološki taksonomiji. Ni propaganda za homoseksualno usmerjenost ampak apel na sprejemanje različnosti doživljanja spola, da bi preprečili stiske, ki spremljajo razvoj otrok, ki se čutijo drugačne od prevladujočih usmerjenosti.

Samoumevno je, da je stvar pedagogov in avtonomne pedagoške vede, ki naj ne bi bila dekla politike, da spolno vzgojo načrtujejo in izvajajo po strokovnih načelih, primerno otrokovi starosti. Zato je strah pred tem, da bi pohujševali "mlade otroke", odveč.

Še besedo o tvitu, da je oče moški in mati ženska. Biološko je to res, psihološko in socialno pa ne. Koliko je otrok, katerih socialni oče ni njihov biološki oče ampak očim ali pa sorodnik ali skrbnik, ki ni v sorodstvu. Koliko je otrok, sirot ali posvojenih, ki jih ni vzgajala biološka mati ampak druga ženska, ki je postala njihova socialna mati! Koliko je otrok, ki jih vzgajata dve ženski, recimo mati in njena sestra ali druga sorodnica ali prijateljica. Ko smo se pred leti vračali s potovanja po Kitajski, je bil z nami na letalu tudi španski gejevski par, ki je na Kitajskem posvojil dojenčka. Vso pot sta se mu/ji posvečala bolj pozorno ljubeče kot kak "normalen", heteroseksualen par, da ne omenim kakega, ki je "normalen", a otroka zanemarja. Koliko nevzgojenih, motenih, nesrečnih otrok izvira iz heteroseksualnih družin, kjer so očetje moški in matere ženske! Le kakšni očetje in kakšne matere!

Janšev tvit ni spodrsljaj, izhaja iz splošnih ideoloških premis njegove stranke. Je izkrivljeno navajanje ustave in deklaracije o človekovih pravicah. Janševi ideološki pristaši zagovarjajo idealno normo. Idealno bi bilo, po njihovem, ko bi bila starša vedno biološki oče, moški, in biološka mati, ženska, ali vsaj kateri koli moški in ženska. Zato ta ideal proglašajo za normo: samo moški je pravi oče, samo ženska je lahko prava mati. Kaj pa številni primeri nefunkcionalnih heteroseksualnih družin; moških in žensk, ki zaplodijo in rodijo otroka, a ga ne vzrejajo in ne vzgajajo ali pa ga vzgojno zavozijo? In na drugi strani številni primeri vzgojno povsem ustreznih dopolnjenih družin in družin "krpank", ki so sestavljene iz staršev in otrok z vseh vetrov, družin, ki niso sestavljene idealno, vendar dobro opravljajo svojo vzgojno funkcijo.

Norme, za katere si prizadevamo, naj bi olajševale življenje ljudem, kakršni so v resnici, ne kakršni naj bi bili po idealni predstavi tega ali onega.

Tradicionalisti Janševega kova imajo seveda pravico do obstoja in razglašanja svoje ideologije. O njihovem prodoru v zakodajno sfero bodo odločale volitve.

***

Sicer pa bi mamici, ki jo skrbi, da se otroci ne bi pohujšali, lahko odgovorili s tvitom neke ameriške feministke: "Če so tvoji otroci dovolj stari, da se jim lahko pove, da je 12-letna devica Marija zanosila, ob tem ko je bila zaročena s 30-letnim tesarjem Jožefom, se jim lahko pove tudi, da ima Janez dve mami."

Hararijeva "namišljena ureditev"

Sinoči sem prebiral Yuvala Hararija, Sapiens; kot običajno z zamikom, ki mi je omogočil nakup (KUPUJTE KNJIGE!) žepnice namesto dražje, trdo vezane knjige (a s spodobno velikimi črkami). Začetek obeta svež in duhovit pregled bistvenih tokov in osnovne strukture človeške zgodovine. Očitno sodi H. med tiste zgodovinarje, ki se sprašujejo o "smislu" zgodovine, o njenih "makrostrukturah", o tem, kam gre človeštvo.  Ta težnja mi je blizu. V gimnaziji sem mislil, da je ves smisel nepotrebnega učenja zgodovine v tem, da se potrdi železni (marksistični) zakon zgodovine, to je razvoj človeštva iz praskupnosti preko sužnjelastništva, fevdalizma, kapitalizma, socializma, v komunistično brezrazredno družbo. Na nesrečo smo se zdaj od tam že vrnili nazaj v kapitalizem. Piketty v sodobnem kapitalizmu že zaznava elemente fevdalizma, oblikovanje dednih aristokracij. Lepo, no.

Hegel je videl v zgodovini uresničevanje svetovnega Duha, ki se preko svojih utelešenj vrača sam vase prav v individualnem duhu Georga Friedricha Hegla. (Tako nekako, ne jamčim za filozofsko korektnost.) Bolj vsakdanje so teorije, ki vidijo v zgodovini neprestan napredek k vse boljšemu in vse bolj človečnemu življenju. Atomski arzenal za večkratno uničenje Zemlje menda zagotavlja večni mir. Njihovo nasprotje so pogledi, ki ne vidijo nič drugega kot kaotično brcanje "miši v mleku", s tem, da ne upajo, da bo iz mleka kadarkoli nastalo maslo, da bi miška lahko splezala iz lonca. H. misli, da je miška v pasti.

Človek se je ujel v zanko, ki jo je ves čas spletal sam. Dokler je bil lovec in nabiralec, je šlo v redu, v soglasju z naravo v samooskrbnih, trajnostnih manjših skupnostih. Tudi meni se zdi življenje zgodnje neolitske skupnosti v Lepenskem viru ob Donavi v Srbiji idealno. Vsi skeleti so imeli krasno ohranjeno zobovje, ki je za življenja živelo po taborniško, grizljalo pečene ribe, trlo okusne oreščke in se sladkalo z gozdnimi jagodami. Potem je človek začel gojiti pšenico, še več pšenice za še več ljudi in tako dalje do sedmih milijard in opustošenega planeta - in kovinsko-keramične proteze namesto zob v mojih ustih in podobnih nadomestkov za druge ude pri drugih ljudeh.

H. prepričljivo pokaže, kako si je človek začel žagati vejo, na kateri sedi. Pri pojasnjevanju kompleksnih urbanih družb mu pa zmanjka. Njegova teorija o "namišljenih ureditvah" je precej neznosna in tu sem se zataknil.

H. izhaja iz lucidne ugotovitve: "Večino vojn in revolucij v zgodovini ni sprožilo pomanjkanje hrane. Francosko revolucijo so začeli dobro rejeni pravniki, ne lačni kmetje. ... rimska politična ureditev (je) propadla prav v času največjega bogastva ... Jugoslavija je imela ... več kot dovolj virov, da bi nahranila vse prebivalce, pa je razpadla v grozovito krvavi vojni." (str. 111) Vojne, revolucije, propade in razpade držav povzročajo torej ideje ali vizije ureditev, fantazije, izmišljije, "namišljene ureditve": ideja o svobodi, bratstvu in enakosti; ideja o dobri ureditvi države; ideja velike države za veliko nacijo. Bo kar držalo. V nadaljevanju pa se s H. ne morem več strinjati.

Zakaj imajo te izmišljije tolikšen učinek? Zakaj, vraga, se ljudje ne morejo sporazumeti brez uničevalnih spopadov, ki jih zanetijo izmišljotine? Omenjene katastrofe izvirajo, po H. iz dejstva, da se v ljudeh, razdeljenih na male skupine, v nekaj tisočletjih od začetka kmetijske revolucije do nastanka urbanih družb, ni razvil "občutek za množično sodelovanje". Namesto množičnega globalnega, planetarnega sodelovanja, nadaljujem neizrečeno misel, so se ljudje, živeči v razširjenih družinah ali krajevnih skupnostih, povezovali (torej vendarle sodelovanje) v rodove, plemena, ljudstva, narode, nacije, in večnacionalne države, ki se spopadajo za življenjski prostor in eksistenčne dobrine. V dobi lova in nabiralništva je "kljub odsotnosti takih bioloških nagonov sodelovalo na stotine ljudi". Zakaj? "Zaradi skupnih mitov", pravi H. "... ljudje (so si) izmislili zgodbe o vplivnih bogovih, domovinah in delniških družbah, da so zagotovili potrebne družbene povezave ... osupljive mreže množičnega sodelovanja". Nastane Hamurabijev zakonik, ki se sklicuje na Boga, ko vzpostavlja družbeni red - prva "namišljena ureditev", ki temelji na mitu.Tega sodelovanja zaradi skupnega mita, meni H., ne gre idealizirati. "Večina mrež medčloveškega sodelovanja je temeljila na zatiranju in izkoriščanju." "Vse te mreže sodelovanja so bile 'namišljene ureditve'. Družbene norme, ki so jih ohranjale, niso temeljile ne na zakoreninjenih nagonih, ne na osebnih znanstvih, temveč na veri v skupne mite."

To je torej H-jev biologistično-idealistični sociološki nazor. Zakaj biologistični, saj vendar trdi, da družbena ureditev temelji na izmišljeni veri v bajke, v kulturni proizvod? Druga možnost, ki jo ima v mislih H. in zanjo ugotovi, da, žal, ni temelj reda, so naravni nagon in neposredni živi stiki med ljudmi, "občutek za množično sodelovanje", ta manjka, tega H. pogreša, iz tega občutka, gona, bi ljudje naravno sodelovali tudi v kompleksnih družbah. Ljudje nimajo nagona po sodelovanju v velikih množicah, ker so navajeni le malih skupnosti. Zato so potrebne bajke kot nadomestek. Velike množice držijo skupaj bajka o bogovih, bajka o domovini, bajka o delničarstvu. Da so te bajke resnične, oblastniki prepričajo ljudi zlepa ali zgrda. Ta teorija pretirano poudarja vlogo ideologije, družbene zavesti, kot dejavnika družbene kohezije in reda v obžalovani odsotnosti naravnega nagona k sodelovanju.

Kaj manjka v tej zgodbi, preden pridemo do bajke? Manjka vsa "družbena baza". Manjka uvid, da po prehodu v kmetijstvo razvoj tehnologije in organizacije dela (proizvajalnih sredstev) vodi na eni strani do množičnega sodelovanja ljudi v proizvodnji in distribuciji; sodelovanja, ki je pogosto posredno, ne da bi sodelujoči vedeli drug za drugega in se zavedali verige in mrež, v katerih sodelujejo; ne da bi to spremljal sentiment sodelovanja, iz gole nuje po preživetju. Nastanejo viški proizvodnje, namenjeni prodaji; ustvarijo se mreže proizvodnje in prodaje, ki so oblika povezanosti med ljudmi, množičnega sodelovanja brez "nagona po sodelovanju". Pride do delitve dela med kmetijsko proizvodnjo in obrtmi, ki ji služijo, in do menjave proizvodov, do nastanka denarja in denarnega gospodarstva, ki je kompleksna oblika povezanosti in sodelovanja. In pride do tega, da eni proizvedejo več, drugi manj; prodajo več in manj, si tako ali drugače pridobijo več premoženja. Oblikujejo se premoženjski razredi, rodi se izkoriščanje in zatiranje. Šele potem pride Hamurabi. Ljudje sodelujejo in so povezani v mrežah proizvodnje, organizacije, nabave, prodaje; so razslojeni in izvajajo oblast, preden oblastniki začutijo potrebo po opravičevanju svojih naşilnih dejanj - z bajkami.

