ZANOS, RAZMIŠLJANJE OB KNJIGI - 3

b. Različice zanosa. Ali zgoraj navedene značilnosti veljajo za zanos kjer koli in kadar koli? Ali je tak opis zanosa samo abstrakcija realno različnih oblik zanosa? Obstaja več vrst zanosa?  Odgovor na zadnje vprašanje  je pritrdilen. (Cs. ne klasificira vrst zanosa ne tako kot spodaj navedeno, ne kako drugače. Daje pa dovolj gradiva za tako klasifikacijo.) Ne moremo enačiti zanosa plezalca ali jadralca z zanosom zapornika, ki ohranja normalno delujočo zavest tako, da si izmišlja pogovore v tujem jeziku. Ali ju pač lahko enačimo? Naj navedemo nekaj možnih razlik v doživljanju zanosa.

·       Glede na povezavo z delom:  ob igri – ob delu. Igra, katerekoli od štirih vrst, ki jih Cs. povzema po R. Caloisu (agon, alea, ilinx, mimikrija) je po definiciji dejavnost, ki jo izvajamo zaradi užitka v njej sami, ne zaradi izida. Šahiramo radi, kljub temu, da pogosto izgubljamo. Dejavnost je torej izvir doživetja zanosa. Delo, kot pridobitna dejavnost, je definirano kot nasprotje igre, kot eksotelična dejavnost, ki jo primarno opravljamo zaradi zaslužka in drugih zunanjih koristi. Toda v vsakem delu, v nekaterih delih bolj v drugih manj, so prisotni tudi pogoji zanosa. Običajno navajamo primere intelektualnih poklicev, umetnikov, znanstvenikov, ki omogočajo doživetje zanosa. Cs. navaja prepričljive primere doživljanja zanosa tudi v ročnih poklicih kmeta, mornarja itd. Svoj model razširi celo na doživljanje zanosa ob monotonem delu.

·       Glede na trajanje: kratkotrajen – dolgotrajen. Doživetje zanosa je lahko kratkotrajno, kot na primer nekajminutna zatopljenost v branje časopisa. Lahko je prekinjeno, v intervalih, ob dolgotrajni dejavnosti;  lahko pa dolgotrajno.  Vendar bi bil previden pri enačenju zanosa in dolgotrajne zaposlenosti z avtotelično dejavnostjo (operacija vs. služba zdravnika). Po mojem ju ni mogoče enačiti razen na abstraktni ravni, kjer se odpovemo posebnim značilnostim zanosa, kot smo ga opisali spredaj.

·       Glede na intenzivnost doživetja: manj intenzivno – bolj intenzivno. Značilnosti zanosa, kot smo jih navedli zgoraj, so lahko bolj ali manj izražene in intenzivne: osredotočenost, zatopljenost, neodkrenljivost, pozaba sebe in okoliščin.

·       Glede na dejavnost ali področje: telesna, miselna, delo, družina, skupnost. V vsem srednjem delu knjige je razdelano doživljanje zanosa pri različnih dejavnostih in v različnih situacijah. Nekdo ga doživlja v plesu, drugi pri umetniškem ustvarjanju, miselnem delu, igri z otroki v družini ali posvečanju skupnostnemu delu.

·       Da bi bila merica različic polna, opisuje Cs. tudi »mikrozanos« (kot ga sam imenuje). Neki profesor si je dolgčas med konferencami krajšal tako, da si je izmislil tapkanje s prsti v različnih zaporedjih in ritmih in jih izražati z matematično formulo, kar ga je popolnoma zasvojilo. Vse v imenu zanosnega življenja!

c. Pojmovna hierarhija avtoteličnega doživljanja. Cs. širi pojem zanosa, kot posebnega stanja zavesti, na dejavnosti, ki so same sebi namen, in na koncu na življenjski slog, ki vodi do osmišljenega življenja.  Te stvari imajo nekaj skupnega, so si pa tudi različne. Skratka, teorija Cs. o zanosu potrebuje dosledno definiranje pojmov in oblikovanje pojmovne hierarhije, ki jo v objavljenem delu pogrešam. Predlagam naslednjo (slika spodaj).

           NESTRUKTURIRANA, KAOTIČNA ZAVEST

          v

Vrniti se moramo na začetek, na osnovno funkcijo zanosa. Vsa razprava o zanosu se je začela z ugotovitvijo, da je zavest lahko v stanju kaotičnosti, nestrukturiranosti, recimo v nedolžni obliki raztresenosti, dolgočasja, lahko pa se stopnjuje do psihopatologije, socialne patologije in doživljanja nesmiselnosti življenja, ki lahko vodi v samomor. Stanja nestrukturirane, kaotične zavesti so torej nezaželena, čeprav nekateri pravijo (po navedbah Cs.), da je kaotična zavest naravno stanje zavesti. Nasprotje nestrukturirane zavesti je strukturirana zavest. Zavest se strukturira preko pozornosti. Razpršena, raztresena pozornost pomeni nestrukturirano zavest, osredotočena pozornost strukturirano. Zavest se lahko strukturira tako, da pozornost usmeri kak zunanji dejavnik, recimo ukaz nekoga, (heterotelična ali eksotelična pozornost), ali pa, da jo oseba usmeri sama s svojo avtonomno odločitvijo. Zaporniku lahko strukturira pozornost paznik, ki ukaže: »Pospravite celico«, ali pa se zapornih odloči sam in si reče, »Danes bom pospravil celico«. Čeprav gre za isto dejavnost, je doživljanje v obeh primerih lahko zelo različno in ima različne posledice za duševno stanje zapornika.

