Na tem blogu sem se posmehoval feministkam in političnim korektnežem, ki Prešerna obtožujejo zalezovanja, to je, spolne zlorabe mladoletne Julije Primic (pa še "Primicovi" je napisal v akrostihu, češ da je lastnina očeta Primica; kar ne drži: tako poimenovanje označuje pripadnost rodbini ne lastnine očeta ali moža.). V nekem drugem zapisu sem se spraševal, ali je prav, da so prekrili mozaike patra Marka Rupnika, ker je zlorabljal nune.
Na tečaju književnosti v okviru UTŽO Ljubljana smo se oni dan spraševali, kakšen odnos zavzeti do dela avtorja, umetnika, ki je zagrešil zločin. (Ostanimo pri kriminalu kot najbolj nesporni opredelitvi in zanemarimo moralne poniglavosti.) Eni so trdili, da je treba delo zločinca odstraniti, ali ga vsaj ne častiti, drugi, da ne; da je delo samostojna vrednota, ki nima nič opraviti z moralnostjo avtorja. Po kratkem pogovoru smo sklenili, da se da zagovarjati obe stališči, da pa je najbrž drugače, če imamo v mislih pokojnega, časovno oddaljenega avtorja, kot če gre za živega sodobnika.
Sklenil sem povprašati UI, kako je s tem. Podajam povzetek najinega pogovora, ki se je močno raztegnil in precej ponavljal zaradi blebetavosti UI.
ChatGPT je najprej navedel nekaj svetovno znanih avtorjev, ki so zagrešili kak zločin glede na zakone svojega časa. Eden najbolj znanih primerov je renesančni slikar Caravaggio, ki je ubil nasprotnika v dvoboju in se je s pobegom v drugo deželo izognil smrtni kazni (1606). Oscar Wilde (Slika Doriana Greya) je bil 1895 obsojen zaradi homoseksualnosti in zaprt. Markiz de Sade (Justine, Juliette) je bil večkrat zaprt zaradi spolnih škandalov in zlorab. W. S. Burroughs (Peklenska pomaranča) je pijan posnemal Viljema Tella in ubil svojo ženo ter bil obsojen. Jean Genet (Zaljubljeni jetnik, Balkon) je bil zaprt zaradi tatvin, preden je začel objavljati. Slikar Egon Schiele je bil zaprt zaradi obtožb v zvezi z "nemoralnimi" risbami in zapeljevanjem mladoletnice (1912). Norveški pisatelj in Nobelov nagrajenec Knut Hamsun je bil obsojen zaradi sodelovanja z nacisti. Znani režiser Roman Polanski je bil v ZDA obsojen zaradi spolnih odnosov z mladoletnico (1977).UI je potem navedla, kar smo omenili že zgoraj, da obstajajo v izhodišču tri vrste odnosa do tega vprašanja: avtonomističen, etičen ali moralističen in kontekstualen. Avtonomistični nazor pravi, da je treba delo ločiti od avtorja. Delo ima svojo estetsko vrednost, neodvisno od avtorjevega značaja. Slika ni manj mojstrska, čeprav jo je naslikal nasilnež. Na Caravaggijevi sliki je mojstrsko prikazano prelivanje svetlobe.
Moralistični nazor pravi, da dela ni mogoče povsem ločiti od avtorja. Avtor, znan po spolnem razvratu, morda naklonjeno in sugestivno opisuje prizore spolnega nasilja. Morda so nasilna dejanja junaka romana, ki ga je napisal nasilnež, opisana tako, da jih domala opravičuje. Ali gledanje filmov Polanskega ne pomeni implicitne legitimizacije njegovih dejanj? Seveda se človek vpraša, kje se v Rupnikovih mozaikih skrivata spolna sla in satansko izkoriščanje duhovne predanosti. Poleg tega je pomembna bralčeva ali gledalčeva interpretacija dela (hermenevtika). Moralna presoja vpliva na doživljanje dela. Če veš, da je avtor zlorabljal ženske, drugače gledaš njegov film, kot če tega ne veš.