Družina ne nastane zato, ker bi si jo zamislil kak vladar. Naselbina ne nastane načrtno; nastane, ker je kraj ugoden, da se tam ustavljajo plovila, vozovi, da se kupčuje. Kmetijstvo ni "namišljena ureditev". Ni se razvilo zato, ker bi si ga zamislil kak minister za kmetijstvo. Kamnosek, kovač, usnjar postaneš, ker v zameno za obdelan kamen, podkev in sedlo dobiš hrano in obleko, ne zato, ker bi tako predvidel umni Hamurabi. Proizvajanje, izkoriščanje, prilaščanje, vladanje so nastali, so se razvili postopoma zaradi potreb ljudi, ne načrtno, četudi so kasneje to predstavljali kot božji načrt. 

H. opozori na vlogo ideologije pri doseganju in ohranjanju družbene kohezije in reda, vendar njeno vlogo pretirano poudarja. Družbe ne obstajajo zaradi skupne vere v karkoli ampak zaradi kohezije, ki jo ustvarjajo delitev dela, tehnologija, vzdrževanje proizvodnje in družbenih dejavnosti, ki zadovoljujejo človekove potrebe. Skupne vrednote so zgolj eden od dejavnikov družbene kohezije in reda. 

"KRASNI NOVI SVET"

To je odzvi na kolumno Urše Zabukovec, Krasni novi svet, v današnjem Delu (5.5.20).

Verjamem, da je težko prenašati omejitve v času pandemije; mladim težje kot starim, ki tako ali tako raje tičimo doma. Če bi se omejevali samoiniciativno in po svoji volji na osnovi smernic epidemiologov, bi omejitve prenašali lažje. Ker pa samo na zaupanje te reči ne delujejo, saj se vedno najdejo ljudje, ki jim ni mar zase, še manj za druge, je potreben državni nadzor. Tega je težje prenašati, posebno če so državni uslužbenci preveč zagreti in zavzeti, in če pri izpolnjevanju svojih dolžnosti prekoračujejo zdravo pamet in meje človeško sprejemljivega. Še težje je, če se med ljudmi začne ovajanje. Preveč vdane in agresivne samozvane izpolnjevalce oblastnih zapovedi težko prenašamo. Preziramo jih in bojimo se jih. Ogrožajo naš občutek povezanosti z drugimi ljudmi, občutek solidarnosti, ki nas varuje pred "onimi", pred oblastjo, pred državo, ne glede na to, kako legitimna je oblast.

Spadam v ogroženo skupino prebivalcev; ne najbolj ogroženo, ker še nisem v domu, pa vendar. Enkrat sem se že srečal z Minljivostjo in mislil sem, da se je odtlej ne bojim več. Pride, ko pride, "jest sm prpravlen". Pa mi vseeno ni vseeno. Rad bi še živel. Zato mi ni vseeno, kako v ogroženosti od virusa ravnajo ljudje okoli mene. Vem, da je mladim težko, zato kolikor mogoče sam skrbim, da se ne izpostavljam. Ostajam doma, samo s kolesom šinem po praznih cestah. Tudi v hiši, kjer živiva z ženo skupaj s sinovo družino, smo žalostno disciplinirani. Ne objemamo se, ne približujemo se preveč, samoiniciativno, ker ne želimo drug drugega okužiti. Tega ni kriva oblast, ampak narava; ne morem ji reči maščevalna, ker ni oseba. Res je, da je že tudi čas, da se počasi umaknem. A skrajno žalostno bi bilo družbeno vzdušje, ki bi mi nakazovalo, da je to od kogar koli zaželeno. Glede na prekomerno družbeno bogastvo, ki je daleč od skrbi družbe in mojih bližnjih za preživetje, bi bilo tako moje preudarjanje prav izdajalsko defetistično. Ne mislim se umakniti vse blaginje in svobode deležnim razvajencem. Govorim tudi v imenu tistih, še živih ali pokojnih, za katere pravijo, da "bi itak umrli". To pomeni: ker "bi itak umrli", jih pustimo umreti, nam pa pustite svobodo. Tako mišljenje ni vredno človeka.

Pozorni moramo biti na morebitne skrivne namere oblasti po prekomernem poseganju v državljanske svoboščine pod krinko skrbi za zdravje naroda. Tudi namere o preoblikovanju »narodnega značaja« po podobi ene stranke so pretirane in ne upoštevajo usode takih metafizičnih poskusov izboljševanja ljudi v naši nedavni zgodovini. Vlade imajo povsod v demokratičnih deželah opozicijo: v parlamentu in na ulici, legalno in legitimno. Opazujte vlado, vsako vlado, protestirajte proti njej in vsem nečednostim in sprevrženostim, ki se zaredijo v njej in okoli nje, a izpolnjujte tiste njene ukrepe, ki varujejo življenje vseh, v tem času še posebej nas starcev. Zavedamo se vaše žrtve in jo spoštujemo.

Sovražnik žensk na knjižnem sejmu

Rad berem kolumne gospodične Mojce Pišek, ker pogleduje na ta podalpski vrtec iz drugih, širših in pomembnejših svetov, čeprav ne vedno tudi bolj prosvetljenih. A v zadnji kolumni (Delo, 13. dec. 2019) me je zbodlo njeno mnenje o knjižnem sejmu. Očita, da je "napaberkovan iz vseh vetrov in nepregleden...". Zame je ta sejem, tak kot je, najljubša prireditev v vsem letu; vedno ga nestrpno pričakujem. Je tak, kot sejem mora biti. SSKJ definira sejem kot "prireditev, na kateri se prodaja in kupuje raznovrstno /dodajmo "knjižno"/ blago". Je tudi "živahen" in včasih kot pravi "babji sejem". Raznovrstnost knjižne ponudbe po vsebini in kakovosti je njegova odlika. Ni ga mogoče vsega pregledati, a je hkrati dovolj pregleden za tistega, ki približno pozna usmeritev posameznih založb. Knjige so razporejene v treh etažah po pomembnosti in/ali velikosti založb. Najmanj si želim, da bi kaka vsevedna komisija predhodno izbrala knjige po kriteriju "politične korektnosti" ali kriteriju kakšne druge pravovernosti. Kdo mi bo, zrelemu človeku, knjigo odsvetoval, jo dal na indeks? Kaj pomeni, če uprava odstrani iz razstavnih prostorov likovno provokacijo, opisuje druga kolumnistka, Ženja Leiler (Delo, 14. dec. 2019) ob primeru Duchampovega pisoarja v galeriji. Izid: avtor se je s to postavitvijo za vse čase vpisal v zgodovino umetnosti.

Bistvo kritike v kolumni je nastop "znanega slovenskega sovražnika žensk" (ki sicer menda v protislovju s svojo teorijo kot moški živi z žensko, a mogoče gre prav to danes v nos), kontroverznega psihoanalitika, ki mu kolumnistka očita sovražni govor proti ženskam, feministkam in LGBT. Tega človeka po njenem mnenju ne bi smeli spustiti na podij. To je prvi greh, greh vodstva sejma. Drugega greha smo, po njenem, krivi vsi, ki nismo protestirali, predvsem pa pisatelji, ki bi bili morali biti družbena vest, pa se v tej zadevi niso oglasili in so s svojo tiho podporo nastopu druge ubili (sic!). "Zakaj Slovenci v resnici ne marajo pisateljev", se sprašuje kolumnistka in - če povzamemo - odgovarja: Zato, ker se niso postavili v bran ženskam itd., ko jim je neki obskurni individuum odrekal njihove pravice. 

Prvič, pisatelji zame niso nikakršen enovit družbeni "objekt ali subjekt", ki bi ga imel ali ne imel rad; celo, če jih imam pred očmi kot družbeno "telo", kot člane Društva pisateljev. Drugič: rad imam ali pa nimam rad, kar kak pisatelj napiše. Bolj malo me zanima politično udejstvovanje Dostojevskega. Je kot pikica proti vesolju njegovega dela. Handkejevo politično stališče je madež na njegovi osebnosti, njegovo delo lahko kljub temu berem kot literaturo kogar koli drugega. Cankar je dejal, da kakovosti jajc ne gre soditi po moralnosti petelina. Torej zadržanje pisateljev ob morebitnih obrobnih provokacijah tega ali onega subjekta vsaj zame nikakor ni merilo, ki bi odločalo, ali bom bral in kupoval knjige, ali ne. 

Moža, o katerem je beseda, nisem poslušal, a če je res psoval in ščuval proti posameznikom, skupini ali kategoriji ljudi, nagovarjal k zlim dejanjem, ga je treba nemudoma vreči ven. Če je komu odrekal človekove pravice, pravico do samolastnega življenja v skladu z njegovim nagnjenjem in občutkom, če je pravice "teptal" (kako je to videti?), je bil njegov nastop neprimeren in je na taki prireditvi nezaželen.

Če pa je razvijal svojo teorijo ali "teorijo", magari teorijo o idealnotipskima moškem in ženski, o idealni družini, o ojdipskem kompleksu in motnjah spolnosti in kar je še tega – to so aktualna vprašanja duševnega zdravja - se je treba z njim spopasti na teoretski ravni in z empiričnimi raziskavami: v neposredni razpravi ali teoretičnem članku, ne pa mu prepovedati nastopa. Kategorija "sovražnega govora", na kateri temelji zahteva po prepovedi nastopa, je hudo zmuzljiva in napihljiva reč. Nedavno smo dokazovali, da je "fašist" faktografska oznaka in ne psovka; oznaka osebe, katere politično delovanje ima te in te konkretne značilnosti, opažene v politični zgodovini. Tako tudi izjave, da gre pri kom za "nerazrešen ojdipski kompleks" ne bi smeli vzeti za psovko, ampak za psihološko dejstvo (če je utemeljena). (Je imenovati nekoga proti njegovi volji "sovražnik žensk" sovražni govor?) Navsezadnje: kaj me briga, kaj si o meni ali o Ljubljančanih misli neki kvazi-psiholog. Ali pa me morda v živo prizadene? Če je mož različice doživljanja spola in spolnih opredelitev ocenjeval z vidika predpostavljene "normalnosti", mu je pač treba povedati, da je za časom; da je danes spoštovanje človekovega samodoživljanja in samoopredelitve na tem področju vrednejše od kakršne koli "objektivne" opredelitve in ocene njegove osebnosti. Vendar pa to ne pomeni, da je iskanje družbenih in osebnostnih pogojev ustvarjalnega in izpolnjenega življenja odveč in prepuščeno posameznikovi samooceni.  Psihiatrični bolnik ima drugačno menje o sebi kot psihiater o njem, a je zanj in za druge bolje, da se podvrže psihiatrovi obravnavi. Če je "normalnost" zastarel pojem, zdravje posameznika in družbe to ni in razprave o tem ne bi smeli imeti za končano in ovirati njeno nadaljevanje.

Lahko, da možak naklada; lahko da zagovarja zastarele nazore; tedaj teoretski obračun z njim ne bi smel biti težak. Lahko da so ga spustili na podij kljub temu, da so nasprotniki že obračunali z njegovimi nazori. Kaj pa zagovorniki? Tudi teh je kar nekaj. Se mora vodstvo sejma strankarsko opredeljevati? Audiatur et altera pars! Kot obiskovalec ne bi rad poslušal samo ene stranke, naj bo še tako napredna.

Saj so podobni demokratični sentimenti tudi na oni strani luže, ali pa so tam že vsi podlegli ene vrste ideologiji in "čistijo" predavalnice?

