Esej je nastal v okviru tečaja književnosti na UTŽO Ljubljana
Pod vodstvom prof. dr. Leonore Flis
Za vsebino odgovarjam sam
PISATELJICA
Ana Schnabl (roj. 1985, Ljubljana), pisateljica, literarna kritičarka, publicistka. Na ljubljanski filozofski fakulteti je študirala primerjalno književnost in filozofijo. Leta 2016 se je vpisala na doktorat na področju filozofije. Svoj knjižni prvenec, zbirko kratkih zgodb Razvezani, je izdala leta 2017. Zanj je prejela nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjižnega sejma. Leta 2020 je izšel njen prvi roman Mojstrovina, ki so ga bralci doma in v tujini dobro sprejeli. Preveden je bil tudi v angleščino in se prebil v širši izbor za prestižno literarno nagrado dublin. Njen drugi roman Plima (2022) je bil nominiran za nagrado kresnik. September je njen tretji roman in je izšel leta 2024. Zanj je prejela nagrado Kresnik. Deluje tudi kot kolumnistka in literarna kritičarka. Kot kolumnistka piše za različne slovenske medije in britanski časopis The Guardian. Živi v Kamniku. (Vsi podatki wikipedia).
Dela: Razvezani, kratke zgodbe; (2017); Mojstrovina, roman (2020); Plima, roman (2022); September, roman (2024). Vse: Beletrina.
Nagrade: najboljša kratka zgodba, AirBeletrina (2014); najboljši prvenec SKS (2017); nagrada Eda Budiše na Hrvaškem za prevod dela Razvezani (2019); nagrada kresnik za roman September (2025).
POVZETEK
"September" je naslov albuma družinskih
fotografij, ob katerem pisateljica alias Evelin Oderlap
obuja spomine na svoje otroštvo, mladostništvo in odraslost. Kot deklica v
materinem naročju se spomni njenega okrvavljenega obraza in tega, kako jo je
mama oboževala zaradi njene bistrosti. Oče je pil, bil nasilen do mame, do nje
pa dober, kadar je bil. V šoli se je zagnala v sošolca, ki se je sukal okrog
nje, razbila steklo vitrine, in dobila opomin. Mama jo je s šestimi leti
vpisala k plavanju in angleščini. Bila je priča očetovemu nasilju nad mamo.
Potem sta se oče in mama ločila, pa kmalu nato ponovno združila. Ko je bil
nekoč oče spet nasilen do mame, je Evelin poklicala policijo, a mama je
zanikala, da bi bilo kaj narobe in poziv pripisala Evelinini bujni domišljiji.
Takrat jo je razočarana Evelin opsovala in udarila. Že kot predšolska deklica
je Evelin zavračala hrano. Z leti se je to stopnjevalo: občutki na robu omotice
so za Evelin naravnost čudoviti. Ko vztrajno zavrača hrano in se laže, da je
jedla, jo mama sili, hkrati pa se noče ločiti od očeta, češ da otrok ne more
odraščati brez očeta.
Na pragu mladostništva Evelin spozna malo starejšo
soplavalko Uno, ki jo nekoč prestreže, ko je zaradi oslabelosti omedlela, in prisili, da poje
malico. Pri petnajstih se odseli od staršev v svojo sobico. Z Uno in s skupino
fantov in deklet na Metelkovi pijejo in poskušajo mamila. Tam spozna fanta
Borisa. Ko Evelin od preprodajalca kupi "travo", jo zasačijo
kriminalisti. Na sodišču ji kot mladoletni prisodijo opomin. Potem ju oče
skupaj z Uno odpelje do Splita, z Uno nadaljujeta na Hvar, na festival. Tam je tudi
Boris in odslej sta par. Oče z zamikom zve za hčerin prestopek in jo pretepe.
Potem se mama loči.