Najvišji nadrejeni pojem teorije bi bil torej "strukturiranje  zavesti", ki je lahko avtotelično ali ekso(hetero)telično. Ker Cs. piše le o avtoteličnem doživljanju ali strukturiranju zavesti (kadar misli na praktično urejanje zavesti), vzeimo, da je nadrejeni pojem vsega, kar obravnava Cs., najbližji ali najvišji rod (genus proximum) pojmov, ki jih vsebuje njegova teorija, »avtotelično doživljanje« (oziroma avtotelično strukturiranej zavesti), to je doživljanje v dejavnosti sami, v njenem izvajanju, ne glede na njen izid, funkcijo ali zastavljeni cilj. V kolikor gre za namerno izzvano doživljanje, je to »avtotelično strukturiranje zavesti«. To doživljanje in ravnanje človeka bi lahko imenovali tudi z bolj uveljavljenim izrazom avtodeterminacija ali samodoločanje, določanje samega sebe.

(Zdajle pišem na mizici pred prikolico ob morju, ob zahajajočem soncu, ko se od borovcev sem že tihotapi večerni hlad, in uživam v skladanju besed s tiho in mehko tipkovnico notesnika – čisti užitek, avtotelično doživljanje, neznanski privilegij.)

Avtotelično doživljanje je nadrejeni pojem za naslednje (in morda še druge) vrste doživljanja: doživljanje zanosa, kot je opredeljen zgoraj; doživljanje ob dejavnosti, ki je sama sebi namen (npr. igra, ustvarjanje), četudi brez izrazitega zanosa; doživljanje življenja, kot ga doživlja človek, ki je »pri sebi«, tj. ki se samouresničuje; ki živi svoje življenje na poseben, samo njemu lasten način (samolastno) v dobrem in slabem in ob tem sem in tja doživi tudi posebno zavestno stanje zanosa.

Doživljanje zanosa je doživljanje posebnega stanja zavesti, za katero so značilni osredotočena pozornost in druge zgoraj opisane značilnosti (specifična diferenca). Je skrajna oblika strukturirane zavesti z osredotočeno pozornostjo.

Doživljanje dejavnosti, ki je sama sebi namen, vključuje bolj ali manj pogosto doživljanje zanosa, poleg tega pa druga doživetja, ki nimajo tako ekstatičnega značaja, vendar v celoti prinašajo človeku užitek in zadovoljstvo (specifična razlika). Sem sodijo poleg iger različnih vrst (šport) in ustvarjalnih dejavnosti (umetnost, znanost, mišljenje) dejavnosti, ki jih doživljamo, kot da bi bile same sebi namen, čeprav je njihov namen objektivno pridobiten.

Doživljanje življenja je avtotelično, samodeterminirano, če se človek v njem uresničuje kot posebno, samolastno bitje in če smisel življenja vidi v življenju samem (živetju), ali ga po svoji avtonomni odločitvi podreja smotrom, v katerih se sam uresničuje (specifična diferenca) in ki so lahko enaki vrednotam (smotrom) njegove kulture.

Naj še enkrat poudarim, da ni upravičeno pojma »zanos« širiti na vse avtotelične dejavnosti z »dobrim« življenjem vred, razen morda zgolj metaforično.

d. Namerno izzvani zanos. Posebno vprašanje je povezano z razlikovanjem spontano doživetega zanosa in namerno izzvanega zanosa. Nekoč, nekje smo se nepričakovano in nenamerno zatopili v neko igro ali dejavnost (spontani zanos).  Začutili smo, da je to vseprežemajoče in dragoceno doživetje, zato smo ob prvi priliki ponovili to dejavnost (ponovljeno doživetje zanosa). Morda se vse življenje trudimo, da bi ponovili nagrajujoča doživetja zanosa iz otroštva. Osnovna teza knjige Cs. je, da je mogoče raztreseno, razpršeno in nezainteresirano zavest, ki je ena od patologij našega časa, z individualno odločitvijo spremeniti tako, da doživimo zanos (namerno izzvan zanos).

V že omenjenem primeru dveh delavcev za tekočim trakom je eden od delavcev doživljal svoje delo kot moreče dolgočasno, njegove misli je zaposlovala težava s puščajočo gumo na avtomobilu, kar je ogrožalo njegovo vožnjo na delo in domov. Drugi pa se je monotonemu delu predano posvetil in skušal svoje postopke izboljšati ter tekmovati sam s seboj pri doseganju norme. To osredotočeno posvečanje delovnemu postopku je zaposlovalo njegovo zavest; ob tem je užival in dosegal vse boljše delovne rezultate – kar naj bi bila definicija zanosa. (Vzdržali se bomo sociološke kritike te predanosti. Navsezadnje psihologija skuša rešiti človekov dan in teden, sociologija pa družbene epohe.)

Zanos je torej mogoče namerno izzvati,  če smo pred nalogo, ki jo želimo rešiti; če si postavimo cilje, ki jih želimo doseči (ni jasno, kakšna je razlika med nalogo in ciljem, a Cs. ju razlikuje) in če nato usmerimo svojo pozornost na doseganje ciljev. To pomeni, da se posvetimo podrobnemu raziskovanju situacije, razčlenimo postopke, se posvetimo izvajanju in si prizadevamo čim bolje izvesti nalogo. Postopek je pravzaprav paradoksen: zastavimo si nalogo ali cilj, da bi dejavnost doživeli kot avtotelično, kot dejavnost, ki je sama sebi namen, ne glede na rezultate (cilje). Ali pa je to protislovje navidezno, če pomislimo, da ima vsaka dejavnost svoj cilj (npr. zmagati v teku), čeprav ne vodi do materialne nagrade? Cilj dejavnosti torej ni isto kot dejavnosti zunanja nagrada.