Žrtvujoča se mati

Marcel Štefančič je napisal debelo knjigo o svojem branju Ivana Cankarja. Ta knjiga me še čaka. Zadnjič sem malo pokukal vanjo in domnevam, da bo precej naporno branje. V prejšnji Oni (6. 11 18), prilogi Dela, je bil ob izidu te knjige objavljen intervju s Štefančičem z uredniškim naslovom "Cankarjeva mati je bila bolj kot ne pošast", kar je citat iz intervjuja, kjer avtor utemeljuje svoje stališče. Štefančič je tako na svoj način označil s - po mojem mnenju - pregrobo oznako tisto, kar so doslej označevali z besedami "cankarjanska mati". To naj bi bila samopomilujoča, žrtvujoča se mati, ki s svojo pojavo in vedenjem vzbuja v otrocih občutke sramu in krivde in jih tako veže nase.

Na ta intervju se je odzvala bralka (Ona, 13. 11. 18), ki piše, da je "razžaljena" zaradi te Štefančičeve izjave. "Oskrunil je pisatelja, njegovo mater in njegovo umetnost", piše bralka, samohranilka, ki "je morala poskrbeti za marsikaj". Opisuje, kako je skrbela, da bi prinesla k hiši "kak tolar za preživetje".

Cankarjeva mati se je borila z veliko revščino ob nesposobnem očetu in veliko otrocih v revni deželi. Ni pa rečeno, da ni mater, ki zlorabljajo svoje otroke telesno ali pa – kar je za njihovo dozorevanje enako škodljivo – čustveno. V kolikšni meri velja to za Cankarjevo mater, naj se pričkajo literarni zgodovinarji. Mene bolj zanimajo današnje matere, med katerimi pa bi za to ali ono lahko uporabili slabšalno oznako »cankarjanska mati«.

S temi mislimi v glavi sem danes naletel na fejsbuku na objavo, ki z laičnim pedagoškim namenom opisuje prepir med materjo in odraščajočim sinom. Sin je materi izročil račun za svoje storitve v gospodinjstvu, kot so košnja trate, pospravljanje sobe, varovanje mlajšega bratca, odnašanje smeti itd. v skupnem znesku 103 evre. Mati je na hrbtno stran tega »računa« napisala svoje storitve: nosečnost, prečute in prejokane noči, skrb ob boleznih, nakupe igrač, napore v službi za več denarja, vseh vrst bolečine, odpovedovanje svojim interesom itd. Taksativno je navedla 14 »storitev«. Ob vsaki je pripisala: nočem plačila. »Ko je fant to prebral«, piše v objavi, »je zajokal, pogledal svojo mamo in rekel: "Mama, rad te imam!" Vzel je svinčnik in na svoj »račun« napisal z veliki črkami PLAČANO, in mamo tesno objel."

Malo se mi je obračalo ob tej solzavi zgodbi, a pomislil sem, da lahko ob njej pojasnim, kaj je narobe s tako vzgojo.

Najprej o tem, kar je realnega na stvari. Res je, da je vloga mame v glavnem neprecenljiva. Res je, da je materam samohranilkam še posebej težko, saj se znajdejo v vlogi tistega, ki mora poskrbeti za preživetje cele družine; poleg tega pa še v zelo zahtevni in protislovni vlogi vzgojiteljice, ki ji manjka dopolnilo v očetovski vlogi. Zgoraj navedeni materinski napori so v glavnem resnični.

Nekaj povsem drugega pa je odnos med materjo in sinom, kakršen je prikazan zgoraj in je povsem verjeten. Kaj pomeni fantov "račun", ki ga je izdal materi? Prvič, fantov "račun" je klic po ljubezni, po sprejetosti kljub mladostniški težavnosti. Običajno tiči za otroškimi materialnimi zahtevami, kot tudi za prestopki, kakršni so kraja, goljufija in podobni, potreba po sprejetosti in ljubezni. Otrok se ne čuti sprejetega, upoštevanega, kaj šele uslišanega. Tako nesprejetega se lahko počuti kljub materinim dejanskim naporom, ki jih vlaga v preživetje družine in vzgojo otrok. Drugič, odraščajoči fant potrebuje denar, s katerim bi lahko samostojno razpolagal - žepnino, ne samo zaradi njegove menjalne vrednosti, ampak tudi kot simbol samostojnosti. Za nenavaden način "prodajanja" in "obračunavanja" svojih storitev za dom in družino se je odločil po prepiru z materjo; o čem in kako se je odvijal prepir, ne vemo, sklepamo pa lahko, da je ocenil, da bi mama tako neposredno prošnjo zavrnila, zato jo je sklenil podkrepiti z "obračunom storitev".

Če je mati taka, kot izhaja iz navedenega opisa, je tako fantovo doživljanje povsem verjetno. Ta mati je žrtvujoča se mati. Poleg tega je natančna samoljubna knjigovodkinja svojih materinskih storitev. Mati za vse svoje trpljenje noče plačila. Je velikodušna? Kje pa! Noče plačila v denarju, tako kot ga zase zahteva fant; zahteva plačilo druge vrste.

Razumni starši sploh ne govorijo z otrokom o svojih zaslugah za otrokovo bitje in žitje in mu svojih naporov ne očitajo! Te napore jemljejo kot nekaj, kar so si sami rade volje zadali, čeprav je včasih resnično težko zdržati. Omenjena mati vzbudi v fantu občutek krivde, otrok zajoka in se skesano odpove svoji zahtevi. Otrok spozna, da se ona žrtvuje zanj. On je vzrok njenega trpljenja. Lahko si mislimo, kako je človeku živeti z občutkom, da je onesrečil lastno mater. A to še ni vse. Končni smoter se izkaže potem, ko fant zajoka, objame mater in ji izpove svojo ljubezen. Odraščajoči fant se vrne v materino naročje, namesto da bi se osamosvojil od nje. To je pošastna sebičnost žrtvujoče se matere. Na to verjetno misli Štefančič.

Pa povejte še, slišim glas, kako naj ravna mama, ki ji pride fant s tako zahtevo? Razumna mama se sama pri sebi vpraša, kaj to pomeni. Prepozna otrokovo težnjo po samostojnosti in prošnjo za sprejetost in uslišanost. Reče mu: Res, za svoja leta veliko pomagaš in prispevaš za družino. S tem mi močno olajšaš moje delo. Tudi brez tega te imam rada, ampak tvojo pomoč cenim. (Objem.) Stvari, ki jih narediš ti, ali ki jih naredim jaz za družino, pri nas ne plačujemo z denarjem. Zdi se mi, da potrebuješ žepnino. Je tako? Če da: lahko ti dam toliko in toliko. To je tvoj denar, ki ga lahko porabiš, kakor hočeš. Ko boš to porabil, do naslednjega meseca ne dobiš nič več. Velja?

Čemu hodimo na grobove?

V teh dneh, ko se približuje Dan mrtvih, povsod pišejo o tem, da je smrt postala tabu.  Umiranje in smrt odrivamo iz vsakdanjega življenja. S tem se ne želimo srečati, se soočati; to moti naše udobje in ugodje. O pokopavanju mrtvih iz pretekle svetovne in domače morije se je veliko govorilo in pisalo kot o politični temi, o vsakdanjem odnosu do mrtvih svojcev pa ne veliko. Tudi to je neke vrste tabu tema. A priori neberljivo.

Ne verujem v vstajenje mesa (četudi nisem vegetarijanec, mi je ta sintagma nekako poniževalna, če pomislim, da govori tudi o meni v smislu pars pro toto); ne verujem v večno življenje, naj bo to pojmovano tudi čisto stanjšano in eterično, pesniško, zgolj iz take snovi kot sanje. Ko bom mrtev in bel, me bo nepreklicno konec. Moje truplo bojo, ker bom tako želel, upepelili (to je lepa beseda) in pepel deli v žaro, žaro pa verjetno v naš družinski grob. (To moram še pripraviti.) Lahko bi jo dali, žaro, tudi v žarni grobek ali vitrino. In na nagrobnik bojo napisali moje ime.

To pričakujem. In potem bojo ob Dnevu mrtvih prišli h grobu, postavili gor rože, prižgali svečo in morda rekli, da je škoda, ker sem odšel. Niso sicer imeli kaj dosti od mene, a bil sem del njihovega sveta, njihovega vsakdanjega življenja. Bil sem tam v svoji kamri kar dolgo, pravzaprav zelo dolgo in jim bil nekakšno jamstvo, da življenje kar traja in da bo, njihovo, tudi še dolgo trajalo. Tako sem sam doživljal svojega sošolca Mirana, ki se je vsak teden pojavil na televiziji z rožo v gumbnici, in napovedal vreme, teden za tednom, leto za letom. Bil je jamstvo, da se življenje kar nadaljuje; potrjeval je moje tiho prepričanje, da sem kot on tudi jaz nesmrten, četudi se ne pojavljam na TV (napravi, ki te naredi nesmrtnega), in da bom nekoč prebral vse svoje knjige (o tem podrobneje v prejšnjem blogu). 

Kakšna je logika negovanja in obiskovanja grobov? Nekoč je neki cerkveni dostojanstvenik dokazoval, da je obiskovanje grobov z vsem, kar pri nas spada k temu, dokaz vere - če ne izrecne pa nezavedne - v posmrtno življenje. Tudi ateisti - to je bila njegova teza - hodijo na grobove zato, ker podzavestno verujejo v posmrtno življenje. Skratka: tudi mi smo udje njegove cerkve, ne da bi to vedeli. To tezo sicer zavračam, sem povedal že na začetku, vendar je nekaj na tem; ne glede življenja po smrti ampak glede nesmrtnosti. Freud je zapisal, da "naše nezavedno ne verjame v lastno smrt; obnaša se, kot da je neumrljivo" (Gesammelte Werke X, str. 350). Človek nezavedno živi, kot da bi bil nesmrten. To je res: naj sem zavestno še tako prepričan, da bo neizogibno prišla moja ura, delam vse tako, kot da se moje življenje ne bo nikoli končalo (glej tisto o knjigah!). No, čisto tako tudi ne, saj se - brez posebnega konkretnega razloga - pripravljam na svoj odhod. Pa pustimo to žalostno temo, tabu znotraj tabuja. 

Zakaj torej hodim na grob svojih pokojnih, če ne verjamem, da so nekje in gledajo dol, ali bom prišel ali ne? Takrat sem prečastitemu odgovoril, da hodim na grob zato, ker je v teh krajih taka navad. V Tibetu, tako sem bral, truplo izpostavijo (ali so vsaj tako nekoč počeli), da ga pospravijo ujede in se tako vrne Naravi in nadaljuje večno kroženje. To o navadi je del resnice, a ne bistven. Če že je tak naš običaj, mi prav pride, da se obredno spomnim na svoje pokojne. Saj so itak venomer prisotni v moji zavesti, a na ta dan še posebej počastim spomin nanje. Ja, v meni ste, rad sem vas imel, pogrešam vas. Lepo bi bilo, če bi bili tukaj in videli, kako so otroci zrasli. In imam potem dober občutek, ne le, da sem storil svojo dolžnost, ampak tudi, da je v meni ostala nekakšna navezanost; da v meni moji pokojni nadaljujejo svoje poslanstvo. Ne bi bilo lepo, če se sploh nikoli ne bi spomnil nanje; ne zaradi ljudi, zaradi mene samega, mojega občutka, da sem kljub vsemu človek. Pa daj, spomni se, no! Vsaj na Dan mrtvih. 