Že odrasli Evelin objavijo zgodbe, doživi svoje javno
branje in s tem povezane pohvalne in zavistne odzive. Z Borisom se vselita v
lastno stanovanje. Nekoč posreduje, ko zasliši kletve moškega in jok ženske v
gornjem nadstropju, a se osmeši, saj oba zanikata, da bi bilo kaj narobe. Spremlja
odzive na svoje pisanje na spletu in niha med popolnim razvrednotenjem same
sebe in ekstazo ob samoobčudovanju. Ob pogovoru s svetovalko se ji razkrije, da
je žrtev lahko tudi agresor, in da si želi doma, v katerem je bolečina, ker je
tega vajena, zato izziva nasilje. Po dvajsetih letih skupnega življenja se z
Borisom razideta. Na sklepnih straneh opisuje prijazno skupno kosilo z Uno in
ostarelo mamo in obisk pri dementnem očetu v domu, po katerem spozna, da očetu
vendarle nekaj pomeni. V sebi bo kot navdih za življenje ohranila dobri
polovici svojih staršev.
I
TEMATSKA
(VSEBINSKA) ANALIZA
(ob pomoči UI)
Zakaj sem
se lotil branja te knjige, sem delno pojasnil v prvem delu svojega prispevka.
Če bi prej kdaj po naključju segel po tej knjigi v knjigarni ali na knjižnem
sejmu, ne vem, če bi se odločil, da jo preberem. Ko sežem po knjigi, običajno
preberem, kar piše na ovitku, morda še kako stran v knjigi; navadno kar prvo
stran, mogoče še del spremne besede in stavke »slavilnega aparata knjige«
(Blatnik). Ob takem pregledu bi ugotovil, da gre za osebno izpoved ženske, ki
je doživela nasilje s strani očeta-alkoholika. Kakor koli se mi ženske, ki to
doživljajo, smilijo, in tako nasilje obsojam, me te zgodbe ne privlačijo.
Ko sem
knjigo vendarle dolžnostno prebral, sem naredil obširen povzetek. Pravzaprav
sem besedilo prevedel v navadno slovenščino (plain slovene). Kaj je izgubljeno v tem prevodu? Pripovedni slog;
to kar iz preproste stvarne pripovedi naredi umetnost, to je, natančno
zasledovanje pogledov, občutkov, čustev; in vtis, ki ga ob tem dobi bralec o
pripovedni veščini avtorice, jezik, sleng in žargon.
Ob tem pa
se je v meni prebujal metodolog; še posebej metodolog, ki se ukvarja z
razvijanjem metodologije kvalitativne analize besedil s socialnega (sociološkega,
socialno psihološkega) vidika. Ko sem že hotel odkloniti ukvarjanje s to
knjigo, sem si rekel: saj to je primer natančnega zapisa doživljanja žrtve
nasilja v družini. Ni sicer kontinuirano voden dnevnik ampak zapis posameznih
epizod, toda natančen zapis pomembnih epizod. Ne bi motilo, tudi če bi bil
delno izmišljen, dopolnjen z umetniško empatijo.
Na tako
gradivo redko naletiš, če pa že, tedaj je zapis veliko bolj površen, tudi če je
bolj »resničen«. Ta pa je izredno natančen do najtanjših odtenkov občutij in
čustev. Formalno je res fikcija. A glede na to, da temelji – po mojem nedvomno
– na osebnem doživljanju pisateljice in da je v njej bolj malo izmišljenega (si
mislim), ga lahko obravnavam kot izkustven zapis doživljanja. Torej: naj se ga
lotim kot takega.
DRUŽINA
Imamo
opraviti s precej tipično slovensko družino srednjega sloja, ki bi – če ne bi
bilo alkoholizma – lahko sodila v višji srednji sloj. Oče je poslovnež, očitno
koroškega, avstrijsko-slovenskega porekla. Mama je zaposlena v podjetju na
ravni srednjega menedžmenta. Starša sta na obrobju mesta zgradila hišo, ki je
ostala nedokončana, vendar v njej v pritličju nemoteno bivajo in imajo sodobno
stanovanjsko opremo, televizijo, knjige, vse sodobne gospodinjske pripomočke in
avto.
