ZANOS, RAZMIŠLJANJE OB KNJIGI - 3

b. Različice zanosa. Ali zgoraj navedene značilnosti veljajo za zanos kjer koli in kadar koli? Ali je tak opis zanosa samo abstrakcija realno različnih oblik zanosa? Obstaja več vrst zanosa?  Odgovor na zadnje vprašanje  je pritrdilen. (Cs. ne klasificira vrst zanosa ne tako kot spodaj navedeno, ne kako drugače. Daje pa dovolj gradiva za tako klasifikacijo.) Ne moremo enačiti zanosa plezalca ali jadralca z zanosom zapornika, ki ohranja normalno delujočo zavest tako, da si izmišlja pogovore v tujem jeziku. Ali ju pač lahko enačimo? Naj navedemo nekaj možnih razlik v doživljanju zanosa.

·       Glede na povezavo z delom:  ob igri – ob delu. Igra, katerekoli od štirih vrst, ki jih Cs. povzema po R. Caloisu (agon, alea, ilinx, mimikrija) je po definiciji dejavnost, ki jo izvajamo zaradi užitka v njej sami, ne zaradi izida. Šahiramo radi, kljub temu, da pogosto izgubljamo. Dejavnost je torej izvir doživetja zanosa. Delo, kot pridobitna dejavnost, je definirano kot nasprotje igre, kot eksotelična dejavnost, ki jo primarno opravljamo zaradi zaslužka in drugih zunanjih koristi. Toda v vsakem delu, v nekaterih delih bolj v drugih manj, so prisotni tudi pogoji zanosa. Običajno navajamo primere intelektualnih poklicev, umetnikov, znanstvenikov, ki omogočajo doživetje zanosa. Cs. navaja prepričljive primere doživljanja zanosa tudi v ročnih poklicih kmeta, mornarja itd. Svoj model razširi celo na doživljanje zanosa ob monotonem delu.

·       Glede na trajanje: kratkotrajen – dolgotrajen. Doživetje zanosa je lahko kratkotrajno, kot na primer nekajminutna zatopljenost v branje časopisa. Lahko je prekinjeno, v intervalih, ob dolgotrajni dejavnosti;  lahko pa dolgotrajno.  Vendar bi bil previden pri enačenju zanosa in dolgotrajne zaposlenosti z avtotelično dejavnostjo (operacija vs. služba zdravnika). Po mojem ju ni mogoče enačiti razen na abstraktni ravni, kjer se odpovemo posebnim značilnostim zanosa, kot smo ga opisali spredaj.

·       Glede na intenzivnost doživetja: manj intenzivno – bolj intenzivno. Značilnosti zanosa, kot smo jih navedli zgoraj, so lahko bolj ali manj izražene in intenzivne: osredotočenost, zatopljenost, neodkrenljivost, pozaba sebe in okoliščin.

·       Glede na dejavnost ali področje: telesna, miselna, delo, družina, skupnost. V vsem srednjem delu knjige je razdelano doživljanje zanosa pri različnih dejavnostih in v različnih situacijah. Nekdo ga doživlja v plesu, drugi pri umetniškem ustvarjanju, miselnem delu, igri z otroki v družini ali posvečanju skupnostnemu delu.

·       Da bi bila merica različic polna, opisuje Cs. tudi »mikrozanos« (kot ga sam imenuje). Neki profesor si je dolgčas med konferencami krajšal tako, da si je izmislil tapkanje s prsti v različnih zaporedjih in ritmih in jih izražati z matematično formulo, kar ga je popolnoma zasvojilo. Vse v imenu zanosnega življenja!

c. Pojmovna hierarhija avtoteličnega doživljanja. Cs. širi pojem zanosa, kot posebnega stanja zavesti, na dejavnosti, ki so same sebi namen, in na koncu na življenjski slog, ki vodi do osmišljenega življenja.  Te stvari imajo nekaj skupnega, so si pa tudi različne. Skratka, teorija Cs. o zanosu potrebuje dosledno definiranje pojmov in oblikovanje pojmovne hierarhije, ki jo v objavljenem delu pogrešam. Predlagam naslednjo (slika spodaj).

           NESTRUKTURIRANA, KAOTIČNA ZAVEST

          v

Vrniti se moramo na začetek, na osnovno funkcijo zanosa. Vsa razprava o zanosu se je začela z ugotovitvijo, da je zavest lahko v stanju kaotičnosti, nestrukturiranosti, recimo v nedolžni obliki raztresenosti, dolgočasja, lahko pa se stopnjuje do psihopatologije, socialne patologije in doživljanja nesmiselnosti življenja, ki lahko vodi v samomor. Stanja nestrukturirane, kaotične zavesti so torej nezaželena, čeprav nekateri pravijo (po navedbah Cs.), da je kaotična zavest naravno stanje zavesti. Nasprotje nestrukturirane zavesti je strukturirana zavest. Zavest se strukturira preko pozornosti. Razpršena, raztresena pozornost pomeni nestrukturirano zavest, osredotočena pozornost strukturirano. Zavest se lahko strukturira tako, da pozornost usmeri kak zunanji dejavnik, recimo ukaz nekoga, (heterotelična ali eksotelična pozornost), ali pa, da jo oseba usmeri sama s svojo avtonomno odločitvijo. Zaporniku lahko strukturira pozornost paznik, ki ukaže: »Pospravite celico«, ali pa se zapornih odloči sam in si reče, »Danes bom pospravil celico«. Čeprav gre za isto dejavnost, je doživljanje v obeh primerih lahko zelo različno in ima različne posledice za duševno stanje zapornika.