Maksime svetovnega etosa o posvečenosti mrtvih nisem nikoli dobro razumel. Preveč mi potegne na sveče in kadilo. Mislim si takole: človeško truplo je truplo človeka z dostojanstvom. To dostojanstvo živega se ohrani tudi pri mrtvem. Mrtvi je navsezadnje nekaj časa še videti, kot bi bil živ. Zato z njegovimi ostanki v kakršni koli obliki ravnamo spoštljivo. To je naravno nagnjenje. 

Grob je opomnik. Če se vprašam, ali sem bolj za grob oziroma žaro ali za raztros pepela, odgovorim: za grob oziroma nekaj temu podobnega. Zakaj ne raztros? Raztros pepela je popolnoma logičen zaključek življenjske komedije. Še celo kristjani ne bi smeli imeti nič proti temu: Prah si in pepel in v prah in pepel se povrneš! In nič se ne govori o tem, da bi moral pepel biti shranjen, zapečaten in opremljen z imenom. Moj edini zadržek je, da je za večino ljudi, tudi zame, to nekoliko preveč abstraktno. Za filozofe. Ljudje potrebujemo opomnik-spomenik pokojniku: grob, ob katerem lahko postojimo in - ja, si nekako megleno predstavljamo, da je oni tam notri in da mu ugaja, ker smo prišli. Taki smo ljudje. Radi imamo nadomestne predmete, če že ni pravega ljubezenskega objekta.  In v naših glavah so vse mogoče čudne predstave, ki pa jim ne gre vedno pripisovati prevelikega pomena. 

Fetalni performans

Zaostajam. Za več let. Se oproščam. Medtem ko se trudim, da bi se naučil navadnega risanja in osnov mimetičnega, reprezentacijskega upodabljanja resničnosti, gre mimo mene veletok sodobne umetnosti, katere številnim smerem ne vem več niti imena, kaj šele, da bi kaj razumel. Ne baham se s tem. Vem, da zaostajam. Edina tolažba mi je, da od človeka v mojih letih nihče več ne pričakuje, da bi kaj razumel, tudi jaz sam ne.
Pred mano je fotografija performansa letošnje nagrajenke Prešernovega sklada. Slika mlade nosečnice, gole, ki si je okrog ledij ovila slovensko nacionalno zastavo, iz katere je prej izrezala grb. Ovila si jo je tako, da je trebušček na mestu grba, na mestu Triglava z valovi Jadranskega morja itd. Menda je ta performans sprožil veliko zgražanja, celo kazensko ovadbo zaradi zlorabe nacionalne zastave. Ne sodim med te vrste moraliste in domoljube. Veliko dam na umetniško svobodo. Odkar je oni gospod prinesel pisoar in ga razstavil v umetnostni galeriji, drugače gledam na umetnost in na pisoar; obravnavam ga spoštljiveje, umetnost pa zelo široko. Še vedno uporabljam pisoar v skladu z njegovim prvotnim namenom, golo funkcionalno, vendar se vsakokrat zavedam velikega privilegija, ki mi je dan. (Bogve, če se je tega zavedal oni nemarnež, ki se je olajšal ob drugi umetnini, spomeniku nacionalnega razdora.) V nekem smislu se tudi moja telesna tekočina požlahtni.  Če nekdo nekaj počne z umetniškim namenom, mu marsikaj odpustim. Skušam ga razumeti; razumeti, kaj hoče s svojim dejanjem povedati.
Kaj hoče povedati naša mlada nosečnica? Naj se lotim zadeve fenomenološko: kakšna čustva me obhajajo ob pogledu nanjo, nanjo kot akterko performansa? Najprej mi je nekoliko nelagodno; nelagodno že ob fotografiji, kako bi mi bilo šele, če bi prisostvoval dogodku. Zrem v golo, živo, žensko telo, ki je obrnjeno k meni, frontalno. Za moškega ena od mejnih bivanjskih situacij. Preplavila bi me mešanica intenzivnih (kolikor dopušča moja narava in to ni veliko) čustev: poželenje, občudovanje, milina, sočutje, usmiljenje. Morda bi jo želel zavarovati, ogrniti s svojim suknjičem. Sem sicer precej odporen na nagoto, ker sem je videl že veliko, vendar mi je pogled na žensko telo še vedno zanimiv; posebno še na tuje, posebno še na mlado itd. Vendar moram v konkretni situaciji vse to potlačiti.
Moram? Hm, nisem se še vprašal, ali res moram. Kaj bi bilo, če bi sledil omenjenim impulzom? Mogoče bi, ali skoraj gotovo bi, zastava ostala ne le brez grba ampak bi zdrsnila tudi raz trebušček. Mogoče umetnica ne bi bila več gola. Mogoče bi jaz utrpel kakšno poškodbo, ker bi umetnica sama ali kdo od navzočih moje vmešavanje interpretiral kot nasilje, spolno zlorabo, motenje umetniškega dogodka ipd. Ali bi potem performans dosegel svoj namen? Mogoče performans sploh nima vnaprej določenega namena? Mogoče je popolnoma odprt za take posege gledalcev, saj bi ravno ti pomenili pravi vrelec ustvarjalnosti. To bi bila prava avtopoeza, nastajanje novega, indeterministično stvariteljsko vrenje.
Ne vem zakaj, ampak dvomim, da je umetnica imela v mislih tako odprt koncept. Zatorej ostajam pri domnevi, da ni predvidevala dejavnega posega gledalcev v predstavo. Hotela se je samo vzpostaviti kot določene vrste umetniški objekt, objekt opazovanja; živa skulptura. Vseeno, moje doživljanje te žive skulpture je oziroma bi bilo tako, kot sem opisal.
To pa pomeni, da me je umetnica že pri tem prvem vtisu razkrinkala. Namesto, da bi izživel svoje impulze, kakršni koli že so bili, sem jih potlačil. To pomeni, da sem se naredil bolj finega, kot sem v resnici. Tipična reakcija buržoaznega subjekta. Hipokrizija. Obvladanost namesto spontanosti. Neavtentičnost. Eksistencialna laž. Kaj bi se zgodilo, če ne bi ravnal kot buržoazni subjekt, sem nakazal zgoraj. A to ni pomembno. Pomembno je, da sem hinavski malomeščan. Poleg tega ne spoštujem umetnice. V njej vidim žensko (iz mesa in kosti) in ne umetnice. Vidim jo v njeni funkciji za moškega, sebično, ne za duha in občestvo, ker v meni kot subjektu B, ni duha, samo potrošniška sla.
S čustvi torej ni nič, potlačena so, bogve, kdaj in kako bojo prirovarila na dan. Kaj premišljujem o živi skulpturi? Namesto grba je vstavljen nosečniški trebušček. Tako se mi zdi, da ni v prvem planu trebušček, kakor koli že je očarljiv. Pomembna je njegova vsebina - fetus. Na nacionalni zastavi kot grb fetus, nerojen bodoči otrok. Odpira se množica interpretacij. Je mišljen ta konkretni fetus ali pač fetus, abstraktni fetus. Če je mišljen konkretni plod, morda izraža njegova neprostovoljna nova pozicioniranost mamino veselje: "Tako sem te vesela, da te ovijem z meni najljubšo tkanino, narodno zastavo. Še več, zaslužiš, da boš na vse večne čase na njej, njen grb." Slednja možnost že sega v abstraktno: "Človeški (slovenski) plod kot nacionalni grb." Ne Triglav, mrtva, hladna gora; ne sporno morje - nerojeni otrok je naš ponos, naše vodilo, naša identiteta. Nerojen otrok je čista potencialnost. Smo narod odprtih možnosti. Kako lepo! Potem je tu možnost ironije: "Kaj pa mislite?! Da se bo država vmešavala v mojo nosečnost; da bo moj otrok kot grb na državni zastavi?! Ja sam svoga tela gospodar!" Tole v hrvaščini je bilo v nekem filmu izgovorjeno pred okoli 50 leti v SFRJ. Danes se oživljene skrajno patriarhalne in klerikalne težnje spet pojavljajo v R Sloveniji. Mogoče je umetnica hotela protestirati proti temu. Ali ravno nasprotno: je to poziv na ustavno prepoved splava? Kot je grb na zastavi ustavno zavarovan s kazensko sankcijo, naj bo tako zavarovan tudi fetus?
Ironija usode: umetnica je bila ovadena zaradi skrunjenja zastave, njen plod pa bo hkrati z njo deležen državnega zdravstvenega varstva.
Mogoče sem pa čisto udaril mimo, kar za starega B-subjekta ne bi bilo nič nenavadnega.

Samo medklic: o splavu

Zadnje čase je bila v javnem prostoru spet razprava o splavu; bolje rečeno propaganda proti uzakonjeni, celo ustavni pravici do splava. Ena odkrita, tistih, ki so molili za oplojena jajčeca pred porodnišnico; druga sprenevedava, tistih, ki so predvajali film o razvoju ploda, kot da to nima zveze s propagando proti pravici do splava navzlic sočasnosti agitacije proti pravici do splava na Poljskem, češ da je zgolj naravnoslovni poučni film (mogoče bi frančiškani odstopili isti prostor še za kak drug naravoslovni poučni film); tretja, zmešana, vrsta propagande je bila včerajšnja razprava na TV SLO 1.

V vseh teh razpravah ni nihče jasno izrazil misli, da je pri razpravi o pravici do splava treba razlikovati etično raven od pravne. Nekaj je reči, da splav ni zaželen, drugo je splav prepovedati.

Z mojega vidika (in najbrž z vidika mnogih) splav ni nekaj "dobrega", zaželenega. To pa ne pomeni, da ga je treba prepovedati. Tudi laž ni nekaj zaželenega. Otroke učimo govoriti resnico. A v zelo redkih in natančno opredeljenih okoliščinah, npr. pred sodiščem, je laž prepovedana in kazniva. Sicer pa je laž vsakdanji pojav, ki je včasih zaželen, ker zgladi medsebojne odnose; včasih pa povzroči trenja v teh odnosih, a ne taka, da bi zato tekli na policijo. Prešuštvo je vsepovsodno in moralno zavržno, prepovedano z moralnim zakonom (npr. deset božjih zapovedi), a ni z zakonom pravno neposredno prepovedano. Lahko je razlog za razvezo in s tem posredno kaznivo (recimo, da je razveza tako dojeta). Če bi vse te pregrehe skušali z zakonom prepovedati in kaznovati, bi življenje tako zapletli, da bi postalo neznosno - že prej pa bi se na pravni ravni zapletli v nerešljiva protislovja.

Zato nimam nič proti temu, da bi verska skupnost propagirala svetost življenja kot ETIČNO načelo. Soglašal sem tudi s predlogom filozofa Tineta Hribarja, da bi določilo o svetosti življenja prišlo v preambulo ustave (zminirali so ga tako desničarji kot levičarji). V zvezi s splavom bi to pomenilo propagiranje odgovornega odnosa do seksa in načrtovanja družine. Vendar vidimo, da ni tako. Vedno in povsod merijo pro-life moralisti na PRAVNO prepoved splava, ne da bi pomislili na dokazljive in vidne zle posledice take prepovedi za prizadete ženske in družbe v celoti; ne da bi uvideli, da v imenu potencialnega življenja uničujejo dejansko življenje.

Pristaši tistega franšiškanarskega društva bi rekli: saj smo hoteli pokazati samo, kako se razvija življenje. Žal ste si izbrali napačen trenutek, ko se je vaše prizadevanje pridružilo poljskim pro-life fundamentalistom, ki jih je porazila množica žensk, ki jim res gre za znosno življenje v družbi.

