"INTIMNA OPCIJA"

Premier je v zadnjem času večkrat omenil državljane, katerih "intimna opcija" ni bila osamosvojitev Slovenije, a so ostali državljani osamosvojene Slovenije. "Intimna opcija" pomeni, da v svojem srcu niso bili in niso iskreno predani ideji osamosvojitve in samostojne države, ki avtonomno in suvereno vzpostavlja svoj politični režim.

Čemu je potrebna iskrena predanost? Tisti, ki ni srčno predan, za katerega osamosvojitev ni bila "intimna opcija", je potencialna "peta kolona", notranji sovražnik, ki bo ob priliki nastopil proti nam, ki nam je osamosvojitev "intimna opcija". Zato je treba te ljudi imeti pred očmi, jih nadzorovati ali pa izločiti iz države. Ni pametno čakati, da bodo z dejanji začeli rušiti "našo" Slovenijo; pametneje je ravnati preventivno in pravočasno zaznati, kaj mislijo, kaj čutijo, in kaj nameravajo. "Našo" Slovenijo? Naša "intimna opcija" pravzaprav ni bila samo osamosvojitev od Jugoslavije, ampak vzpostavitev demokratične vladavine, korenit prelom s "totalitarnim komunizmom", ki je povzročil toliko zla. Če že nismo mogli "počistiti" komunistov, se moramo zdaj vsaj z vsemi sredstvi boriti proti njim, proti vsem, ki njihova "intimna opcija" ni taka kot naša.

Kaj se je zgodilo? Zgodila se je potvorba: zvajanje socialističega režima v jugoslovanski republiki Sloveniji na "totalitarni komunizem", ki je v resnici zagrešil nepojmljivo grozovit zločin, izvensodni pomor ujetih in razoroženih pripadnikov kvizlinških enot. Socialistični režim je zame, ki sem ga preživel od začetka do konca, pomenil brezplačno šolanje, vzpon delavskega otroka do najvišje izobrazbene stopnje, zelo poceni kakovostno zdravstveno oskrbo vse družine, tako rekoč zagotovljeno zaposlitev; pa, seveda, indoktrinacijo s "pravmislijo", politični nadzor in tegobe materialne oskrbe v slabo produktivnem gospodarstvu. Prehod v demokracijo sem doživel kot osvoboditev od idejnega nadzora, požitivev družbenega življenja, dvig proizvodnosti in povečanje blagostanja. Stisk rok predsednika Kučana in nadškofa Šuštarja v Rogu sem doživel kot spravo in obet, da ne bomo vlačili preteklih razkolov v sodobno politiko. Žal se dogaja prav to.

Normalne države pričakujejo od državljanov lojalnost, upoštevanje zakonov in osnov kulture v javnih prostorih. Ne pričakujejo čustvene predanosti, ljubezni, ne zanima jih, kaj imajo ljudje v srcu. Pričakovanje, da bodo državljani intimno sprejemali osamosvojitev, samostojno državnost in spremembo režima se zdi presežna, odvečna, nedostojna; je poseg v intimo državljana.

Države, ki gledajo človeku v srce, ki preverjajo čustveno predanost državljanov in njihove zasebne nazore in imajo v ta namen razpredeno mrežo ovaduhov (ali spletne agente), so totalitarne. Tako je tudi prizadevanje za tako državo.

Moja intimna opcija je: ne želim si države, ki jo zanima moja intimna opcija.

O REFERENDUMSKI ZDRAVI PAMETI

Referendumskega »testa zdrave pameti« nisem uspešno opravil. Sodim med ljudi brez »zdrave pameti«. Zaradi tega se niti najmanj ne žalostim. Ker sem se dolgo časa kar prizadevno ukvarjal z metodami znanstvenega raziskovanja, vem, da v znanosti, pa tudi sicer v zadevah mišljenja, »zdrava pamet« nima dobrega slovesa. Zame bi bilo žaljivo, če bi mi kdo dejal, da sem glasoval po zdravi pameti. Pri nas ima ta neupravičeno prizvok nečesa zdravega, dobrega, saj zveni kot nasprotje nezdravi, bolni pameti. 