Najvišji nadrejeni pojem teorije bi bil torej "strukturiranje  zavesti", ki je lahko avtotelično ali ekso(hetero)telično. Ker Cs. piše le o avtoteličnem doživljanju ali strukturiranju zavesti (kadar misli na praktično urejanje zavesti), vzeimo, da je nadrejeni pojem vsega, kar obravnava Cs., najbližji ali najvišji rod (genus proximum) pojmov, ki jih vsebuje njegova teorija, »avtotelično doživljanje« (oziroma avtotelično strukturiranej zavesti), to je doživljanje v dejavnosti sami, v njenem izvajanju, ne glede na njen izid, funkcijo ali zastavljeni cilj. V kolikor gre za namerno izzvano doživljanje, je to »avtotelično strukturiranje zavesti«. To doživljanje in ravnanje človeka bi lahko imenovali tudi z bolj uveljavljenim izrazom avtodeterminacija ali samodoločanje, določanje samega sebe.

(Zdajle pišem na mizici pred prikolico ob morju, ob zahajajočem soncu, ko se od borovcev sem že tihotapi večerni hlad, in uživam v skladanju besed s tiho in mehko tipkovnico notesnika – čisti užitek, avtotelično doživljanje, neznanski privilegij.)

Avtotelično doživljanje je nadrejeni pojem za naslednje (in morda še druge) vrste doživljanja: doživljanje zanosa, kot je opredeljen zgoraj; doživljanje ob dejavnosti, ki je sama sebi namen (npr. igra, ustvarjanje), četudi brez izrazitega zanosa; doživljanje življenja, kot ga doživlja človek, ki je »pri sebi«, tj. ki se samouresničuje; ki živi svoje življenje na poseben, samo njemu lasten način (samolastno) v dobrem in slabem in ob tem sem in tja doživi tudi posebno zavestno stanje zanosa.

Doživljanje zanosa je doživljanje posebnega stanja zavesti, za katero so značilni osredotočena pozornost in druge zgoraj opisane značilnosti (specifična diferenca). Je skrajna oblika strukturirane zavesti z osredotočeno pozornostjo.

Doživljanje dejavnosti, ki je sama sebi namen, vključuje bolj ali manj pogosto doživljanje zanosa, poleg tega pa druga doživetja, ki nimajo tako ekstatičnega značaja, vendar v celoti prinašajo človeku užitek in zadovoljstvo (specifična razlika). Sem sodijo poleg iger različnih vrst (šport) in ustvarjalnih dejavnosti (umetnost, znanost, mišljenje) dejavnosti, ki jih doživljamo, kot da bi bile same sebi namen, čeprav je njihov namen objektivno pridobiten.

Doživljanje življenja je avtotelično, samodeterminirano, če se človek v njem uresničuje kot posebno, samolastno bitje in če smisel življenja vidi v življenju samem (živetju), ali ga po svoji avtonomni odločitvi podreja smotrom, v katerih se sam uresničuje (specifična diferenca) in ki so lahko enaki vrednotam (smotrom) njegove kulture.

Naj še enkrat poudarim, da ni upravičeno pojma »zanos« širiti na vse avtotelične dejavnosti z »dobrim« življenjem vred, razen morda zgolj metaforično.

d. Namerno izzvani zanos. Posebno vprašanje je povezano z razlikovanjem spontano doživetega zanosa in namerno izzvanega zanosa. Nekoč, nekje smo se nepričakovano in nenamerno zatopili v neko igro ali dejavnost (spontani zanos).  Začutili smo, da je to vseprežemajoče in dragoceno doživetje, zato smo ob prvi priliki ponovili to dejavnost (ponovljeno doživetje zanosa). Morda se vse življenje trudimo, da bi ponovili nagrajujoča doživetja zanosa iz otroštva. Osnovna teza knjige Cs. je, da je mogoče raztreseno, razpršeno in nezainteresirano zavest, ki je ena od patologij našega časa, z individualno odločitvijo spremeniti tako, da doživimo zanos (namerno izzvan zanos).