Delta Pada - Urbino - San Marino

Vsaj malo moram nadoknaditi, kar nisem poročal. Prvi je zgodnjeaprilski izlet s tečajniki italijanščine na UTŽO in pridruženimi sopotniki v delto Pada in naprej (8. do 10. 4. 2016).

Gorino v delti Pada je izhodišče za vožnjo z ladjico po okljukih delte v rahlem dežju.

 

Od tam ni daleč do Ravenne z njenim zgodovinskim bogastvom: bazilika san Vitale, mavzolej Galle Placidije (na sliki), bazilika San Apollinare Nuovo, Dantejev mavzolej. Notranjščina mavzoleja Galle Placidije je resnično presunljivo lepa.

Nedaleč od Riminija je slovito mestece Urbino - ne samo bivališče Valentina Rossija - ampak predvsem rojstni kraj renesančnega slikarja Rafaela.

 

Rafaelova Nema (La Muta) v vojvodski palači Montefeltro:

Preko Pesara, rojstnega kraja Gioacchina Rossinija, smo prišli v Gradaro. Za ljubitelje dramatičnih zgodb je nujen obisk tega slikovitega mesteca s trdnjavo, kjer je prevarani Giovanni Malatesta lastnoročno posekal prešuštnika, svojo ženo Francesco da Polenta iz Riminija (Francesca da Rimini) in brata Paola, ki mu jo je prevzel. Gneča okoli domnevne postelje, kjer sta obležala v krvi, je bila tolikšna (čeprav so od tedaj že vse počistili), da nisem mogel fotografirati. 

 

Slikovite srednjeveške relikvije in pogledi na starodavno mestece in utrdbo prestavijo človeka v drug čas, tudi če ga ne zaprejo v kletko, v kateri so nekoč izpostavljali hudodelce.

Na San Marinu človek pomisli, da bi bilo morda tudi Sloveniji v prid, če bi jo namesto desetin predsednikov in ministrov vodila dva konzula. V tej mestni državici se to obnese.

 

Pot smo sklenili na Griču pesnikov (Collina dei Poeti) na kmečkem turizmu v Sanarcangelu.

Republika sreče: ilustrirana politika

Robin Skynner in John Cleese sta svojo knjigo naslovila Družine in kako v njih preživeti. Že naslov veliko pove. Pomislimo na možne različice: Zapor in kako v njem preživeti; Podmornica in kako v njej preživeti ipd. Če se mi je v življenju pripetilo, da sem se znašel v družini, bom slejkoprej pred vprašanjem, kako naj v njej preživim, če že nočem (ali ne morem) izstopiti. Glede možnosti izstopa sem v družini precej na boljšem kot v zaporu ali podmornici. Pa vendar: družina lahko ogrozi posameznikovo preživetje, življenje; je smrtno nevarna reč. Tej nevarnosti se je mogoče izogniti, ne samo tako, da družino zapustiš, ampak da v njej ostaneš in vendarle preživiš; če spoznaš, kako deluje in se naučiš živeti v njej - to predpostavljata Skynner in Cleese. To pomeni, da družine ne pojmujeta kot nekaj neproblematičnega, nekaj čemur bi se lahko prepustili kot sprostilni kopeli, dali vse štiri od sebe, poslali možgane na pašo in kar je še teh ljubkih sprostilnih manevrov. Nasprotno, družina je precej grozna reč, ki nam lahko uniči življenje. To prostodušno zatrdita uveljavljen psihiater, ki je zdravil zelo grozne družine, in zelo bister humorist, komik, ki v vsaki reči hitro uvidi bistveno protislovje, paradoks, ki nam raztegne usta v smeh. Če je družina tako strašna zadeva, čemu rinemo vanjo. Hm, vse razlage se zvedejo na preprosto in pošteno priznanje: družine se nam zgodijo. Lepega dne se znajdemo v družini in potem se moramo znajti.
Družina seveda ni kaka izjema v ureditvi sveta. Tudi v (bolj ali manj zaljubljenem ali nezaljubljenem) paru se kar znajdemo. Pravi motivi za privlačnost dveh oseb različnega ali istega spola so nejasni. Osebi pač postaneta par. Če prav pomislimo, se tudi sami v sebi nekako pač znajdemo. Saj bi včasih radi kar pobegnili od samega sebe. Pa potem vendarle najdemo načine, da preživimo. Svoji drugi knjigi sta Skynner in Cleese dala naslov Življenje in kako v njem preživeti. Življenje ni lahko; malokaj dobro funkcionira; neprestano smo v krizi, neprestano moramo nekaj reševati in krpati, da preživimo. Ne vsi. Kakih 600 Slovencev vsako leto izstopi iz svojega življenja, da ne omenimo tistih, ki sicer telesno preživijo, duševno pa so zunaj sebe.   
To se mi je zdelo nujno povedati, da bi razumeli moje doživljanje igrokaza Republika sreče. Igrokaz sam je sestavljen iz treh delov. Prvi prikazuje družino, ki bi jo Skynner in Cleese imenovala disfunkcionalna, grozna družina, ki pa bi jo naši (feministični?) ideologi imeli za ponazoritev razpada družine kot družbene oblike sploh; za prikaz tega, kar je sodobna družina v svojem bistvu: gniloba, razpad, ki pa ima zaradi podpore kapitala še moč vsakršne represije nad njenimi člani. Drugi del sestavljajo zborne recitacije, ki se posmehujejo "neoliberalistični subjektiviteti", kot temu učeno pravijo interpreti, se pravi tako imenovanemu "svobodnemu posamezniku" in njegovi nazovi "svobodi", "svobodni izbiri", "pisanju lastnega scenarija", modnim praksam "skrbi za telo", "ohranjanju zdravja", skratka ideologiji težnje k sreči. V tretjem, nepošteno kratkem delu (čemu po odmoru? pa ne, da nas prisilno zadržujete v prostorih gledališča?) je prikazano stanje v republiki sreče, v belih nebesih duhovne in vsakršne druge praznine.
Če je ta revolucionarna agitka naperjena proti Primčevi et consortes idealizaciji svete družine, naj ji bo, če se njeni interpreti zavedajo, da sami negativno idealizirajo razpadlo družino, kot bi crknjenega psa prikazovali kot podobo vrste živih psov, canis lupus.  Kjub tej svoji vlogi igra ni drugega kot agitka, ilustrirana politika. Kajti to, da družina ni vnaprej dana idealna institucija in jo morajo iz dneva v dan naporno soustvarjati njeni člani, je danes pogrošna resnica. Ni treba iz tega delati cirkusa. Pa tudi to, da so družine, ki delujejo bolje, in one, ki delujejo slabše, je znano. In da je marsikomu lažje v družini kot brez nje. Ni potrebe po vsem tem ideološkem srdu.

"Pusti ga pri miru"

Nerad bi samo prepisoval tuje misli, a tokrat se misel nekoga drugega tako dobesedno ujema z mojo, da jo moram posredovati. Zasledil sem jo pri svoji fb-prijateljici Urši Landis, ki dela z otroki v Družinskem centru v Mali ulici. Ona pa jo je našla na spletni strani Za starše. Tu pa so jo prepisali iz časopisa The Telegraph, kjer so tako povzeli osnovno misel knjige Toma Hodgkinsona, The Idle Parent. Tako gre sodobna veriga "ustvarjalnosti" in "originalnosti". A tokrat z najboljšim namenom in povsem upravičeno. Hodgkinson je izrekel priporočilo, ki ga že dolgo ponavljam v družinskem krogu, a ni slišano in ne razumljeno:

Prvo pravilo vzgoje je: pusti ga pri miru. Drugo pravilo: pusti ga pri miru. Tretje pravilo: pusti ga pri miru. 

Zakaj to pravilo ni slišano in upoštevano? Ker je tako močno v nasprotju z našimi težnjami. Otroka zasipamo z vsem, kar mislimo, da bi lahko delovalo vzgojno in ga razvijalo in ga neprestano prekinjamo in se vmešavamo v njegovo dejavnost. Z najboljšimi nameni in požrtvovalno.

Ko je še čisto majhen, kopičimo okrog njega igrače vseh vrst. Vsak sorodnik mu ob vsaki priložnosti prinese kaj novega. Ne bom našteval, vsi vemo, kaj. Pogosto mi je bilo neprijetno, ko sem videl otroka zasutega z igračami, umaknil sem se, ker nisem hotel "zatežiti" in pokvariti slovesnega praznovanja česar koli že. Plaho sem včasih pripomnil: Saj je vsega preveč. In kazalo je, da se vsi strinjajo z mano, a je naslednjič spet vsak kaj prinesel. Otroku je igrača za trenutek vzbudila zanimanje, potem je obležala v kotu za vse večne čase. Ali pa se je kdo potrudil in ga skušal vpeljati v igro z njo - s prav tako kratkotrajnim uspehom.
Nosili smo mu knjigice. Še čisto majhnemu, take kosmate s slikami zajčkov in ovčk, da bi razvijal taktilno občutljivost; take pojoče, da bi razvijal glasbeni dar; take izrezanke in sestavljanke, da bi lahko sam oblikoval in razvijal ustvarjalnost...
Veliko smo se ukvarjali z njim: mu pripovedovali pravljice, brali iz knjigic, ga poučevali, mu pojasnjevali, mu na dolgo in na široko razlagali, zakaj se kaj ne sme in zakaj mora kaj storiti.
A kadar se je zaigral, je moral igro prekiniti in kam iti, ali narediti kaj drugega, nujnega: se umiti, jesti, iti domov itd.
Potem smo ga vodili na prireditve, predstave, igrišča, igralnice, razstave, pohode, tekmovanja, praznovanja, obiske...
In potem smo ga - v vrtcu -  vpisali k angleščini, v likovni krožek, k plavanju, h tabornikom.
Opazili smo, da se ne zna igrati sam. Vedno je hotel, da se kdo igra z njim. Vedno je visel na kom. To je postalo že prav obremenjujoče. Bili smo neverjetno pedagoško požrtvovalni. Oddahnili smo se edinole, ko je izrazil željo, da bi gledal lisanke. Takrat smo mu prižgali računalnik in imeli nekaj časa mir.

Še preden je šel v šolo.

Zdaj razmišljamo, da bi ga vpisali k judu, v šahovski krožek, h košarki.

Če ne bo treba h terapevtu zaradi hiperaktivnosti.

Zakaj to počnemo? Bo kar držalo, kar pravi Hodgkinson, da delamo to v želji, "da bi otrokom omogočili čim več in v strahu, da ne storimo dovolj, da bi svojim potomcem zagotovili zlato bodočnost." Zato se zavzema za "brezdelno starševstvo".

Vedno bolj sem hvaležen svojim staršem, ki niso imeli nič in ki me niso, predšolskega, nikamor peljali razen na obisk k sorodnikom. Sredi vojne sem imel blažen mir. Potem sem bil sicer videti malo zaostal, a se je v življenju vse kar nekako dobro izteklo.