Starša
skrbita za otroka. Evelin ima svojo sobo; obleko in redno hrano; hodi redno v
šolo, je vključena v prostočasne dejavnosti (angleščina, plavanje). Starša
skrbita za njen razvoj. Njene materialne potrebe so z vidika prizadevanj
staršev zadovoljene. Zavedajoč se kvarnega vpliva očetovega ravnanja na deklico
ji omogočita, da se za nekaj časa odseli. Ni odveč poudariti, da za to skrbita
oba starša in da sta se pri tem sposobna povezati. Evelin s tega vidika ni
»socialni primer«, bi bil pa lahko vzgojni ali psihoterapevtski, kar je najbrž
bil.
Ohranjajo
stik z očetovo sestro v Celovcu, kjer ob obisku delujejo kot povezana družina, složno
proti očetovi sestri, Tante za Evelin. Evelin se dobro počuti ob babici v
Luciji. Ima v svojem imaginariju svetlo podobo.
Na poziv
šole se odzoveta oba starša. Obsodbo mladoletnice zaradi kupovanja mamil pa E.
in mama previdno zamolčita očetu.
Lahko
rečemo, da je družina disfunkcionalna predvsem v čustvenem in razvojem pomenu,
manj v socialnem, tako za otroka kot za starše.
DRUŽINA, V KATERI
STA ALKOHOLIZEM IN NASILJE
Osnovna
težava te družine je očetov alkoholizem, zaradi katerega se odziva z nasiljem
do žene in hčerke. Lahko tudi siceršnja očetova osebnostna motenost. Družina
ima značilnosti tipične »alkoholične družine«. Naj jih nekaj navedemo.
Okrnjena
funkcionalnost. Družina zagotavlja osnovne življenjske
pogoje vsem članom (bivališče, oprema, obleka, hrana, izobraževanje, prosti
čas, kultura), zahtevnejših projektov pa ne izpelje – nedograjena hiša, poslovni
fiasko (rubež), nezmožnost ločitve, odločitve za zdravljenja alkoholizma.
Nestabilnost. Družina je ves čas
na robu razpada. Navzven deluje kot običajna družina, celo bolj podjetna in
uspešna. Navznoter pa so odnosi nezdravi. Očetovi nasilni izbruhi povzročajo
neprestano čustveno napetost, negotovost in strah. Do njih pa ne pride samo
zaradi opitosti, ampak tudi zaradi
ženinega razočaranja in nezadovoljstva z možem, ki se izražata v pasivni
agresivnosti (ironija) in besednem izzivanju. Zakonca se ločujeta in ponovno
združujeta.
Začarani krog. Dogodki potekajo v
obliki začaranega kroga, v katerem si sledijo izbruh nasilja, pomiritev,
skesanost, obdobje normalnega vedenja, ki vzbuja upanje na spremembo (očetove obljube),
in ponoven izbruh.
Nezdrave koalicije. V zdravih družinah
obstaja zavezništvo med očetom in materjo na eni strani in med otroki na drugi.
Zavezništvo starša in otroka (otrok) proti drugemu staršu je znamenje nezdravih
odnosov. V naši družini se mama in
Evelin povezujeta proti očetu. Ko je trezen, se skuša oče približati otroku.
Prikrivanje sramote. Sram zaradi
očetovega alkoholizma se prikriva. Za to, da je hiša nedograjena, ne sme vedeti
nihče zunaj družine. Seveda tudi ne za materine in hčerine poškodbe. Zdravnik
posebej poudari, da je dolžan dogodek prijaviti centru za socialno delo, da se
torej ne more in ne sme pridružiti prikrivanju. Družina razpada, a to prikriva.
Namesto, da bi starša poiskala pomoč, raje vedno znova prenašata zaporedje
ločitve in ponovnega združenja.
Izoliranost. Družina nima
pomembnih stikov s socialnim okoljem s sosedi, prijatelji/cami. Ohranjajo stik z nono in z očetovo sestro.