Cs. pravzaprav ponavlja nasvet različnih učbenikov »dobrega življenja«, da se moramo dejavnosti, ki smo se je lotili, ali v kateri smo se znašli, posvetiti z vsem svojim bitjem, brez površnosti, preračunljivosti, špekuliranja ali celo goljufanja; da jo »vzamemo nase« in preživimo s polnostjo svojega bitja.

Najbolj prepričljiva ilustracija tega postopka naj bi bilo doživetje zanosa v skrajno omejenih situacijah, kakršne so bivanje v zaporu, taborišču, skrajni revščini in pomanjkanju, ali zanosna doživetja bolnih ali hendikepiranih pri obvladovanju življenja z boleznijo ali prizadetostjo. Cs. navaja med drugimi primer oblikovalke keramike, zaprte v stalinističnem zaporu. Svoje duševno zdravje je ohranila tako, da je razmišljala, kako bi si iz priročnih materialov izdelala nedrček; s tem, da je sama s sabo igrala šah, si izmišljala pogovore v francoščini itd. (144) Z vsem priznanjem do njenega početja se vendarle ne moremo znebiti vprašanja: je to, kar je počela, zanos; zanos iste vrste kot zanos jadralca ali umetnika v trenutku intenzivnega ustvarjanja? To je »zaposlitev uma in postavljanje ciljev« ter s tem vnašanje reda in dejavnosti v zavest, ki je izpostavljena prisilni nedejavnosti in jo ogrožata praznina in kaos psihoze. Podobno so si zaporniki v madžarskem zaporu omislili tekmovanje v poeziji, da so zaposlili svoj um v enako ogrožujočih pogojih. Zaposliti um, ukvarjati se z dejavnostjo, razmišljanjem – je to isto kot zanos? Moj um je neprestano zaposlen z nečim, a redki so trenutki zanosa, ko se zatopim, recimo, v branje ali pisanje in »ne vidim nič ne slišim nič«. Zanos ni isto kot odločitev za neko dejavnost, vztrajanje v tej dejavnosti, napredovanje v njej. Moje pisanje Begotnic (bloga) traja že več let in mi je v veselje, a le včasih me tako potegne, da bi temu lahko rekel zanos. Je pač bolj ali manj prizadevno in notranje izpolnjujoče prostovoljno delo v (dvomljiv) blagor skupnosti, pisanje, pri katerem uživam zaradi pisanja samega in ne všečkov (ki jih tu na srečo ni). Nagrajen sem z občutkom, da sem dovolj jasno izrazil svojo pristno misel. Paraplegik, ki premaga travmo zaradi prizadetosti, uredi svoje življenje in ga izpolni z dejavnostmi, ki ga zadovoljujejo, uspešno sam upravlja svoje življenje, je zadovoljen, in morda užije veliko trenutkov zanosa, ko je ves zatopljen v šport, s katerim namerava nastopiti na paraolimpijskih igrah. A celotno njegovo življenje ni zanos, kot tudi ne moje. Vsakemu razmišljanju je v prid, če raje razlikuje, kot enači in posplošuje. Ni vsako vnašanje reda in strukture v neurejeno in raztreseno zavest zanos. Tako bi najkoncizneje ugovarjali pretiranemu posploševanju in proglašanju za zanos vsako urejeno mentalno ali fizično dejavnost, katere namen je ukvarjanje z njo samo (avtotelična dejavnosti, Cs.) 

(se nadaljuje) 

ZANOS, RAZMIŠLJANJE OB KNJIGI - 2

Preden preidemo k naslednji točki, se pomudimo nekoliko pri doživljanju zanosa.  Je opisano doživljanje dovolj posebno, da ga ne moremo zamenjati s kako podobno izkušnjo (diferencialna definicija)? Je ta način doživljanja, tako kot je opisan, notranje nediferenciran, ali lahko razlikujemo različne vrste ali oblike zanosa?

a. Diferencialna definicija. Ali obstajajo stanja, podobna zanosu, ki niso zanos? Cs. ne omenja tega vprašanja.  Navaja primer dveh delavcev ob tekočem traku (67-72), od katerih se je eden pripravil k zanosnemu doživljanju svojega dela, ki je za drugega uničujoče monotono, ker ga muči neka druga skrb in nanj ni osredotočen. Doživljanje monotonega dela je dobro preučeno v okviru psihologije organizacije in prav verjetno je rešitev, ki jo navaja Cs., redka. Mnogo pogosteje se delavci pri monotonem delu zatekajo v sanjarjenje. Delo opravljajo rutinsko, mehanično, ne posvečajo več pozornosti posameznim opravilom, ampak jih izvajajo samodejno, njihov duh pa medtem tava ali plava po drugih svetovih: razmišljajo o družini, o počitnicah, o karieri, sanjarijo o ljubezni ipd. Nekateri celo pravijo, da imajo – če že morajo delati nezanimivo delo –  radi monotono delo, ker jim omogoča pobeg v zanimivejše svetove. To doživljanje je podobno zanosu, a ni zanos. Ti delavci ne uživajo v delu samem, v delovnih postopkih; ne posvečajo se mu, izvajajo ga komaj zavestno, na robu zavedanja. 

Gospodinjska opravila, ki sama po sebi niso ravno vir zanosa, se da organizirati tako, da potekajo gladko in da človek ob njih lahko meditira, o čemer poročajo mnoge gospodinje in gospodinjci. Prav zato jim ta nujna, a ne ravno zabavna, opravila niso vir nezadovoljstva ampak zadovoljstva; ne bi pa mogli reči, da so vir zanosa.