Preberite:
http://zastarse.si/2015/09/zakaj-imajo-leni-starsi-srecne-druzine/

Uradna izjava v zvezi z družinskim zakonikom

Uradna izjava Zbornice kliničnih psihologov Slovenije, Združenja psihoterapevtov Slovenije in Katedre za razvojno psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani:

http://www.klinicna-psihologija.si/docs/uradna_izjava_druzinski_zakonik.pdf

Simbolni oče

Ne bi se spravil poslušat razprave o sveti družini, če ne bi iz dnevne sobe zaslišal glasu, ki se mi je zdel znan, pa nisem bil čisto gotov, čigav je. Pogledal sem - bil je "psihoanalitik" R. V. - in ostal sem pred ekranom nekaj minut. Dovolj, da sem videl zbrano druščino nasprotnikov definiranja družine kot "skupnosti dveh oseb", zagovornikov družine kot "skupnosti moškega in ženske", in ujel bistven argument proti porokam istospolnih parov.
Tudi sam sem se pred časom čudil, da se heteroseksualnim parom zdi kul, če se ne poročijo in živijo - ne v konkubinatu, ne v koeksistenci - aha, v kohabitaciji, tako se reče, medtem ko si homoseksualni pari tako silno prizadevajo prav za poroko. To, kar se heteroseksualnim parom zdi zastarela in omejujoča institucija, vidijo kot odrešitev za istospolne pare. Od kod ta razlika med mladimi iste generacije? Seveda mi je kapnilo, da gre za otroke. Homoseksualni par ne more otroka dobiti drugače kot s posvojitvijo, pogoj za to pa je, da je par poročen. Homoseksualni pari so pripravljeni žrtvovati imidž modernosti in se ukloniti zastareli instituciji sklenitve zakona, da bi lahko posvojili otroke. To omenjam samo mimogrede, saj ni bistveno, je zgolj zanimiv paradoks.
Poglavitni argument proti predlagani novi definiciji družine - razpravljalci so se sklicevali na pravnico Barbaro Brezigar - je ta, da zagovorniki nove definicije družine izhajajo iz želje in "pravice" zakoncev, da bi imeli otroka, medtem ko nasprotniki nove definicije izhajajo iz prednostne pravice otroka, da ima starše, ki mu zagotavljajo najboljši možni razvoj. In, po njihovem, istospolni starši tega ne zagotavljajo. Za vzgojo otroka sta potrebna otrokova biološka oče in mati ali vsaj moški in ženska.
V. je ognjevito jezno razlagal svoje razumevanje psihoanalitične teorije, po kateri je za dečkovo prevladanje ojdipskega kompleksa bistvena identifikacija z očetom (do katere se, po V. pride, če mu da oče vsake toliko dve, tri po riti; da matere tega ne delajo, se zdi samoumevno, pa ni). Potem so molilni mlinčki v bolj ali manj vzvišenem in zgroženem tonu mleli dalje. Tudi profesor Musek se ob V-jevi interpretaciji psihoanalize ni oglasil. Je pač zavezan drugi politiki.
Zadeva pa je takale: otrok res potrebuje za zdrav psihološki razvoj očeta in mater, vendar ne biološkega moškega in biološko mater ampak očetovski in materinski lik, to je, simbolnega očeta in simbolno mater. V. je filozofiral, da otrok, ki nima (biološkega) očeta, ne razvije vesti, etičnih norm, in postane psihopat. Ne drži. Povsem "normalni" so lahko otroci, ki so zrasli v naslednjih konstelacijah, ki niso heteroseksualna zakonska zveza: otroci, ki so zrasli v skrbništvu sorodnikov (stric in teta, dedek in babica, starejši bratje in sestre ipd.); otroci, ki so po ločitvi bioloških staršev odrasli z ne-biološkim očimom; otroci, ki so odrasli ob materi-samohranilki, pa so očetovski lik dobili v svojem okolju; otroci, ki sta jih vzgajali npr. mati in njena sestra ali druga sorodnica pa tudi otroci, ki so zrasli samo ob očetu brez matere. Celo sirote, ki so odrasle v zavodih ob razumnih vzgojiteljih/cah so lahko povsem "normalni". Po drugi strani se v psihopata lahko razvije otrok, ki je zrasel v disfunkcionalni heteroseksualni zakonski zvezi bioloških staršev alkoholikov, ob nasilnem očetu, ob bioloških, beri "naravnih" starših, ki sta ga zanemarjala ali zlorabljala ipd. Naj omenim še, da sta očetovska in materinska vloga v heteroseksualnih zakonih lahko zamenjani, saj pri nas pogosto ženska nosi hlače (in daljinec) in je moški copata kot identifikacijski vzor. Te možnosti nasprotniki nove opredelitve družine spregledajo, ker ni v skladu z njihovo predpostavko, da je za otroka najbolje, če se razvija v "naravni" zakonski zvezi (biološkega) moškega in ženske. Če bi biološki oče v odnosu do svojih otrok nastopal kot biološki moški, bi bil to incest; tudi biološki oče nastopa v odnosu do svojih otrok kot simbolni oče. Vlogo simbolnega očeta pa lahko prevzame tudi kdo drug.
Predpostavka, da sta za zdrav otrokov razvoj nujna biološka oče in mati, ne velja ne empirično ne teoretično. Naj ponovim: otroci se povsem dobro razvijejo v vseh vrstah zvez, ki niso zveze moškega in ženske, se pa lahko ne razvijejo dobro v zvezah moškega in ženske. In drugič: pomebno je, da sta v otrokovem življenju "simbolni oče" in "simbolna mati" ne le moški in ženska kot starša.

Kaj je znanost

V Sobotni prilogi Dela v sestavku z naslovom Nihče še ni pojasnil, kaj naj bi bila alternativna znanost, dr. Gregor Majdič, redni profesor na ljubljanski veterinarski fakulteti in na mariborski medicinski fakulteti, obravnava vprašanje politike do znanosti in se med drugim dotakne tudi vprašanja psevdoznanosti, ki ji je v medijih namenjene vse več naklonjene pozornosti, posebej s prikazovanjem lažnih podatkov v zvezi z domnevnim negativnim vplivom cepljenj in domnevno povezavo avtizma in s pomočjo kemije pridelane in obdelane hrane. Takole pravi: "Kot rečeno, je osnova evropske znanosti, ki nam je omogočila izjemen napredek v zadnjih stoletjih, znanstvena metoda Francisa Bacona. Osnova tega je, da je treba vse trditve preveriti s strogo nadzorovanimi in ponovljivimi poskusi, in šele ko takšni poskusi potrdijo neko trditev, lahko o njej govorimo kot o znanstvenem dejstvu." In doda: "Nihče še ni pojasnil, kaj naj bi bila alternativna znanost."

Strinjam se s splošno težnjo njegovega sestavka kot tudi z zavračanjem psevdoznanosti sploh in konkretnih lažnih ali vsaj pretiranih ugotovitev v zvezi s cepljenjem in avtizmom posebej. Z njim delim tudi mnenje, da ni alternativne znanosti. Menim pa, da je njegova definicija znanosti v skladu z Baconovim kanonom preozka, prevzeta verjetno po pojmovanju, ki velja na primer v deželah z angleško izobraževalno tradicijo, kjer termin "znanost" (science) označuje le naravoslovne znanosti. Pri nas tradicionalno pojmujemo znanost širše. Baconova definicija ne velja niti za vse naravoslovne vede, sploh pa ne za družboslovne in humanistične. Astronomija, na primer, je le v omejenem obsegu eksperimentalna znanost. V glavnem temelji na opazovanju zvezdnega neba, na ponovljenih opazovanjih in na matematično izračunanih napovedih, ki se preverjajo z opazovanjem. Podobno velja za geologijo. Tudi geolog predvsem opazuje, v omejenem obsegu eksperimentira, v glavnem mora čakati na "eksperimente", ki jih proizvede narava sama in pri katerih sam ne manipulira neodvisnih spremenljivk. Med družbenimi vedami je gotovo zgodovinska veda jasen primer neeksperimentalne znanosti - saj ne dvomimo, da je znanost, kajne? Druga taka veda je, na primer, etnologija, katere spoznanja ne temeljijo na eksperimentu, pa so vseeno znanstvena. Umetnostna zgodovina, literarna veda, jezikoslovje, druge humanistične vede tudi niso eksperimentalne, so pa znanosti. 

Vsaka znanost je dejavnost, ki si prizadeva odkriti novo znanje o pojavih (o človeku in svetu) na osnovi izkustvenega gradiva, ki ga analizira v skladu s pravili logičnega mišljenja (pri čemer je eksperiment eno od orodij take analize), da bi pojasnila splošne zakonitosti na danem področju, ali razumela posamezne pojave; svoja spoznanja objavi v obliki teorij. Izkustvenost, logika in oblikovanje teorij so temeljne sestavine znanosti (eksperiment je eden njenih nenujnih postopkov). 

Deklica s cerebralno paralizo

V včerajšnjih Odmevih na TV SLO1 je bil predstavljen primer družine s šestletno deklico s cerebralno paralizo. Kolikor sem uspel dojeti, je bila zaradi skrbi za hčerko njena mama pustila službo in ostala doma. Družina je vse do zdaj prejemala dodatek za nego in povračilo za izgubljeni dohodek okrog 800 € mesečno. Ker sta se starša ukvarjala z deklico, je ta napredovala, tako da se zdaj postavlja na noge in s hojco celo naredi nekaj korakov. Posledica tega dekličinega napredka pa je bila, da jo je pristojna strokovna komisija MDDSZ premestila iz kategorije "težko prizadetih" v kategorijo "težje prizadetih". Ker v naši preljubi administrativni slovenščini v tem kontekstu "težje" pomeni "lažje", je bila deklica torej premeščena iz kategorije bolj prizadetih v kategorijo manj prizadetih. S tem pa je družina izgubila denarni dodatek v dosedanjem znesku in prejema le še 200 € na mesec. Starša sta prizadeta, saj je videti, kot da sta za svojo skrb kaznovana. Imata možnost pritožbe na odločitev komisije 1. stopnje, na osnovi katere  bi primer obravnavala komisija 2. stopnje oziroma pritožbena komisija in nato še možnost pravde na sodišču.

O zadevi sta pred kamerami spregovorila predstojnik Pediatrične klinike dr. Kenda in predsednica društva "Vesele nogice" in zastopnica staršev prizadetega otroka gospa Spomenka Valušnik. Dr. Kenda je menil, da po formalni plati komisija, ki jo sestavljajo strokovnjaki z imenom in priimkom, odgovarja za svojo odločitev, starši pa se lahko na njen sklep pritožijo in pravdajo. Obstaja torej, po besedah dr. Kende "tristopenjska zgodba", kar naj bi pomenilo, da zadeva še ni končana in da se morda razplete v korist družine. Vsebinsko je komisija pač presodila, da je otrok toliko napredoval, da ga lahko uvrstijo v kategorijo manj prizadetih. Denarna pomoč, ki jo je prejemala družina, ni mišljena kot nagrada staršem ampak kot pomoč za nego in nadomestilo za izpad dohodka. Torej njen odvzem tudi ni kazen. Lahko bi si zamislili hipotetičen primer, ko bi se otroku stanje močno izboljšalo ali bi celo ozdravel. Ali naj bi torej družina še prejemala zanj pomoč 800 €? Ljudje se po besedah dr. Kende pogosto čutijo prikrajšane, čeprav so sklepi institucij v vseh pogledih neoporečni. Kenda je tudi menil, da mora komisija ravnati odgovorno tudi do davkoplačevalskih sredstev, iz katerih se dajejo te pomoči.