V že omenjenem primeru dveh delavcev za tekočim trakom je eden od delavcev doživljal svoje delo kot moreče dolgočasno, njegove misli je zaposlovala težava s puščajočo gumo na avtomobilu, kar je ogrožalo njegovo vožnjo na delo in domov. Drugi pa se je monotonemu delu predano posvetil in skušal svoje postopke izboljšati ter tekmovati sam s seboj pri doseganju norme. To osredotočeno posvečanje delovnemu postopku je zaposlovalo njegovo zavest; ob tem je užival in dosegal vse boljše delovne rezultate – kar naj bi bila definicija zanosa. (Vzdržali se bomo sociološke kritike te predanosti. Navsezadnje psihologija skuša rešiti človekov dan in teden, sociologija pa družbene epohe.)

Zanos je torej mogoče namerno izzvati,  če smo pred nalogo, ki jo želimo rešiti; če si postavimo cilje, ki jih želimo doseči (ni jasno, kakšna je razlika med nalogo in ciljem, a Cs. ju razlikuje) in če nato usmerimo svojo pozornost na doseganje ciljev. To pomeni, da se posvetimo podrobnemu raziskovanju situacije, razčlenimo postopke, se posvetimo izvajanju in si prizadevamo čim bolje izvesti nalogo. Postopek je pravzaprav paradoksen: zastavimo si nalogo ali cilj, da bi dejavnost doživeli kot avtotelično, kot dejavnost, ki je sama sebi namen, ne glede na rezultate (cilje). Ali pa je to protislovje navidezno, če pomislimo, da ima vsaka dejavnost svoj cilj (npr. zmagati v teku), čeprav ne vodi do materialne nagrade? Cilj dejavnosti torej ni isto kot dejavnosti zunanja nagrada.

Cs. pravzaprav ponavlja nasvet različnih učbenikov »dobrega življenja«, da se moramo dejavnosti, ki smo se je lotili, ali v kateri smo se znašli, posvetiti z vsem svojim bitjem, brez površnosti, preračunljivosti, špekuliranja ali celo goljufanja; da jo »vzamemo nase« in preživimo s polnostjo svojega bitja.

Najbolj prepričljiva ilustracija tega postopka naj bi bilo doživetje zanosa v skrajno omejenih situacijah, kakršne so bivanje v zaporu, taborišču, skrajni revščini in pomanjkanju, ali zanosna doživetja bolnih ali hendikepiranih pri obvladovanju življenja z boleznijo ali prizadetostjo. Cs. navaja med drugimi primer oblikovalke keramike, zaprte v stalinističnem zaporu. Svoje duševno zdravje je ohranila tako, da je razmišljala, kako bi si iz priročnih materialov izdelala nedrček; s tem, da je sama s sabo igrala šah, si izmišljala pogovore v francoščini itd. (144) Z vsem priznanjem do njenega početja se vendarle ne moremo znebiti vprašanja: je to, kar je počela, zanos; zanos iste vrste kot zanos jadralca ali umetnika v trenutku intenzivnega ustvarjanja? To je »zaposlitev uma in postavljanje ciljev« ter s tem vnašanje reda in dejavnosti v zavest, ki je izpostavljena prisilni nedejavnosti in jo ogrožata praznina in kaos psihoze. Podobno so si zaporniki v madžarskem zaporu omislili tekmovanje v poeziji, da so zaposlili svoj um v enako ogrožujočih pogojih. Zaposliti um, ukvarjati se z dejavnostjo, razmišljanjem – je to isto kot zanos? Moj um je neprestano zaposlen z nečim, a redki so trenutki zanosa, ko se zatopim, recimo, v branje ali pisanje in »ne vidim nič ne slišim nič«. Zanos ni isto kot odločitev za neko dejavnost, vztrajanje v tej dejavnosti, napredovanje v njej. Moje pisanje Begotnic (bloga) traja že več let in mi je v veselje, a le včasih me tako potegne, da bi temu lahko rekel zanos. Je pač bolj ali manj prizadevno in notranje izpolnjujoče prostovoljno delo v (dvomljiv) blagor skupnosti, pisanje, pri katerem uživam zaradi pisanja samega in ne všečkov (ki jih tu na srečo ni). Nagrajen sem z občutkom, da sem dovolj jasno izrazil svojo pristno misel. Paraplegik, ki premaga travmo zaradi prizadetosti, uredi svoje življenje in ga izpolni z dejavnostmi, ki ga zadovoljujejo, uspešno sam upravlja svoje življenje, je zadovoljen, in morda užije veliko trenutkov zanosa, ko je ves zatopljen v šport, s katerim namerava nastopiti na paraolimpijskih igrah. A celotno njegovo življenje ni zanos, kot tudi ne moje. Vsakemu razmišljanju je v prid, če raje razlikuje, kot enači in posplošuje. Ni vsako vnašanje reda in strukture v neurejeno in raztreseno zavest zanos. Tako bi najkoncizneje ugovarjali pretiranemu posploševanju in proglašanju za zanos vsako urejeno mentalno ali fizično dejavnost, katere namen je ukvarjanje z njo samo (avtotelična dejavnosti, Cs.) 

(se nadaljuje)