Izoliranost služi prikrivanju sramote. Šele po ločitvi se mama poveže s
prijateljico.
Ambivalentnost
(razdvojenost). Kamor koli pogledamo, zaznamo protislovna čustva in razdvojenost.
Starša ne vesta, ali naj ostaneta skupaj ali ne. Mati ne ve, ali naj se loči
ali ne. Oče je razcepljen med piti in ne piti. Pa tudi med agresivnostjo do
žene in njeno obrambo pred teto, in med ljubeznijo do Evelin in napadi nanjo. Evelin
ne ve, naj ima mamo in očeta rada ali ne.
Težnja po ohranitvi
družine. Mati je
razdvojena med ločiti se ali ohraniti družino. Razlog, ki ga navaja proti
ločitvi, je, da otrok ne more rasti in se razvijati brez očeta. Oče baje
»veliko daje« Evelin. Starša ostajata skupaj »zaradi otroka«. Starša se po
ločitvi očitno združita ne samo iz navedenih razlogov ampak tudi zato, ker ne
moreta živeti drug brez drugega.
DOŽIVLJANJE EVELIN
Razdvojenost (ambivalentnost, splitting). a.
Do mame. Za
doživljanje Evelin je značilna čustvena ambivalentnost do mame, ki ji je po eni
strani zatočišče, tolažba, vir vsega, kar potrebuje, vir občudovanja, po drugi strani
pa jo mama izdaja in uporablja za ščit pred očetom (skriva se za Evelin; svoje
misli sporoča kot Evelinine). Zato Evelin mamo prezira kot pretirano ubogljivo
in pokorno, tako da se sama upre namesto mame.
b. Do očeta. Po eni strani ji je z očetom dobro; godi ji, da se zanima zanjo, da
ji kupuje igrače, pelje v McDonalds, po drugi strani pa se ga boji, saj napada
njo in mamo. Evelin si želi, da bi z mamo živeli sami, brez očeta.
Strah, negotovost. Neprestan strah
pred nasiljem, pred izbruhi. Napetost, ki jo spremlja pretirana budnost: spremljanje razpoloženja očeta, matere. Stalno
prežanje na znamenja groženj (hipervigilanca). Telesno stanje
»boj-beg-zamrznitev« - E. zna otrpniti). »Življenje na minskem polju«.
Občutek izdanosti in potvorjenosti. Ob obisku policije E. doživi materino
»izdajo«. V nagovoru očetu, da bi se ločila, se skriva za E. in govori v njenem imenu, kar je čustvena
zloraba, ki jo E. tudi doživi kot tako in zbeži od matere.
Občutek sramu,
zavesti, da njihova družina ni v redu: »Če je Rokova družina slaba, po čem je naša
dobra«, se sprašuje E. Nato se ji ob obisku pri Tante za trenutek zazdi, da so
v redu družina, kar se takoj obrne v novo katastrofo.
Anoreksija. Ta je pri E. posebna težava. Vzroki so biološki, psihološki in kulturni.
Med biološkimi se omenjajo genetska nagnjenost (sorodstvo), motnje v hormonih »sreče«
oz. ugodja, nagrajevanja; povezuje se s perfekcionizmom, vestnostjo,
anksioznostjo. Kulturni vzor vitkosti se pri E. pojavlja v obrnjeni obliki samopodobe
kot »suhe štorklje«; E. prikriva suhost=vitkost tako, da ne obleče krila. V
njenem primeru ima odklanjanje hrane značaj
(edino možnega?) upora proti situaciji, nadzora nad njo in izražanja
agresivnosti; je področje njene avtonomije.