Kaj je nasprotje zanosa? Če je bistvena za zanos osredotočena pozornost, je njeno nasprotje razpršena pozornost. Ta ima dva vidika: porazdelitev pozornosti in raztresenost. Porazdelitev pozornosti je, tako kot njena osredotočenost, biološko funkcionalna. Obe, osredotočenost in porazdelitev, se pogosto pojavljata hkrati, ali pa se izmenjujeta. Ko vozim avto, sem osredotočen na vozni pas, na vozila pred menoj in za menoj, hkrati pa na tista, ki prehitevajo, na prometno signalizacijo in na dogajanje na nasprotnem voznem pasu in na lučke na armaturni plošči.  Moja pozornost je hkrati osredotočena in porazdeljena. Pravijo, da je poslabšanje vozniške sposobnosti v starosti prav posledica vse slabše sposobnosti porazdelitve pozornosti. Prav verjetno je, da tudi pri vseh zanosnih doživetjih skladno delujeta obe vrsti pozornosti. Plezalec v steni je osredotočeno pozoren na razpoke v skali, da bi zabil klin, hkrati pa se ozre tudi po grozečih oblakih na obzorju.  O Talesu pravi izročilo, da je na poti domov, zanosno zazrt v nočno nebo in premišljujoč o astronomskih vprašanjih, padel v jarek. Lep primer osredotočene pozornosti, ki je ne spremlja porazdelitev pozornosti. Ko sem zatopljen v branje jutranjika, ne opazim, da na štedilniku kipi mleko – disfunkcija zatopljenosti, odsotnost porazdelitve pozornosti.

Pravo nasprotje osredotočene pozornosti torej ni toliko porazdelitev pozornosti ampak sta to raztresenost, nenamerna prepuščenost dražljajem in ravnodušnost, odsotnost interesa. Za slednjo je značilna odsotnost namena, cilja, odsotnost intence, brezciljnost. Vprašanje je, kako se izviti iz brezciljnosti. Preprosto tako, da si zastavimo kak cilj?

Zadnje dni se mi misel sama od sebe, nenamerno, pogosto vrača k vprašanjem zanosa.  Medtem ko sem to pisal, se je ulilo. Po dežju sem odšel k morju, sedel na klopco in opazoval valove, kako so se v enakomernem ritmu drug za drugim lomili ob obali. Ob tem so mi misli odplavale – nazaj k članku. Je bilo to zanosno doživetje – kaj od tega: opazovanje valov ali zasedenost s tematiko zanosa v neki globlji plasti zavesti? Zbudim se ponoči in pomislim na tole pisanje; kaj bi bilo še treba omeniti, kaj razjasniti. Je to zanos? Prej bi rekel, da me ta tema okupira, zaseda. Ob tem se zavedam vsega dogajanja okrog sebe. Nisem zatopljen. Pač, pride mi misel; spomnim se vprašanja; rodi se pomislek; ukvarjam se s temo, v presledkih in nenamerno, ob drugih dejavnostih. To stanje ni podobno jutranji zatopljenosti v branje časopisa. Je okupiranost s temo teh dni, vendar  brez vseh vrst oglušelosti za okolje. Je neke vrste komaj zavedna prisotno-odsotna skrb za to, da bi bilo to pisanje čim boljše. Mislim, da je treba to dolgotrajno zasedenost razlikovati od zanosa kot zatopljenosti.

V zvezi z razlikovanjem različnih vrst zanosa je posebno pomembno vprašanje religioznega zanosa ali splošneje obrednega zanosa. Cs. piše: »… zanos in religija sta tesno povezana že od pradavnine. Tekom zgodovine so se mnoga optimalna izkustva zgodila prav v kontekstu verskih obredov« (124). K temu v opombi navaja antropologa, ki »je v vseprisotnosti ritualnih procesov v predpismenih družbah videl dokaz, da gre za družbeno odobravanje možnosti za doživljanje zanosa. Verski rituali so na splošno prikladni za doživljanje zanosnih izkustev« (tu navaja svoje delo). Kaj je ritualni zanos? To je »zanos«, ki ga doživijo ljudje v plemenih ob monotonem ritmu bobnov in neskončnem ponavljanju istih plesnih gibov; ki ga doživijo malajski verski fanatiki ob bičanju in pribijanju na križ; ali zanos, ki ga kdo doživi ob skupinskem žebranju rožnega venca. Temu se reče »trans«. Trans je stanje omamljene zavesti, narkotično, hipnotično stanje. Je Bernardkino videnje zanos? Kaj ima to skupnega z mojim zanosom ob branju časopisa, ko sem vendarle umsko priseben in se mi ne prikazuje nadnaravno? 

Morda bi našli še druge primere podobnih stanj zavesti, ki niso zanos, kot je opisan zgoraj. O tem Cs. ne razpravlja. Kaj je torej diferencialna definicija zanosa?  Bi morali razlikovati ožje in širše pojmovanje zanosa? Po ožjem pojmovanju je to doživetje, kot je opisano zgoraj, relativno kratkotrajne intenzivne osredotočenosti, zamaknjenosti, ko nas dejavnost, v kateri uživamo, »odnese« (flow), da ne dojemamo dogajanja v okolju oziroma ga dojemamo na robu zavesti. 