Prostovoljna laična zagovornica staršev teh otrok je poudarila, da so starši znižanje pomoči zaradi napredka otroka doživeli kot kazen za svoje prizadevanje; da bi starši teh otrok morali prejemati enak znesek ves čas življenja otroka, saj se njegovo stanje ne popravi toliko, da ne bi bila potrebno 24-urno varstvo, pomoč in skrb; da bi ta znesek moral biti višji, vsaj v višini povprečne plače; da bi v strokovni komisiji, če že je in če obstajata dve kategoriji otrok, moral biti predstavnik uporabnikov.

Razmišljam takole. Problematična je že predpostavka, da je možno otroke s cerebralno paralizo deliti na lažje in težje prizadete oziroma na tiste, ki naj bi prejemali višji in tiste, ki naj bi prejemali nižji znesek dodatka in nadomestila. Ne dvomim, da je možno te otroke razvrstiti glede na njihove psihofizične sposobnosti na dve ali več kategorij. Vprašanje je, ali je upravičeno, da takemu razlikovanju sledijo različno visoke denarne pomoči družini. Če tudi najsposobnejši med temi otroki potrebujejo 24-urno prisotnost in pomoč staršev ali skrbnikov, tedaj je tako razlikovanje na osnovi psihofizičnih sposobnosti brezpredmetno. Imel sem vtis, da je zagovornica staršev imela v mislih prav to. Kakšne kriterije uporablja strokovna komisija (sestavljena izključno iz pediatrov) pri kategorizaciji otrok? Bojim se, da presoja napredek v psihofizičnih sposobnostih, ne pa kakšno skrb potrebuje otrok.

Osnovni kriterij kakršnega koli kategoriziranja teh otrok naj bo potreba po oskrbi in pomoči. Samo če so med temi otroki taki, ki ne potrebujejo 24-urne pozornosti, skrbi in nege in bi jih lahko oskrbovali in negovali starši, zaposleni za polni ali za vsaj za polovični delovni čas, je smiselno tem otrokom oziroma družinam nameniti manjši znesek pomoči. Ocena otrokovih sposobnosti in njegovega psihofizičnega napredka torej ni ne edini ne zadosten kriterij za kategorizacijo otrok. Da bi lahko celovito presodili socialno situacijo družine, bi morala v komisiji biti predstavnik/ca uporabnikov in socialni delavec/ka. Navsezadnje je to komisija Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki naj bi upoštevalo sodobne koncepte o vlogi uporabnikov socialnih storitev, ne komisija Ministrstva za zdravstvo. Povsem neprimerno je namigovanje, naj komisija, katere naloga je strokovna ocena potrebe po pomoči družini, pri svoji presoji upošteva stiske državnega proračuna.

Če bi uresničili predlog zagovornice staršev in bi vse družine z otroki s to prizadetostjo prejemale doživljenjski dodatek, bi bila komisija za kategorizacijo na "težke" in "težje" primere odveč. Morda bi z ukinitvijo te komisije tudi kaj prihranili.

Revni otroci

Časnik Delo (28. 10. 2014) objavlja prikaz poročila Otroci recesije, ki ga je izdelal Unicefov raziskovalni center Innocenti iz Firenc na osnovi analize podatkov 41 najrazvitejših držav na svetu. Članek korektno navaja podatke in upravičeno poziva k ukrepom, ki bi zaščitili otroke pred posledicami krize.

Ob upravičeni zaskrbljenosti zaradi povečanja števila otrok v Sloveniji, ki živijo v gospodinjstvih pod mejo revščine (60 odstotkov medianskega dohodka), bi bilo vendarle dobro videti celovito sliko.

Slovenija se je glede na povečanje števila revnih otrok v obdobju od 2008-2012 uvrstila med 41 razvitimi državami na nezavidljivo 26. mesto. Bolj kot v Sloveniji se je število revnih povečalo le v 15 državah. V tem obdobju se je število revnih otrok pri nas povečalo za 15 odstotkov (ali 1,8 odstotne točke). Toda Slovenija je glede na odstotek revnih otrok v letu 2012 na 9. mestu med 41 državami (13,4 odstotka). Manj revnih otrok kot pri nas je v J. Koreji, Avstraliji, Češki, Švedski, Slovaški, Danski, Finski, Norveški, več pa v preostalih 32 državah.

V omenjenem obdobju se je poslabšal tudi drugi kazalec, to je odstotek mladine v starosti od 15-24 let, ki se ne šola ali usposablja in ni zaposlena. Slovenija se je glede na povečanje števila nezaposlenih mladih uvrstila na 30. mesto med 41 državami, to je v najslabšo skupino držav. Toda glede na odstotek nezaposlenih mladih od vseh mladih tega starostnega obdobja (9,2 odstotka) je Slovenija na 12. mestu med 41 razvitimi državami. Po obeh indikatorjih smo torej v zgornji tretjini držav z najugodnejšimi podatki. Slabše od Slovenije so, na primer, Francija, Irska, Vel. Britanija, Belgija, Italija in druge države.

Študija prinaša tudi ustrezne podatke Gallupove mnenjske raziskave na vzorcu 1000 oseb splošne populacije iz vsake države. Tudi tu se Slovenija ni dobro odrezala. Vprašanja so bila: 1. Ali v zadnjih 12 mesecih kdaj niste imeli dovolj denarja za hrano za vas in vašo družino? 2. Ali ste danes občutili stres? 3. Kako ste v splošnem zadovoljni z življenjem? 4. Ali ima večina otrok v državi možnost, da se vsak dan uči in raste? (Moj prosti prevod.) Pri treh vprašanjih (razen 3. vprašanja) smo se uvrstili v tretjo, najnižje uvrščeno skupino držav. Glede na zadovoljstvo z življenjem smo pa na ugodnem 12. mestu. Se pravi: nimamo za hrano, živimo stresno, otroci nimajo možnosti za učenje in rast - in z vsem tem smo zadovoljni. In kako je s tem, da otroci nimajo možnosti za učenje in rast? V vrtce je bilo vpisanih 75,6 odstotka otrok v starosti 1-5 let (SURS 30.9.2013). Otroci od 6-15 let obvezno obiskujejo osnovno šolo, torej približno vsi. Učijo se pa res ne vsak dan, mularija. Gallup gor ali dol, s to anketo nekaj ni v redu. Je pa tudi možno, da nekaj ni v redu z anketiranimi. Saj vemo: pri nas je vse narobe, ampak v glavnem smo s svojim življenjem kar zadovoljni.
Naj na koncu vprašamo še, komu koristi, če so ljudje prepričani, da je vse narobe in da gre vse na slabše, kljub temu, da so ob tem v resnici kar zadovoljni?

Razredni sovražnik

Mladenič, več kot 40 let mlajši od mene, je s sodelavci naredil film z zrelo življenjsko filozofijo, ob katerem sem se zamislil.

Film. Temeljit je in temeljen. Je temeljit, ker obravnava vse bistvene vidike, ontološkega, socialno-psihološkega, pedagoškega. Je temeljen, ker seže pod površinskost do temeljnih vprašanj. Je analiza konkretnega dogajanja v mikro-okolju in metafora odnosov v širši družbi. Thomas Mann pravi v Predgovoru k Čarobni gori: Nur das Gruendliche ist wahrhaft unterhaltend - samo, kar je temeljito, je v resnici zanimivo ('unterhalten' prevajajo z 'zabaven'; v resnici pomeni 'unter-halten' tisto, kar nas drži spodaj (! kakor koli že to locirate); kar nas drži, da ne moremo stran).

Pedagogika. Na tej ravni je prikazano nasprotje med "prijazno", "touchy-feely" pedagogiko in pedagoškim slogom, ki bi mu lahko rekli avtoritativen (če ne bi pri nas običajno napačno razumeli te besede), slogom, ki poudarja zahtevnost, red in disciplino, obojestransko odgovornost (učenca in učitelja) in avtonomno odločanje učenca (to lahko povežemo s "teorijo izbire"). "Prijaznost" je razkrinkana kot z deklarativnostjo (profesorica svoji novorojenki da ime umrle dijakinje) prikrita erotika (pretirana ljubeznivost do dijaka) in popustljivost učiteljice do dijakov (nizka raven znanja) in do same sebe (če že ne odsotnost pravega sočutja) (profesorica se ne udeleži pogreba dijakinje).

Družba. Razred in šola. V ravnanju dijakov ob prihodu novega, zahtevnega profesorja, lahko vidimo obrambno reakcijo pred grožnjo večje zahtevnosti, manjše uspešnosti ipd. Vse poteka v skladu s skupinskodinamičnimi zakonitostmi. Pojavijo se izmišljene govorice, namigovanja o nemoralni zvezi profesorja z dijakinjo, okrivljanje profesorja za njen samomor, protestne akcije, "stavka", upor. Prejšnja profesorica je podpirala neformalnega vodjo razreda in si s tem zagotovila kompromisni "razredni mir". Novi profesor ne prevzame tega odnosa, niti iz simpatije niti iz taktično-manipulativnega razloga. Ne "upravlja" razreda. Postavi se pred razred in zahteva. Namesto manipulacije ontološki odnos: učenec-učitelj. Ko razred prekorači meje dopustnega in grozi kazen, in ko nekateri dijaki začutijo utemeljenost profesorjevega zadržanja, se razred razcepi. Šele tedaj, ko je to moralno utemeljeno, profesor podpre vodjo in sledi pomiritev. Pomiritev ne pa dvig na višjo raven znanja, razumevanja, doživljanja. Po uporu so spet na izhodiščni točki.

Šola je kot vsaka šola, vsak sistem. "Sistem vedno deluje dobro", se lahko strinjamo s profesorjem.

Samomor. "Sama se je odločila za to dejanje", reče profesor. "Ni je več, življenje teče dalje." Vse to zveni neobčutljivo in kruto. Je res tako? To je rehabilitacija avtonomne osebe v nasprotju s splošno razširjenim determinističnim zanikanjem osebe. S tem ko imamo dekle, ki je storilo samomor, za žrtev teh in onih okoliščin in ljudi, staršev, profesorja, zanikamo njeno avtonomijo, pravico odločati o svojem življenju, o biti in ne-biti TODA odločati z mislijo na bližnje. "Nisi žrtev, sama si odgovorna zase in za svoje bližnje." "Bodi kot kamen na dnu reke, ki ga ne premaknejo nobeni tokovi", bi lahko ponovili za profesorjem.

Tu so potem osebe: profesor, ravnateljica, psihologinja, starši. 

Ob profesorju sem v prvem trenutku pomislil: ta je pa res čudak. Jaz sam ne bi tako ravnal. S punco, ki ni videla smisla življenja, bi se vendarle zadržal v pogovoru, ker vem, da se dostikrat za tako usodno dilemo skrivajo bolj banalne prikrajšanosti. Res je, da je avtonomna oseba, ki lahko odloča o svojem življenju, a ne bi je kar odslovil, češ: stori, kar hočeš, do tega imaš pravico, sicer pa lepo igraš klavir. V drugih rečeh je bil pa možak sicer težak a občudovanja vreden in mu dam prav.

Ravnateljica je taka, kot mora biti in kot je lahko v svoji vlogi. Skrbi, da sistem dobro deluje, je pa tudi sama ujetnica sistema.

Psihologinja. Nesrečna duša, ki je to, ne da bi vedela. Krumpasto nerodno in brez veze. Kako to, da lahko končaš ta študij, ne da bi imel vsaj malo občutka? Pravzaprav vem, kako.

Starši. Jabolko ne pade daleč od drevesa.

Pojdite gledat!