Poleg tega doživlja stanje izčrpanosti na robu onesveščanja kot prijetno »lebdenje«
zunaj neznosnega sveta. Podhranjenost vodi do desenzitizacije, omrtvitve čustev; deluje kot anestetik. Razvidno
je posnemanje očetove agresije, tudi proti mami, to je, identifikacija z agresorjem, hkrati s perfekcionizmom, ki pomeni obračanje agresije proti sebi in poskus
vzpostavljanja reda v kaosu. V svojem
končnem pomenu je anoreksija klic na
pomoč. – Nedvomno se je E. zdravila, čeprav tega ne opisuje, morda le med
vrsticami nakaže. Vsekakor ni šlo za družinsko terapijo, ki bi bila nujna, saj
starša nista zmogla odločitve za zdravljenje oziroma urejanje alkoholizma, ki
bi se lahko kombiniralo z zdravljenjem anoreksije. E. omenja šolske plakate o
motnjah hranjenja, vendar – zelo tipično – te informacije odklanja, češ da nimajo
kaj opraviti z njo: zanjo je anoreksija prijetno stanje, ne motnja. Anoreksijo je težko zdraviti. Kot velik uspeh
E. in terapije lahko štejemo dejstvo, da se je izkopala iz tega stanja in
zaživela ustvarjalno.
Nekaj
drugih posledice zlorabe:
Protislovna samopodoba. E. niha
med skrajno neugodno in skrajno ugodno samopodobo: od budale do
genialke.
Prezgodnja zrelost s poskusi
osamosvajanja: po selitvi v svojo sobico vzvišeno odslovi starša z »lahko
gresta«.
Umik v domišljijo (disociacija): sanjarjenje v dnevniku (uboj
očeta), spisovanje.
Posledice v odraslosti: Težave v partnerskem odnosu: ponavljanje vzorca:
izzivanje – nasilje – pomiritev … ker to pomeni: »domov, kjer je bolečina«.
Odrasla,
40-letna E., sprejme vase »dobri polovici staršev« kot navdih za nadaljnje
življenje.
II
FORMALNA LITERARNA
ANALIZA
Dvostopenjsko
povzemanje vsebine romana, pri čemer smo najprej sestavili povzetek na 10
straneh, nato pa iz tega povzetek na pol strani, nas je privedlo do misli, da
smo pravzaprav počeli obratno od pisateljičine naloge. Pisateljičina naloga je
iz grobega pregleda nad celoto dotedanjega življenja stkati čim bolj podrobno
sliko doživljanja v posameznih trenutkih življenja; iz celote vzeti posamezne
»slike« in jih podrobno izdelati. Kot bi ji rekli: tu imaš siže v desetih
vrsticah; naredi iz tega roman okoli 200 strani. Če tako pogledamo na delo Ane
Schnabl, moramo priznati, da je svoje delo opravila odlično, čeprav se morda
težko bere in nam ni všeč. A to je morda zgolj stvar osebnega okusa.
Naj najprej
navedem, nesistematično, značilnosti, ki izstopajo.
· Gosto tkanje. Natančno sledenje občutkov, čustev, misli, samorefleksija
· Visoka stopnja
zavestne literarizacije (raztegovanje
trenutkov)
· Nesentimentalnost, stvarnost opisov in pripovedi (ni ganljivo)
· Veristično
posnemanje žargonov: pogovorni jezik sošolcev, očeta,
mladostniški sleng, knjižna slovenščina uradnih oseb.
· Časovna fragmentiranost. Upoštevana otroštvo in
mladostništvo, nato preskok, praznina 20 let življenja z B. in sklepno
dogajanje pri mami in očetu.
· Slogovne inovacije (tri vrste besedil ločene tipografsko, pretrgani »prehodi« med
slikami, »dramski« slog pogovorov v ustanovah)
Sicer pa
pojdimo po vrsti, po točkah kritične analize.
Uvrstitev romana. Avtobiografija ali avtofikcija? Zdi se, da v romanu ni veliko »fikcije«,
ali pa je ta tako spretno podana, da se zdi prepričljiva resničnost. Avtorica
sama pravi (intervju Beletrina), da ima roman mogoče značilnosti »Bildungsromana«.