Po širšem pojmovanju bi bil zanos doživljanje užitka in zadovoljstva v dejavnosti sami, v njenem poteku in ne v njenih končnih užitkih in zadovoljstvih, ki jih omogoča; uživanje v dejavnosti sami, ne da bi nas »odneslo«. Je možno, da pri taki dejavnosti, ne glede na to, da je avtotelična (sama sebi namen), ne pride do zanosa? Bi bilo dobro razlikovati med kirurgovo zatopljenostjo v trenutni potek operacije, osredotočeno zatopljenostjo, ki jo spremlja užitek in ji sledi zadovoljstvo z opravljenim delom, in njegovo vseživljenjsko posvečanje medicini, kot dejavnosti, ki sama po sebi nagrajuje ne glede na to, da prinaša tudi zunanje nagrade, čeprav pri njej ne doživlja vedno zanosa? Ali gre za dve različni doživljanji?  Obema je skupno, da predpostavljata avtotelično dejavnost, ki je taka po naravi, ali ki jo kot tako vzamemo, tako pojmujemo; se odločimo, da bomo v njej videli avtotelični (samosebinamenski) značaj, samodeterminiranost osebe. Razlika pa je v tem, da gre v prvem primeru v resnici za doživljanje, ko nas dejavnost »posrka«, ko nas odnese tok (flow), kar je sorazmerno kratkotrajno doživetje; v drugem primeru pa gre za dolgotrajno, lahko doživljenjsko ukvarjanje z dejavnostjo, ki je imanentno nagrajujoča, v kateri pa so poleg doživetij zanosa, tudi manj prijetna in nagrajujoča doživetja, ki niso vir užitka. Kakor koli, morda dlakocepim.  Vendar sem prepričan, da moramo razlikovati med sorazmerno kratkotrajnim doživetjem zanosa in avtotelično dejavnostjo, to je, dejavnostjo, ki je sama sebi namen in ob kateri lahko doživimo stanje zanosa ali pa tudi ne. Cs. tega ne razlikuje.

Sploh pride tu pri Cs. v zvezi z uvedbo pojma avtotelična dejavnost in poimenovanjem tega pojma »zanosna dejavnost« do nekega logičnega preskoka. Zanos je stanje zavesti, značilnost zavestnega doživljanja osebe. Zanos ni lastnost dejavnosti. Dejavnost je lahko kratkotrajna ali dolgotrajna, koristna ali nekoristna, trgovska ali zdravstvena. Osnovna logična napaka ali površnost je torej, da Cs. pripisuje atribut zavesti (zanosnost) tudi dejavnosti in celo življenjskemu slogu. Res je, da pravimo, da je kaka dejavnost »dolgočasna« in se nam to ne zdi napačno, a s tem napačno pripisujemo lastnost doživljanja, kot da je objektivna lastnost dejavnosti. Dejavnost sama ni ne kratkočasna ne dolgočasna, je pač določena organizacija dejanj in postopkov. Dejavnosti pa lahko rečemo »avtotelična«, kar pomeni, da je sama sebi namen in da ni zgolj instrumentalna za doseganje kake materialne nagrade. To je njena lastnost. Ni pa »zanosna«, ker je to pač atribut zavestnega doživljanja, ne dejavnosti. To pomeni, da je smiselno razlikovati zanosno doživetje od avtotelične dejavnosti, ki je napačno imenovana zanosna dejavnost. Pri avtotelični dejavnosti morda lahko večkrat doživimo zanos kot pri eksotelični ali heterotelični dejavnosti, morda pa ga tudi ne doživimo. Avtoteličnost je sama po sebi pozitiven atribut dejavnosti, ne glede na to, ali pri njej doživljamo zanos ali ne. Če smo se za socialno delo odločili sami in to delo doživljamo kot notranje nagrajujoče, ne glede na to, da je tudi pridobitno delo, morda ne doživljamo prav pogosto zanosne osredotočenosti, pa nas to delo vseeno zadovoljuje in prispeva k naši pozitivni podobi samega sebe in k osebnostnemu zorenju in rasti.

(se nadaljuje)

ZANOS, RAZMIŠLJANJE OB KNJIGI - 1

(Veh šest nadaljevanj lahko preberete v celoti na STRANEH.)

Ob izidu slovenskega prevoda klasičnega
psihološkega dela, knjige Mihalyja Csikszentmihalyija Zanos, psihologija optimalnega izkustva (prev. Helena Marko, UMco, Ljubljana, 2019) bi predvsem rad povzel to teorijo, poudaril njen pomen in dodal nekaj pomislekov, zato o knjigi sami prav na kratko. Knjiga obsega 442 strani, od tega je 350 strani besedila, ostalo so opombe in uporabljena literatura. Na prvih približno 150 straneh je razložena teorija, nadaljnjih 130 strani je namenjenih opisu posameznih področij zanosnih dejavnosti, zadnji dve poglavji (70 strani) pa sta posvečeni vprašanjem obvladovanja entropije, ki ogroža zavest, in osmišljanju življenja.  Opombe so hkrati slovar pomembnejših izrazov.

Moj vtis je, da je knjiga »napihnjena« kot tudi vsa obsežna empirična raziskovalna dejavnost, na kateri temelji teorija. Bistveni pojmi in odnosi med njimi so razloženi na prvih 150 straneh, ostalo je dodajanje primerov, ki ilustrirajo pojme in odnose v prvem delu.  Neupravičeno »napihnjena« je tudi teorija sama, saj enači zanos s srečo in osmišljanjem življenja. To so področja, ki jih ni mogoče podrediti pojmu zanosa; zahtevajo drugačno obravnavo.  Zavzemam se za to, da pojem zanosa ohrani svoj poseben pomen in ga ne posplošujemo na vse človeško življenje in vsa vprašanja človekovega obstoja, kar, po mojem, počne Csikszentmihalyi (Cs.). (O prevajanju angl. "flow" glej mojo objavo na tem blogu: https://begotnice-blazx.blogspot.com/2019/10/zagon-na-obrazniku.html.)

Knjiga je napisana poljudnoznanstveno in je edino besedilo Cs., ki ga poznam. Zato je moje razmišljanje omejeno in nikakor ne obravnava celotnega Cs. raziskovalnega prizadevanja. Morda je vse, kar mu očitam, že kje utemeljeno zavrnil. Ne nameravam biti polemičen. Razmišljam ob knjigi in dopolnjujem in spreminjam Cs.  tam, kjer se mi zdi potrebno. Vesel bi bil, če bi kdo drug moje pomisleke in opažanja vzel resno in jih podrobno preveril ob drugih besedilih Cs. To besedilo bo bolj s pridom bral tisti, ki je prebral knjigo, ker je moje pisanje v nekem smislu njena interpretacija. (Številke v oklepajih so številke strani v knjigi.)