Cankar je bil zagovornik avtonomistične pozicije, nasprotnik tega, da bi pri ocenjevanju literarnega dela upoštevali značilnosti avtorjeve osebnosti. Zapisal je tale pogovor z branjevko, v katerem se norčuje iz moralistične pozicije: "Jajca, ki jih prodajate, so dobra..., ampak petelin je nemoralen" (Gospa Judit, IC, Dela I, CZ, Lj., 1986, str. 263). In na drugem mestu, ko se pogovarja z gospodično, "ki ima v njegovem srcu oltar" s fino ironijo imitira: "Ne mogla bi z veseljem pogledati podobo Matere Božje, če bi vedela, da je umetnik po slaniku dišal, ko jo je slikal." ... Pisatelj nato zafrkljivo: "Rekli ste nekoč, da ljubite Heineja. Ali ga boste še ljubili, če vam povem, da je na cesti med Jeno in Weimarjem češplje klatil? ... in da si je Kette... sam čevlje snažil." (Bela krizantema, IC, Dela I, CZ, Lj., 1986, str. 14).
Cankar utemelji svojo pozicijo s skrivnostno dvojnostjo ali razcepom avtorjeve osebnosti na vsakdanjega človeka, grešnika, in na umetnika: "Povem vam, da ni prepeval Kette, ki si je čevlje snažil, temveč nekdo drugi, kateremu nihče ne pozna in ne sme poznati obraza, Povem vam tudi, da tistih ... zgodb, nisem pisal jaz... pisal jih je človek, ki ga ne poznate in ga nikoli ne boste poznali" (Bela krizantema, IC, Dela I, CZ, Lj., 1986, str. 15). V pesniku je skrivnostno božansko bitje.
Psihološko je težko uskladiti podatek, da je avtor moralno oporečen, njegovo delo pa genialno. Zato se pogosto zatečemo bodisi k idealizaciji (»bil je genij, pravila zanj ne veljajo«) bodisi k totalni zavrnitvi (»če je slab človek, je vse njegovo delo ničvredno«). Mnogi se zavzemajo za to, da pač zavestno vzdržujemo to napetost, to kognitivno disonanco: je "psihopat", piše pa krasno. Ali lepše: delu lahko priznavamo, da je estetsko ali zgodovinsko pomembno, hkrati pa brez olepševanja priznavamo problematičnost avtorja. Občudovanje ni isto kot opravičevanje.
Še drugače: človek naj sam pri sebi kot enako legitimni in soobstoječi razlikuje dve področji: moralno presojo in estetsko presojo. Čemu naj bi zaradi ene opustil drugo? Avtor je problematičen značaj ali celo zločinec, ampak njegovo delo me izpolnjuje. Kot bralec ali občudovalec likovnih del sem večplastno, zapleteno bitje. Čemu naj bi se po vsej sili samovoljno reduciral na eno samo dimenzijo?
Tretja pozicija, najmodernejša, je kontekstualna ali pragmatična. Reklo bi se, da jo zanimajo družbeni učinki avtorjeve osebnosti oziroma njeno skladje ali neskladje z njegovim delom. Ne sprašujemo se, ali naj se delo obravnava neodvisno od avtorja ali ne, ampak se sprašujemo diferencirano: kakšen je avtorjev zločin - umor, spolni delikt, politično delovanje. Ta dejanja so različno obremenjujoča in imajo različne učinke. Kakšna je povezava med umetniškim delom in zločinom? Genet je kradel kot mladenič, preden je začel pisati. To pomeni, da je svoje prejšnje ravnanje prerasel in ga skozi pisanje ozavestil in ovrednotil. Ali ima avtor korist od recepcije svojega dela? Že pokojni ali zgododovinski avtorji je nimajo, še živeči, sodobni pa odvisno od vrste dela, panoge itd. Kako občinstvo sprejema delo? Se mu pasivno predaja ali je do njega kritično? Bralec se morda identificira z junakom romana izpod peresa morilca in opravičuje njegova nasilna dejanja, s tem pa tudi svoja. Poleg tega lahko s kupovanjem del zločinskega avtorja podpiramo njegovo eksistenco in s tem nezaželena dejanja.
Kaj žene kolumnistko in njene tovarišice, da se tako vehementno spravljajo nad osebnosti avtorjev, ki se tako ali tako v svojih delih presegajo, kot implicira Cankarjeva misel? Pravzaprav vem odgovoriti: Moti jih, da zaradi kakovosti njegovega umetniškega dela častimo avtorja, ki si kot "navaden človek" tega ne zasluži. Lepa slika ne opravičuje zločina. In vendar... Prešernov spomenik bi morali zamenjati s stelo ali obeliskom z vklesano Zdravljico (ne s Sonetnim vencem, ker ima tako nesrečen akrostih).
Ni komentarjev:
Objavite komentar