Kompozicija. Pripoved je fragmentarna; opisuje posamezne scene, vendar časovno
sledi razvojnim obdobjem, natančneje otroštvu in mladosti, ko je kritičnega dogajanja
več, manj popolno odraslosti, ko je opazen preskok
20 let. O življenju z B. ne zvemo dosti drugega, kot da se je odselil,
vendar dovolj, da je razviden osnovni vzorec ravnanja E., to je, ponavljanje
agresije, »doma, v katerem je bolečina«.
Perspektiva. Prvoosebna pripovedovalka se razcepi na Pisateljico in Opisovano E. Izmenjava notranjega in zunanjega pogleda.
Pisateljica je do E. ljubeča, skrbna, prizanesljiva (besedilo v kurzivi), hkrati
pa objektivna v pomenu nesentimentalnega opisovanja Evelininih pozitivnih in
negativnih ravnanj. Ne olepšuje, ne prikriva (v navadnem tisku).
Jezik. Uporabljena je večina zvrsti govora, ki se pojavljajo v našem prostoru.
Roman je pisan v knjižni slovenščini, pomešani s pogovornim jezikom, poleg tega
pa so dodani mladostniški sleng in različni žargoni institucij. Oče dosledno
govori pogovorno (»pejt ležat na svojga«, »ne zajebavi me«). Prav tako pogovor
med Uno in E. (»valjda ni kul, da je vozil pijan«).
Metafor je malo; namesto njih so na nekaterih mestih
sanje, v katerih se prepletajo predstave složne družine ali staršev s prizori nasilja,
nevarnosti.
Osebe so predstavljene neposredno z dejanji, situacijami. Malo je uporabe opisnih
kategorij, poimenovanj lastnosti (npr. nasilen, podredljiv, uvideven ipd.).
Karakterizacija je prepričljiva.
Raba časa. Raztegovanje trenutka je značilna tehnika literarizacije pripovedi.
Intertekstualnosti, reference na druga dela, ni oz. niso eksplicitne. Visoka stopnja hotene,
opazne, morda moteče literarizacije.
Dalo bi se
dodati še kaj.
***
Vtis. Kakšen vtis je
knjiga naredila name? Kaj sem od nje »odnesel«?
Od Svetišč narave Irene Cerar mi je ostal
prijeten občutek sočutenja z naravo, pomirjenosti in optimizma, včasih morda
pretiranega. Ostal mi je občutek zaupanja v mirno življenje vesolja, katerega
del sem. Pri Steklenih stenah Ane
Svetel občudujem globoko intuicijo, ki za na videz neproblematično
vsakdanjostjo vidi življenjsko tragiko. Ob njeni knjigi mi je ostalo vprašanje:
kje so skrite čeri mojega življenja? Česa ne vidim? Česa si ne morem ali nočem
priznati; od česa bežim?
Kaj mi pove September Ane Schnabl?
Preveč ceneno
pedagoško bi bilo, ko bi sklenil, da ta roman kaže, da se da tudi težko
otroštvo ob nasilnemu očetu, alkoholiku, in podredljivi, bojazljivi in
neodločni materi, preživeti, in bolečo izkušnjo preusmeriti v umetniško
ustvarjalno življenje. Prav tako bi zgrešili poanto, če bi sklenili, da roman
kaže, kako so tako prizadeti ljudje prisiljeni vse življenje ponavljati
začarani krog nasilja v novih partnerskih odnosih (če tega ne predelajo v
zaupnem odnosu z veščakom). To je res, a premalo.
Ob branju
sem se zavedel, da se mi kljub natančnim opisom trpljenja neke deklice in
mladostnice ni vzbudilo sočutje, sočutje na čustveni ravni; ni me stisnilo v
grlu, ni se mi orosilo oko. Miselno, ja, groza, kar se ji je dogajalo. Kot bi
se njena otrplost prenesla na
bralca. Kot bi nelagodje, da ne rečem jeza (ali zavist?), ob umetelnih
slogovnih konstrukcijah preprečila potopitev v njen svet, identifikacijo, ki sproži ganotje. Kaže,
da prav tega Evelin ne mara. Hkrati ko sem razmišljal o tem romanu, sem
preletel prve strani romana Voranc
Toneta Partljiča. Na najbolj tradicionalistično možen način, a tudi objektivno
poročevalski, opisuje pogreb velikega pisatelja – potočil sem solzo.