Naj še pojasnim, kaj se mi zdi, da je moj motiv za pisanje tega razmišljanja. Do zdaj sem o pojavu zanosa prebral samo krajše izvlečke pri drugih avtorjih,  knjige ali člankov Cs.-ja nisem poznal. Pojav sam se mi je intuitivno zazdel zelo pomemben, v resnici eden osrednjih duševnih pojavov, pomemben za človekovo življenje. Knjigo sem si priskrbel takoj, ko je bila dostopna v prevodu. Po drugi strani pa sem a priori sumnjičav do vsake teorije, ki zvaja kompleksnost človekove duševnosti in eksistencialne situacije na en sam pojav, na en sam odrešilni postopek. Zato pravim, da se mi zdi ta teorija »napihnjena«.

Težava pri predstavljanju in povzemanju te teorije je neprestano zamenjevanje in enačenje raznovrstnih pojmov. Zanos se enači s srečo, z zadovoljstvom, z najboljšim doživetjem, avtoteličnostjo (samonamenskostjo) ali samodoločenostjo (samodeterminacijo) itd. Opis večine značilnosti doživetja zanosa najdemo v poglavju o zadovoljstvu kot pogoje zadovoljstva, ne zanosa. Vtis imamo, da je knjiga zbirka člankov, ki niso dovolj premišljeno sestavljeni v sistematično celoto. Kljub temu poskusimo vnesti v teorijo nekaj reda v upanju, da ne bomo storili avtorju sile.

Strukturo teorije bi lahko predstavili z naslednjim diagramom:

1. Izhodišče teorije je opis pojava, ki ga Cs. imenuje zanos (flow).  2. Opis pogojev, ki omogočajo ta pojav (ne vzrokov), 3. zvezo med zanosom in sebstvom (self) in sopogojenost teh dveh pojavov, kar vodi  4. v osebnostno rast in osmišljanje življenja.

Na kratko bi to teorijo lahko takole povzeli: Pojav, ki ga obravnava ta teorija, je relevanten kot protiutež preteči entropiji zavesti, kaotičnemu doživljanju, ki se izraža v psihopatologiji, socialni patologiji in doživljanju nesmiselnosti življenja. Človek lahko pri katerikoli svoji dejavnosti doživi posebno stanje osredotočene zatopljenosti v dejavnost (zanos), katere potek sam nadzoruje, tako da doživi to dejavnost kot samonagrajujočo, povzročajočo užitek in zadovoljstvo, ne glede na njene izide in zunanje nagrade. Taka dejavnost okrepi njegov občutek samega sebe (sebstvo), sprva kot veščega in sposobnega, v skrajni posledici pa kot svojskega (samolastnega) akterja svojega življenja, tvorno povezanega z drugimi ljudmi. Doživetje zanosa je možno namerno spodbujati in širiti na različne dejavnosti in situacije, tudi skrajno omejujoče.

Oglejmo si sedaj po vrsti sestavine te teorije.

1. Zanos (flow) ali optimalno izkustvo. Zanimivo je, da Cs. pravzaprav nikjer ne opiše doživetja zanosa fenomenološko dosledno in sistematično; posreduje številne opise primerov tega doživetja, ob tem pa takoj uporabi teoretične koncepte, kot so pozornost, cilj, samozavedanje ipd., namesto, da bi se sprva ogradil od konceptualizacije (epohe) in posvetil natančnemu opisu odtenkov doživljanja. To ima za posledico, da pomeša opis fenomena s pogoji njegovega nastanka oziroma namernega spodbujanja;  da ta pojav meša z drugimi podobnimi in neupravičeno razširja njegov pomen.  Kako je torej videti doživetje, ki ga Cs. imenuje optimalno izkustvo ali zanos? Njegove značilnosti so: zbranost (osredotočenost), zatopljenost, lasten nadzor dejavnosti, nezavedanje zunanjega dogajanja, nezavedanje samega sebe, nezavedanje minevanja časa, dejavnost sama je užitek, težnja po ponavljanju, objektivna opazljivost stanja zanosa.  Primeri: doživljanje alpinista v steni, jadralca med jadranjem, šahista med igro, matematika, ki rešuje problem, pisatelja, ko piše itd. (85-115)

·       -- zbranost (osredotočenost):  oseba  usmerja svojo pozornost na samo določeno dejavnost, oziroma določeno nalogo, plezanje v steni, vodenje barke, šahovsko igro. Ta dejavnost je lahko preprosta ali sestavljena iz več dejanj in postopkov in zapletena.

·       - lasten nadzor dejavnosti: oseba sama odloča, kaj bo storila in odmerja svoja dejanja, lahko tudi v boju z nasprotnimi vplivi (nasprotnik pri igri, vremenski vplivi)

·       - nezavedanje zunanjega dogajanja, zatopljenost: oseba je tako osredotočena na nalogo, da se ne zaveda drugega dogajanja, ki ni povezano z nalogo; ne vidi in ne sliši nič drugega

·       - nezavedanje samega sebe: oseba se ne zaveda same sebe, svojih misli in občutkov, ki niso povezani z nalogo; pozabi nase in na svoje skrbi

·       nezavedanje minevanja časa: oseba se ne zaveda minevanja časa; objektivno daljši čas mine kot nekaj trenutkov

·       - dejavnost samo občuti človek kot nagrado, užitek in zadovoljstvo, ne glede na njen izid

·      -  človek želi tako dejavnost ponoviti, in znova doživeti užitek in zadovoljstvo.