Angleška ustreznica slovenske besede je »common sense«, kar pomeni »navadna, običajna pamet«. Nasprotje tej je neobičajna, odlikovana, izborna pamet, boljša od navadne. Navadna pamet je zmes večje ali manjše brihtnosti, to je naravne bistrosti ali inteligentnosti (sestavina zdravja v »zdravi pameti«); tradicionalnih pojmovanj, ki jih jedrnato izražajo ljudski pregovori (o tem, kdo naj ne je in kdo drugemu jamo koplje) in tradicionalne religije; stereotipov, med katerimi so priljubljeni nacionalni (o južnjakih, ki da so leni); samoumevnosti (o tem, da je Zemlja ravna, saj hodimo po ravnem, kadar ne gremo v hrib) in drugih predsodkov o vsem in vsakomer. 

Nasprotna tej je pamet ljudi, ki, poučeni o stroki, vedi ali predmetu zanimanja, razmišljajo s svojo glavo in ne nasedajo ne tradiciji (pregovori), ne avtoritetam (šolske, cerkvene in politične), ne politični propagandi, ne splošno razširjenim samoumevnostim; ki se, ko gre za glasovanje, poučijo o predmetu glasovanja in glasujejo po samostojnem premisleku, najboljšem, kar so ga zmožni. To je kritična pamet (iz gr. krino, razločujem). To je pamet, ki je sposobna razločevanja, presojanja, izbire. Vsak človek lahko razmišlja kritično, kmet, delavec, profesor, ali pa se pusti zavesti propagandi, ki podcenjuje kritično sposobnost ljudi in stavi na zvita, sugestivna vprašanja, na moč vodje, na nagon pripadnosti in – na »zdravo pamet«.

Bi morali slovenski dijaki tudi protestirati?

Ob zajtrku me vznejevolji današnje Nedelo z vprašanjem sedmim modrecem: "Bi morali – tako kot v Franciji – na ulice tudi slovenski dijaki in študentje?" Potem si rečem: Pač vprašanje, zakaj jezica? Zato, ker imam slabe izkušnje. Takoj ko zavlada Janša, dobijo na Delu mevlje v riti. Potegne jim na mladostniško upornost. Tako so kovali v zvezde kolesarske, dijaške in druge proteste za časa kovida, proteste proti fašistu Janši, proti njegovemu janšizmu, kot da bi grozil, da bo začel novačiti slovenske mladce za abesinsko vojno. Ob tem so pa zaradi nespoštovanja epidemioloških ukrepov - ne moreš spoštovati ukrepe fašistične vlade - umirali stari in bolni. Prepričan sem, da jih je umrlo več, kot bi jih, če bi vsi spoštovali strokovno utemeljene preventivne ukrepe. To zamerim mojim levim in jim bom do konca; nič nisem navdušen nad njimi. Pozabili so, da so bili resničarji na njihovi strani, navdušeni protestniki, zagreti zanikovalci obstoja ali škodljivosti virusa, anticepilci in ravnozemeljci. 

Kako to, da se je Nedelu porodila ideja za tako vprašanje? V Franciji dijaki protestirajo; a ne bi bilo v redu, ko bi tudi pri nas malo protestirali, npr. proti napovedani osemletki, proti grožnjam po odvzemu sredstev akademskim institucijam, civilni družbi itd.? Oja, razlogov za protest bi se našlo precej. Gremo na cesto. Če mislimo, da bojo zavozili, čeprav še niso, gremo na ulico. To je demokracija. In potem bojo spet pretiravali, nas špricali s topom, to je pa že dober razlog, da se znebimo zatiralske vlade. Prosim? Za usklajevanje nasprotnih stališč in sporov imamo parlamentaro demokracijo s tremi stebri oblasti. Ulica je zadnje sredstvo. Pa še nobeno drugo ni bilo uporabljeno. Menda je opozicija neuspešno interpelirala nekega ministra. Par-la-ment, ne cesta.