Kot
ljubiteljski psihoanalitiki bi lahko, že preden smo se lotili analize, vedeli,
da je slog knjige simptom Pisateljičine rane.
Morda je to
resnica romana Ane Schnabl. Da
bi lahko opisala svoje življenje, je morala otrpniti, se desenzitizirati z
modernističnimi slogovnimi inovacijami. Hkrati s tem pa je tudi pri bralcu
povzročila odmik, distanco, raz-čutenje. Kot bi hotela, da se nam ne bi potočila solza, kot se
njej ne potoči (več?). Kot bi hotela, da ne bi bilo nobenega patosa, nič
patetike. Kot bi hotela, da ne bi bilo nobenega usmiljenja; nič nemoči, nič
izročenosti, zgolj trdnost in volja vztrajati na poti ustvarjalnosti;
na poti k briljiranju briljantne Evelin. Kot bi vrgla predse in pred nas
umetelno sestavljeno kamnito gmoto, ki je njeno preteklo življenje.
V to mrzlo
podobo vendarle posije žarek topline – v
kurzivi. Pisateljica alias zrela
Evelin alias A. Sch. je do Evelin
zelo nežna, previdna in prizanesljiva – behutsam,
po nemško. Vidi jo ranljivo, nemočno, potrebno skrbi. Evelin jo sili k
spominjanju, ona sama, Pisateljica, raje ne bi brskala po ranah. Ve za svojo ranljivost. Tako si
Pisateljica pridobi nekaj naše simpatije in upanja zanjo.
DODATEK
KRONOLOGIJA
ČASOVNA PREGLEDNICA EVELININEGA ŽIVLJENJA
LETO | RAZRED | STAROST | OČE + MAMA | EVELIN |
1985 |
| 0 |
|
|
|
| 5 | mama ranjena | vidi mamin ranjeni obraz |
1991 | 1 OŠ | 6 |
| odrine kosilo, mama jo vpiše k angl., plavanju |
| 2 |
|
| črke ji migotajo, »misli, da je neki več «darovita »suha štorklja« |
| 3 |
|
| porine Roka ? opomin |
| 4 |
|
|
|
| 5 | 10 |
| bere enciklopedije |
| 6 | 11 | oče napade mamo |
|
| 7 |
| ločitev |
|
| 8 |
| združitev oče odrine mamo | Celovec, TanteE. pokliče policijo, mama jo izda |
1999 | 9 | 14 |
| udari mamo |
2000 | 1 SŠ | 15 |
| Una, E. se odseli na svoje |
| 2 | 16 |
| slika Karl II, spet doma |
| 3 |
|
| Metelkova, Hvar, Boris, |
| 4 | 18 |
| sodišče, textanje z B., oče jo pretepe |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
2004 | 1 FAK |
|
|
|
| 2 |
|
|
|
| 3 |
|
|
|
2007 | 4 | 22 |
|
|
2008 | 1 AGEN. |
|
| Tekstopiska, lastno stanovanje? |
| 2 |
|
|
|
| 3 |
|
|
|
| 4 |
|
|
|
| 5 |
|
|
|
| 6 |
|
|
|
2014 | 7 | 29 |
|
|
2016 | 1 DR.FIL. | 30 |
|
|
|
|
|
|
|
2017 | 2 |
|
| »Razvezani«, prvenec, javno branje? |
2018 |
|
|
|
|
2020 |
| 35 |
| »Mojstrovina«, roman ločitev od B., depra |
|
|
|
|
|
2022 |
|
|
| »Plima«, roman |
|
|
|
|
|
2024 |
|
|
| »September«, roman |
Napisano 23. 12. 2025, predstavljeno 7. 1. 2026
Ni komentarjev:
Objavite komentar