·       Drugi prisotni prepoznajo zavestno stanje osebe, ki je v zanosu, prav kot zatopljenost, saj ne reagira, ali pa reagira z zaostankom, na njihove spodbude in druge zunanje dražljaje.

·       Zanos lahko doživimo pri vsaki dejavnosti (?) in vsaki situaciji (?)

 Včasih sem tako zatopljen v branje dnevnega časnika, da ne slišim žene, ki mi nekaj naroča. V začetku je mislila, da je namerno nočem slišati; sčasoma je spoznala, da sem res zatopljen v branje in da res ne slišim nič.

V nadaljevanju knjige, potem ko je Cs. v poglavju o zadovoljstvu navedel značilnosti zanosa, kot smo jih povzeli, pride nereflektirano do precej reduciranega opisa zanosa, ki ne vsebuje več značilnosti popolne zatopljenosti (»ne vidi nič, ne sliši nič«) in nezavedanja okoliščin in samega sebe. Ta skrčeni opis vsebuje samo še odločitev za določen cilj, osredotočenje pozornosti na zasledovanje tega cilja, tj. vztrajno prizadevanje za dosego cilja, in spremljanje izidov. V nekem smislu je človek še vedno uročen, zatopljen, a ne dobesedno, kot pri izvorni zamaknjenosti ali toku (flow). Ne gre več za tok, ampak za vztrajno prizadevanje za neki cilj. Ta redukcija omogoča, da kot zanosno imenujemo katerokoli usmerjeno, ciljno naravnano, vztrajno dejavnost, ki vodi do osebnostne rasti (čeprav Cs. omenja, da je zanos vrednotno neopredeljen, saj lahko o njem govorimo tudi pri kriminalcu). Tako je mogoče govoriti o zanosu pri osamljenem mladostniku, ki si je skušal s spremembo zunanjosti, oblačenjem po modi in »simpatičnim« nastopom povečati priljubljenost pri vrstnikih; ali pa o zanosni (ne znosni!) zakonski zvezi, kjer zakonca usklajujeta interese in si prizadevata za skupne cilje, kar je široka opredelitev slehernega uspešnega zakona. Skratka, Cs. precej nonšalantno »v teku« spreminja pomen osrednjega pojma svoje teorije, da bi pod njegovo okrilje na koncu pospravil celotno življenje – zanosno življenje.

(se nadaljuje)

DESNIČARSKA POLITIKA ALI DESNIČARSKA DIKTATURA

Zadnje čase se nisem kaj dosti oglašal na fejsbuku. Moji fb-prijatelji, ki se politično jasneje in pogosteje opredeljujejo, so lahko prebrali, da sicer rad kolesarim, a po svojih potih in opravkih. Lahko so prebrali še ta ali oni krajši zapis, ki ni izražal jasne opredelitve in katerega ironije tudi niso vsi razumeli. S tem mislim na zapis o tem, da ni demokracije, če se vsi strinjajo, razen v socializmu. Takoj so me opozorili, da se v socializmu niso vsi strinjali in da so tiste, ki se niso, poslali na Goli otok. Vem. Šalil sem se. Mislil sem ironično, ko sem zapisal, da smo se v socializmu vsi strinjali z vsem. Skratka, moji iskreno protestniški kolegi so si lahko mislili, da sem se oportunistično potuhnil in samo čakam, kdaj bom lahko kričal "Živel Janša" in bil za to primerno nagrajen in povišan v nadupokojenca ali seniorskega svetovalca seniorjem. Majhno opravičilo za moj molk in spuščanje megle je dejstvo, da sem pred časom jugonostalgično razpoložen izdal svojo domovino in do konca julija začasno prebegnil v sovražno Hrvaško, da bi se vrnil okužen in potem doma okužil klene, domoljubne Slovence. A tudi tu mi duša ne da, da ne bi vsak dan, vsaj dvakrat na dan, stal v bližini routerja na strehi stranišča (router je na strehi, jaz sem na tleh), in lovil internet, da bi bil na tekočem o novih genialnih potezah našega velikega stratega. McLuhanova teza "medium is the message" je s tem lepo ilustrirana, če vzamemo, da je straniščni router posrednik te genialnosti.

Priznam, da se nisem pridružil tistim, ki so vzklikali "dol JJ", vzklikali bojda zato, ker jim JJ ni všeč. Na fb sem napisal, da mi nihče v vladi ni "všeč", da pa je to irelevantno, ker se z nikomer ne nameravam poročiti. Opozoril sem, da je ta vlada legalna. In še vedno trdim, da se je izjemno hitro in učinkovito spopadla s krizno situacijo. Oprla se je na dve skupini najvidnejših strokovnjakov, ekonomistov na eni in epidemiologov in infektologov na drugi strani in sprejela učinkovite zdravstvene in gospodarske ukrepe. "Toliko močnejši razlog za zaskrbljenost", so dvignili alarm zaskrbljeni za demokracijo! Na valu ljudskega odobravanja bo vlada vzpostavila desničarsko diktaturo. Lahko da. Zato so ulični protesti upravičeni. Upravičeni so navsezadnje zato, ker so ustavno dopuščen način izražanja ljudskega mnenja o čemerkoli.