Marginalije k Bergerju: vera in religiozna vera

Takoj v začetku svoje razprave B. poudari: "To je knjiga o vprašanjih religiozne vere." To pomeni, da razlikuje religiozno vero in "nereligiozno" vero. To pomeni, da so ljudje, ki so religiozno verni, in ljudje, ki so "samo" verni. Ob tem se vprašamo, kaj pomeni ena in druga vrsta vere; in drugo vprašanje, ali obstajajo tudi neverni, ljudje, ki nimajo ne religiozne vere ne nereligiozne vere. Opravimo najprej s tem zadnjim vprašanjem. Po mojem vedenju taki ljudje, ki so izgubili vsakršno vero, vsakršno upanje in zaupanje, obstajajo. Morda so v manjšini. Sami si v obupu vzamejo življenje. Da bi upanja in zaupanja nikoli ne bili imeli, pa se mi zdi na moč vprašljivo. Zdi se mi, da je nekakšna vera ljudem prirojena - a to bo postalo bolj razumljivo v nadaljevanju.

Kaj je vera, navadna vera, nereligiozna vera? Vsak človek (ne bom dlakocepil, gotovo so izjeme) ima neko temeljno zaupanje in upanje, ki presega njegovo gotovo vedenje. Upam, verjamem, verujem, da bom čez nekaj minut še živ (čeprav se lahko zgodi, da ne bom); verjamem, da bo jutri nov dan, podoben današnjemu; da ne bo Zemlje v doglednem času zadel komet in povzročil kataklizmo; da se bomo nekako prilagodili segrevanju planeta itd. Upam, da bosta moji vnukinji preživeli svoje življenje vsaj tako mirno, kot sem jaz svoje. Upam, da bo človeštvo še dolgo poseljevalo Zemljo. Zaupam ljudem okrog sebe, da se mi ne bodo izneverili, da me ne bodo izdali, ogoljufali, me poškodovali, me ubili. Zaupam, da se bodo ljudje na cesti držali prometnih pravil. Vse to so dogodki in dogajanja, ki niso gotova, za katera ne vem, ali se bodo zgodila ali ne. Ostane mi samo, da upam, da verujem, da se bodo, ali ne bodo zgodila.

Religiozna vera je po B. "vera v obstoj resničnosti onstran resničnosti navadnega vsakodnevnega življenja in da je ta resničnost dobronamerna." V začetku govori samo o obstoju onstranske resničnosti, ne še o Bogu. Tostranska resničnost je vsakdanje življenje, onostranska resničnost pa je neko drugo življenje. Religiozne vere torej v začetku ne definira kot vere v posebno bitje, v Boga, ampak v obstoj druge resničnosti, drugega življenja, ki ni tako kot vsakdanje. In sicer je to resničnost, ki "presega smrt in uničenje", za katera Berger ve, da čakata nas in vse vesolje. Religiozno neveren je torej tisti, ki ne verjame v obstoj te druge, dobronamerne in večne resničnosti.

Religiozna vera je torej nekakšna nadgradnja "navadne" nereligiozne vere, njena podmnožica. Ljudje, religiozni in nereligiozni, imajo vsi neko temeljno zaupanje v dobrost sveta. To temeljno zaupanje se oblikuje v zgodnjem otroštvu v odnosu med otrokom in starši, ker starši v glavnem zadovoljujejo otrokove potrebe, ga potešijo, uslišijo. V tem odnosu se razvije otrokova navezanost na starše. Starševsko skrb za naraščaj in navezanost mladičev lahko opazujemo že pri živalih. Religiozno verni poleg tega temeljnega zaupanja verujejo, da bo ta dobri svet trajal večno; poleg zaupanja, ki ga čutijo do staršev in drugih bližnjih pa jih navdaja še zaupanje v bitje, ki je nadčloveško, vsemogočno in neskončno dobrotljivo, tako kot noben živ človek.
Vir: Peter L. Berger, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev krščanstvu. KUD Logos 33, Ljubljana 2011.

Prebrano na morju

Kot običajno sem s seboj na morje vzel gajbico knjig in kot običajno močno precenil svoje bralske sposobnosti. A naj se lotim zadeve pozitivno: štiri knjige sem le prebral, eno samo do polovice; vmes seveda Delo, Global in razne nemške in italijanske revije, ki jih poberem odložene.

Stevena Pinkerja, Kako deluje um, sem vzel s seboj bolj za vsak slučaj, če bi me prijelo, da bi se lotil zajetne žepnice (600 strani). Sem se je lotil, a na polovici odnehal. Pinker se je izkazal za težko prebavljivega. To ni knjiga za na morje, zahteva zbranost, ki je človek v vročini ne premore. Nameravam se še kdaj vrniti k njemu – kritično. To je namreč tista psihologija, s katero so zastrupljali mene (in sem jim verjel) in me odvrnili od res zanimive in pomembne psihologije, kakršna je npr. psihoanaliza, ki sem jo v shematskih obrisih malo bolje spoznal šele precej kasneje. Pinker misli, da bo pojasnil delovanje uma, duševnosti, če bo odkril računalniško analogijo, programe, po katerih deluje oziroma nevrološko osnovo duševnosti. Če malo karikiram, bi na vprašanje, zakaj mož vara ženo, odgovoril: Zato, ker se pri njem pod vplivom testosterona sprožijo ti in ti možganski centri in potujejo impulzi po teh in teh nevronskih vezjih itd. To zame ni nobena pojasnitev. Odgovoril bi morda: zato, ker so bili v njegov mentalni računalnik vneseni ti in ti podatki in se je izvedel ta in ta progam. V tem primeru primeru bi še šlo, a vprašati se moramo, od kod so se pojavili vhodni podatki? Iz 'neračunalniških' domnev raziskovalca, iz njegove 'druge', neračunalniške psihologije, laične ali strokovne. Računalnik lahko testira njegove domneve, izvaja simulacije, ustvarja pa jih, domneve, on, raziskovalec, brez računalnika. Računalniška teorija uma je tako kot nevrološka teorija redukcija, zvajanje psiholoških dejstev, doživljanja, na nevrološke ali mehanske procese. Kaj se dogaja ko A ljubi B? Pri A utripajo centri a in b, pri B pa centri a, p in q. Vrlo važno. Tako sem branje končal pri str. 300, potem ko sem celo poglavje onanije o evoluciji očesa preskočil.

Lotil sem se druge knjige: F. Dolto, G. Severin, Evangelij na rešetu psihoanalize. Napisana je v obliki pogovora med avtorjema. Ona je verna kristjanka, ki evangelij s pomočjo drugega avtorja razlaga psihoanalitično. To pomeni npr. da dogodek, ko Jezus obudi mrtvega sina, razlaga psihološko, da sin ni bil v resnici telesno mrtev, ampak da je bil mrtev duševno, eksistencialno. Bil je edini sin vdove; ker nezavedno ni hotel užaliti matere in razočarati njenih ljubezenskih pričakovanj s tem, ko bi se ločil od nje in si vzel drugo žensko, se je raje odločil za duševno 'smrt'. Sin je dolžan skrbeti za mater, kolikor sama ne zmore, ni pa dolžan biti objekt njene ljubezni, niti je iz hvaležnosti ali občutka dolžnosti 'ljubiti', igrati njenega nadomestnega moža. Ne, ne in ne.

Še ena modrost: Starši morajo poskrbeti za otrokove potrebe, ne izpolnjevati njihovih želja. Ne jim omogočati, kar si želijo, ampak dati, kar potrebujejo: hrano, obleko, zatočišče. Drugo si morajo preskrbeti sami, samostojno. V nasprotnem primeru izgubijo občutek za to, kaj si želijo in ne sledijo svoji želji. To me je malo razbremenilo občutkov krivde v zvezi z mojima otrokoma. Večkrat sem si očital, da ju ne 'ljubim' dovolj. Zdaj spoznavam, da bi 'ljubezen' do hčerke (ali sina) kot pretirana čustvena navezanost lahko bila velika ovira v njunem razvoju. Tako nagnjenje izvira iz otroške nezadovoljenosti, prikrajšanosti staršev, ki potem svoje želje projecirajo v otroke in jim preprečujejo, da bi se razvili v svojske osebnosti.

To delo ateistu pokaže, da evangelijev ne gre jemati naivno dobesedno in jih zavračati, češ da so bajke, ampak jih je treba vzeti kot pomembna besedila, ki govorijo o človekovi naravi in usodi. Treba jih je brati pozorno in iskati v njih smisel za nas, danes. Skratka zelo zanimiva in uporabna knjiga, če razumevajoče preskočiš zadeve verovanja.

Tudi k Doltojevi se bom še vrnil. Za zdaj pa sem imel strokovnosti dovolj. Tretja knjiga je zbirka proznih besedil Nelide Milani, Skrajni rob grebena. Nelida Milani je Istrijanka mojih let, Italijanka, ki je po drugi vojni ostala TU in deluje danes kot profesorica, strokovnjakinja za sociolingvistiko na Univerzi v Pulju. Vse svoje odraslo življenje letujem v Istri, prekrižaril sem jo po dolgem in počez po kopnem in obplul po morju, nekaj slovenske Istre sem spoznal že kot mladostnik. A šele pripovedi Nelide Milani so mi odprle oči za življenje in doživljanje istrskih Italijanov, preprostih kmetov in delavcev, družin, zapuščenih otrok, obrobnežev v času po drugi svetovni vojni, v 'svobodni' Jugoslaviji, v zakulisju 'socialistične izgradnje', v času, ki sem ga sodoživljal, ne da bi se - ob uradnem poudarjanju skrbi za manjšine - zavedal diskriminacije, ki so jo doživljali istrski Italijani. Avtorica ni površno družbeno kritična ali aktivistična. Preprosto opisuje življenjske zgodbe (Kartonasti kovček) in doživljanje (Mati) teh ljudi, njihove intime, in doseže pravo mojstrstvo v pripovedi o bratovem umiranju (Skrajni rob grebena). Slikovit jezik, vstavki dialekta, mešanje italijanskega, slovenskega, hrvaškega, dajejo knjigi poseben čar. Prevajalec Gašper Malej je s soprevajalkami svoje delo odlično opravil, kolikor lahko presodim kot laik in ne da bi poznal originalno besedilo - knjiga se lepo bere.

Herta Muller, Zaziban dih. Še ena zgodba o dogajanju, za katerega nismo smeli vedeti. Zgodba o življenju romunskih in banatskih Nemcev, ki so jih po drugi svetovni vojni sovjeti izgnali v sibirska delovna taborišča. Pisateljica je literarno preoblikovala pripoved deportiranca iz njene vasi. Knjiga je dolgo čakala v polivinilnem ovitku na polici. Branja sem se lotil z odporom. Toliko grozot se je dogajalo, toliko smo že prebrali o njih. Čemu naj bi o tem še bral? Kljub temu sem začel - in predahnil samo, ko sem spal. Kaj takega zmore napisati samo velika mojstrica intuicije in besede.

Kratko oglašanje s počitnic

Zveza je tukaj bolj slaba, posebno s slikami so težave. Kljub temu kratka reportaža:

Tole je bilo treba zjutraj spraviti v avto in nanj (saj ni veliko):

In takole je videti iz prave perspektive na lokaciji:

Tudi to je dobra perspektiva. Nekateri so se pritoževali, da ne vidijo pravega pomena te slike. Meni se zdi, da je jasen.

Potem se je življenje utirilo v tem slogu. Nisem veliko fotografiral, ker sem v prejšnjih poletjih poslikal že vse mogoče. Pa tudi svetloba je prejarka. A če bo še kaj, pokažem.