Žebljico na glavico je v svojem odgovoru zadela Uršula Cetinski, publicistka, nekdanja direktorica Cankarjevega doma: "V demokraciji ima vsak pravico do demonstracij. Kljub temu se mi zdi zelo hinavsko, če bi mladino spodbujali, naj gre na ulice. ... Prav hinavsko je, če jih pošiljamo po kostanj v žerjavico zaradi šolstva. Naloga politike je, da v sodelovanju s stroko zasnuje sistem, ki bo kar najbolj učinkovit in kakovosten..." Tudi Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik SAZU, meni, da so pri nas razmere na področju šolstva boljše kot v Franciji in upa, da bo pri napovedanih reformah politika poslušala stroko. Karel Gržan, duhovnik: "Protesti na ulicah ne morejo biti izhodiščna poteza zaradi napovedanih reform." Šele če vse drugo ne zaleže, so protesti upravičeni. Jadrana Lenarčiča, znanstvenega svetnika IJS, moti zatišje med študenti, ko je v svetu toliko "tem, na katere bi bilo vredno opominjati" in se sprašuje, zakaj mladi niso sposobni "pokazati zobe dnevnemu politikanstvu". Ivana Djilas ravnateljica SNG Drame pravi. "Če se ne /slišimo/ se seveda spet lahko pogovarjamo na ulicah. Včasih tudi to pomaga. Posledice so pa precej hude." Kantavtor Zoran Predin pa na Nedelovo vprašanje odgovarja: "Da", mladim bi se morali pridružiti tudi starši in učitelji. "Gremo, otroci Slovenije!" bojevito zaključi.

Glas ulice je zadnja možnost uveljavljanja ljudske volje v parlamentarni demokraciji; glas, ki ga uporabimo, ko ljudstvu ne uspe uveljaviti svoje volje v parlamentu.

ALKOHOL V ŠOLI

Priznam: ko je bil sprejet zakon, ki prepoveduje prodajo in ponudbo alkoholnih pijač v objektih in na pripadajočih zemljiščih, namenjenih vzgoji in izobraževanju, sem menil, da je preveč omejevalen. Zunaj časa, namenjenega šolskim dejavnostim, se v šolskih prostorih lahko odvija dejavnost krajevne skupnosti, kaka proslava s pogostitvijo, ko bi bila lahko dovoljena ponudba alkoholnih pijač v skladu s krajevnimi običaji. V več krajih je šola edini pokrit prostor, kjer je možno organizirati take krajevne prireditve.

Ob tem zakon ne prepoveduje uživanja alkohola; to naj bi urejala dodatna pravila šole. To pomeni, da bi kljub prepovedi prodaje in ponudbe alkohola, lahko udeleženci dogodka v dogovoru z vodstvom šole prinesli flaše s seboj, da bi zalili klobaso, potešili žejo in se spravili v veselo razpoloženje. Hkrati bi s tem nadaljevali svetlo tradicijo največjih duhov slovenstva. To je povsem izvedljivo, ne da bi pri tem kakorkoli pohujševali otroke in mladostnike, učence osnovne šole. Ali res?

Tako sem mislil, potem pa sem se vendarle vprašal: je za delovanje družbe, dobrobit prebivalcev, in ohranitev slovenskega naroda in njegove kulture res tako nujno, da se klobaso zalije z vinom - in to v šoli, če ne gre drugje. Ali ni glede na ogromno število alkoholikov in s tem povezano škodo, ki jo alkoholizem prizadeva družinam in družbi v celoti, res smiselno, da se uživanje alkohola čim bolj omeji? V cerkvi ga požirek spije samo duhovnik pri maši, pa ima ta požirek tako močan simbolni pomen, da bi ga morda lahko privoščili še vsem prisotnim vernikom? In zakaj se tudi po maši in nauku v cerkvi ne pije? Čemu ne?

Za simbolni pomen gre. Ne gre za to, da bi fizična prisotnost alkohola v šoli ali zgled pivcev neposredno vplivala na otroke. Otroci tako ali tako vejo, da je odraslim dovoljeno marskikaj, kar njim ni. Toda, če vejo, da je popoldne v šoli veselica, na kateri se pije, je to nekaj drugega, kot če vejo, da v šoli ni dovoljeno piti - nikdar, nikomur, tudi odraslim ne. V šoli ne sme biti alkohola - to je drugo sporočilo mladini kot: po pouku lahko odrasli v šoli pijejo. Če odrasli lahko pijejo celo v šoli, moram samo odrasti, pa bom lahko pil kjerkoli. Sporočilo, da v šoli ne sme biti alkohola, pomeni, da pitje alkohola omejujemo; da ni zaželeno, tudi za odrasle ne.

Šola ni cerkev. Je posveten kraj, a v službi visokih vrednot izobraževanja in vzgoje mladih v etično in kulturno oblikovane ljudi. Zato je to kraj, kjer se preprosto ne pije, ne dopoldne, ne popoldne, ne zvečer! Tudi ravnatelj ne!