Toda uveljavljanje desničarske politike ni isto kot uvajanje desničarske diktature. Kadrovske menjave, prevzemanje vzvodov moči, so običajni postopki vsake vlade, ko pride na oblast. Njihova radikalnost je odvisna od kompatibilnosti starih kadrov z novo oblastjo. Leva vlada uveljavlja levičarsko politiko (poenostavljam); to se nam (levičarjem) zdi normalno in zaželeno. Na položaju ministrice za šolstvo ne moremo gledati kake tercijalke. Zdravstveni minister, "surgeon general", ne more biti bivši domobranec. To se nam zdi samoumevno. Tisti, ki smo preživeli socializem in se imeli lepo in se smejali, takih menjav v primeru leve vlade nimamo za uvajanje levičarske diktature. Če pa desna vlada uveljavlja desničarsko politiko in menjava kadre, se nam to ne zdi normalno. Takoj se ustrašimo, da se bo namesto demokracije uveljavil klerofašistični režim. Kot da bi bilo to logično in politološko zakonito takoj, ko desnica prevzame oblast, ne pa, ko jo prevzame levica. Desnica naravno teži k diktaturi, mislimo. Kaj pa levica, ki je tudi že zakuhala revolucijo in diktaturo? Zakaj se pod levimi poosamosvojitvenimi vladami ni uveljavila socialistična diktatura proletariata? Mogoče zato, ker ni dolgo tega, kar so te diktature propadle in se tega še spomnimo in si mislimo, da ni dobro staviti na nekaj, kar se empirično dokazano sesuje samo vase? Zakaj pa naj bi, nasprotno, poosamosvojitvena desnica uveljavila diktaturo? Ker se ji ta želja še ni izpolnila tako, kot se je levici? Tudi fašistične diktature so propadle in tudi tega se spominjamo. Mogoče se bojimo, da znajo desničarji, ki težijo k diktaturi, bolje zapeljati ljudstvo kot levičarji? Pred očmi imamo Hitlerja, Mussolinija, Franca in Pinocheta, pozabljamo na dobre stričke Marxa, Lenina in Stalina, da dobrega maršala Tita ne omenim, ki so nam namalali vizijo raja in jo kruto uresničevali (Marx je izvzet, saj ni doživel uresničevanja svojih idej). 

Ponavljam: desničarska politika je v demokraciji enako legalna in legitimna kot levičarska. Prav tako je legalno in legitimno, da se z njo ne strinjamo, kot se desničarji ne strinjajo z levičarsko politiko. Zdi se, da je to banalna resnica, abeceda demokracije. Ponavljam jo, upam da nepotrebno in v svojo sramoto, ker imam vtis, da to sicer vsi vedo, da pa vendarle levičarji pričakujejo, da bo desničarska politika dovolj levičarska, da ne bo treba iti na cesto. Kaže, da je bila doslej levičarska politika dovolj desničarska, da desničarjem ni bilo treba iti na cesto. 

Ob dveh prilikah se mi je razjasnilo, da z našim, levičarskim pojmovanjem demokracije nekaj ni v redu: ob desničarski proslavi Dneva državnosti in ob kolumni Luke Lisjaka Gabrijelčiča o Pahorjevem kontroverznem "blagoslavljanju" dveh nasprotnih spomenikov na Bazovici.

Ob letošnji proslavi Dneva državnosti sem nazorno videl, kakšna je desničarska proslava, proslava po nazorih in občutjih naših desnih sodržavljanov (morda samo njihovega "stožera"). Vrnila nas je v predmoderno dobo čitalniškega domoljubja in rodoljubja, potem ko smo v preteklih tridesetih letih lahko gledali precej boljše proslave ali vsaj modernejše, z vrhunskimi slovenskimi umetniki, ki so bili tokrat menda vsi v izolaciji in karanteni. Ta proslava mi ni bila "všeč", čeprav so nekateri doslej neznani obrazi dobro peli in igrali. Mislil sem si: pa dobro, oni so jo naredili po svojem okusu, naši desničarski sodržavljani. Njim je všeč. Nevredno je bilo dejanje tistega, preveč svoje slave svestnega, pop-estradnika, ki si je zadal za svojo državljansko dolžnost motiti proslavo, ker so jo pač pripravili desničarji. To je dejanje nestrpnosti do drugačnosti s strani  človeka, ki je lahko sam občutil, kaj pomeni biti drugačen. Na drugem koncu so drugi državljani peli Internacionalo in Bella ciao. Slednja mi je všeč, pri prvi me pa moti patetično besedilo iz neke druge dobe. Tudi alternativna proslava je opevala davno minule čase in je bila glede tega primerna protiutež - enako nostalgična. Skratka: ob tej desničarski proslavi sem sprevidel, da živijo med nami naši sodržavljani, ki imajo drugačen nazor in okus. Stopili so iz ozadja, iz papirnatega statističnega odstotka podpornikov SDS, na najvidnejše prizorišče, pred eminentne poslušalce in televizijske gledalce. Pokazali so se tako rekoč korporativno. Ker smo v demokraciji, imajo vso pravico, da izražajo svoje nazore in okus v okviru ustave in zakonov.

V nedavni kolumni Luke Lisjaka Gabrijelčiča (Delo, 18.7.20) sem našel potrdilo za svoje stališče. "Pluralna družba predpostavlja sobivanje legitimnih perspektiv, ki so lahko komplementarne, lahko pa tudi antitetične in celo nespravljive. "Zato so vseobsežne in skladne ideologije, ki ne dopuščajo protislovij, težko spravljive s pluralizmom." Demokratična politična ureditev "sloni ravno na sobivanju, prerivanju, pogajanju, usklajevanju, sporazumevanju različnih partikularnih stališč, interesov in občutljivosti." Ne gre pričakovati, da bi se taka ureditev ravnala po filozofskih ali znanstvenih "režimih resnice" (filozofije in znanosti), ki si prizadevajo biti neprotislovni. 

Tako bo kar držalo, kot sodijo nekateri, da se že vso poosamosvojitveno dobo s težavo izvijamo iz enoumja, ne starega, socialističnega, ampak iz predstave, da bi morali desni misliti in ravnati tako, da bi se z njimi lahko strinjali tudi levi in obratno. Desni legalno uveljavljajo svojo politiko. Levi legalno izražajo svoje nestrinjanje z njo. In življenje gre dalje - do naslednjih volitev, ko se bodo karte morda premešale.